Jaka Smerkolj Simoneti

Za božič bom(o) sam(i)

Praznično obarvana refleksija Jake Smerkolja Simonetija razmišlja o pristopih k uprizarjanju družinskih razmerij na neinstitucionalni uprizoritveni sceni. Medtem ko tako klasična kot sodobnejša dramska produkcija v portretu (praviloma) večgeneracijske rodbine išče odmeve splošnejših problemov, drugi uprizoritveni žanri skozi odkrušeno, pogosto individualno doživetje, prinašajo bolj heterogen pogled ter kritično dekonstrukcijo tradicionalne družinske celice kot take.

Družinska drama je še kako živa v uprizoritvenih umetnostih, saj občinstvu omogoča močno identifikacijsko točko, konflikt ustvarja sama na sebi in specifična sprostitev se zgodi v mnoštvu »zjebanih« družin, ki smo jim priča na odrih.

Praznični čas, nekakšen podaljšek nedelje, je tisti, ki v nas naseli nujo po tem, da odložimo delo in čas posvetimo svojim bližnjim. Ti bližnji, ko pride do praznikov (takisto nedelj), pa so največkrat družinski člani. Spomnimo na zdaj že ponarodelo geslo (tako rekoč vintage slovenski meme) s prispevka na poročilih leta 2016: »Za božič smo doma.« Družina ostaja v osrčju naše družbe, ne glede na to, kako zelo ozavestimo dejstvo, da gre za heteronormativni družbeni konstrukt, ki ima veliko opraviti z ekonomijo in dedovanjem in (neredko) manj s posameznikovo srečo v družinski celici. Podobno ali posledično je ravno družina ena izmed osrednjih družbenih celic, ki jim največkrat sledimo v (uprizoritvenih) umetnostih. Tolstoj ni zaman Ane Karenine pričel z ugotovitvijo, da je »vsaka družina nesrečna po svoje«, saj se zdi, da je nesrečna družina neizčrpljiv vir dramskih situacij. Če se ozremo po tekoči gledališki sezoni, lahko vidimo, da so družinske drame še vedno priljubljene izbire tako znotraj železnega repertoarja kakor tudi v sodobnejši dramski produkciji. V preteklih letih se tako ob Čehovu, Shakespearu, Molieru srečamo z družinsko dramo tudi v najbolj svežih novitetah slovenske dramske produkcije, kot denimo pri Nini Kuclar Stiković v Skupaj sami ali jutri je v sanjah izgledal drugače ali pri Katarini Morano v Usedlinah. Družinska drama je še kako živa v uprizoritvenih umetnostih, saj občinstvu omogoča močno identifikacijsko točko, konflikt ustvarja sama na sebi in specifična sprostitev se zgodi v mnoštvu »zjebanih« družin, ki smo jim priča na odrih. Resnično se zdi, da se enostavno ne moremo naveličati tovrstnih vsebin. Vendar bo pozorno oko v teh odrskih reprezentacijah kaj hitro izostrilo zavedanje in postalo naveličano ob dejstvu, da se večji del le-teh odvija popolnoma nereflektirano v odnosu do koncepta družine kot takega. Družina je pogosto razumljena kot biološka danost, v klasični, pa tudi sodobnejši dramski produkciji praviloma izključno heteronormativna (če že, se drugačne spolne identitete ali usmerjenosti praviloma pojavljajo kot označevalec mlajše generacije) in na vsak način neodtujljiva bivanju v tem delu sveta.

