Neodvisni

Hidra: gledališče in ples kot proizvodni obrat

Prekaljeni kritik Rok Vevar piše o Hidri Heinerja Müllerja, ki sta jo za En-Knap Group ustvarila Sebastijan Horvat in Milan Ramšak Marković kot dodatek k trilogiji Cement, kot o proizvodnem obratu, kjer v svojem registru proizvajajo tako plesalci, ob delu motrenja pa se potijo tudi gledalci. Je »pretanjena meditativna gledališka krajina, v kateri se gledalci redko znajdemo na prepoznavnih lokacijah. Pošast, ki ji ni mogoče prešteti glav, nas obda s svojimi nezanesljivimi sledmi in boža s svojimi dvoumnimi vejami. Lepljiva struktura, s katero se najlažje spopademo tako, da jo sami dopisujemo, jo obdamo z asociacijami, montiramo, prestavljamo in čakamo, da nas pripelje čim bližje horizontu razodetja.«

Foto: RB

V petek, 22. aprila 2022, smo si v Španskih borcih ogledali predstavo Hidra,1 Hidra je zadnji del gledališke trilogije Cement po istoimenskem besedilu Heinerja Müllerja, prvi del sta postavila v SNG Drama Ljubljana, drugega v Zagrebškem gledališču mladih, tretji del pa v Beograjskem dramskem gledališču. Žal si jih doslej nisem imel priložnosti ogledati. ki sta jo za EKG Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat ter dramaturg, dramatik in performer Milan Ramšak Marković. Nihče izmed avtorjev ni brez izkušenj na sodobnoplesnem področju. Nasprotno, Horvat je v produkciji E.P.I centra, Plesnega teatra Ljubljana in s četo izjemnih domačih plesnih ustvarjalcev leta 2008 in 2009 v Plesnem teatru Ljubljana ustvaril dve antologijski koreografski deli Utopija I in II, medtem pa za EKG Group leta 2009 predstavo Ukrep/Ukaz po Brechtovem učnem komadu Ukrep, Milan Ramšak Marković pa je stalni sodelavec beograjskih sodobnoplesnih ustvarjalcev, leta 2010 pa je celo nastopil v koreografiji Mnogo nas je, ki jo je koreografinja Dalija Aćin takrat ustvarila za ustvarjalce, ki niso prihajali s plesnega polja.

Različni besedilni sklopi so razstavljeni drug ob drugem in ne tvorijo enotne kompozicije, ampak večbesedilno strukturo, v kateri si njeni različni sklopi vzajemno onemogočajo izgotovljenost na ravni označenca ali nedvoumno smiselnega proizvoda, ampak ostajajo medij, material, proizvodni proces.

Sebastijan Horvat je v zadnjih dveh desetletjih s svojimi različnimi ustvarjalnimi ekipami ustvaril vrsto gledaliških del, za katera menim, da so vanje gledalci morda lažje vstopali, kadar so jim bili blizu prav koreografski postopki ali proceduralno referenčno polje postmodernega plesa, saj so temeljila na obravnavi koreografskih vidikov vizualnih, besedilnih, prostorskih in telesnih elementov, na kompozicijah ali natančneje koreografskih konstrukcijah, v katerih so gradiva ohranjala svoje materialne karakteristike in svojih pomenov niso generirala izključno na ravni semiotike. To je gledališke tradicionaliste spravljalo v blaznost. Enako velja za Milana Ramšaka Markovića, ki ga sanitarni in vednostni gledališki postopki interpretacij nikoli niso uspeli zadovoljiti, gledališko semiotiko pa je – zdi se – vedno razumel kot zdrs iz življenja, s katerim naj bi se umetnost ukvarjala.

