Neodvisni

Trije stavki plesa

Kje začeti – kjer koli, samo ne na začetku –

Tokrat razpiramo prostor fragmentiranemu pogledu, kjer se avtor ne osredotoča na ples, ki proizvaja pomen znotraj zaključene celote dela, ampak vsakokrat s svojo enkratnostjo tvori pomen sam zase. Blaž Lukan motri tri avtorice-plesalke in njihov ples, Malo Kline in Kajo Lorenci med plesom v njunih avtorskih delih, Venera in Stabat, ter Andrejo Podrzavnik v enem izmed njenih improvizacijskih dogodkov Posebna izdaja.

1.

… na srečo ta ples ni zaprt v lasten kod, temveč korespondira z različnimi plesnimi, kulturnimi kodi, na srečo ni zadovoljen z novodobno kontemplacijo, temveč jo analizira …

Mala pleše, vstaja iz fetusne poze, iz spanja, in se odpre v prostor, sprva v generičnih gibih in pozicijah, potem vedno bolj individualizirano, umešča se v zrak, ki ne pritiska, ki nima izvirnega tlaka, samo lebdi, a v njem se namešča s simetrijo, z valovanjem od leve proti desni in od spodaj navzgor, vzravnano, večidel brez stika s tlemi, točneje, vseskozi na tleh, a ko so tla zgolj vzgonska ploščad, kot da bi bil njen gib gost, sicer urejen, a prekrivajoč, prepletajoč se, morda zaradi projekcij njene figure, podvajanja, množenja, množenja teles v realnem/virtualnem prostoru, in iz te gostote prisije njen obraz, pravzaprav ne prisije, saj ga nič ne obsije, temveč se zasvetlika kot senca, svetloba sence, obrnjen vase, pomirjen, kontemplativen obraz speče, pa čeprav v gibanju, v vstajanju in tekanju skozi prostor, odtekanju čez njegove robove – in vračanju, posebno pozornost pritegne črno-bela roka v projekciji, kot bi se ud odlepil od telesa, vendar bil vseeno pritrjen na neko podlago, skorajda nekoreografiran, padajoč nekam vase, breztelesen, senca brez telesa, virtualen, a oprijemljiv kot so oprijemljive sanje – čeprav nemara oprijemljive le sanjajočemu: česa se oprijeti, kako jih uprizoriti, kaj je njihov sprožilni moment, prvi gib, nemara ne seganje v prostor, generična gibalna gesta, izvirajoča iz želje po vzpostavitvi telesne vertikale kot osi, okoli katere se gibanje vrtinči, na katero je gib privezan, ki omogoča oddaljevanje in vračanje, obrate na mestu, obrate vase, torej ne seganje, temveč vlivanje prostora v hrbtenico, pljuskanje čez rob telesa brez geste in giba, geometrija kosti, medenice, tilnika, nosu, na srečo ta ples ni zaprt v lasten kod, temveč korespondira z različnimi plesnimi, kulturnimi kodi, na srečo ni zadovoljen z novodobno kontemplacijo, temveč jo analizira, delo sanj je prvovrsten material za analizo, za dekonstrukcijo samoumevnosti, pravzaprav je plesni solo vedno simptom manka, ne manka sebe, temveč drugega, ki pa se mu zavestno odreče, to mu omogoča napetost, želja je na isti ravnini z nasičenjem, s predelavo realnosti v kretnje, ki pa niso njena  pisava realnosti, temveč njen simptom, ki ga ni treba spregovoriti, temveč zgolj dati v vednost, predati naprej kot izročilo, ki pa ni več odvisno od avtorja, temveč pripada gledalcu-poslušalcu, takšna je nemara gesta vselej, nezaznavna, še posebej, če je izprožena v spanju, in brez dotika, še posebej, če izraste iz tujega telesa, je kot nič hudega sluteča maternica, iz katere se vije dim, dim od drgnjenja tkiva s tkivom in tkiva z voljo do življenja, na sredi pa tisto, kar ni …

2.

… če bi brez sape sledil njenim gibom, bi se ti nemara zvrtelo, a njena metoda je notranjost pozunanjiti in zunanjost zapreti v gib, morda v dlan …

Andreja, če pogled usmerimo samo vanjo, je trdneje na tleh, nagiba se, pada, vstaja, se obrača, ni ploskev, čeprav opisuje gibe kot paravan v vetru, ker ni sama, izraža večjo skrb, skrb kot videnje, kot spektralni dotik, če tako rečem, kot sobivanje dveh in več entitet na istem mestu hkrati, nemara poigravanje z nemogočim, kar pa je paradoks: drugi, druga plesalca je/sta nujnost, ki osmišlja, čeprav nenehno izginja, beži, se uklanja nečemu, kar nisi ti, ni ona, ni ono, temveč se predvsem zdi, da je, tukaj je za občutek manj urejena kot vedno, a v tej neurejenosti je nova linija, linija, ki se cepi, nenehno cepi, pa vrača in začenja znova z rahlo premaknjene točke, paralaktična, budna, z enim samim telesom in celo brez njega, s telesom kot drugim, če bi brez sape sledil njenim gibom, bi se ti nemara zvrtelo, a njena metoda je notranjost pozunanjiti in zunanjost zapreti v gib, morda v dlan, njene roke so v stalnem gibanju, a vselej kot bi rasle iz podlage, ne iz telesa, tudi kadar je pokončna, se zdi zlita s plesnim podom, zanjo ni samoumeven, temveč sodelavec, soplesalec, tudi če je čvrsto prilepljen na beton, pa vendar njegovo oglašanje gib poživlja, kakor nanj vplivata soplesalca in glasbenika, oba plesalca z inštrumentom, točneje, plesalca na svoja inštrumenta, a nič antropomorfnega ni v tem, objekti ostanejo objekti kljub zvestim, krotkim dušam, ki jih oživljajo, zvočne ploskve se napenjajo in stikajo s telesi plesalcev, kakor se njihovi gibi od daleč dotikajo strun, da igrajo svoje alikvotne tone na neslišnih frekvencah, gestikulacija vseh teles je umirjena, čeprav na trenutke divja, vendar sledi premišljeno izrisujejo volumen prostora, vsaka nova gostota dobi svoj odzven v drugi, vsaka vdolbina se prezrcali v drugo na imaginarni strani prostornosti, in če je nadrejena misel plesa kar misel sama, na trenutke v igri, na trenutke na begu, pa spet zanesljivo ujeta v obrat ali priklon, potem je resnična vsebina tega plesa vztrajanje z drugim, tu solo ne bi bil mogoč, predvsem pa bi bil drugačen, samozadosten, lep, a oddaljen, saj bi ga neizogibno obkrožalo tisto, kar ni …