Urša Menart v svojem celovečernem prvencu Ne bom več luzerka (2018) svojo protagonistko Špelo situira v dve družini, biološko in izbrano. Čeprav se film ne ukvarja z družinskimi dinamikami kot takimi, se ob ogledu filma vseeno v zavest prikrade zavedanje, da so »izbrane družine«, ki jih tvorijo osebe brez medsebojnega krvnega sorodstva, tako rekoč prijateljske družine, v katerih niti ni nujno, da obstajajo kakršnikoli romantični interesi; nekaj, kar na odrih redko vidimo. Redko smo priča družini, ki ni utemeljena na reprodukciji človeške vrste, ki je odrešena medgeneracijskih travm, a sočasno uspešna v ustvarjanju podpornega okolja in reševanju posamezničinih eksistencialnih stisk (v primeru Špele stanovanjske). Ko Dino Pešut v svoji drami H.E.J.T.E.R.I., ki se v svoji srčiki ukvarja s tako prijateljsko družino, v sklepnem prizoru krašenja božične jelke zapiše »Nikada nismo vidjeli sretne gejeve, njihove frendice, urbanu mladež kako se smiju i kite bor«, se z opazko težko ne strinjam. Seveda, ko je govora o dramskem gledališču, praviloma repertoarnem institucionalnem gledališču. Na drugi strani se zdi, da neodvisna produkcija veliko bolj pronicljivo reflektira fenomen družine, pogosteje obravnava nebiološke družine oziroma biološke kritično reflektira. V času krepitve zavesti o potencialni toksičnosti družinskih odnosov, nad katerimi se nereflektirano naslajamo v umetniški produkciji, se zdi neodvisna scena tista, ki išče prihodnost posameznikovega bivanja onkraj družine, v drugačni družini oziroma v predrugačenju družbene percepcije obstoječe družine.

Tudi siceršnji pregled neodvisne produkcije potrjuje tezo, da je le-ta zaradi okrnjenih produkcijskih sredstev poredko zmožna na odre pripeljati velike družinske sage, ki se razvijajo v medgeneracijskem stiku praviloma vsaj treh generacij od starih staršev preko staršev do vnukov_inj oziroma od otrok preko staršev do starih staršev. Neodvisna produkcija bo praviloma družinsko dramo uprizarjala skozi odkrušeno perspektivo, v pogledu posameznika_ce, ki reflektira svojo družinsko aktualnost ali zgodovino.

