Osmišljanje nesmisla ali kako na inovativen način poiskati izhod iz labirinta

Predstava V iskanju smisla po principu senzorialnega gledališča, ki ga v lokalnem prostoru razvija zavod Senzorium, skozi individualne zgodbe pretresa dileme sodobnega človeka. V epizodni dramaturgiji, ki jo dopolnjuje veččutno doživetje, avtorica prispevka izpostavi prostor, ki je namenjen gledalcu, da retroaktivno osmisli iskanje bivanjskega smisla, četudi ga nikoli ni moč popolnoma zaobjeti.

Predstava je nenazadnje zasnovana na način, da obiskovalec izkusi senzorne in miselne izzive, ki mu pomagajo na poti samopoznavanja in preizpraševanja osnovnih eksistencialnih vprašanj o iskanju smisla v svetu, v katerem prevladujejo vojne, po drugi strani pa lahko v njej najdemo tudi spomine na življenje znotraj družinske in vaške skupnosti, ki je nekoč imela primarno vlogo pri celjenju individualnih in kolektivnih ran, zdaj pa jo z individualizacijo in postcovidno odtujitvijo izgublja …

Zavod Senzorium, ki je od leta 1998 do danes ustvaril več kot trideset predstav, v katerih je bilo občinstvo pozvano k vsestranskemu senzornemu doživljanju in prebuditvi tudi tistih čutil, ki jih ostala gledališča s svojimi produkcijami redko predramijo, je zadnji vikend v novembru ponudil predstavo s pomenljivim naslovom V iskanju smisla. Tako kot ostale predstave gledališča Senzorium, ki sicer izhaja iz gledališča, imenovanega Teatro de los Sentidos ustanovitelja Enriqueja Vargasa, je tudi pričujoča predstava zasnovana interaktivno, saj gledalca postavi v vlogo iskalca in preizkuševalca različnih pristopov k osmišljanju lastnega čustvenega manka in občutka nesmisla. Obiskovalci se tako že na začetku razvrstijo po petih sobah Trubarjeve hiše literature ter nato v smeri urinega kazalca »krožijo« po prostoru, ki je nekakšen senzorni poligon, v katerem se kratke zgodbe oz. izpovedi nastopajočih prepletajo z vizualnimi učinki, najrazličnejšimi vonjavami in okusi pa tudi prisluhi, saj so meje med posameznimi sobami postavljene le z zaveso. Vendar pa nas zvoki iz sosednjih soban zmotijo zgolj na začetku, ko je naš um še »nedolžen« v svojih pričakovanjih, saj se skupaj z zgodbo, v katero nas spretno uvedejo igralci, kmalu potopimo v trans, ki se po desetih minutah razblini. Ravno ko smo tik pred tem, da v njem najdemo čustveno varnost in nek »zasilni« smisel, pride do menjave skupin, tako da poglobljena refleksija ali dialog med nastopajočimi in obiskovalci niti nista izvedljiva. Predstava je nenazadnje zasnovana na način, da obiskovalec izkusi senzorne in miselne izzive, ki mu pomagajo na poti samopoznavanja in preizpraševanja osnovnih eksistencialnih vprašanj o iskanju smisla v svetu, v katerem prevladujejo vojne, po drugi strani pa lahko v njej najdemo tudi spomine na življenje znotraj družinske in vaške skupnosti, ki je nekoč imela primarno vlogo pri celjenju individualnih in kolektivnih ran, zdaj pa jo z individualizacijo in postcovidno odtujitvijo izgublja… 

Razmišljanja slednjih o banalnosti zla ter patologiji neoliberalnega kapitalizma so botrovala k zastavljanju vprašanj o iskanju smisla tako v vojnih razmerah kot v stanju navideznega miru, ko skozi medijsko preusmerjanje pozornosti prihaja do številnih izbrisov najrazličnejših marginaliziranih skupin.

