Problematičen užitek pogleda

Avtorica prispevka pod drobnogled postavi predstavo Showtime Hristine Vasić Tomše, ki skozi razgaljanje mehanizmov spektakla (nasilja) prevprašuje tudi našo voajersko (užitkarsko) vlogo in nelagodje, ki ga ta pasivna aktivnost povzroča. Kdaj se pustimo zapeljati showu in kdaj naše gledanje brez mere povzroča in poganja šov?

Dobrodošli v spopad tisočletja, predstavo vašega življenja, spektakel vsega človeškega in nečloveškega. /…/ Osupnili vas bodo izdrti zobje, špricanje krvi in strte duše. Fotografiranje je dovoljeno, snemanje spodbujamo, objave na socialnih omrežjih nas hranijo. Kdor pride, sodeluje v spektaklu. Kdor ne sodeluje, tega ni.

Iz spremnega besedila predstave

Črna komedija Showtime v režiji Hristine Vasić Tomše in v produkciji EX-teatra ter koprodukciji JSKD-ja, ki se je odvila v Stari mestni elektrarni, sledi starorimskemu konceptu panem et circenses, kruha in iger, ki se je skozi stoletja uspel razviti v vseprisotne showe v realnem in virtualnem svetu. A predstava Showtime poleg oglaševane borbe in špricanja krvi prikaže tudi stranske učinke manipulacije, zlorabe in zla; resnico, moč in pomen zaupanja ter medsebojne naklonjenosti. 

EX-teater plesne in cirkuške elemente uporablja v gledališkem kontekstu in se ukvarja s ponovno uporabo arhetipskih principov uprizoritvenih umetnosti v sodobnem času. Izpostavi vez nasilje-užitek, kontrast, ki se manifestira tako v realnem kot virtualnem svetu. Voditelj, nadzornik, nastopač in intrigant (Jernej Čampelj) pooseblja Gospodarja realnega in virtualnega sveta, ki manipulira s protagonistkama v ringu: borko 1 in borko 2. Odsotnost njunih osebnih imen je precej pomenljiva. Hkrati voditelj manevrira živo publiko ter vzporedno všečkanje in borbo navijačev v virtualnem okolju (Instagram stran Showtime.zdaj). Čampelj vsemogočnost vzpostavlja najprej s pokončno, a ležerno držo telesa, z impozantno belo moško obleko z dolgimi nabranimi tilastimi rokavi z zlatimi detajli, z nastopaško dikcijo izjavljanja navodil, pravil, ukazov in obljub (besedilo Kim Komljanec), s telefonom in s pozicijo. Giblje se tam, kjer lahko nadzoruje dogajanje v ringu in na tribunah, s točkami nagrajuje (ali pa ne) publiko, ki se je z navijanjem izkazala (ali pa ne), in se občasno zaguga na veliki beli gugalnici (kostumografija in scenografija Katarina Zalar). Dominira s prepričljivo prezenco in sumljivo karizmo, ki zbuja mešane odzive, ki niso skrajni in enoplastni. V občudovanju je odpor, ki se napaja ne le iz lika, marveč tudi iz spremnega besedila, ki vabi v užitek ob krvavem spopadu. To zbuja nelagodje ob preizpraševanju lastnega voajerizma, vloge, ki jo igramo v svetu in družbi. Kako zavzeti pravo mesto, mesto resnice? 

Če je scenografija predstave postavljena simetrično – zamejen kvadraten ring s črnim lepilnim trakom, obdan s tribunama z enakim številom gledalcev na obeh straneh, ki predstavljajo navijače svoje favoritke, sredinska postavitev bele gugalnice za razsodnika ter diametralno nasprotno pozicionirani borki v ringu – je razmerje moči totalno asimetrično. Nosilec absolutne moči nad borkama, publiko in posledično potekom showa je Gospodar intrigant. A se moč med predstavo postopoma premešča na publiko.

Če je črna resnica v predstavi Showtime podana neposredno in brutalno, jo bela maska z učinkom kontrasta dodatno poudari in ne prikrije, kar je navadno njen namen.

Belo-zlata stilizirana likovna podoba predstave simbolizira nedolžnost, sprejemljivo belo laž, ki maskira blišč spektakla in slepi, podpira estetizirani eksces. Še bolj kot podoba je ekscesno samo besedilo: »Izsesala je otrokom očesna zrkla. /…/ Izvlekla ji bo organe, za katere sploh niste vedeli, da jih ima.« A kot v knjigi Interpasivnost pravi avstrijski filozof Robert Pfaller: »Vse kar črpa všečnost iz izražanja okrutnih resnic ali kar celo proizvaja uživanje, bele laži in črne resnice, so oblike izražanja, kjer gre za posebno neujemanje med izjavo in izjavnim stališčem, vsebino in obliko.«1 Robert Pfaller, Interapasivnost, Maska, str. 2019, str. 139 Če je črna resnica v predstavi Showtime podana neposredno in brutalno, jo bela maska z učinkom kontrasta dodatno poudari in ne prikrije, kar je navadno njen namen. Neskončno vrsto bojev pomenskih kontrastov percipiramo kot vitalnost procesiranja in vrednotenja kompleksnosti realnega, ki se izmikajo našemu umevanju, ker vedno zamujamo in vedno nam še nekaj manjka. 

A roke nimajo največje moči in vpliva na zmago, odločilna je notranja moč in stabilnost v telesu.

