Mrtvi kurent

Mlada piska Julija Cergolj se odziva na avtorsko solistično predstavo Grom plesalca in koreografa Bena Novaka loti skozi podrobno spremljanje sprememb v gibanju, kjer stopnjevanje tenzije vodi do eventuelnega vrhunca in transformacije, ki v avtorici besedila odzvanja kot ritualna in ciklična podoba človeške izkušnje.

Dvorana Plesnega teatra Ljubljana nas kot temen gozd sprejme na svojo jaso. Ob robovih sten se usedemo pred drevesa, sklenemo krog ter strmimo v temo njegove notranjosti. Nežen žarek svetlobe, kot mesečev sij izza oblaka, začne osvetljevati ležeče telo. Temen ovčji kožuh, luknje za oči, dolg jezik in visoki rogovi razkrivajo pred nami nepremičnega kurenta. Prebujajoč se iz sna, vdihne vase napetost prvega diha, ki zapolni pljuča celotnega gozda. Iz diha izhajajoč prvi zgib telesa kurenta loči od lica zemlje kot sila prebujanja iz starodavnega sna. Previdno, počasi in s silno težo dvigne trup ter se ozre po jasi prostora. Prečeše vse poglede izpod dreves, dokler se ne sreča tudi s tabo. Hudič te gleda v oči, in četudi se braniš občutka, veš, da je to stik, ki ga zbudi. Odganjalec zime, prinašalec rodovitnosti in pomladi s svojo masko in napeto prezenco spominja in uteleša zle duhove, ki jih skuša pregnati. Kurentova moč se postopoma z vsakim pogledom, gibom in vzdihom krepi, dokler se kot štirinožna žival ne začne premikati po prostoru. V drži počepa nosi in prenaša svojo težo zgolj na rokah, noge pa le sledijo gibanju zgornjega dela telesa. Rodi se animalno gibanje, skozi katero kurentovo sicer človeško telo stopa v živalsko prežo. Medtem ko ga vodi talno gibanje, nas venomer spremlja s pogledom ter vztrajno zarisuje krožno pot po jasi. Ujet v obkroženost pogledov, izhaja iz njega instinktiven gib, prežet z visoko napetostjo, pozorno je odziven na vsak dražljaj gledalcev in gozda. Ob vsakem šumu, premiku in pogledu se sunkovito obrača in reagira na svojo okolico. Nekdanjo težo prebujanja nadomesti vzbujena nagonska sila gibanja, ki iz njega sili glas. Rahel, zvit krohot občasno dopolni vedno bolj dinamično, a še vedno krožno gibanje. Glas, izhajajoč iz kinetičnosti, deluje kot energetski podaljšek napetega stanja telesa. Prebije tišino, ki vlada gozdu, a njeno tenzijo le potencira, ter živalsko silo, ki vodi kurenta, pretvarja v slušni material. Gibanje, ki se postopoma osvobaja štirinožne forme ter se skupaj z višanjem tenzije dvigne v stoječi položaj, je še vedno prežeto z animalnim, izkrivljenim nagonom. Izkrivljenim, ker se nam postopoma začne razkrivati kot poželjiv nagon, kot živalska panika in manija, ki prevzameta telo plesalca in ga transformirata v stvor lačnega kurenta. K vedno hitrejšemu stopnjevanju tenzije prispevajo tudi šumi, šepeti in grom gozda, na katere spominja glasbena podlaga. Transformacija, ki jo v koreografiji zaznamo kot odstopanje in preseganje prej začrtane krožne poti, se kaže v vedno manj kontroliranem gibu.

Fizično in psihično srečanje z mejo izmučenosti vodi kurenta v krhko lomljenje sile moči, ki jo razvija vse do skrajne, končne točke. Na tej točki se nenadno pred nami moška razuzdana energija pokaže kot ranljiva.