Mladi igralci, stari med 17 in 22 let, se naloge pripovedovalcev lotevajo tako spontano, lucidno in sugestivno, da ima obiskovalec občutek, kot da se nahaja v njihovem ožjem družinskem krogu in kar malo pričakuje, da se bo od nekje pojavila tolažilna rama ali pa da ga bo neznani sotrpin, ki se nahaja ob njem, objel in z njim delil svojo katarzično izkušnjo. Prav zaradi netipične dramske strukture, ki jo ponuja tovrstno eksperimentalno gledališče, imajo igralci odprte roke pri ustvarjanju doživetja v »svoji« sobi – vsi po vrsti se izbrane teme lotevajo intuitivno, z veliko sugestijami na obdobje lastnega otroštva in odraščanja, ko so se podali na pot odkrivanja različnih oblik skupnosti, umetnosti in lepote, ki jo lahko najdemo tudi v čisto drobnih vsakdanjih detajlih. Jurij Dovič, Amika Zoja Jelič, Mija Kramar, Lovro Mirtič in Lana Traven predvsem govorijo iz sebe in poslušalec jim takoj verjame, da so pri tem iskreni, saj dramskega teksta ne recitirajo naučeno, kot smo večinoma vajeni v institucionalnem gledališču. Tu in tam omenjajo avtorje, kot je npr. Viktor Frankl, (tj. psiholog, ki je velik del življenja prebil v koncentracijskem taborišču ter napisal knjige Volja do smisla, Kljub vsemu reči življenju da itd.), ali refleksije iz del Naomi Klein (Doktrina šoka) in Hannah Arendt (Izvori totalitarizma, Eichmann v Jeruzalemu). Razmišljanja slednjih o banalnosti zla ter patologiji neoliberalnega kapitalizma so botrovala k zastavljanju vprašanj o iskanju smisla tako v vojnih razmerah kot v stanju navideznega miru, ko skozi medijsko preusmerjanje pozornosti prihaja do številnih izbrisov najrazličnejših marginaliziranih skupin – pa najsi gre za izbris prebivalcev z dvojnim državljanstvom, za izbris zdravstvenih napotnic ljudi, ki že leta čakajo na nujne zdravstvene posege, ali pa za izbris kritičnih mnenj, ki niso v skladu s prevladujočo ideologijo družbenih omrežij. 

Mar ne podcenjujemo na eni strani moči družbenega (geopolitičnega) vpliva, na drugi pa kompleksne prepletenosti genetskih in okoljskih dejavnikov, ki vplivajo na vsakdanje življenje posameznika?

»Iskalci smisla« nas nehote opomnijo na občutek navidezne izbire, ki jo imamo v današnji družbi – po eni strani nam prav politični sistem demokracije in občutek brezmejnosti interneta dajeta vedeti, da imamo iz dneva v dan na voljo številne možnosti in izbire ter da je od nas samih odvisno, na katero stran bomo nagnili tehtnico življenjskih odločitev. Pa je v resnici tako? Mar ne podcenjujemo na eni strani moči družbenega (geopolitičnega) vpliva, na drugi pa kompleksne prepletenosti genetskih in okoljskih dejavnikov, ki vplivajo na vsakdanje življenje posameznika? Ob zgodbah, ki nam jih s pretanjeno subtilnostjo predajajo v naročje, se lahko vprašamo tudi: Ali res lahko komu dejansko pomagam, ko je v težavah? Ali lahko nekoga povrnem v življenje že zgolj z obujanjem spominov? Kako ponovno obuditi katarzično moč skupnosti? Kako se s konkretnimi primeri iz dneva v dan boriti proti banalnosti zla? Kako povrniti smisel skozi terapevtsko moč umetnosti? itd. Spomin me popelje trideset let nazaj v preteklost, ko sem se pri 16 letih udeležila literarne delavnice, ki je potekala pod mentorstvom legendarnega pisatelja Lojzeta Kovačiča. Tam smo med drugim obravnavali tudi mojo kratko pesem z naslovom Smisel, ki gre nekako takole: »Vse, prav vse je nesmiselno. / S tem je povedano vse.« Kovačič je takrat z nasmeškom Mone Lize dodal svoj komentar: »Vsi vemo, da v življenju nič nima smisla – to je dejstvo. Na nas je, da ga ustvarimo. Iz dneva v dan na novo. Pri tem pa igra vodilno vlogo umetnost, s katero vnašamo smisel v najbolj banalen vsakdan.« 

V dramaturškem smislu bi lahko rekli, da se ta s pomočjo posameznih zgodb vije skozi štiri osnovne elemente: zemljo, vodo, ogenj in zrak, da bi v peti sobani prišli do čistega duha ali etra, ki posamezna spoznanja na dialektičen način poveže v eno.

