Cikličnost spominjanja in propadanja

Avtorica prispevka si je ogledala predstavo vizualne umetnice Neje Tomšič, ki jo je ta ustvarila skupaj s skupino Nonument. Njihovo raziskovalno ukvarjanje z urbanim prostorom, tokrat z mestnimi parki, uvrsti v širši kontekst umetniškega zanimanja za to temo pri nas, posebej v kontekstu vizualne umetnosti, ki sega na prelom med osemdeseta in devetdeseta leta. Ta »potopitvena dokumentarna instalacija s pripovedovanjem« pa kljub postantropocentričnim nastavkom dosledno zastopa človeško perspektivo.

Vzporedno s formiranjem sodobnih umetnosti se je v umetniških projektih spremenilo tudi samo pojmovanje in tretiranje prostora.

Raziskovalno polje, osredotočeno na urbani prostor, se je na področju sodobnih vizualnih umetnosti v lokalnem prostoru izoblikovalo zlasti na prelomu iz 80. v 90. leta in v 90. letih. Skratka v obdobju, ko je urbani javni prostor – vzporedno s politično-ekonomskimi spremembami in temu pridruženim zgodovinskim revizionizmom – tudi začel doživljati bolj vidne transformacije, posledično pa je prišlo tudi do bolj zaznavnih diskrepanc med utelešenimi spomini na eni strani in okoljem, ki ga telesa vsakodnevno naseljujejo, na drugi strani. V širšem umetnostnozgodovinskem loku je izoblikovanje tega raziskovalnega polja morda najbolj očitno na podlagi dejstva, da se je vzporedno s formiranjem sodobnih umetnosti v umetniških projektih spremenilo tudi samo pojmovanje in tretiranje prostora. Od minimalističnih raziskav materialnih sestavin umetniškega medija, nato prostorskih pogojev njegove percepcije, naposled pa še prostorskih pogojev te percepcije, prostor, v katerega se umeščajo telesa in umetniška dela, ni bil več pojmovan kot nevtralno fizično okolje poljubnega prezentacijskega konteksta, ampak zlasti kot družbeno, zgodovinsko, politično, tehnološko itn. določena mreža diskurzivnih dejavnikov. Torej kot skupek aktualnih in preteklih družbenih koreografij, prostorskega spomina, individualnih in skupnostnih rab, hkrati pa organskih in neorganskih materialov, ki imajo lastno nasebno življenje. Na tej podlagi se je vzpostavila tudi ena ključnih umetniških raziskovalnih metodologij, ki to bolj ali manj normalizirano, ravno zato pa nevidno pred-napolnjenost in pred-določenost družbenega prostora kartira in vizualizira – med drugim zlasti preko rekonstrukcije kronoloških sprememb.

Predvsem od druge polovice 90. let dalje se je na področju sodobnih vizualnih umetnosti sicer med drugim izoblikoval kar »žanr« intervencij in prostorskih postavitev v javnem prostoru.

Takšna premena fokusa umetnikov je v lokalnem prostoru morda najbolj očitna na primeru opusa ene najpomembnejših sodobnih umetnic starejše generacije, Marjetice Potrč. Potrč, v 80. letih ključna predstavnica t. i. novega slovenskega kiparstva, se je od srede 90. let od raziskovanja razmerja kipa in gledalca skozi perspektivo lacanovske filozofije v seriji Teritoriji začela osredotočati na konkretni javni prostor, kasneje pa še dodatno izoblikovala metodologijo svojih značilnih urbanističnih raziskav, ki temeljijo na delu na terenu in ustvarjanju utilitarnih prototipov. Predvsem od druge polovice 90. let dalje se je na področju sodobnih vizualnih umetnosti sicer med drugim izoblikoval kar »žanr« intervencij in prostorskih postavitev v javnem prostoru, ki je bil v tistem obdobju najbolj celostno zastopan na enem ključnih večjih razstavnih projektov, Urbanariji (1995–1997) v organizaciji SCCA – Ljubljana.

V lokalnem, do neke mere tudi regionalnem umetniškem prostoru, je Nonument group (Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Nika Grabar, Miloš Kosec) – skupina umetnikov, arhitektov in teoretikov – vzpostavila relativno samosvojo metodologijo raziskovanja polpretekle zgodovine. Za razliko od prevladujočega pristopa kar dobro zastopane regionalne arhivske umetnosti, ki se osredotoča zlasti na socialistično dediščino, je metodološki pristop Nonument group namreč težko v polni meri uokviriti z raziskovalnim področjem kolektivnega in individualnega spomina, četudi praviloma na (urbanistične, arhitekturne, infrastrukturne) objekte osredotočeni projekti skupine dosledno vključujejo tudi pisne in ustne dokumente, spominska pričevanja ter nekakšne mnemotehnične kartografije in koreografije.

