Opna kot zareza med realnim in imaginarnim

Miša Gams si je ogledala predstavo Soap opera, ki je nastala po romanu Idiot Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, prav posebej pa jo zaznamuje scenografija, ki je sestavljena iz samopremične stene z milnico.

V času popularnosti televizijskih serij je tudi na področju sodobnega gledališča opazna težnja po izpeljavi nadaljevanj in »serialov«.

Po prvem delu Soap opere, ki je »študijsko« premiero doživel 10. decembra 2022 v Gleju, smo 17. marca dočakali premiero drugega dela te prav posebne psihološke »žajfnice«. V času popularnosti televizijskih serij, ki so prevzele primat klasičnemu filmu, me ne čudi, da tudi na področju sodobnega gledališča opažamo težnjo po izpeljavi takšnih in drugačnih nadaljevanj in »serialov«. Roman Idiot, ki služi kot vsebinska podlaga za predstavo, je bil že v osnovi spisan v podlistkih, ki so bili med januarjem 1868 in februarjem 1869 vsak teden objavljeni v časopisu Ruski vestnik, ter je dobro stoletje pred televizijskim predvajanjem ameriške Santa Barbare in turških telenovel nudil prerez medsebojnih odnosov ruskega ljudstva in plemstva v 19. stoletju.

Predstava je zasnovana kot polifonična pripoved vseh štirih protagonistov.

Režiser Marko Čeh se je odločil, da bo drugi del predstave postavil v Sankt Peterburg, kjer se knez Miškin po mukotrpnem potovanju z vlakom iz Švice, kjer je bil več let na zdravljenju zaradi epilepsije, sreča s Tockim, simpatično Aglajo Ivanovo Jepančinovo ter s svojim tekmecem Ganjo. Vrhunec predstave, ki je zasnovana kot polifonična pripoved vseh štirih protagonistov, ki skozi serijo bolj ali manj nevrotičnih telesnih poz in polzavestnih izjav o svojih fantazmah izpričujejo stališča do življenja in smrti, predstavlja epileptični napad kneza Miškina, ki med vsemi deluje najbolj konformističen in moralno neoporečen. Anžeta Zevnika v vlogi kneza Miškina je občinstvo spoznalo že v prvem delu Soap opere, ko je imel precej bolj zahtevno vlogo, saj je bil (sicer ob prisotnosti dveh lutk) edini igralec na odru, tokrat pa si je poleg viseče lutke samomorilca delil pozornost z Nikom Goršičem v vlogi Tockega, Gajo Višnar v vlogi mlade Aglaje in Gregorjem Prahom v vlogi tekmeca Ganje. Vsi skupaj so stisnjeni na tesno omejenem odru, kjer se nenehno srečujejo, udarjajo drug ob drugega in uveljavljajo drobne rituale, ki jih sestavljajo nevrotične telesne kretnje in neuravnovešene pozicije moči. Miškinov epileptični napad tako ponazarja vdor v sivo vsakdanjost, v to nevrološko mrežo nenehnega pretoka »enosmernih« informacij, obenem pa predstavlja nekakšen dramaturški klimaks predstave, ki kaže na vmesno stanje med življenjem in smrtjo, na nekakšen »v zraku viseči« simptom, v katerem religiozna, umetniška in eksistencialna raven trčijo druga ob drugo ter prizemljijo protagoniste, da končno le ubesedijo svoj strah pred smrtjo. 

Samopremična stena z milnico na eni strani spominja na slikarsko platno, na drugi pa na giljotino.

Vendar pa še tako pomenljive besede ne pridejo do izraza, saj je gledalec tako fasciniran s prisotnostjo samopremične stene z milnico, ki na eni strani spominja na slikarsko platno, po katerem se pretakajo najrazličnejše mavrične barve, osvetljene s pridušeno svetlobo oranžne barve, na drugi pa na giljotino, ki z vsakim rezom v prostor ustvari milno opno, ki ji igralci z govorom, pihanjem ali kretnjo pomagajo, da se razblini, kot se v trenutku razblinijo najbolj lucidne sanje pa tudi nočne more. Milna opna tako predstavlja imaginarni svet sanj in fantazem, ki si ga skupaj z igralci deli tudi občinstvo, saj smo oboji »narejeni iz takšne snovi, kot so narejene naše sanje«, medtem ko ponavljajoči mehanizem »giljotine« vnaša razdor med Realnim in Imaginarnim – vsakič, ko ustvari novo opno, nam daje slutiti, da je za njo brezno niča, velika praznina ali brezno Realnega, pred katerim ne moremo ubežati (in o katerem je v svojih simpozijih veliko povedal že francoski psihoanalitik Jacques Lacan).

