Umetno, umetnost, koncept

Aleš Rojc piše o predstavi Luke Prinčiča Jitakami v.2018, ki je nekakšna vmesna postojanka v njegovem raziskovanju razgaljanja pasti nekritičnega sprejemanja tehnologije ter vpetosti človeškega telesa v digitalizacijo življenja: “V prvi se naracija izteče v spoznanje o nekakšni tehnološko-proizvodni naravi življenja, ki običajno opozicijo med nedolžno, pasivno naravo ter vanjo posegajočo tehnologijo nepričakovano sprevrne. Druga, bolj prozaična pa deluje, kot da bi jo iz različnih smiselnih povedi v resnici napisal algoritem.”

O predstavi Jitakami v.2018 je bilo v napovedi mogoče brati, da »razgalja pasti nekritičnega sprejemanja tehnologij in odpira vprašanja o vpetosti človeškega telesa v vsesplošno digitalizacijo življenja«. Sam proces raziskav v povezavi s predstavo je dobro dokumentiran na avtorjevi spletni strani. Jitakami je ime projekta odprte narave, ki se ukvarja s spojem umetnosti in umetne inteligence in je na avtorjevem blogu pokrit v časovnem razponu dobre polovice leta. Kot gre razumeti iz zapisov, si je avtor zadal produkcijo dela sprva nedefinirane forme za prezentacijo tako na domačih kot mednarodnih prizoriščih, raziskava pa bi potekala vzporedno kot del širšega projekta, glede na katerega je Jitakami v.2018 le delni rezultat. Luka Prinčič je s projektom vstopil na široko področje in morda je prvo vprašanje, ki si ga upravičeno zastavimo pred ogledom tovrstne predstave: ali ji bo mogoče slediti brez nekakšnega spremnega teksta ali vsaj določenega poznavanja področja – in če ne, ali bi lahko tak tekst povsem nadomestil samo predstavo? 

Tako postavljeno nasprotje postavi problem na raven izvedbe – a ima v resnici tudi samo svoje predpostavke, ki bi se v tem primeru nanašale na celoten korpus vednosti o umetni inteligenci. Na primer – recenzent tu nastopa kot nepoznavalec področja – kaj natanko bi bil objekt te vednosti, v kakšnem razmerju je »umetna« inteligenca do njenega »naravnega« predhodnika ter, nenazadnje, kakšen pojem inteligence sploh predpostavlja njen tehnološki dvojnik? Da se je Prinčič na neki točki vrnil k tovrstnim osnovnim vprašanjem ter kritično podvomil o samih predpostavkah mlade znanosti, verjetno rezultira v bolj intuitivni obravnavi, ki se ogne nekritični rabi tehnologije in raje kot odgovore v izvedbi posreduje vprašanja. 

Morda je prvo vprašanje, ki si ga upravičeno zastavimo pred ogledom tovrstne predstave: ali ji bo mogoče slediti brez nekakšnega spremnega teksta ali vsaj določenega poznavanja področja – in če ne, ali bi lahko tak tekst povsem nadomestil samo predstavo? 

V osrednji del slabo uro dolge predstave, ki združuje zvok, video in ples, se tako nazorno umestita dva elementa napovedi, telo in podoba, ki v svoji zoperstavitvi predstavita možno nasprotje. Njuna sopostavitev sicer kar kliče po eni od interpretacij, ki smo jih gledalci lahko kot ideološko prtljago prinesli s sabo, in s tem je začetna dilema postavljena še enkrat. Še enkrat v pomenu, da bi omenjeni »spremni tekst«, ki ga predstava ni imela, nadomeščale kar splošne in popularne predstave, ki bi po ogledu ostale nedotaknjene. Kar smo v delu performansa torej opazovali, bi bilo povsem mogoče razumeti kot krušenje nemočnega telesa pod težo digitaliziranih podatkov, izgubljanje nekakšnega presežka na strani človeka, ko je ta soočen s hladnim svetom strojne inteligence. In kot v nekakšnem dokumentarnem filmu se ob vizualnemu dogajanju kmalu pojavi še govorjeni komentar oziroma posnetek govora, ki bi videno moral osmisliti in postaviti v kontekst.

V osrednji del slabo uro dolge predstave, ki združuje zvok, video in ples, se tako nazorno umestita dva elementa napovedi, telo in podoba, ki v svoji zoperstavitvi predstavita možno nasprotje.

Brani komentar se za nazaj zdi kot krpanje vrzeli, ki jo je pred nami pustila sopostavitev telesa in podob na zaslonu, saj kljub navidezno jasni opredelitvi oba člena takega para zbujata nekakšen občutek nedomačnosti. Ta je morda evidenten na strani podobe, za katero bi lahko rekli, da vzpostavlja presežek reprezentacije nad reprezentiranim – v tem primeru formata slik, ki se prikazujejo fragmentirano in popačeno, nad ikonami, ki jih slike prikazujejo. Na drugi strani pa plešoče telo, ki se v koreografiji Maje Delak najprej živčno zvija pod projekcijami in nato polagoma zruši ter obleži, sicer pripada človeku, a je njegova človeškost nekako nejasna. V luči tematik, ki naj bi jih predstava obdelovala, ta nejasnost dobi bolj določno obliko, četudi predvsem v negativnem smislu: na eni strani gre le na videz za prepad med človekom in strojem, saj telo, ki pripada človeku, še ni tudi nosilec človeškosti, še ni človek kot tak. Na drugi strani pa tudi ne moremo govoriti o človeku kot inteligentnem bitju, ki bi klecnilo pod težo svojega dvojnika, strojno imitirane inteligence. Zdi se namreč, da ravno koreografija želi podčrtati odsotnost neke jasne ideje, ki bi narekovala gibanje in s tem telo postavila v last neke vodeče človeške inteligence. 

