Neodvisni

Ples in prevod / Začeti (i)z nič

Objavljamo zapis Blaža Lukana, ki je nastal kot odziv ob prisostvovanju predstavi Neuokvirjen čas Andreje Rauch Podrzavnik in Julyena Hamiltona, v katerem raziskuje idejo plesa kot procesa prevajanja.

Foto Blaž Lukan

»Edini in resnični predmet jezikoslovja je jezik, ki ga proučujemo v njem samem in zaradi njega samega.« 

F. de Saussure

0. ples ni prevajanje ničesar, temveč je prevajanje ničesar, nečesa v nič, ničesar v nič, zapletena operacija, iz niča v nič v nenehnem gibanju, gestikuliranju, spreminjanju očišča, zrenju v zamikajočo se os prizorišča … 

0. prevajanje slik v abstrakcije, nemogoča naloga, vsaka slika je v zasnovi že/še abstrakcija, dotik s prostorom in vdih (inspiratio) trenutka … 

0. prevajanje teles v linije, v zračne črte, v zračno pisavo, ki se ne razblinja, temveč ostaja v mreži zaznav kot vtis, globinski vpis znamenja ali ločila, ki vzbuja natančno določeno občutje, kot struna (in želo), žica na harfi, ki vibrira sama vase, pravzaprav v izvajalčevo telo, vibrirajo njegovi prsti in električni lasje, nakazujoč poti, ki se cepijo, zvračajo, izginjajo skozi zaprta okna in vrata prostora … 

0. prevajanje prostora v čas, prestavljanje gradnikov vidnega v nevidno, v nesnovno, v tektoniko zračnih gmot, postavljanje ovir, ki postajajo orodja, ki postajajo igrače, ki postajajo nemirna telesa, ujeta v lastnem mirovanju, sestavljena v kompozicijo z ritmično podlago, a brez zaznavnega utripa … 

0. prevajanje masivnih raztezajev v miniaturne tresljaje, reda v nadred in nad njim še v neskončni red, z drugimi besedami, ne-red, ki je en sam in ga mojster koreoceremoniala natančno razporeja po prostoru in z njim naperja prisotna telesa, tako izvajalska kot gledalska … 

0. prevajanje svetlobe, svetloba je valovanje, zračni tok, na poti v senco in temo, a tudi tema je valovanje, ne niča, temveč neskočno polne materije ne-vidnega, ovite v svetlečo površino, in svetlobni viri so premični, prilagodljiva sonca v rokah manipulatorja svetlobe, svetloba je v resnici illusio, prevara, transgresija: vidno je samo na videz obvladljivo, v resnici pa začasno, bledljivo, vselej že odsotno … 

0. prevajanje telesa v senco, dotikanje robov, ki izginjajo kot horizont, in prirejanje podlage, poda ali stene, uokvirjanje, glajenje, preverjanje njegove mehkobe, hrapavosti, skopičnosti … 

0. prevajanje celote v fragmente in fragmentov v skupke, nikdar v celoto kot celoto, nikdar celo, zmeraj razstavljeno, a z gibom kot s šivom, ples je vezenje, lepljenje raznorodnih materij, na trenutke brezšivno, na trenutke s poudarjenimi šivi, vrezi v podlago, dotikanje fragmentov kot iskanje prehodnosti med zrakom in časom, med prostorom in zvenenjem, iskanje prevodnosti teles, dovzetnosti za v-z-gibe soplesalca, soplesalke, soglasbenika, somanipulatorja prostora in luči, ujemanje vokala s soglasnikom, glasu z vase potegnjeno zamolklostjo na eni in vsiljivo ojačitvijo na drugi strani … 

0. prevajanje strukture v strukturo-o-sebi, v samonanašalni vid in zrcalni stadij vira giba, in strukture v zgodovino plesa, gibajočo se po prostoru v paralelnih ponovitvah, v sinkopiranih smereh in vstopih, prilepljeno na bose podplate izvajalcev … 