Etape boja v judo tehniki borke 1 (Kaja Janjić) in borke 2 (Veronika Valdés) so osrednji prizori Showtima. V belih športnih topih in mini krilih z zlatimi detajli se nasprotnici krčevito borita za zmago. Spopadi se začenjajo s približevanjem vzravnanih teles s kratkimi poskoki in nadaljujejo s trkom prsnih košev ter se stopnjujejo s preprijemanjem, oprijemanjem, porivanjem, odrivanjem s težo in močjo, borbo, pri kateri se noge odzivajo na dogajanje zgornjega dela telesa, kjer so roke na videz najaktivnejše. A roke nimajo največje moči in vpliva na zmago, odločilna je notranja moč in stabilnost v telesu. Obrazni mimiki s stisnjenimi zobmi in ustnicami ter nepremičnima pogledoma v soborkin obraz izražata močno prezenco in odločenost premagati druga drugo ter končati tekmo v končnem prijemu. Cilj je destabilizirati nasprotnico in jo zrušiti. Ti prizori predstavljajo vrh predstave in publika bučno nagrajuje boj. Nič surovega ni v njem, nič brutalnega, le spopad koncentracij, pozornosti in trenutkov. Nemogoče se je opredeliti samo za eno od njiju, skupaj tvorita eno dinamično podobo moči. Koreograf predstave, Jurij Konjar, vrhunski mojster improvizacije, je v drugi vrsti tribune vidno užival v bojnem plesu.

Za to gre; gledališče daje na posodo svoj vid gledalcem. In ti po predstavi nikoli ne bodo več enaki, kot tedaj, ko so prišli.

Soočenje z bolečino se je zgostilo v prizoru borbe s prevezami čez oči. Moja pozicija gledalke, ki vidi, da oni dve ne vidita in tavata s koraki v prazno v čisti temi, izpostavljeni udarcem in usmerjani iz strani publike, mi je odpirala oči in srce. Za to gre; gledališče daje na posodo svoj vid gledalcem. In ti po predstavi nikoli ne bodo več enaki, kot tedaj, ko so prišli. Nekje in nekoč se bo videno odslikalo.

Sledi prizor, ko se borka 2 po pomoti z roko dotakne lica borke 1. Ta se njene dlani oprime z obema rokama in ju pridrži na svojem licu. Ob tem se v pasu prelomljena nagiba naprej in vstran in se v zmernem ritmu postopoma z dolgimi koraki premika po ringu, borka 2 pa ji sledi v pokončnejši drži z dlanjo na njenem licu. Kot da ji tega ugodja, te želje ne more odreči. Moč dotika obraza odpre nišo za izpoved intimne zgodbe borke 1 o premoči virtualnega sveta nad njenim očetom, ki je počasi izgubljal sijaj v očeh in kri iz ustnic ter izvotlel. V edinstvenem prizoru, ko režiserka Vasić Tomše postavi nastavke odrešitve iz vulgarne soudeležbe nasilja in tekmovalnosti preko dotika in iskrene izpovedi boleče izkušnje in zdravilnega poslušanja, postane jasno, da je vsak tvoj tekmec lahko tudi tvoj zaveznik. 

»Dovolj,« prizor prekine gospodar showa: »To ni ples, to je borba.« 

Ta prizor, v katerem Gospodar kot mesto govora in mesto resnice izenači solidaren odnos med borkama s plesom, je najčvrstejši nosilec možnosti preobrata, zelo blizu temu je, da show spodleti. Je najmočnejša točka resnice, točka možnosti za preobrat, ki pa se ne zgodi. The show must go on! Poskusita znova. Še enkrat spodleteti! Spodleteti bolje!

Showtime je arhetipska predstava v predstavi, show v Showtimu, ki lahkotno sopostavlja paradokse.

Brecht pravi, da gledališče nosi potencial spreminjanja resničnosti, a samo če in ko proizvaja ugodje. »Naše gledališče mora vzbujati ugodje v spoznavanju, organizirati veselje do spreminjanja resničnosti.«2 Bertold Brecht v: Pfaller, str. 137 Showtime je arhetipska predstava v predstavi, show v Showtimu, ki lahkotno sopostavlja paradokse. Če razgalja užitek v navijaštvu, hkrati tudi spodbuja solidarnost in zavezništvo. Če izpostavi spektakelski kič, pa predstavi tudi uživanje v iskrenosti. Če je govora o odtujenosti od sebe in drugih, nas predstava vabi v družbo sogledalcev in nas vrača k sebi. Če kriči o nasilju, hkrati tudi šepeta o dovzetnosti za izkustvo drugega. Če postavlja pravila, hkrati tudi dopušča, da najdemo sami svojo mero zase. Lepo. Kaj pa užitek? Ta namreč ne pozna prave mere, premalo in preveč mu je še najbližje.

Erika Šešek
je dipl. pedagoginja in sociologinja, zaposlena kot vzgojiteljica v Dijaškem domu Ivana Cankarja.

---

Showtime
Koncept in režija: Hristina Vasić Tomše
Besedilo in dramaturgija: Kim Komljanec
Koreografija: Jurij Konjar
Kostumografija in scenografija: Katarina Zalar
Igrajo: Jernej Čampelj, Kaja Janjić, Veronika Valdés
Oblikovanje luči: Andrej Petrovčič
Produkcija: Nika Gabrovšek
Producent: EX-teater
Koproducent: JSKD
Partner: Bunker – Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana
Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)