Neodvisni

ISKANJE SMISLA

Prispevek obravnava delo Mesarica Matije Solceta z ozirom na njegove tipične gledališke prijeme, ki jih je Zala Dobovšek na nekem mestu opisala kot “urejen kaos”. Avtorica premišljuje smoter rušenja gledaliških konvencij, kar je pogost motiv v opusu Matije Solceta.

Foto: Tjaša Bertoncelj

O samem namenu umetniškega dela je bilo že mnogo filozofskih debat. Te vedno znova potrjujejo, da ne obstaja univerzalni odgovor. Namen umetniškega dela je lahko osmišljen skozi vzvišeno estetsko doživetje, vznesenost, ali pa je v funkciji družbenopolitičnega komentarja, ki se izreka o svoji poziciji do določenega družbenega vprašanja. Morda mora umetnost vsebovati pedagoške prijeme in duhovno ter značajsko oblikovati posameznika? Ali pa potrjevati prevladujočo ideologijo? Vprašanja o namenu so komplementarna z vprašanjem, komu je aktualna umetnost pravzaprav namenjena? Ali je v sodobnem času v nevarnosti, da postane sama sebi namen?

Matija Solce se v svojih predstavah zoperstavlja zakoličenemu namenu in pomenu uprizoritev. Spodkopava koncept smiselnosti in nenehoma vzpostavlja in podira navidezne meje.

Pogosto jasna uprizoritev umetnikove vizije tudi pokaže na njegovo pojmovanje umetnosti ali pa intenco njegove trenutne geste. Matija Solce se v svojih predstavah zoperstavlja zakoličenemu namenu in pomenu uprizoritev. Spodkopava koncept smiselnosti in nenehoma vzpostavlja in podira navidezne meje. Onemogoča, da bi se prepustili in preveč sprostili ob klasični osrednji liniji, ki bi nas pasivno pripeljala skozi predstavo. Uprizoritev se raztrešči na več delčkov, delov, izsekov, insertov, različnih uprizoritvenih form in stopenj ludensa. Ni bistvena linearna zgodba, saj Solcetovo delo presega umetnost, ki je v vlogi pripovedovanja zgodb. Precej bolj poustvarja avtorsko umetniško namero, kjer množi vtise in razmisleke, s tem pa ustvarja aktivnega, angažiranega gledalca.

Umanjkanje jasne smiselne linije v uprizoritvenih umetnostih ni nekaj novega. Veliko sodobnih uprizoritev se poslužuje takšne odprtosti. Po eni strani odpiranje smislom in interpretaciji spodbuja asociativno mišljenje gledalca in ga spodbuja k aktivaciji. Po drugi strani pa na trenutke meji na pretenciozno umetniško neskončnost (ker ni zakoličena in ima za svojo lastnost intelektualno multinanašalnost). Možnost mnogih asociacij pa zlahka tudi reproducira ustaljeno védnost gledalca, ki le potrjuje svoja prepričanja oziroma utrjuje samopotrjevalne razmisleke. Brezmejnim interpretacijam torej v določeni meri umanjka pozicioniranje do sveta. In svet brez pozicij je lahko svet krogotočnega kapitalizma, ki ne najde več pravega mesta izrekanja. Niti pravega mesta kritike.

Solce ima v svojem ustvarjalnem opusu zanimiv pristop, pri katerem nerazumljivost, ludističnost, večplastnost, bliskanje tehnik in pomenov ustvarja prizemljeno in nepretenciozno.

Solce ima v svojem ustvarjalnem opusu zanimiv pristop, pri katerem nerazumljivost, ludističnost, večplastnost, bliskanje tehnik in pomenov ustvarja prizemljeno in nepretenciozno. Primarni namen ni ustvarjanje umetnosti same, torej estetiziranje, temveč iskrena gesta ustvarjanja. Predvsem pa načrtna polnost, kompleksnost pomenov in tehnike tudi v trenutkih, ko dogajanje ni zlahka razumljivo. Skozi njegovo zadnjo neodvisno produkcijo Mesarica (2021) lahko izpostavimo ključne uprizoritvene prijeme, skozi katere se izogne odprti umetniški vzvišenosti.

Mesarica izhaja iz kanonskega Levstikovega dela Martin Krpan. Od tega dela ostanejo le še asociativni okruški. Nanašajo se na original, ga nadgrajujejo in izvirno osnovo prenesejo v nove kontekste in pomene. Prisotna je avtorska interpretacija tem, ki Martina Krpana postavi v prostor (in najverjetneje tudi okoliščine) ustvarjanja – v Loško dolino, dolino šnopsa. Vzpostavlja nov »barski« interpretacijski vidik Martina Krpana.

Glede na preostale Solcetove predstave so igralci v Mesarici precej bolj izpostavljeni kot liki in predstavljajo barske obiskovalce, pijane in neprisebne tepce.

Navade povezane z žganjem – popivanje, veseljačenje, druženje, določena majavost – so povezovalni členi uprizoritve. Glede na preostale Solcetove predstave so igralci v Mesarici precej bolj izpostavljeni kot liki in predstavljajo barske obiskovalce, pijane in neprisebne tepce. Tudi animirani objekti so predmeti, ki so povezani z žganjem – šilca in flaše transformirajo svojo prvotno funkcionalnost (kozarca za pitje) v simbolno vrednost funkcije lika (npr. skupek kozarcev, ki reprezentirajo konja) ali se vzpostavijo le v funkciji ritmizirane etide. Dopolnjujejo pa se z značilnimi papirnatimi lutkami Braneta Solceta in Sanje Fidler.

