Igrati se gledališče igrivosti
Maša Radi Buh v zapisu o predstavi Godzilla Tribute Band Mihe Bezeljaka, Maje Poljanec Nemec in Zorana Petroviča prepoznava igrive postopke objektnega (in lutkovnega) gledališča, ki je »v našem okolju primarno še vedno popredalčkano kot veja umetnosti za najmlajše.« Razigranost in fantastična domišljija v uprizoritvi za odraslo publiko razbijata ujetost v reprezentacijo resnih tem in navkljub nedovršenosti v sebi skriva neobremenjeno otroško igro, v kateri je lahko glavni superjunak: koruzni kosmič.
Režiser Zoran Petrovič v kar nekaj svojih predstavah za odrasle elemente objektnega in lutkovnega gledališča zasnuje kot miniaturne prizore igre in igranja znotraj večjega in pogosto mundanega sveta odraslih, kjer trenutki nonsensa ali domišljije vzklijejo kot žepi navihanosti, razigranosti in nepričakovanih povesti. Takšni postopki pričajo o spominjanju, pa o opominjanju publike, da postopen prestop v odraslost ni tudi obveza k zategnjeni resnobnosti. V zaklonišču, tokrat v temu primernem kletnem Intimnem odru GT22, kot tista klet ali pa garaža naše in vaše mladosti, v kateri je prostor za visokoleteče fantazije in kasneje pogosto razblinjene sanje glasbenega ustvarjanja, naivno-nedolžni čas, ki mu je meja le domišljija sama, prav tam vadi, nastopa in se igra Godzilla Tribute Band.
Nekakšen amaterski, a entuziastični ansambel, ki izživlja punkovsko-rokerske sanje in nostalgično po-uprizarja motive enega prvih akcijskih filmov, ki ni osredotočen na superheroja, temveč je svarilna zgodba, cautionary tale, človeške avtodestruktivnosti.
Nekakšen amaterski, a entuziastični ansambel, ki izživlja punkovsko-rokerske sanje in nostalgično po-uprizarja motive enega prvih akcijskih filmov, ki ni osredotočen na superheroja (kot je recimo poplava iz stripa adaptiranih serij Spiderman, Superman, Batman …), temveč je svarilna zgodba, cautionary tale, človeške avtodestruktivnosti. Godzilla, tista izvirna, preden je dve leti kasneje srečala ameriški kolonialistično-herojski kompleks, namreč ni običajni hudobni sovražnik, ampak tragična in grenko-sladka senca kolektivne travme, ki so jo na Japonskem pustili atomska bomba in kasnejši ameriški jedrski eksperimenti v Pacifiškem oceanu.1 Kratka zgodovina Godzille S črnim humorjem obarvana igra, s katero glavna akterja Maja Poljanec Nemec in Miha Bezeljak – ali natančneje animiran kosmič – bijeta boj proti tej nuklearno modificirani pošasti, z ene perspektive ni nič več kot preprosto poustvarjanje pripovednih vzorcev herojstva, z druge perspektive pa je opremljena s srhljivimi konotacijami preteče katastrofe.
Sestava vsakega banda je potencialna atomska bomba (sic!) neenakomernih razmerij, kjer je frontman ponavadi, no, v ospredju. A v Godzilla Tribute Bandu je Maja Poljanec Nemec v središču le zavoljo svojega pevskega angažmaja (četudi je to tradicionalno najopaznejša in najbolj izpostavljena vloga), instrumentalni spremljevalec Petrovič s svojo prvotno navidezno brezvoljnostjo tako ali tako v prvem delu tone v ozadju, medtem ko večino pozornosti v resnici posrka prezenca Mihe Bezeljaka. Igralec in lutkovni animator, zaposlen v mariborskem lutkovnem gledališču, a redno aktiven tudi na (skorajda neobstoječi) neodvisni lutkovni sceni, je izmojstren v tehničnih aspektih animacije, a še nekoliko bolj izstopa njegova ekspresivna prezenca. S fizičnostjo telesa, še posebej pa obrazne mimike, je njegova igra veliko več kot le podajanje besedila ali pa psihologizacija posameznega lika; Bezeljak je multipraktični performer, ki tudi tu pritegne z energetičnostjo, dinamičnostjo ter nenehnim presenečanjem, saj svoj nastop eskalira in razplasti med resen in profesionalni pristop do same izvedbe, natančno premišljeno gradacijo emocij ter dovolj sproščenosti, da celotna odrska odisejada vseeno izgleda lahkotno in preprosto, podobno kot to stori tudi v Ostržku Mattea Spiazzija. A če je ta lutkovna miniaturka iz kovčka zrežirana za enega performerja, je Godzilla Tribute Band skupinski projekt, kjer avtorski ekipi ne uspe uravnotežiti neravnovesja med različnimi odrskimi prezencami, med drugim med vseeno suvereno, a bolj pridušeno in manj ekspanzivno igro Poljanec Nemec, da na koncu ne bi v zraku obtičal prizvok taiste nerazporejenosti, ki mnogokrat tare tudi druge, pop ali rockovske bende.
