Simona Semenič

Dramatesa, performerka, režiserka

Na AGRFT je diplomirala na smeri dramaturgija. Simona je dobitnica nagrade Prešernovega sklada in treh Grumovih nagrad za besedila 5fantkov.si (2008) 24ur (2006) in Sedem kuharic, štirje soldati in tri Sofije (2014), besedili 1981 (2013) in to jabolko, zlato (2016) pa sta bili za isto nagrado nominirani. Njena besedila so prevedena v devetnajst jezikov in uprizorjena v več evropskih državah, v ZDA in tudi na Bližnjem vzhodu, v nekaterih državah tudi objavljena. Uprizoritve njenih besedil so prejele več nagrad tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Med ostalimi njenimi dramskimi deli so Nisi pozabila, samo ne spomniš se več (2007), Gostija (2010), Vsega je kriv Boško Buha (2011), Prilika o vladarju in modrosti ali Medtem ko skoraj rečem še (2011) in Mi, evropski mrliči (2015), Jerebika, štrudelj, ples pa še kaj (2017), Zadnje ljubezensko pismo (2017), Še ni naslova (2018). Simona tudi piše, režira in nastopa v avtobiografskih performansih, kot so 9 lahkih komadov (2007, z umetniško skupino Preglej), Jaz, žrtev. (2007), Še me dej (2009), 43 srečnih koncev (2010, z umetniško skupino Preglej), Kapelj in Semenič v sestavljanju (2012, z Barbaro Kapelj), Semenič in Bulc naprodaj (2013, z Maretom Bulcem), Drugič (2014), Do zadnjega (2018). S svojimi performansi je gostovala na številnih festivalih tako doma kot v tujini. Njena dela so izšla v knjigah Me slišiš? (KUD AAC Zrakogled, 2017) in Tri drame (Beletrina, 2017). Kot soavtorica in dramaturginja sodeluje tudi z režiserji in koreografi, med drugimi je večkrat sodelovala z Ivanom Talijančićem in Janezom Janšo, piše pa tudi adaptacije za gledališča (LGL, MGL, SiTi Teater, SNGNova Gorica). Simona s svojima sinovoma živi v Ljubljani.