Zdi se namreč, da ravno koreografija želi podčrtati odsotnost neke jasne ideje, ki bi narekovala gibanje in s tem telo postavila v last neke vodeče človeške inteligence. 

Zato se zdi nekako naravno, da v predstavo kot nekakšna rešilka vstopi besedilo, ki bo z naracijo o nasprotju med kulturo in naturo stvari postavila na svoje mesto, utrdila spontani humanizem gledalca in z njim nemara potrkala na vanj vgrajeni strah pred orodji, ki zavladajo nad svojim stvarnikom. Tu pa se krog nekako zapre, saj dve »pesnitvi« Maje Smrekar, ki ju bere predvajani glas, ravno to možnost spodneseta. V prvi se naracija izteče v spoznanje o nekakšni tehnološko-proizvodni naravi življenja, ki običajno opozicijo med nedolžno, pasivno naravo ter vanjo posegajočo tehnologijo nepričakovano sprevrne. Druga, bolj prozaična pa deluje, kot da bi jo iz različnih smiselnih povedi v resnici napisal algoritem. V naravni material – govorico, podobo, telo – vdira nekakšna tuja forma, ki v primeru koreografiranega telesa ostaja neznanka, v preostalih pa se očitno umešča na stran tehnologije, in kot taka prevlada nad svojim materialom. 

V naravni material – govorico, podobo, telo – vdira nekakšna tuja forma

A tako povzet scenarij ne sovpade povsem z doživetim, saj v predstavi ni čutiti hladne in tuje prisotnosti, njen potek zariše jasen in preprost, čeprav abstrakten narativni lok, glasba pa je sestavljena iz prelivajočih se dromljajočih zvokov, v katerih ni poizkusov zbujanja nelagodja industrijske ali »noise« glasbe, kakršno bi lahko pričakovali glede na obravnavana vprašanja. V tem smislu v predstavi po recenzentovem mnenju težko najdemo neko jasno točko, ki bi izražala avtorjevo stališče in s katere bi na primer – v možni poenostavitvi – lahko govorili o njegovem (tehnofobnem) humanizmu, optimizmu ali pesimizmu, če se omejimo na splošnosti. 

Če Prinčič svoje zanimanje v zadnjem času namenja problematizaciji razmerja med, kot pravi sam, človekom in računalnikom, potem lahko to problematizacijo danes obrnemo tudi v drugo smer, ko se namreč v to isto razmerje ujame tudi umetniška produkcija. Na primer tista, ki jo tu in tam najdemo pod imenom računalniške umetnosti. Kot lahko pove že ime, je tako pojmovano področje določeno z rabo orodja, ne pa s problemi in idejami, ki bi izhajale iz razmislekov umetnika ali umetnice. Temu je kakopak mogoče nasprotovati: umetnost proizvaja svoje učinke tudi s produkcijo izkustva in povsem razumljivo je, da se pri tem obrača tudi tja, kjer se človeku odpirajo možnosti novega izkustva, tega pa vse bolj oblikuje tehnologija. Vendar pa tu obstaja možnost kratkega stika: raziskovanje načina, kako to počne tehnologija, še ne sovpade preprosto z njeno rabo. Prinčič se tovrstni estetizaciji orodja izogne, ne da bi se odpovedal tudi samemu orodju. Pred kakim mesecem dni je v prostorih Osmo/ze prav tako nastopil tandem glasbenika in medijskega umetnika, ki sta se lotevala izkušnje virtualne realnosti, kot nam jo na primer ponuja industrija video iger. Performans Szilárda Benesa in Christofa Ressija je orodje vključil na ekspliciten način, saj se je vsaj polovica tandema morala potopiti virtualni svet – zavoljo poante, ki je tu ne bomo komentirali. Orodje je tako postalo bistveni akter nastopa. Strategija Prinčiča se nam zdi v primerjavi s tem bolj klasična in narativna, saj sama tematika tehnologije, četudi se sam umetnik z njeno rabo dovolj natančno ukvarja tudi sam, vstopi šele posredno – skozi dogajanje med sliko, zvokom, plesom, besedo. 

ALEŠ ROJC
je publicist in kritik na Radiu Študent in pri časopisu Dnevnik.

---

JITAKAMI V.2018
Avtor: Luka Prinčič
Koreografija in gib: Maja Delak
Gib: Leon Marič
Vizualno-konceptualno svetovanje: Maja Smrekar
Oblikovanje svetlobe: Urška Vohar
Produkcija: Emanat
Koprodukcija: MGLC
Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo RS

Opombe bralcev (0)