Pogosto ujeti v reprezentacijo resnih tem, si redko dovolimo neomejeno, ekspanzivno in neracionalno radost, ki jo v sebi skriva neobremenjena otroška igra.
Boj kosmiča, tega velikega superjunaka Godzilline zgodbe, poustvarja simbolno igro, stopnjo odraščanja v tesni bližini z gledališčem, v kateri si otrok predstavlja nekaj iz stvarnega ali domišljijskega sveta in kjer se v namišljene vloge vživlja sam ali pa situacije odigra s pomočjo predmetov, igrač, živali ipd. Igrivost te igre, skrita v povratnem glagolu igrati se, ima, vsaj tako se dandanes zdi, premalo veze z gledališčem, kjer le še igramo. Pogosto ujeti v reprezentacijo resnih tem (družina, vojna, ljubezen, psihološke travme), obremenjeni z uglajenostjo, resnostjo in resnobnostjo, s »pravimi« temami in »pravimi« epskimi dramatičnimi, poetičnimi ali pa klišejsko smešnimi uprizoritvenimi postopki, si redko dovolimo neomejeno, ekspanzivno in neracionalno radost, ki jo v sebi skriva neobremenjena otroška igra. Tudi pričakovanja odrske igre (kot poklica, tehnike) igralke in igralce poglobljeno pripravljajo na psihologizacijo likov, pa na performativno prezenco v delih, kjer ni več najti klasične dramske podlage, a vseeno njihove odrske manire, četudi ob momentih emocionalnega izbruha, delujejo odmerjeno, premišljeno, obvladano; znotraj nevidnega okvirja »dobre« in »prave« igre. Ker je v našem okolju primarno še vedno popredalčkano kot veja umetnosti za najmlajše, razigranost in fantastična domišljija redno najdeta svoje mesto v lutkovnem gledališču, ki takšne postopke nato uspešno vpleta tudi v predstave za odraslo publiko – poleg Petroviča je prepoznan in tipičen predstavnik še Matija Solce, nedavno pa tudi kolektiv Počemučka in njihova uprizoritev Under Construction.