0. prevajanje v besede in iz besed, s poudarkom na predlogih v in iz, ne na besedi, v besedo, v hipni odvod glasu kot giba, in iz besede kot izvršenega dejanja, premika, skoka, padca, v prepad pomena, ki ga vrtinčenje linij po prostoru neprestano negira, izziva, prestavlja v in iz njega … 

0. prevajanje fragmenta v nič, nič, ki ne more biti fragment, samo celota, ki ne more biti cela, vendar se ga je mogoče dotikati, na različnih ravneh, v erogenih točkah, prodirati v njegove pore in se vedno znova iz njih iztiskati kot nekaj-za-nič … 

0. prevajanje odzivov, zadrževanje odgovorov, trzanje v krču, spenjanje molitvenih obrazcev, kroženje kot zavijanje ovojev, raz-vijanje za-vitega, pre-vijanje in preizkušanje pre-pone kot pre-vodnika občutij, izpuščanje njenih trzljajev v prostor, brez pričakovanja nasprotnega odziva, odziv je vedno v zastanku, ustavljen, spleten z eksternalizacijo, ekstrapolacijo telesne prostorskosti v čvrsto linijo časovnega kontinuuma … 

0. prevajanje misli v gib v zamahu, ustavljenem nekje pred začetkom, misel ne pleše, misel se seli iz segmenta v segment, iz navpičnice v horizontalo, v sestopanju se seseda vase kot vulkanski grušč tik pred izbruhom … 

0. prevajanje telesa v misel, uobličenje njegove paralelne slike, obtelesne fizike, ki telo definira bolj kakor mišice in kosti, bez načrta, zgolj s silo volje, namena, smeri, artikulirane kot zazrtje vase … 

0. prevajanje logike v nesmisel, v nesmisel plesa, njegov edini smisel, preizkušanje pričvrščenosti giba na telo, njegove samo-stojnosti, samo-gibnosti, ločitve brez stiske, samo z občutkom svobode, zaznavanje odsotnega telesa, samo gibov, prihajajočih iz njega, iz nedoločnega nekaj ali določnega nič … 

0. prevajanje zunanjosti v odsotnost, ne notranjost, odsotnost je resnično polje plesa, površina prisotnosti, ki se seli v predstavo o telesu, plesu, prostoru, prisotnosti … 

0. prevajanje geste v njene sestavne dele, v hitrost in razsežnost prostorskih segmentov, raztelešeno dohitevanje fragmentov, sestavnih delov, udov in izboklin, njihovo vzbočanje, usločanje, grebenje, razgr/labljanje, odbiranje, spreganje do nevidnega, do glagolske slepote … 

0. prevajanje govorice kot take v govorico o sebi, narediti jo slišno v prostoru, prostoru, njegovim naseljencem, uslišano kot prvo besedo plesa, njegov prvi stavek, še ne zapisan, a slišen na ves glas in neprevedljiv … 

0. prevajanje znakov v njihovo zanikanje in zanikanje možnosti prevoda vsega z vsem, ples kot prevajanje ničesar, sam zase kot prevod brez izvirnika, izvirnik z nemogočim prevodom, postavljen v prostor, v zasuk iz enega agregatnega stanja v drugo, obe še brez imena, v novo snov, katere najmočnejša lastnost je, da je nesnovna, snov snovi, v sorodu s sanjami … 

0. prevod nemogočega prevoda v nič, ki se v predstavi giblje.

BLAŽ LUKAN
je teoretik na področju scenske umetnosti, profesor dramaturgije na AGRFT. Deluje tudi kot kritik in dramaturg.


Tekst je nastal kot odziv na predstavo Neuokvirjen čas.
Ples in tekst: Julyen Hamilton in Andreja Rauch Podrzavnik
Glasba: Eduardo Raon
Lučno oblikovanje: Jaka Šimenc
Produkcija: Federacija
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS in MOL