Morda bo prvi vidik, ki ga bo treba upoštevati pri reflektiranju teh »neodvisnih družin«, popolnoma produkcijski. Večji del uprizoritev, ki pridejo na misel, je namreč (plesnih) solov. Tudi siceršnji pregled neodvisne produkcije potrjuje tezo, da je le-ta zaradi okrnjenih produkcijskih sredstev poredko zmožna na odre pripeljati velike družinske sage, ki se razvijajo v medgeneracijskem stiku praviloma vsaj treh generacij od starih staršev preko staršev do vnukov_inj oziroma od otrok preko staršev do starih staršev. Neodvisna produkcija bo praviloma družinsko dramo uprizarjala skozi odkrušeno perspektivo, v pogledu posameznika_ce, ki reflektira svojo družinsko aktualnost ali zgodovino. Klemen Kovačič v prvem delu Agmisterija, naslovljenem Tvoj boj, izriše lastno genezo, mapira spominsko mrežo družinskih članov, vezi, dogodkov in dediščin, ki so ga izoblikovale. Edinost tega pogleda, saj ga avtor besedila in performer gradi iz lastne perspektive, postavi družino v specifični položaj opazovanja. Občinstvo večji del preko pripovedovalca družino opazuje kot sin. Spolna zaznamovanost otroške izkušnje, četudi ne neposredno naslovljena v samem besedilu, se zdi ključna v odstiranju specifične ranljivosti, ki moškim odrskim protagonistom praviloma ne pripada. Ko sin pripoveduje o trenutku, ko uzre očetovo spolovilo, ali o tišini med hojo, ki predstavlja svojevrsten vrh očetovega in sinovega sobivanja, implicitno razpira patriarhalno strukturo svojega odraščanja in omejenost (moškega) čustvovanja, ki je vanjo vpisana. Čeprav subtilno, pa Agmisterij oziroma konkretneje njegov uvodni del vendarle družino kritično motri. Četudi ne naslavlja potrebe po njeni dekonstrukciji – kot vrednoto jo postavlja na svojevrsten piedestal –, jo razume kot izrazito široko in ne izključno biološko skrbstveno mrežo in v njej konec koncev zaznava začetek »tvojega boja«. Odločnejši tematizaciji posamezničine vloge v družini smo priča v uprizoritvi Hiša Dom Katje Legin, ki kot performerka družino opazuje s položaja matere. Če se pri Agmisteriju v odnosu do besedila družina najbolj izvirno tematizira v razpiranju moške ranljivosti, v predstavi Hiša Dom obstaja podoben besedilni trenutek v nasnetem glasu Legin, ki razmišlja o razlikah med svojo uporabo besede »mami« in uporabo iste besede pri njeni materi, katere »mami« (ki torej označuje performerkino babico) zveni popolnoma drugače. V naslednjo generacijo se vprašanje odpira preko razpiranja dejstva, da performerkina otroka svojo mamo – Katjo Legin kličeta po imenu in »mami« v najmlajši generaciji na nek način ni, čeprav ves čas seveda je. Tematizacija družine pri obeh uprizoritvah pa seveda ni zgolj tekstovna. Kovačič, ki uprizarja na presečišču z butom, raziskuje telesa svojih prednikov, ki jih prevaja v gibalni izraz in s tem uteleša. Njegovo telo tako postane nosilec njegove družine, medij vseh njenih “mitologij” in (zaenkrat) končna točka vseh njenih “bremen” oziroma “diagnoz”. Družina oziroma njeni člani, kot jih uprizarja Kovačič, so tako vedno le plod njegovega pogleda, njegove percepcije in njegove interpretacije, s čimer se neposredno naslavlja siceršnja samoumevnost družine, ki pa ne obstaja sama po sebi, temveč je vedno in izključno plod posamezničinih_kovih želja, potreb, delovanj. Nekaj podobnega lahko zasledimo pri Legin (in bo veljalo tudi za vse naprej naštete primere), ki gre korak dlje in uprizoritev Hiša dom umesti korak bližje – v nadstropje pod njenim dejanskim domom, ki ga ali ga ne v času igranja njena otroka naseljujeta, predstavo pa spremlja in pri njej v nekaj drobnih hipih (prižiganje ali ugašanje luči) pomaga tudi njen partner. V iskanju svojevrstne (umetniške) meje med zasebnim in uprizoritvenim Legin večji del izvajanja nastopa s sončnimi očali, zvočno-likovna podoba, v katero je z izrazito majhno igralno površino Legin podčrtano ujeta, pa je potisnjena v (ameriško) zgodovino, s čimer se zdi patriarhalni ustroj in njegov vpliv v življenju umetnice še toliko bolj prezenten. Stičiščna točka je torej neizmerna bližina performerke_ja in družine, ki jo uprizoritev naslavlja. Ta bližina posledično oži vidno polje (spremljamo le en pogled, ki nas rade volje in odprto opominja na subjektivnost svojega doživljanja) in izpostavlja osebni “problem”, saj operira vsaj deloma z avtobiografskimi elementi. V tem se uprizoritve, o katerih razmišljamo v prispevku, tudi bistveno razlikujejo od siceršnjih dramskih postavitev družinskih dram, ki jih praviloma spremljamo gledalci. Opazujemo jih od zunaj, z razdalje, pogosto v želji po razumevanju vseh pogledov in z razpiranjem splošnejših problemov (božičnemu času primerno, npr. alkoholizem) ter njihovega vpliva na vse družinske člane. V neodvisni nedramski produkciji bomo le poredko zasledili fiktivno družino kot možnost vstopa v problematiziranje določenih splošnih pojavov. Obe omenjeni uprizoritvi družinski okvir v izhodišču predstavljata kot osebno in posledično nujno partikularno situacijo, ki ima seveda tudi svoje sociološko-politične dimenzije, a ostaja v občutku obeh uprizoritev (privilegirana) danost, mestoma celo samoumevnost, ki ostaja v svoji srži nenaslovljena. V največji meri je to posledica ohranjanja obeh uprizoritev v mejah “družine”, v katero svet sicer vdira, a so načini, kako jo pogojuje, manj prezentno naslovljeni. Gledalka_ec lahko tako hitro posamezne stiske ali lepote razume izolirano ali idealizirano (kakor jih pogosto občutimo v lastnih družinah), ne meneč se za različne kontekste, ki posameznico_ka v predstavljeni družini zaznamujejo. Konkretno, kako izgleda Hiša dom umetnice samohranilke, ki z otrokoma živi v garsonjeri, v kateri ne more narediti predstave; ali Agmisterij neheteronormativnega sina, ki ga družina v rani mladosti izloči in mu s tem onemogoči dostop do “zakladnice” družinskih spominov?