Žganje se streže med gledalci in s tem postane sredstvo za razbijanje četrte stene. Odvrača se od ukalupljanja predstave v frontalno strukturirano enoto, ki predvsem v formalnem smislu potrebuje gledalca. V režiji Solceta pa je gledalec vedno del predstave in vključen v celovito performativnost.

Gledališče se po Solcetovo misli kot javna dobrina in s tem tudi ne predvideva gledališke publike, ki v gledaliških hišah na določen način diktira dramaturgijo (določen tip publike, pričakovan program in omejeno dostopnost).

Scenografija (Larisa Kazić) sestavlja gasilski kombi, ki na odprtem prizorišču grajskega trga, v sklopu spremljevalnega programa Borštnikovega srečanja, razbija »elitne« prostore uprizarjanja. Razbijanje četrte stene se torej dogaja tako znotraj dogajanja, v stalnem prilagajanju in komunikaciji z občinstvom, kot tudi v preizpraševanju zaprtih odrskih prizorišč in institucij, ki tako ali drugače kreirajo habitus prizorišč. Gledališče se po Solcetovo misli kot javna dobrina in s tem tudi ne predvideva gledališke publike, ki v gledaliških hišah na določen način diktira dramaturgijo (določen tip publike, pričakovan program in omejeno dostopnost). Predstava se že po svobodni izbiri naslovnika jasno odmika od vzvišenega patosa.

Slednje pa je tudi posebna specifika Solcetove dramaturgije. Patetičnost se vzpostavlja zato, da se jo lahko ruši. Akt vzpostavljanj in rušenj se kontinuirano dogaja na raznih nivojih. V Mesarici se vzpostavi solo kitarist (Miha Arh) in kot »frontman« preigrava komercialne komade. Preglasijo ga Tines Špik, Matija Solce in Filip Šebšajevič z delitvijo šnopsa med publiko. Miha Razdrih se kontinuirano vzpostavlja v vlogi pripovedovalca. Vzporedno vznikne koreografiran lutkovni moment – skupno popivanje in zdravica. Omenjena struktura se na začetku predstave krožno ponavlja. Nadalje smo priča vstopom in izstopom iz zgodbe, v zgodbo, v publiko, v odtujitvene momente, v glasbene inserte. Struktura se vzpostavlja, se ruši in vrača. Dinamično se nizajo krajše epizode, ki se prepletajo tako v uprizoritvenih stilih, dinamiki, stopnji absurdnega in jasnega. Zala Dobovšek je kot članica strokovne žirije na Bienalu lutkovnih ustvarjalcev 2021 tovrstno dramaturgijo opisala kot »urejen kaos«. »Urejen«, ker je vseskozi premišljen. »Kaos« pa zato, ker deluje na principu presenečenja, saj gledalca vseskozi spodnaša v drugo strukturo in pomene. H kaotičnemu vzdušju pripomorejo tudi navidezno neobvladljiva norost, satira in preizkušanje meja. Prisotni so potenciranje dejanja in jasni poudarki v gibih, mimiki in s tem potenciranje ter premeščanje normativa. Lahko bi rekli tudi svoboda izražanja, ki se »poserje« na konvencionalno. Tovrstno premikanje meja sprejemljivega v slogu in vsebini pa kreira določeno situacijsko komiko oziroma neobvladljivo absurdno komično situacijo.

Politično angažirani del v Mesarici umanjka in s »pijanskim« značajem dogajanje na trenutke izpade precej trivialno.

Kar Solcetov kaos ponaša izven samonanašalne funkcije, je navadno filozofsko, sociološko in politično ozadje njegovih predstav. Pomeni se prepletajo vsepovsod in so pogosto težko ujemljivi, a v njih jasno najdemo gesto kritike do aktualnih družbenih situacij in prevetritev konvencionalnih prepričanj. Politično angažirani del v Mesarici umanjka in s »pijanskim« značajem dogajanje na trenutke izpade precej trivialno. Fokus temelji predvsem na trenutnem dogajanju in akcijah, ne zastavlja pa mnogo širših in problemskih razmislekov. Uprizoritev zato deluje kot kolaž Solcetovih avtorskih gest v novi predlogi. Pisati o Solcetovih predstavah je zatorej do določene mere protislovno. Predstavlja poskus analiziranja in ukalupljanja vsebine, ki v svojem bistvu razbija strukture in kalupe. Njegove predstave, kot pravi tudi avtor sam, lahko gledamo kot kompozicije, ki jih opredeljuje glasbena struktura. Mesarica se prav tako kot preostale njegove predstave preigrava z ritmično dramaturgijo in temelji na gibalnih impulzih. Ritmiziranje vseh uprizoritvenih elementov pa vzpostavlja distanco – animator mora za realizacijo glasbe izklopiti svoj ego, hkrati pa je dogajanje objektivizirano, saj je »zvedeno« na ritmično gesto. Ta pa razbija tendenco po stalni pomenskosti.
Na eni strani so torej politične, družbeno večplastne vsebine, na drugi strani pa goli ritem. In gledalec, ki v novi interpretaciji Martina Krpana razbira in izgublja sestavo sistema. Sistema, ki si je v letih nabral že veliko pretencioznega nanašanja. Prav v razbijanju »pravilnega« in razvrednotenju »pametnega« pa lahko v Mesarici vidimo kritično gesto sodobnega umetniškega izražanja.

Tjaša Bertoncelj


Mesarica
Režiser, skladatelj: Matija Solce
Scenografinja: Larisa Kazič
Izdelovalca lutk: Brane Solce, Sanja Fidler
Izvajalci: Filip Šebšajevič, Miha Arh, Miha Razdrih, Matija Solce, Tines Špik

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.