Vprašanja, ki jih igralci načnejo v sklopu petih 10-minutnih seans, bodisi obtičijo v zraku kot retorična vprašanja, saj so preveč kompleksna in pretresljiva, da bi jih v tako kratkem času lahko primerno osvetlili, kaj šele da bi obiskovalec na njih premišljeno odgovoril (čeprav je k temu pozvan), bodisi vzpodbudijo obiskovalca k razmisleku o soustvarjanju odnosov v družbi, ki je z razvojem digitalne tehnologije obsojena na predrugačenje vrednostnih vzorcev in navad, kot jih poznamo. Nekoliko več priložnosti za refleksijo doživetega in delitev vtisov dobijo obiskovalci v zadnji sobi, kjer se nakaže tudi, za katerim grmom tiči starodavni Minotaver, h kateremu nas skozi serijo čustvenih pretresov in prizemljitev vodi Ariadnina nit. V dramaturškem smislu bi lahko rekli, da se ta s pomočjo posameznih zgodb vije skozi štiri osnovne elemente: zemljo, vodo, ogenj in zrak, da bi v peti sobani prišli do čistega duha ali etra, ki posamezna spoznanja na dialektičen način poveže v eno. Predstava nagovarja obiskovalca kot razmišljujoče duhovno bitje, ki mu je življenje postreglo z izzivi na vseh petih področjih, skozi hipnotične seanse pa ponuja tudi priložnost za uvid v razrešitev konflikta, ki se pojavi v sklopu katerega od teh segmentov. Obenem pa lahko rečemo, da nam V iskanju smisla poleg duhovnega vidika predstavi zgoščen pregled ključnih zgodovinskih prelomnic, vsaka od njih pa nam ponuja priliko za razmislek o tem, v kakšno smer drvi naša družba, kakšne vrednote izbiramo in katerim idolom sledimo. 

Vonji delujejo kot spremni tekst z označevalci, ki ustrezno podčrtujejo videno in slišano ter obenem nadgrajujejo obstoječi material z novimi sugestijami in pomeni.

Izpostavimo lahko zanimiv vizualni in zvočni material, za katerega so med drugim zaslužni Tina Kolenik (kostumi), Peter Penko (zvočni učinki) in Ana Duša (svetovalka za pripoved), ustvarjalci predstave pa ne pozabijo vključiti niti najprimarnejših okusov niti celotne serije vonjav, ki se tematsko navezujejo na posamezne zgodbe in variirajo med najbolj nežnimi (vonj borovca, citrusov) ter izredno močnimi aromami (vonj vanilije, popra, kave, čaja itd.). Na tak način že na subtilni ravni pripravijo teren za pripoved, ki sledi. Vonji delujejo kot spremni tekst z označevalci, ki ustrezno podčrtujejo videno in slišano ter obenem nadgrajujejo obstoječi material z novimi sugestijami in pomeni. Pohvaliti velja režiserko Barbaro Pio Jenič, ki je podrobno razdelala dramaturško strukturo predstave in jo primerno popestrila s paleto najrazličnejših vonjev ter jo obogatila s suverenimi nastopi petih mladih raziskovalcev, ki jim je v veliki meri pustila »odprte roke« pri interpretaciji zastavljenih filozofskih vprašanj in literature. Od vseh čutil obiskovalec/preizkuševalec/iskalec morebiti najbolj pogreša prav dotik, ki v poplavi vseh dražljajev in informacij kar nekako umanjka oz. obvisi v zraku v iskanju odgovora na pomenljivo vprašanje: »Ali imaš koga, ki bi stal s tabo v praznini?« Do glasu pa nenazadnje pride tudi obiskovalec, ki se skupaj s svojimi »vodniki« pretvori v soustvarjalca predstave, saj brez njegovega miselnega in doživljajskega vložka predstava ne bi bila možna. Šele z njegovim dialektičnim, analitičnim in intuitivnim uvidom, ki ga na koncu predstave lahko podeli z ostalimi udeleženci predstave, se predstava kot smiselna in v sebi zaključena celota lahko vzpostavi za nazaj.  

Prav vsestranski pogled na družbeno problematiko, ki »zaposluje« vsa čutila in zabriše mejo med igralcem in gledalcem ter umetnikom in raziskovalcem, omogoča spust v jedro osmišljanja nesmisla. Čeprav ga z ničemer ne moremo zaobjeti, si ga lahko podajamo kot žogo ali morda kot klobčič Ariadnine niti, ki nas nekoč popelje ven iz labirinta …

Miša Gams
je mag. antropologije vsakdanjega življenja, ki se zadnjih 20 let ukvarja s pisanjem knjižnih recenzij. V zadnjem času se preizkuša tudi v pisanju gledaliških recenzij. Izdala je štiri pesniške zbirke in eno pravljico za otroke.

---

Koncept / režija / veččutna okolja: Barbara Pia Jenič
Zvočni učinki: Peter Penko
Svetovalka za kostume: Tina Kolenik
Svetovalka za pripoved: Ana Duša
Iskalci smisla: Jurij Dovič, Amika Zoja Jelič, Mija Kramar, Lovro Mirtič, Lana Traven
Datum premiere: 26. november 2022 ob 20. uri (Trubarjeva hiša literature)

Opombe bralcev (0)