Marko Čeh je idejo za eksperimentiranje z milnico na gledališkem odru razvijal postopoma.

Marko Čeh je že vrsto let član interdisciplinarnega kolektiva Stran 22, ki je v celoti poskrbel za vizualno podobo predstave. Idejo za eksperimentiranje z milnico na gledališkem odru je razvijal postopoma – najprej s pomočjo članov kolektiva vizualnih, performativnih in glasbenih ustvarjalcev, ki so leta 2019 v sklopu Svetlobne gverile v galeriji Vžigalica predstavili zanimivo interaktivno inštalacijo z naslovom Žajfnica – votlina, tri leta zatem pa jo je vključil kot osrednji gledališki rekvizit v predstavo Soap opera, čeprav je pri tem izpostavil, da gre za eksperiment posebne vrste – za analizo občutij gledalcev, ki se jim porajajo ob interakciji s scenografskim elementom, ki na tovrsten način znotraj gledališkega prostora še ni bil uporabljen. Pri tem je ob decembrski predstavi dodal: »Ta scenografija ima neke določene tehnične zahteve, ki jih ni mogoče predvideti. V prvem delu procesa smo te zahteve pravilno ugotovili in je situacija pač funkcionirala, jaz sem ziher, da bo tudi danes. In vi ste to občinstvo, na katerem bomo te razmere in to situacijo sprobali. Na premieri pa upamo, da bomo namesto ene stene iz tega lahko zgradili že celo sobo.« Čeprav se velikanski steni v marčevski predstavi pridružijo tudi nekateri drugi »žajfasti« rekviziti, kot so raztegljive navpične opne, ki jih ustvarjajo premične platforme ter prazne kocke oz. televizijski okvirji, ki jih igralci potiskajo v milnico in si jih postavljajo na glave, da ustvarjajo privid zabrisanih in zamaknjenih udov, je predstava daleč od tega, da bi z njimi zapolnila celotno dvorano, kaj šele, da bi gledalcem omogočila interaktivno komunikacijo z njimi na fizični ravni. 

V celoti gledano predstava na subtilni ravni sporoča, kako močno smo iz dneva v dan odvisni od iluzij.

Prvinskih instinktov in asociacij, ki se mi sprožijo ob ogledu žajfaste scenografije, ne morem zanemariti, saj segajo globoko v otroštvo, ko sem s prijatelji oblikovala milne mehurčke in opazovala ulične umetnike, kako so potapljali obročaste kalupe v milnico in jih nastavljali vetru. Kakor sem si takrat želela dotakniti in »uničiti« mimoidoče milne krogle, tako sem zdaj ozavestila željo, kako bi bilo fajn, če bi se lahko dotaknila opne ali zgolj na daleč pihnila vanjo. Morda bi režiser lahko nadaljeval zastavljen eksperimentalni proces v smislu povsem statične uprizoritve protagonistov iz romana Idiot, ki bi negibno stali na odru kot umetniška razstava v malem, medtem ko bi gledalci hodili od enega do drugega, jim jemali iz rok njihove pripomočke za ustvarjanje milnih open in se ludistično poigravali z ustvarjanjem optičnih iluzij in njihovim razblinjanjem. V celoti gledano predstava na subtilni ravni sporoča, kako močno smo iz dneva v dan odvisni od iluzij, obenem pa nam da vedeti, da jo v družbi najbolj »poceni« odnesejo prav družbeno ožigosani »idioti«, ki kljub temu, da jih svet dojema kot naivne revčke, kažejo na to, da svet še vedno na nezavedni ravni usmerja moralni imperativ, za katerim sloni samodestruktivni mehanizem. Če je epilepsija del obrambnega mehanizma, ki se trudi vzpostaviti individualno in družbeno homeostazo na račun občasnih izbruhov patologije, predstavljata umor in samomor odpoved vseh obrambnih mehanizmov in dokončen razpad imunskega sistema družbe. Ko se po epileptičnem napadu glavnega junaka pojavi prizor, v katerem se nastopajoči obkladajo z vsemi možnimi besednimi frazami in fizičnimi rekviziti, se njihove zakrčene telesne poze skupaj s pripadajočimi obrambnimi mehanizmi za trenutek zmehčajo in razrahljajo, pod njimi pa zazeva ekstatična duša, razpeta na eni strani med epilepsijo, na drugi pa med histerijo. Psihična oz. organska motnja tako ni več prekletstvo, temveč blagoslov posebne vrste, v kateri ne uživajo zgolj »idioti«.