Metodo umetnice Neje Tomšič zaznamuje osredotočenost na objekte kot izhodišče za lecture-performans v neposredni prisotnosti publike in se spogleduje z vodstvom po razstavi.

Na področju sodobnih scenskih umetnosti najbolj izpostavljen predhodni projekt načeloma vizualne umetnice Neje Tomšič je vsekakor vizualni esej-predstava Opijske ladje iz leta 2017, ki ga – podobno kot najnovejši projekt – zaznamuje osredotočenost na objekte kot izhodišče za lecture-performans v neposredni prisotnosti publike. Takšna metoda, ki se v okviru vizualnih umetnosti pogosto spogleduje z vodstvom po razstavi, je vendarle zgolj eden od značilnih pristopov sodobne arhivske umetnosti. V navezavi na najnovejši projekt Neje Tomšič, ki je nastal v produkciji Bunker Ljubljana in v sodelovanju z ostalimi člani Nonument group, velja v tem kontekstu izpostaviti vsaj še projekt Pionirska železnica – Od nikoder nikamor, ki je do sedaj doživel dve različni emanaciji. Na eni strani performativni sprehod po dejanski trasi pozabljene proge pionirske železnice, ki je v Ljubljani delovala med letoma 1948 in 1954, na drugi strani razstavno postavitev v Zgodovinskem atriju Mestne hiše iz leta 2020, ki je dokumentom performansa sopostavila še zvočno, video in tekstualno dokumentacijo. Na postopkovni ravni je projekt Pionirska železnica zaznamovala zlasti sopostavitev (v tem primeru dveh) razločenih časovnih postaj, ki so poskušale vizualizirati, kako se širše kulturne in ideološke spremembe vpisujejo v urbani prostor. V tem primeru je šlo med drugim za spremembe v ideologiji skrbi, kjer se trasa pionirske železnice – didaktičnega pripomočka za urjenje socialistične mladine, spremeni v kolesarsko stezo za neoliberalno individualizirano skrb za »zdrav duh v zdravem telesu«.

Tomšič je na rezidencah v Romuniji in Italiji skupaj s kolektivom raziskovala javne parke kot nevralgične točke javnega življenja skozi perspektivo povezave sreče in doma.

A »potopitvena dokumentarna instalacija s pripovedovanjem« Krog, ki je bila premierno predstavljena na letošnjih Mladih levih, je vendarle zlasti lokacijsko umeščena raziskava, kakršne so pogosto rezultat rezidenčnih bivanj sodobnih nomadskih umetnikov. V tem primeru gre za rezultat bivanja v Cluj-Napoci v Romuniji in v Mondainu v Italiji, kjer naj bi Tomšič skupaj s kolektivom raziskovala javne parke kot nevralgične točke javnega življenja skozi perspektivo povezave sreče in doma. Omenjeno poimenovanje »tehnike« umetniškega projekta je ustrezno, saj je performans – četudi je to zaradi osrednjosti pripovedovalskega dela morda manj zaznavno – v strogo materialnem smislu zasnovan kot prostorska postavitev nekakšnih kipov-kolažev po odrskem delu Stare mestne elektrarne, med katere se tudi posedejo gledalci in med katerimi se sprehajajo performerji (poleg Tomšič še arhitekta in teoretika Miloš Kosec in Nika Grabar). Kipi-kolaži so na eni strani pripovedno izhodišče, kjer se možnost fizičnega sprehoda po prostoru in »sprehajanje« po zgodbi, ki jo pripoveduje Tomšič, nerazdružljivo spajata. Na drugi strani gre tudi za nekakšne mnemonične materializacije pripovedovanega, ki temeljijo na izrazito čutnem spominu, v ospredju so namreč vizualne in tipne kvalitete (zlasti gradbenih) materialov, hkrati pa zvok, ki ga materiali proizvedejo, ko trčijo med seboj, kar podpira tudi zvočna dokumentacija (hoja po pesku, šum dreves v vetru, zvok, ki ga oddajajo uporabniki parkov ipd.), ki spremlja pripovedovanje.

V ospredju so širše okoliščine, ki nakazujejo na zelo bližnjo povezavo urbanizma, arhitekture in političnoekonomskih procesov.

