Letenje med telesom in sanjami

Plesno solo delo Male Kline Venera: med ujetostjo in letenjem, raziskuje potencialnost gibanja kot etičnega dejanja, meni avtorica prispevka. Komad je umeščen v subtilno razmerje do velikanske projekcije slavnega renesančnega dela Rojstvo Venere Sandra Botticellija, ki skozi avtoričino poglobljeno plesno raziskovanje imaginacije ponovno zatrepeta kot “čisti estetski doživljaj”.

Zakaj nam ženska figura, čeprav na sliki miruje, vzbuja vtis, kot da se giblje?

Slika Rojstvo Venere italijanskega renesančnega slikarja Sandra Botticellija iz druge polovice petnajstega stoletja je poleg splošne prepoznavnosti in slave doživela tudi mnogo interpretacij in umetnostnozgodovinskih analiz. Eden izmed pomembnejših interpretov te slike je bil zagotovo tudi nemški umetnostni zgodovinar iz 19. stoletja Aby Warburg, ki je med drugim v umetnostni zgodovini prebudil ikonografski pristop do analize evropskega slikarstva. Osredotočal se je predvsem na detajle, interpretiral njihov simbolni pomen ter umetniška dela bolj kot z osebnim in zasebnim povezoval z duhom časa in družbenim ustrojem sveta, v katerem je neko umetniško delo nastajalo, s tem pa naredil premik od slogovnih vprašanj k veliko bolj širokim družbenim temam, ki so se pojavljala znotraj umetniških del. Na primeru interpretacije Botticellijeve Venere ga ne zanimajo zgolj slog in formalistična vprašanja, temveč sliko postavlja v razmerje z renesančnimi umetniki in njihovim odnosom do antike. Warburg na sliki povezuje emocije z detajli, predvsem pa v ospredje postavlja gibanje. Zakaj nam ženska figura, čeprav na sliki miruje, vzbuja vtis, kot da se giblje? In prav gibanje se izkaže za temeljno presečišče med Botticellijevo Venero, Warburgovo interpretacijo in plesno predstavo Venera Male Kline.

Ne gre za statičnost in mirnost slike ter njenih delov, temveč za rojevanje prostora med možnostjo gibanja in statičnostjo podobe, za premikanje znotraj mirovanja, za gibanje detajlov v okviru njihovega mirujočega tihožitja.

Mala Kline, raziskovalka na področju filozofije in umetnosti ter plesalka in umetnica, za svojo mono plesno predstavo v ozadje odra postavi projekcijo vedno znova vznikajočih detajlov Botticellijeve Venere. A ne gre za statičnost in mirnost slike ter njenih delov, temveč za rojevanje prostora med možnostjo gibanja in statičnostjo podobe, za premikanje znotraj mirovanja, za gibanje detajlov v okviru njihovega mirujočega tihožitja. Mala Kline se v razmerje s sliko postavlja podobno kot Warburg. Prvenstveno jo zanima odnos do gibanja, vzpenjanja in rojevanja. Zanimajo jo stopnje in premiki vse od razodetja, padca, pene, pojavitve in prihoda, kot podnaslavlja poglavja ali dele njene plesne zgodbe. Dihotomijo gibanja in mirovanja materializira s pomočjo prosojnega platna, ki ob strani prekriva belo platno v ozadju odra in na katerem se odtiskujejo črni obrisi plesalkinih gibov. Njen sprva mirujoč položaj in preprosti premiki, kot sta počasna hoja in ležanje, se nato intenzivirajo in razvijajo v detajlirane, natančne in jasne plesne gibe. Ti s črnimi odtisi podob na prosojnem platnu spet dobivajo novo dimenzijo razmerja statičnosti in gibanja, ki se realizira vzporedno z Venerinim vzpenjanjem iz pene v življenje in z živim gibljivim telesom plesalke. Hkrati pa se vse tri dimenzije uspešno upirajo nevarnosti, da bi se uskladile z glasbeno pripovedjo violončela Kristijana Krajnčana. Pred nami zasije komunikacija telesa in slike ter harmonična razgibanost med seboj prepletenih umetniških izrazov.

Mala Kline s poglabljanjem vase in s ponovno vzpostavitvijo interpretacije Venere govori o drugačnem, transgresivnem, etičnem in političnem potencialu.

Plesna predstava Venera nosi podnaslov Med ujetostjo in letenjem, avtorica pa jo opiše kot »kontemplacijo odnosa med podobo, telesom in sanjami«. Mala Kline se namreč med drugim ukvarja tudi s kabalistično tehniko sanjanja in opozarja na transformativno dimenzijo sanj, na kar kot sodobna družba velikokrat pozabimo. Ujeti smo namreč prav zato, ker je naša imaginacija, kot pravi umetnica sama, kolonizirana. S tem mislim predvsem apropriacijo naših potencialov v sodobni družbi. Ne gre za to, da je naš svet negiben, prav nasprotno, ves čas nas sili naprej, ves čas moramo biti prilagodljive, pripravljene na spremembe, biti odprte za nove izzive, čeprav si jih ne določamo same. Mala Kline s svojim nastopom ponuja odpor do takšnega načina mišljenja, premikanja in gibanja. To je uniformiran, abstrakten gib, nam vsiljen, a istočasno najbolj ponotranjen. Mala Kline s poglabljanjem vase in s ponovno vzpostavitvijo interpretacije Venere govori o drugačnem, transgresivnem, etičnem in političnem potencialu. To nima časovnih rokov, ki se jim moramo prilagoditi. Lahko pomeni tudi neskončnost notranjega sveta, lahko pomeni celo nedelovanje, nov mikrokozmos in vzpostavljanje drugačnih družbenih formacij. Letenje pomeni premikanje, pomeni vzpenjanje in gibanje, pomeni spraviti imaginacijo v premik, oživeti sliko in tako odpreti možnost za potencialno drugo. Za Malo Kline gledališče ponuja prav to etično dimenzijo, saj je prostor, kjer vznika pogoj možnosti za ustvarjanje potencialno drugačnega sveta. Potencialnost v tem primeru pomeni prostor, kjer se lahko odločamo o tem, ali bomo realizirali našo možnost gibanja imaginacije, iz imaga ustvarili gibljivost, premik. V tej tenziji vznika odnos med delovanjem in nedelovanjem, ki ga Mala Kline razume kot etičen in političen potencial umetnosti. Ali kot zapiše v predgovoru dela Gledališče potencialnosti, je »etika odnos telesa z lastno potencialnostjo (ali impotencialnostjo)«, kar vznika predvsem v umetniškem delu.