Gledališka brošura predstavlja vizualni eksperiment per se.

Na koncu naj namenim še nekaj besed gledališki brošuri, ki je izšla ob predstavi in ki predstavlja vizualni eksperiment per se. V njej so interdisciplinarne ilustratorje, slikarje in grafične oblikovalce mlajše generacije povabili, da ustvarijo vizualno delo, ki odgovarja na vprašanje, kakšno delo bi lahko ustvarili v daljni prihodnosti (čez kakih 20 let) na podlagi svojega dosedanjega opusa in ob predpostavki, da bo njihova praksa podvržena istemu razvoju. Leon Vidmar, Meta Grgurevič, Stella Ivšek, Nika Rupnik, Suzana Brborović in Kaja Kisilak tako v brošuri predstavijo vizije svojih prihodnjih del, ki jim teoretsko podlago oriše Maks Valenčič, ki v besedilu z naslovom Estetika komputacije zapiše: »Generativna umetnost posledično ni le medijska umetnost, temveč je umetnost tehnologije same. Je nadaljnja subsumpcija estetskega, kjer estetsko postane koncipirano in generirano v stroju.« Čeprav v gledališkem listu ne najdemo niti besede na temo same predstave, pa lahko iz zapisanega izluščimo svojevrstno navdušenje nad računalniškimi algoritmi, ki med drugim tudi znotraj umetnosti generirajo določene ponavljajoče vzorce in paradigme, ki postavljajo vizualno umetnost in gledališče v povsem novo diskurzivno polje estetike in fenomenologije. Kljub temu da se umetni inteligenci pri ustvarjanju umetniških del v prihodnosti po vsej verjetnosti ne bomo mogli izogniti, pa vseeno ostaja upanje, da bodo umetniki v bodoče prepoznali svoj »homo ludens« kot vir spontanosti, prvinske igre in kot zalogo številnih pobud za raziskavo človeške psihe – da bodo kar se le da drzno stopili na pot analize notranjega »idiota«, ne pa v smeri implementacije računalniških algoritmov.

MIŠA GAMS
je mag. antropologije vsakdanjega življenja, ki se zadnjih 20 let ukvarja s pisanjem knjižnih recenzij. V zadnjem času se preizkuša tudi v pisanju gledaliških recenzij. Izdala je štiri pesniške zbirke in eno pravljico za otroke.

---

Soap opera
Režija: Marko Čeh
Dramaturgija: Kaja Balog
Adaptacija teksta: Kaja Balog, Marko Čeh
Celostna vizualna podoba: Stran 22
Programiranje: Luka Frelih
Glasba: Gašper Torkar
Lektorica: Mateja Dermelj
Igrajo: Niko Goršič, Gregor Prah, Gaja Višnar, Anže Zevnik
Glas: Primož Pirnat
Video: Borut Bučinel
Foto: Marijo Zupanov
Urednica gledališkega lista: Tery Žeželj
Oblikovanje gledališkega lista: Grupa Ee / Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović
Vodja tehnike: Grega Mohorčič
Tehnična podpora: Brina Ivanetič, Žan Rantaša, Samo Dernovšek
Kreativna in izvršna produkcija: Anja Pirnat, Nastja Miheljak
Produkcija: Gledališče Glej
Ogled predstave: 19. 3. 2023

Opombe bralcev (0)