Divji kurent prostor zavzame tudi izven sklenjenega kroga gledalcev, njegovo gibanje pa se, osvobojeno uvodne počepne drže, zdaj odvija v zgornjem nivoju. Gibanje, ki ga še vedno definira prežeča napetost, maničen krohot in hitri, na gledalce odzivni premiki. Z vsakim refleksnim gibom, pogledom več se med nami in temnim kurentom veča in veča izzivalna tenzija. Tenzija, ki se skozi vsak njegov gib kaže kot nepotešljiva lakota po moči, sili in odzivu, ga vodi v razuzdano, ekstatično telesno in duhovno stanje. Ostri, odsekani, dinamični, perverzni gibi ter maničen smeh se ponavljajo ter stopnjujejo, ko venomer v krogu spremlja poglede publike, za katere se zdi, da le spodbujajo njegovo skrajnost. Kot razpuščen hudič s skoki, kriki, tekom zavzema prostor gozdne jase ter jo glede na svojo razdivjano, svobodno formo, paradoksno, energetsko vedno bolj duši. Duši nas nepredvidljiva, nagonska sila, ki spominja na skrajno stanje moške poželjive volje do moči, lakote do nje. V samem vrhu hedonističnega vzgona, razuzdanega giba pa se maničen krohot občasno zasliši kot stok bolečine. Fizično in psihično srečanje z mejo izmučenosti vodi kurenta v krhko lomljenje sile moči, ki jo razvija vse do skrajne, končne točke. Na tej točki se nenadno pred nami moška razuzdana energija pokaže kot ranljiva. Ranljivost, ki jo izražajo stoki strahu in izmučenosti, počasi preplavi temnega kurenta in postopoma najde pot izven krožnega gibanja, v samo sredino prostora. Na en način se zdi, da je kurent želel preseči občutek nemoči, ranljivosti ravno z utrudljivimi stalno krožnimi gibi, hkrati pa ga ravno ta skrajna točka fizične in psihične izmučenosti pripelje nazaj do ranljivega stanja. Obkrožen z visokimi drevesi, našimi pogledi in osvetljen z mesečino noči, počaka na trenutek, ko si sname kurentovo masko.

Pred nami dih lovi razkrit kurent – plesalec Beno Novak, čigar plesnoritualni obred spremljamo ter sodoživljamo v predstavi Grom. Odganjajoč zimski spanec, se je njegov klic pomladi sprevrgel v skrajno stanje lakote, žeje in poželenja, ki ga pušča na koncu moči. Moči, ki jih iz krhkega, ranljivega stanja začne na nov način iskati v ponovnem stiku naših pogledov. Neizbežnost kroga naših teles ga zdaj ne navdaja več z nemirom, temveč globoko odločnostjo, ki ga kljub izmučenosti vodi v gib. V ponovnem zarisovanju krožnice prostora vztraja v zavestnem gibu, ki spominja na utelešen premik teže zemeljske sile. Najprej preko telesa, nato pa prostora, z močno fizično napetostjo pesti in rok vleče preko nas ne vidno, temveč čutno tektonsko težo prednikov naših tal. Tal, iz katerih preko telesa skuša vzbuditi, črpati in zbrati nadaljnjo moč. Gibanje, ki je v začetku upočasnjeno, se razvije v dinamično stopnjevanje tenzije in ponovno išče meje duhovne in fizične zmožnosti. Odločnost prežema napor vsake mišice in ga vodi v vztrajno ponavljanje obtežene krožne poti. Od uvodnega dela kontrasten gib, ki je zdaj do potankosti kontroliran, zavesten in energetsko ter fizično skrajno napet, plesalca znova spravi do mej. Mej, katerih stik ga ponovno vodi v središče gozdne jase, kjer najde trenutek počitka. Šumi in zvoki glasbene podlage, ki so vsak premik plesalca spremljali ter spodbujali do končne točke telesne in atmosferične napetosti, skupaj z njim potuhnjeno v nov, nežnejši zvok gozda.

Ko še eno plast kostuma pusti za sabo, pobere s tal majhno vrečko ter v lovljenju sape počasi začne stopati po prostoru. Krožna pot ga ponovno vodi do stika vseh gledalcev, do katerih zdaj prihaja v stanju končne izmučenosti, mej lastnega telesa. Z dlanjo seže k vrečki ter se svojega lesketajočega potnega telesa dotakne z blagim drsnim dotikom. Ta zaradi temnega prahu iz vrečke za sabo pusti črno sled dlani, ki večno pušča na telesu spomin dotika. Umirjena hoja, ponavljanje nežnega dotika po celem telesu ter tih šum glasbe ustvarjajo tankočutno atmosfero predanosti ter dokončnega srečanja. Srečanja s samim sabo ter srečanja naših pogledov. Nekoč razdivjan kurent, zdaj pred nami pokončan plesalec seže v stik z lastnim telesom v negovalni in spokojni energiji celjenja. Dokončna faza osebnega ter skupinskega rituala se izvršuje v čutnem vrhuncu, ko v končnem koraku plesalec opusti še zadnji kos kostuma in se gozdu, mesecu ter nam razkrije kot goli kurent.

Skozi prečiščevanje duha – odganjanje zla ter klicanja pomladi tudi izkustvo predstave Grom deluje kot osebni in skupinski ritual. Osebna iniciacija ob črpanju iz slovanskega duhovnega izročila je pretvorjena v povabilo k stiku z lastnim zavednim, ki ga korenito in skrito oblikuje tudi naša mitološka dediščina.