Zdi se nam, da se ženska giblje prav zato, ker je v sliko vnesena tenzija med prepričanjem o usodni nespremenljivosti stanja in možnostjo, da se v njej rojeva nekaj novega.

Komunikacija Male Kline z Venerinimi negibnimi detajli, ki jih prav s fokusiranjem na podrobnosti spravlja v gibanje, nosi torej pomembno etično komponento, saj z gibanjem negibnega odpira možnost prehoda od statične samoumevnosti našega sveta k spremembi. Mala Kline problem naših teles vidi v njihovi pregnanosti iz časa, občutenja, navzočnosti in tudi empatije. Vsakdanje gibanje v abstrakcijah naših teles zatira domišljijo. Ko se tako dolgo gibljemo v samoumevnosti vsakdanjika, si težko zamislimo drugačen svet, in ta nezmožnost je nevarna oblika oblasti. Še več, gre za zatiranje nečesa človeku temeljnega, torej predstave, domišljije, sanjarij in idej. Emancipacija je možna z mikropolitiko detajlov, z drobnimi premiki, z mikro vzorci, kot jih lahko vidimo na Botticellijevi sliki in kot jih skoraj štiristo let kasneje v družbeno polje umešča Warburg. Zdi se nam, da se ženska giblje prav zato, ker je v sliko vnesena tenzija med prepričanjem o usodni nespremenljivosti stanja in možnostjo, da se v njej rojeva nekaj novega. Dihotomijo mirovanja in gibanja na Botticellijevi sliki simbolizirata tudi Zefir s svojim vetrom in Hora, boginja letnih časov, ki jo umeščata v vezivo realnega prostora in časa.

Kljub konceptualni zastavitvi interpretacije predstave pa Venera sama zase uspešno učinkuje kot čisti estetski doživljaj.

Plesna predstava se zaključi z videom, gibljivo sliko, ki na travniški površini približa obraz plesalke. Njena prezenca na odru izginja in se zopet pojavlja, v zaodrje stopi, ko se na platnu prikaže njena virtualna podoba. Renesančno sliko zamenja sodobna montaža gibljivih slik. Podobe so sestavljene iz negibnih rezov, ki ustvarjajo spremembo, ponovno se vračamo k razmerju statičnega dela in gibljive celote, od mirujočega detajla k premikanju. Tokrat plesalkino telo renesančne slike ne spravlja več v gibanje, temveč pusti, da se slika giblje sama. Kamera ima to možnost, da se giblje po prostoru in tako ustvarja trajanje, tehnologija filmske montaže realizira renesančne slikarske težnje, čeprav je čez video podobo razprostrt travnik, ki v svoji statičnosti komunicira obrat prej projicirane slike. Kljub konceptualni zastavitvi interpretacije predstave pa Venera sama zase uspešno učinkuje kot čisti estetski doživljaj. Zelo dobro ga v besedilu Trije stavki plesa za Neodvisne opiše tudi Blaž Lukan. Priča smo subtilnemu in skorajda misterioznemu doživljanju podob, ki v svoji lahkotnosti in harmoničnosti pred nami izrisujejo sanjski svet. Predstava se nahaja onstran jezika, a hkrati spregovori v vizualno lastnem izrazu, kaže na svet onkraj govorice, ki se hkrati razrašča v govorici sami. V govorici telesa in njegovega vmesnega stanja, s katerim odpira potencialno drugačen svet.

Ana Lorger
še vedno končuje študij primerjalne književnosti in dramaturgije.

---

VENERA: med ujetostjo in letenjem
Koncept, koreografija, besedilo in izvedba: Mala Kline
Scenografija, kostumografija, fotografija: Petra Veber
Glasba: Kristjan Krajnčan
Režija filma: Mala Kline, Hana Vodeb
Kamera: Hana Vodeb in Darko Herič
Video sinhronizacija in mapiranje: Hana Vodeb
Filmska montaža: Hana Vodeb
Oblikovanje svetlobe in tehnično vodstvo: Jaka Šimenc
Prevod besedil: Katja Kosi
Izvršna produkcija: Ajda Kline
Produkcija: ELIAS 2069 in Mercedes Klein
Koprodukcija: Center kulture Španski borci / Zavod EN-KNAP, Kino Šiska and Nomad Dance Academy Slovenija
Podprlo Ministrstvo za kulturo Slovenije, Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo.
Hvala Domen Hajnšek, Vid Martinčič, Katarina Morano, Blaž Celarec, Gašper Puntar and Matija Zvezdan Puntar Kline.

---

Opombe bralcev (0)