Godzilla Tribute Band ni toliko poklon temu japonskemu antiheroju, kot pa fantastičnosti in neverjetnosti domišljije in preseganju mej logičnosti, smiselnosti, urejenosti in elitistično obarvane resnobnosti, ki tako pogosto zaseda slovenski oder …
Godzilla Tribute Band ni toliko poklon temu japonskemu antiheroju, kot pa fantastičnosti in neverjetnosti domišljije in preseganju mej logičnosti, smiselnosti, urejenosti in elitistično obarvane resnobnosti, ki tako pogosto zaseda slovenski oder, kjer se velikokrat zdi, da je glavni smisel »kvalitetne« umetnosti (za odrasle) bodisi trpljenje in patos bodisi kritika družbenih in intimnih razmer, ki oblikujejo naša življenja, pa naj bo to z verističnimi skicami ali pa z v zgodbo zavitimi metaforami, ki so nato podane v dekodiranje, ne da bi gledalcem ponudila tudi preprosto radost in navdušenje, veselje – a ne takšno, ki izhaja iz komičnosti, iz komedije, torej iz posmehovanja ali smejanja situacijam. Objektno gledališče, s katerim se ukvarjajo vsi omenjeni, ponuja ta prostor igre. V odnosu med objektom in njegovim animatorjem se odvija proces oživljanja nečesa, kar na prvi in morda tudi drugi pogled nima nikakršne lastnosti »živega«, vendarle pa je pri tem fizična akcija tudi dejanje igre in igranja. In morda je že sama impresija te dejavnosti dovolj, da nas spomni, obudi, transportira nazaj v domišljijski svet igre in vsega mogočega, ki le tej pritiče. Ker že njegova osnovna premisa spodbuja inovacijo in domišljijo, saj lahko oživi res karkoli, razpon možnega zlahka presega meje resničnega sveta in vabi k predstavljanju, zamišljanju in sanjarjenju, njegova osvobojenost tradicije dramskega gledališča pa omehča pričakovano dramaturško strukturo, ki je kaj lahko razpršena, nesmiselna in neverjetna. Tako bizarna, da je v njej lahko junak, ki vsaj za tisti kratek hip svet osvobodi grozot nuklearske Godzille, preprost koruzni kosmič (še en nostalgični throwback na mladostna jutra), ki v epskem in absolutno nerealnem dvoboju zmagoslavno okrona to svoje (no, Bezeljakovo) nemogoče popotovanje.
Če Petrovičeve predstave v še vedno otroško orientiranem lutkovnem gledališču, ki […] ni enakomerno ovrednoten napram »resnemu« gledališču (ki roko na srce pravzaprav pogosto posegajo po izbranih metodah objektnega sveta), pomembno tvorijo tisti mali korpus del za odrasle, se skupaj z njegovimi stvaritvami za mlajšo publiko soočajo s težavo dosledne in do svojega potenciala izpeljane izvedbe.
A vso to intenziteto animiranih prizorov, ki se kot točke set liste mešajo s punkovskimi avtorskimi songi, na koncu razbije medel konec, ki je morda v vsej svoji nespretnosti še zadnji tribute nerodnosti najstniških dni; fantazijski svet Godzilla Tribute Banda, kjer so izživljali in doživljali evforijo in sanje, se ob finalu koncerta in slabi šali razblini v zrak. Če Petrovičeve predstave v še vedno otroško orientiranem lutkovnem gledališču, ki znotraj teatrološkega in izobraževalnega konteksta še ni enakomerno ovrednoten napram »resnemu« dramskemu, postdramskemu in eksperimentalnemu gledališču ter performansu (ki roko na srce pravzaprav pogosto posegajo po izbranih metodah objektnega sveta), pomembno tvorijo tisti mali korpus del za odrasle, se skupaj z njegovimi stvaritvami za mlajšo publiko (nazadnje pri Cesarjevih novih oblačilih) soočajo s težavo dosledne in do svojega potenciala izpeljane izvedbe. Osnovna idejna in režijska premisa, ki je na začetku še vodotesna in precizno inscenirana, se pogosto, tako tudi v Godzilla Tribute Bandu, razvodeni zaradi površnosti, nedorečenih tranzicij med posameznimi mini prizori in zaradi dramaturške nedoslednosti, ki na koncu prinese rokohitrski in nepremišljen konec, ne pa občutka, da avtorji vedo, kam nas je želela pripeljati.
MAŠA RADI BUH
je sodobnoplesna in gledališka kritičarka, teatrologinja in sociologinja kulture.
GODZILLA TRIBUTE BAND
Igralci in soavtorji: Maja Poljanec Nemec, Miha Bezeljak, Zoran Petrovič
Režiser: Zoran Petrovič
Dramaturga: Marek Turošík in Nuša Komplet Peperko
Soavtorica vizualne podobe: Katarina Cakova
Oblikovalca svetlobe: Gašper Bohinec in Andrej Firm
Izdelovalci scene, rekvizitov in nekaterih glasbil: kolektiv zavoda Razvoj Maribor
Izvršna producentka: Mojca Kasjak
Fotograf: Gregor Salobir
Avtor naslovne fotografije: Andrej Firm
Produkcija: Moment v sodelovanju s SNG Nova Gorica