Hidra je sestavljena iz več besedilnih enot. Iz odrskega nastopa skupine EKG group, narativne razstave fotografij, zmontiranih v kronofotografsko2 Žanr kronofotografije, ki se je tik pred izumom filma pojavila konec devetnajstega stoletja se mi zdi smiselno omeniti, ker je bila njena raziskovalna funkcija ponavadi osredotočena na posamezno kinetično akcijo, na preučevanje gibanja, da bi z izsledki optimizirali manualno industrijsko proizvodnjo, saj bi lahko z razumevanjem gibanja ugotovili, kako zmanjšati trošenje ali izčrpavanje telesa. zgodbo, tonskega posnetka Müllerjeve Hidre (v interpretaciji Igorja Samoborja) in glasbe Draga Ivanuše. Vsi ti besedilni sklopi so razstavljeni drug ob drugem in ne tvorijo enotne kompozicije, ampak večbesedilno strukturo, v kateri si njeni različni sklopi vzajemno onemogočajo izgotovljenost na ravni označenca ali nedvoumno smiselnega proizvoda, ampak ostajajo medij, material, proizvodni proces. Negotovo in večno postajanje. Če bi se zadržali v območju plesa, bi Hidro lahko označili za obliko sodobne koreografske konstrukcije, pri kateri elementi nikoli ne prikrijejo sestave svojega gradiva (rustikalnosti telesa na račun virtuoznega giba npr.). Materialnost ostane zaznavna.

Gledalec je postavljen praktično v isto vlogo kot vsi elementi predstave: v vlogo proizvajalca.

V Hidri avtorja predstave Sebastijan Horvat in Milan Ramšak Marković v glavne vloge postavita različne oblike proizvodnje na račun proizvoda. Ker je slednji neočiten, nerazviden ali celo odsoten na ravni zaključene gledališke enote, to poveča pozornost gledalca, ki mora trdo delati, da bi se v gozdu znakovja in čutnih gradiv prikopal do bralnih kodov ali smisla. Gledalec je postavljen praktično v isto vlogo kot vsi elementi predstave: v vlogo proizvajalca. Gledališče je s predstavo za dobro uro spremenjeno v proizvodni obrat. Slednjega opazujemo tudi na fotografijah.

Besedilo Heinerja Müllerja, ki ga v predstavi poslušamo v interpretaciji Igorja Samoborja, je – če sklepamo po bajeslovnem naslovu – poetična palimpsestna pripoved o občutjih Heraklesa, ki ga je Evristej poslal ubiti Hidro, pošast s pasjim telesom in devetimi kačjimi glavami, kot nam pripoveduje mit. V tem Müllerjevem pasusu iz drame Cement (1972/73) On (Herakles), ki ga avtor v nobenem trenutku nedvoumno ne poimenuje, ugotovi, da je gozd, po katerem blodi, pošast, ki naj bi jo pokončal. Njena neskončnost je sestav prostora, časa in preporoda, On pa metafizični stroj, ki je pošast ustvaril z domišljijo, pisavo in jezikom. Razodeva se mu kot povsem čutna stvarnost, ki mu med drugim povzroča tudi bolečino. Tako kot vrsta Müllerjevih obdelav antičnih mitov je tudi Hidra nekakšen pripovedni temelj, s katerim se človek lahko zagleda onstran časa in Zgodovine ter ugotovi, da se znotraj njiju nikoli ne bo mogel do kraja dojeti. Tudi tu je dramski subjekt delo v nastajanju, neskončna proizvodnja brez produkta.

Gledalci smo zaposleni z nemogočo nalogo opazovanja nekoga ali natančneje nečesa, česar ni mogoče do kraja razvozlati.

Fotografije so narativna serija, dokumenti proizvodnega procesa v enemu od Iskrinih obratov s svojimi laboratorijskimi, proizvodnimi in administrativnimi oddelki.3 Gre za podjetje Diotec Semiconductor Trbovlje. Op.ur. Na njih se z izmenjavo fiktivnih in stvarnih situacij pojavljajo administrativne delavke in delavci Španskih borcev, igralke in igralci, razmeščeni v indice delovnih dram, pa tudi povsem stvarni delavke in delavci stvarnega proizvodnega obrata, v katerem se zdi, kakor da hodijo iz sedanjosti na delo v socialistični čas. (Kar sovpada z dramsko veččasovnostjo in tudi nadčasovnostjo Müllerjevega poznega opusa.) Dva od ključnih trenutkov te zgodbe sta revolucionarne narave: odpor proti vodstvu proizvodnega obrata in sežig proizvoda. V svoji gledalski proizvodnji sem se odločil, da si ju bom prisvojil kot vstopni mesti svojega gledalskega procesa. Predstava z večbesedilno strukturo omogoča tudi vrsto drugačnih branj. Izvolite.