3.

… ko vibrira slina med ustnicama, vibrira celo telo, cel prostor, potres ničte stopnje, ki sešiva in ne para, poka, izpostavlja vezi, ne razlik, telo je množica, roj besed, in neizvedena gesta je najbolj polna …

Kajin ples se začne komaj opazno, v tem negibu vztraja, kolikor je mogoče, samo obraz, lica, usta, ta prvi gib, ta spregovorjeni gib brez besede, gib kot dih, morda samo vdih, brez izdiha, izdih je poraz, slutnja konca, konec kot tak – resda tudi nov začetek, a že s spominom na neizbežno, na neizgovorljivo, na vse, kar se pojavi prej, pred besedo, pred glasom, pred krikom, pred bolečino, tu še ničesar ni, samo vse, kar je lahko, to je eno samo drsenje, tiho dotikanje prostora, ki je na tem, da se bo vzburil, zaznava nekega prostora v prostoru, medprostora, ki še nima imena, morda paralelnega prostora, a ne, saj je vendar na dlani, na dlani se kopiči kot skupek plazme, kot bi ga nevidni 3D tiskalnik neslišno tiskal okrog roke, obraza, telesa, zaradi svoje majhnosti, komajzaznavnosti je ta gib, ta ples ustnic bolj opazen, vidne naredi pore, dlačice, kapljice potu, a vendar pogleda ne napolnijo samo usta, kot pri Beckettu, temveč cel obraz, še več, celo telo, ko vibrira slina med ustnicama, vibrira celo telo, cel prostor, potres ničte stopnje, ki sešiva in ne para, poka, izpostavlja vezi, ne razlik, telo je množica, roj besed, in neizvedena gesta je najbolj polna, a polna nečesa drugega, morda strahu, ki je v ozadju, ki je bil na začetku, a ga zdaj preraščajo vitice nove zavesti, novega zavedanja časa, ki je oče prostora in ki ga komaj zaznavno tresenje poskuša zaustaviti, časa ne ustavlja negibnost, absolutna kontemplacija, temveč potencialnost geste, giba, tisti trenutek, ko se gesta sproži, ne pred njo, ta dogmatika je že presežena, temveč že sproženo dejanje, serija sprožitev, sinkop, trzljajev, tremorjev, ki poskušajo, vedno znova poskušajo, se zaletavajo, a se nikdar ne izpolnijo, vendar so sami izpolnitev, torej poskušati izreči, odpreti usta in zagrgrati prvi konzonant, potem pa znova, in znova, in znova, čas se ustavlja v serijah, ne v obratih, v nepremičnem zrenju nekam čez oči, skozi okna med liste dreves, med ptičje petje, pognati sprva neubogljivo telo v neizprosen tek, v novo gibanje, ki ga do zdaj še ni bilo, ni bilo niti neizpolnjena ploskev niti plašno spanje, temveč drhtenje kože, želja po vrnitvi na začetek, ki nikjer več ni …

***

Kje končati – kjer koli, samo ne na koncu – 

Blaž Lukan
je teoretik na področju scenske umetnosti, profesor dramaturgije na AGRFT. Deluje tudi kot kritik in dramaturg. Je avtor desetih pesniških zbirk.


VENERA: med ujetostjo in letenjem
Koncept, koreografija, besedilo in izvedba: Mala Kline
Scenografija, kostumografija, fotografija: Petra Veber
Glasba: Kristjan Krajnčan
Režija filma: Mala Kline, Hana Vodeb
Kamera: Hana Vodeb in Darko Herič
Video sinhronizacija in mapiranje: Hana Vodeb
Filmska montaža: Hana Vodeb
Oblikovanje svetlobe in tehnično vodstvo: Jaka Šimenc
Produkcija: ELIAS 2069 in Mercedes Klein
Koprodukcija: Center kulture Španski borci / Zavod EN-KNAP, Kino Šiška in Nomad Dance Academy Slovenija
Kino Šiška, 20. 6. 2022.

POSEBNA IZDAJA. Serija krajših improvizacij
Koncept in vodenje: Andreja Rauch Podrzavnik
Zasedba: Tomaž Grom, Eduardo Raon, Jerca Rožnik Novak, Jernej Bizjak in Andreja Rauch Podrzavnik
Produkcija: Federacija
Koprodukcija: DUM društvo umetnikov
Projektni prostor DUM, 19. 4. 2022.

STABAT. Biti ganjen
Avtorstvo in izvedba: Kaja Lorenci
Oblikovanje prostora, kostuma in luči: Petra Veber
Glasba: Žigan Krajnčan (vokal), Kristijan Krajnčan (violončelo)
Producent: DUM društvo umetnikov
Projektni prostor DUM, 6. 1. 2022.


Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.