Tu nastopi drugi vidik, zaradi katerega se zdi neodvisna scena v odnosu do reflektiranja družin recimo temu progresivnejša. Institucionalna repertoarna gledališča bodo namreč praviloma manjkrat na svoje programe uvrščala uprizoritve, ki tako v formah kot v vsebinah odstopajo od družbenih norm. Normativne odrske družine tako po eni strani postanejo potrditve idealnega vzorca, h kateremu stremimo in ki ga reproduciramo (ko se recimo zberemo na božični večerji), oziroma v svoji “zjebanosti” celo katarzična sprostitev občutka, da nismo sami v svojih čutenjih toksičnosti družin. Predpogoj za to bo verjetno v tem, da se v normativni odrski družini prepoznamo in se vanjo zmoremo umestiti. Preizpraševanje družine, tudi kot iskanje alternative kapitalističnemu družbenemu ustroju, bo praviloma bolj v domeni tistih, ki družino večkrat občutijo kot nasilno utesnjujočo in neizpolnjujočo celico, kot v svojem članku Prijateljice proti kapitalizmu 1 Gotby, Alva. »Prijateljice proti kapitalizmu.« Disenz, 8. 4. 2024. Dostopno na: https://www.disenz.net/prijateljice-proti-kapitalizmu/. Zadnji dostop: 22. 11. 2024. ugotavlja Alva Gotby. Problemi jedrne družine so pogosteje naslovljeni v feminističnih in kvirovskih teorijah in posledično uprizoritvenih praksah, saj:

“Odprava družine je gibanje za preseganje trenutnega stanja stvari – preseganje družbene prevlade belskih meščanskih vrednot, ki dostop do skrbi pridržujejo le tistim, ki so del družinskih odnosov. Odprava družine je v svojem bistvu kvir, saj skuša preseči družinsko spolno ureditev. Cilj takšne ureditve je produkcija ustrezno heteroseksualnih in cisspolnih subjektov s pravilnimi željami – ne le za heteroseks, temveč tudi za reprodukcijo institucije družine in z njo povezanih oblik lastnine. Odprava družine je oblika upora, ki izvira iz nasilja in izključevalnosti same družine.”

Izražati družino skozi drag show, sodobni ples, butoh ali na presečišču več medijev (kot to počno vsi našteti avtorji_ice) nujno pomeni preučiti njeno delovanje na specifični segment našega doživetja, osvoboditev osredotočenosti na izrekanje ali molk kot ključna modela družinske komunikacije in s tem iskanje drugih načinov artikuliranja družine kot take, kar lahko recipročno razumemo kot kazalnike potrebe po teh drugačnih artikulacijah.

Uprizoritev Dinastije Matthieuja Barbina oziroma Sare Forever, ki je nedavno gostovala na Platformi malih umetnosti, ima sorodno izhodišče kot Agmisterij in Hiša Dom. Avtor_ica mapira lastno rodbino – pri čemer fokus postavlja na odnos matere in kvir sina2 O specifikah odnosa med kvir oziroma gej sinovi in materami med drugim govori tudi Édouard Louis v svojem intervjuju z Dijano Matković »V Franciji vsak drugi dan moški ubije žensko«(Mladina, posebna poletna številka Intervjuji 2024): »There is a history of convergence between gay bodies and female bodies because they have suffered through the same thing.« –, ki jo širi preko razmišljanja o različnih popkulturnih dinastijah (Liza Minnelli in Judy Garland, Miley Cyrus in Dolly Parton …), saj so tako prva kot slednje, čemur smo priča v uprizoritvi, bistveno vplivale na njen_gov umetniški izraz. Zasuk, ki je pričakovan in nujen, je v tem, da Dinastije odnos med mamo in sinom razumejo kot intersekcionalno vprašanje, ki ima svoj izvor v razrednem vprašanju, in s tem (izmed naštetih primerov) najeksplicitneje naslavljajo problematiko družine kot take. Čeprav Dinastije niso zgodba o izločenosti iz družine – mama je do identitete svojega sina_ sprejemajoča –, sočasno postavljajo zgodbo o izločenosti – mama si ne upa izgovoriti imena televizijske oddaje, na kateri sin_ nastopa, ali denimo sin_ občuti sram, ko mora v šoli povedati poklic svoje mame in odsotnost le-tega pri svojem očetu. Kvirovske in feministične pozicije sploh v zadnjem času stremijo k razmišljanju o širokem naboru kontekstov, ki nas določajo in se praviloma želijo izmikati izključno eni perspektivi na lasten položaj (kar bi morda lahko bil manjši očitek Agmisteriju in Hiši Domu). Seveda, to samo na sebi ne predstavlja nikakršne vrednostne sodbe in vsekakor ne pomeni, da bi se uprizoritvene umetnosti morale usmeriti v zgolj eno, četudi izrazito kompleksno perspektivo na katerokoli vprašanje, tako tudi na družino. Vendar pa predstavljajo tovrstna umetniška dela specifičen doprinos, saj na nek način širijo horizonte (uprizoritvene) domišljije in vanjo vnašajo prepotrebno heterogenost v sceno. Heterogenost, ki jo vsekakor prinaša tudi širša žanrska razvejanost neodvisne produkcije, ki združuje veliko širši nabor žanrov od družinske drame oziroma tragedije ali na drugi strani komedije. Izražati družino skozi drag show, sodobni ples, butoh ali na presečišču več medijev (kot to počno vsi našteti avtorji_ice) nujno pomeni preučiti njeno delovanje na specifični segment našega doživetja, osvoboditev osredotočenosti na izrekanje ali molk kot ključna modela družinske komunikacije in s tem iskanje drugih načinov artikuliranja družine kot take, kar lahko recipročno razumemo kot kazalnike potrebe po teh drugačnih artikulacijah. Družinska drama bo družino praviloma namreč analizirala in (upajmo) problematizirala skozi dialoške situacije. Te v sebi lahko nosijo radikalne konflikte ideologij, a le redko posegajo po neverbalnih in morda manj zavednih oblikah reprodukcije ideala družine, ko pa vstopimo na presečišča sodobnega plesa, predmetnega gledališča ipd., vstopimo na teren razmišljanja o družini skozi njene uprostoritve ali utelešenja, ki so lahko ravno tako omejujoča in boleča ali nasprotno osvobajajoča in prijetna kot njene ubeseditve.