Težko je reči, kaj natančno počnejo plesalke in plesalci, ki so na odru razporejeni na vzporedna izolirana mesta, razen tega, da rešujejo svoje privatne plesne, kinetične in performativne naloge v lastnem laboratoriju, ki je njihov medij. Vidimo, da ubirajo različne postopkovne strategije, ki se zaradi njihove koncentracije vsekakor zdijo zelo jasno namenjene proti neznanemu cilju. Gledališki znak nam pravi, da so popotniki, ki skušajo svojo telesno in gibalno izkušnjo ponoviti na za Müllerja kakšnem od neiztrošenih mest, se z razvojem nemara prebiti do možnosti drugačnega proizvoda. Gledalci smo zaposleni z nemogočo nalogo opazovanja nekoga ali natančneje nečesa, česar ni mogoče do kraja razvozlati. Zrak v avditoriju je zgoščen od gledalskega dela, procesa. Kakor Herakles se tako rekoč vsi spopadamo s Hidro, ki nas je oplazila s svojimi vejami.

Nekakšen somatski eksistencializem je tu na delu, imperativ izkušnje, ki jih mora pripeljati onstran tega, kar se kaže kot mogoče, obstoječe, razpoložljivo.

Eden od plesalcev je zaposlen s preizkušanjem tehnično-plesnih gradiv, ki so med vertikalno in horizontalno telesno pozicijo do neke mere razpoznavna, četudi jih ni mogoče nedvoumno identificirati. Druga je zaposlena s performativnim dejanjem, ko spreminja strategije, kako v telesu proizvesti razliko, razvoj, spremembo, in jasno kaže, da se ne želi ponavljati z obstoječim telesom. Tretja je ujetnica negotovosti, zaposlena je z afektivnim motrenjem odločitve, ki jo zaradi strahu le s težavo sprejema; pot jo čustveno utruja z ustvarjalno blokado. Četrta se s svojimi različnimi nalogami sprehaja v času po svoji delovni biografiji in obiskuje svoja stara plesna telesa, iz katerih je sestavljena, da bi razumela, kako oditi iz njih, kako proizvesti kinetično razliko. Peti si slači svojo obleko ali nemara kožo, slači svojo mejo, spreminja svoj kostum, da bi ga nova lupina obvestila o njenem pripadajočem drobovju. Šesti je, skladno z nekaterimi minimalistični postopki v plesu, zelo metodičen: svojo nalogo je zreduciral tako rekoč izključno na tek. Videti je, kakor da ga zanima, kako prispeti onstran svoje vzdržnosti, svojih telesno-kinetičnih meja ter ugotoviti, kaj se bo tam pojavilo, kakšna izkušnja ali telesna informacija mu bo tam na voljo. Občasno se ritmi stopnjujejo, aktivnosti se pospešijo, plesalci se srečajo v sinhronem stiku, kmalu nato zastanejo in se ponovno zaprejo v svoj lastni čas. Nekakšen somatski eksistencializem je tu na delu, imperativ izkušnje, ki jih mora pripeljati onstran tega, kar se kaže kot mogoče, obstoječe, razpoložljivo. Da bi se nemara lahko zagledali drugje in retrospektivno identificirali svojo lastno zgodbo na novo. Težnja, kako s svojo svobodo prispeti onstran »zaprtih vrat«, da bi se tam samopripoved lahko sestavila v lasten delovni dosežek. Ali samo delni pregled.