Tomšič v delu Krog pripoveduje o svojih izkušnjah konkretnih parkov, ki jih je obiskala, te pa spretno prepleta s pričevanji njihovih uporabnikov, osebnimi spomini ter širšimi družbenimi okoliščinami, ki so vplivali na spremembe parkov oziroma urbanih območij, kjer so ti locirani. Zdi se, da so pri tem (podobno kot v njenih preteklih delih) v ospredju natanko te širše okoliščine, ki denimo nakazujejo na zelo bližnjo povezavo urbanizma, arhitekture in političnoekonomskih procesov, hkrati pa na načine, kako se zgodovinske koncepcije narave materializirajo v koščkih kultivirane narave, kot je park, kar je najbolj očitno zlasti na primeru razlik med klasicističnim »posiljevanjem« narave z geometrijo in romantično afirmacijo samoniklosti narave in propadanja. Pripovedovalski del vendarle mestoma zdrsne tudi v bolj konceptualne razmisleke o ontologiji prostora, ruševin in gradbišč (intervencija Miloša Kosca, sicer tudi avtorja knjige Ruševina kot arhitekturni objekt), vplivu človeka na vse našteto, hkrati pa razmislek o materialnosti spomina, katerega medij je lahko bodisi organska materija (tkivo organizma ali pokrajine) bodisi so to lahko znaki, orodja in objekti, ki jih je treba narativno animirati.

Delo trči ob izredno aktualno problematiko redefinicije širokega raziskovalnega polja narave in tehnologije, dihotomije med naravo in kulturo, afirmacije materialnosti, redefinicije mišljenja in prakse ekologije.

Na postopkovni ravni – in to se zdi tudi možno izhodišče naslovitve – delo kot celoto zaznamuje določena cikličnost, kjer se pripovedovalsko »odhajanje in vračanje« (iz enega parka v drugega, vračanje v otroške spomine, lokalni prostor ipd.) prepleta s cikličnostjo narave, človeških ali rastlinskih bioloških procesov, hkrati pa z »rojevanjem«, rastjo in propadanjem človeških infrastrukturnih produktov (parkov, stavb, igrišč itn.). Natanko v tem vidiku se zdi, da delo trči ob izredno aktualno problematiko, ki zlasti v zadnjem desetletju močno zaznamuje najnovejšo teoretsko in umetniško produkcijo: široko raziskovalno polje redefinicije narave in tehnologije, dihotomije med naravo in kulturo, afirmacije materialnosti, redefinicije mišljenja in prakse ekologije, ki se poskuša izviti iz antropocentrističnih izhodišč ter na tej podlagi zasnovati novo ekološko in okoljsko estetiko. Kljub bližini z naštetim se zdi, da Krog v svojem – žanrsko gledano – esejističnem pripovedništvu, ki plete široko mrežo referenc in povezav, ostaja nekako na površini. Zaradi poudarka na izrazito družbenih problematikah (brisanje zgodovine, spremembe družbenih rab in namembnosti, privatizacija javnega prostora, neoliberalno pustošenje ipd.) pa v estetskem smislu tudi dosledno zastopa perspektivo človeške izkušnje.

Kaja Kraner
deluje kot recenzentka na področju sodobnih vizualnih in performativnih umetnosti, filozofije in sociologije umetnosti, neodvisna raziskovalka in občasno kuratorica.

---

Krog
Avtorji: Nonument Group (Neja Tomšič, Martin Bricelj Baraga, Nika Grabar, Miloš Kosec)
Zasnova in scenarij: Neja Tomšič
Na odru: Neja Tomšič, Nika Grabar, Miloš Kosec
Skulpture: Martin Bricelj Baraga
Oblikovanje zvoka: Simina Oprescu
Snemanje: Neja Tomšič in Martin Bricelj Baraga
Asistenta raziskave v Cluju: Istvan Szakats,Flaviu Petean
Glas v dokumentarcu: Flaviu Petean
Pomoč pri raziskavi v Aleksandriji: Mohamed Adel Dessouki, Sarah Baghat
Izjave: Viorica Zsiga, Adrian Dohotaru,Vlad Rusu, Istvan Szakats
Glas Viorice: Jadranka Gnezda
Tonski tehnik: Luka Seliškar
Oblikovanje luči: Martin Lovšin Kostumografija: Dajana Ljubičič
Tehnični direktor: Igor Remeta
Tehnični koordinator: Martin Lovšin
Tehnična ekipa: Luka Bernetič, Andrej Petrovčič, Duško Pušica, Manca Vukelič, Vid Starman
Producentke: Alma R. Selimović, Klara Drnovšek Solina, Ajda Koloini
Zahvale: Barbara Poček, Barbara Tomšič, Maks Bricelj
Odnosi z javnostmi: Tamara Bračič Vidmar
Produkcija: Bunker, Ljubljana
Koprodukcija: Centrul Cultural Clujean, L’Arboreto – Teatro Dimora di Mondaino, MoTA – Museum of Transitory Art
Produkcija je nastala v okviru mednarodnega projekta Stronger Peripheries: A Southern Coalition. S podporo: Evropska unija – program Ustvarjalna Evropa: Kultura, Stronger Peripheries: A Southern Coalition, Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Cukrarna / Muzej in galerije mesta Ljubljana

Opombe bralcev (0)