Plesna predstava Grom črpa silo inspiracije ter ustvarjanja iz poganskega izročila naših prednikov. Plesalec in koreograf Beno Novak s kurentovo masko pred nas postavi prepoznaven simbol naše kulturne zapuščine, ki jo v svojem mističnem in duhovnem bogastvu težko razumemo v njeni celostni globini. Mnogo zgodb je pozabljenih, mnogo običajev spremenjenih, a kljub zgodovinskemu zatiranju slovenske kulture globoko v nas še odmevajo arhetipi nekdanjih božanstev. Staroslovanskih bogov, s katerimi so ljudje v stik prihajali skozi rituale. Skozi prečiščevanje duha – odganjanje zla ter klicanja pomladi tudi izkustvo predstave Grom deluje kot osebni in skupinski ritual. Osebna iniciacija ob črpanju iz slovanskega duhovnega izročila je pretvorjena v povabilo k stiku z lastnim zavednim, ki ga korenito in skrito oblikuje tudi naša mitološka dediščina. Ta je v kontekstu predstave uporabljena zgolj kot sredstvo izražanja, pred nami ne pleše upodobljen Troglav, temveč se v esenci giba in ustvarjalnega procesa čuti plodovito vračanje k njemu. Starodavno duhovno izročilo plesalca navdihuje v vsebinskem okvirju, znotraj katerega razvija lastno ciklično pot smrti in rojstva. Nasprotne, a dopolnjujoče se entitete božjega in zlega, moškega in ženskega, duhovnega in fizičnega v ritualu konstantno krožijo in se srečujejo. Njihov stik prinaša tako destrukcijo in razuzdanost kot stvarjenje in plodnost. Srečanje nasprotij, mitološko vsebino in oseben čustven naboj predstave plesalec popolnoma prevede v surov gib. V lastno materialno formo telesa, ki uteleša sam namen rituala in ga gledalcem sporoča na najbolj čutni, intimni ravni.

Ritual, pretvorjen v koreografski material, ostaja pristen do treh stanj duha in telesa, v katera Novak vstopa in v katerih se srečuje razločno in jasno. V prvi del stopa z močnim moškim nabojem in razuzdanostjo, v drugem s skrajno kontroliranim, napetim gibanjem in v zadnjega s končno, prečiščeno feminilno energijo. V vsakem stanju je razvit svojevrsten princip premika, giba, energije in prezence. Prezenca, neposreden stik s publiko je ta, ki nam gledalcem vse utelešeno sporoča na najbolj izkustven, surov način. Koreografski prevod ritualnega obreda je torej zarisal stanja, meje in principe plesalca, njegovega procesa očiščevanja in jih z enostavnimi sredstvi, npr. stalnega kroženja po prostoru, povezal v celostno pot koreografije. Zgibi mističnega, ritualnega so ostali živi v raziskovanju odnosa s publiko, v ohranjanju zaprte, krožne intimne poti po prostoru, v predaji telesnosti in srečanja s skrajnim izmučenim duhom. Vzgibi, ki so bili z enostavnimi in efektivnimi koreografskimi principi postavljeni v jasno začrtano pot in cilj.

Koreografski prevod ritualnega obreda je torej zarisal stanja, meje in principe plesalca, njegovega procesa očiščevanja in jih z enostavnimi sredstvi, npr. stalnega kroženja po prostoru, povezal v celostno pot koreografije.

Začrtana krožna pot, enostavnost scenografije, ritualni vzgib, pretvorjen v koreografijo, ozemeljska prezenca plesalca ga v nenehni vztrajnosti vodijo v pogubno izmučenost. Izmučenost, napor, pot in fizična intenziteta nas enotita in zbližujeta s telesom, njegovim nezavednim, instinktivnim načinom izražanja. Transformirano telo plesalca, v kurenta oz. premikajočo se silo prečiščenja, v nas sproži čutni odziv. Doživljamo in soustvarjamo priložnost prehoda iz tega, kar je mrtvo, v to, kar živi. Popolno zaupanje fizičnemu jeziku telesa in giba, ki ga plesalec razvije do skrajno čiste, izpiljene oblike, nas nagovarja v telesnem in hkrati izventelesnem odzivu. Fizično in duhovno, ki nista nikoli zares ločena, se lovita v ciklični ujetosti naše človeške izkušnje. Izkušnje, ki terja in terja iz nas venomer prisotno žejo po življenju, lakoto po destrukciji in ponovnem rojstvu kroga zavesti.

Julija Cergolj
je mlada plesalka, ustvarjalka in študentka filozofije. 

Grom
Koreografija in izvedba: Beno Novak
Dramaturgija: Urša Adamič
Glasba: Elvis Homan
Zunanje oko: Kristýna Peldová
Kostumografija: Tina Pavlin
Oblikovanje luči: Borut Bučinel
Produkcija: Plesni teater Ljubljana