Neodvisna scena se tako kaže kot ključna v preizpraševanju ustaljenih odrskih samoumevnosti, v izkrivljanju (in pogosto izkvirjanju) pričakovanj občinstev. Vstop marginaliziranih pozicij v krogotok tradicij je bistven po eni strani tako za omogočanje njihove reinterpretacije ter posledično osvežene aktualnosti kakor tudi v ustvarjanju prostora za preživetje teh tradicij v bolj inkluzivnih oblikah. V to polje se denimo umešča tudi uprizoritev Küšni me Leona Mariča, ki avtorjevo kvirovsko identiteto sooča s še živečo šego prekmurskega pozvačina. Podobno se, sicer v nekvirovski estetiki, Beno Novak v svoji uprizoritvi Grom sooča s tradicijo kurentovanja. Utesnjenost in potencial, ki se skrivata v tradicijah, kakršna je tudi družina, tako jasno postajata točki navdiha za številne ustvarjalce različnih generacij. Svojevrstne preoblikovane družine smo lahko spremljali tudi v tekoči sezoni Mini teatra, tako navdahnjenih z obstoječimi besedilnimi predlogami (Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji) kakor v najbolj sveži slovenski dramski produkciji (morska deklica Nine Kuclar Stiković). Sanjači v režiji Bora Ravbarja sanjajo med drugim ravno o osvobojenosti primeža nuklearne družine kot določujočega gradnika posameznikove_čine identitete in nadalje načina bivanja. Če torej v letošnji praznični Ljubljani pogrešam(o) odrske zgodbe za vse, ki nas prižig lučk in stojnice s presladkim čajem puščajo še bolj mrakobne in tesnobne, bo neodvisna scena tista, ki nam bo vsaj v fragmentih lahko v uteho, saj tudi sama išče načine, kako se spopasti z družbeno utrdbo, ki ji pravimo družina. Vprašanje, ki je zagotovo brez enoznačnega odgovora, pa daje slutiti še nepreštevne potenciale, ki jih lahko dosežemo le, ko si rečemo: “Za božič bomo sami doma.”

JAKA SMERKOLJ SIMONETI
je doktorski študent študijev scenskih umetnosti, praktični dramaturg in gledališki kritik.

V besedilu so omenjene naslednja dela:
Skupaj sami ali jutri je v sanjah izgledal drugače
H.E.J.T.E.R.I.
Usedline
Agmisterij
Hiša Dom
Dinastije (Dynasties)
morska deklica
Sanjači ali ljubezenska zgodba v revoluciji
Küšni me