Tako rekoč ob koncu se tandem Horvat – Ramšak Marković odloči za brechtovski poseg v resnobno metafizično in tudi povsem materialno snov. Postreže nam s potujitvenim učinkom, ko zavrti turbofolk komad Da se nadjemo na pola puta (2009) srbske pevke Nede Ukraden, ki ironično profanizira Hidrin glas. Predstava se sklene s fotografijami sežiga proizvoda, avtomobila znamke Volkswagen, in zvočnim prasketanjem ognja, v katerem se poti plesalcev postopoma umirijo v sinhroniziranem zboru in teku na mestu.

To gledališče nastaja tako, da se samo sebi sproti odpoveduje, ker se odloči delovati v kakšnem svojem neprehodnem gozdu, kjer mu reči niso do kraja jasne.

Hidra je s kombinatoriko avtonomnih medijev in gradiv pretanjena meditativna gledališka krajina, v kateri se gledalci redko znajdemo na prepoznavnih lokacijah. Pošast, ki ji ni mogoče prešteti glav, nas obda s svojimi nezanesljivimi sledmi in boža s svojimi dvoumnimi vejami. Lepljiva struktura, s katero se najlažje spopademo tako, da jo sami dopisujemo, jo obdamo z asociacijami, montiramo, prestavljamo in čakamo, da nas pripelje čim bližje horizontu razodetja. Navkljub zavesti, da se v tem procesu nič ne bo do kraja razrešilo, deležni ne bomo nobene gotovosti, ničesar dokončnega, zgolj procesa. Navkljub posameznim pomislekom, ki morda niti niso bistveni, ampak zgolj del moje privatne kapricizonosti ob dejstvu, da so gledališčniki vselej tako fascinirani s tistim, kar je pri plesalcih v glavnem vselej že razpoložljivo, že na voljo, že uskladiščeno v njihovih telesih, in da so plesalci (kaj pa vem, morda ne vsi) vselej tako radi zaposleni s svojo pridno, disciplinirano in poslušno delavnostjo, moram priznati, da je to gledališče, ki me prilepi nase. Morda zato, ker nastaja tako, da se samo sebi sproti odpoveduje, ker se odloči delovati v kakšnem svojem neprehodnem gozdu, kjer mu reči niso do kraja jasne. Tako kot niso jasne Müllerjevemu dramskemu glasu, Heraklu, ko je spoznal, da je Hidro mislil, spreminjal in pisal sam, z rokopisom svojih del in smrti.

ROK VEVAR
je publicist na področju teorije in zgodovine sodobnih scenskih umetnosti ter zgodovinar in arhivar sodobnega plesa.


Hidra
Koncept: Sebastijan Horvat, Milan Ramšak Marković
Režija: Sebastijan Horvat
Ustvarjalci in izvajalci: EN-KNAP Group (Mattia Cason, Luke Thomas Dunne, Katja Kolarič, Rada Kovačević, Tamás Tuza, Carolina Alessandra Valentini)
Dramaturgija: Milan Ramšak Marković
Scenografija, video in fotografija: Igor Vasiljev
Avtorska glasba: Drago Ivanuša
Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc
Kostumografija: Belinda Radulović
Igralska zasedba v videu: Damjana Černe, Eva Jesenovec, Iztok Drabik Jug, Julija Travančić, Katja Gabrijelčič, delavke in delavci podjetja Diotec Semiconductor Trbovlje
Prevod besedila Herakles 2 ali Hidra: Mojca Kranjc
Branje besedila: Igor Samobor
Prevod spremnega besedila: Predrag Petrović
Zahvale: Jožetu Vidrihu in Špeli Mlakar, Joštu Lajovcu, Mateju Šavlu, Mojci Zavašnik, Boštjanu Podjedu, Miranu Pavliču, Iztoku Kovaču in Niku Rajšku
Posebna zahvala: Gregorju Cerjaku in delavkam ter delavcem podjetja Diotec Semiconductor Trbovlje
Snemanje videa so omogočili: Diotec d.o.o., Givo Inžiniring d.o.o. in Pro23 d.o.o.

Opombe avtorja

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.