Hologramski ples amaterskih teles

Pia Brezavšček v refleksiji predstave Sedaj sem … neskončnost Darka Dragičevića in Jasmine Založnik ples v distopični postapokaliptični odrski projekciji vidi kot medvrstni potencial, ki prehiti človeški jezik in “postane temelj virtualne demokratične izgradnje nove skupnosti in tisti, ki lahko iz neskončnosti in brezprostorja dolbe nove temelje za (medvrstne) odnose. Ples, ki je virtualnost soobstoja, se v tej projekciji aktualizira”, s tem pa predstava , meni avtorica zapisa, ples postavi v svoj ontološki center.

Predstavo Jasmine Založnik in Darka Dragičevića bi že zaradi ontološkega statusa plesa, kakor ga konceptualno vpleteta v pripoved, ki uokvirja komad, lahko kategorizirali kot plesno delo. Že zaradi tematike gre torej za plesno delo, še preden se ples sploh pojavi. Ples v njuni distopični postapokaliptični odrski projekciji postane sinonim za izgubljeno materialno življenje. Po uničenju sveta človeške in nečloveške zavesti živijo v obliki podatkovnih vrst, ljudje po upešanju njihovih fizičnih teles, za katere ni prihodnosti, saj okolje ni več gostoljubno, postanejo »navidezni psihološki ljudje« z eksistenco v virtualnosti. Ta je sicer neskončna, a imaterialna. A kakor to obrneta avtorja, ne gre za popolno distopijo, saj virtualnemu svetu vlada digitalna balerina Sarah Akiyama, ki ima znanje vrniti telesom prostor in s tem izgraditi nov svet, novo upanje. »Upanje« je sicer, kot izvemo, izumrla beseda, kot denimo »čebela« ali »pomaranča«, saj nam jo v fikcijsko futuristični situaciji androidna performerka Jasmina posebej razlaga s svojim kot-da programiranim glasom, ki drdra slovarska gesla in tako prekinja Darkovo uvodno pripovedovanje. 

Že zaradi tematike gre torej za plesno delo, še preden se ples sploh pojavi.

Očitno je, da je ples iz obskurne umetniške prakse v tej njuni postapokaliptični viziji postal najpomembnejša referenca, skozi katero je možen akt zgodovinjenja. Bistveni historični dogodki so tako denimo čebelji ples, potresi, umišljena prihodnja sodobnoplesna dela sodobnih koreografov, eksplozija v berlinskem plesnem klubu Bergheim itd. Virtualnost, neskončnost in breztežnost, ki je nova realnost virtualnih posthumanih entitet, zdaj potrebuje nekaj težnosti (sodobnega) plesa, da se lahko eksistenca prizemlji in ne porazgubi popolnoma. Zato Dragičević položi koreografinji hologramskega plesnega dela za več milijonov podatkovnih vrst Akiyami na usta naslednji citat: »edina veščina v plesu je v mirovanju in naseljevanju breztežnosti«. Ključ do upanja in smisla se tako zdi v veščini deklice, ki se je že pred pretvorbo v digitalni obstoj preko plesa s čebelami naučila transhumane gibalne komunikacije, ki je tista, ki nato v postmaterialnem svetu lahko s plesnimi deli hologramsko poustvarja izgubljeno telesno naseljevanje prostora, značilno za izgubljeno materialno eksistenco. Ples je v svoji zgodovini premagoval težnost, a ko jo je nazadnje premagal, je prenehal obstajati, zato jo mora skozi prakso mirovanja in najmanjših možnih premikov ponovno izumiti in z intervencijo vanj svet ponovno izgraditi.

Ključ do upanja in smisla se tako zdi v veščini deklice, ki se je že pred pretvorbo v digitalni obstoj preko plesa s čebelami naučila transhumane gibalne komunikacije.

V drugem delu performerja, ki sicer nista plesalca, vseeno pa sta profesionalca na področju sodobnega plesa, kjer se plesno delo lahko pojavi v raznoterih oblikah, iz vlog pripovedovalca in androidke zdrsneta v počasno koreografijo. V nevtralnih črnih vsakdanjih oblačilih počasi začneta manipulirati stola, na katerih sta sedela, ki se zdaj znajdeta obrnjena z nogami navzgor na njunih glavah. V ospredju objektov v koreografiji ni njihova funkcionalnost, ampak materialnost, ki se sopostavlja telesom – se od njih oddvaja in z njimi ponovno spaja. Prevladuje enostaven gib, ki pa je v razliki do vsakdanjega še dodatno upočasnjen, kot bi šlo za njegovo analitično razstavljanje ali – če gledamo iz fikcijske perspektive okoljsko-katastrofične prihodnosti – njegova vnazajšnja rekonstrukcija. 

Če kupimo zgodbo, ki pa je napletena z veščim pravljičarskim diskurzom, amaterskost teles ni v škodo gibu, ki ne želi biti virtuozen, ampak se preko izvajanja bori za lasten obstoj in za telesni obstoj njunih izvajalcev. To je posthumani gib, ki pa mu je vseeno veliko do človeškega kot nečesa, kar je skupaj z drugimi živimi bitji izgubljeno. Neplesalski telesi sta zato s svojimi nerodnostmi in nepravilnimi držami še bolj resnični, še bolj »meseni« in ravno skozi svojo navadnost in neizumetničenost materializirata singularnosti izgubljenih bitij, ki jih lahko gostijo samo fizična, starajoča in minljiva telesa. Ples je v tem primeru nekakšno žalovanje za telesi, ki pa jih v svojem aktu žalovanja že rekonstruira. Tudi če ples beremo neodvisno od zgodbe, amaterskost teles, četudi je očitna, ne odvzema kvalitete delu, saj je gib oblikovan dovolj preprosto, da je za oba nastopajoča naloga popolnoma obvladljiva, a hkrati dovolj kompleksno v finesah, da se gledalec ne dolgočasi.

Vendarle pa je glavna kvaliteta dela v temi in pripovedi, ki s svojo skoraj srhljivo verjetno fikcijo naše skupne bližnje prihodnosti aktualizira žanr, ki je zaradi svojega (telesnega) medija še vedno prepogosto zataknjen v zdaju. Pri Sedaj sem … neskončnost pa avtorja uspeta ohraniti relevantnost medija in ga celo postaviti v prvi plan tudi v narativu distopične projekcije. Zato je to delo vseskozi prežeto z angažiranostjo, pri tem pa ne zapade moraliziranju: postkatastrofična prihodnost je vzeta kot fakt, ki ga ljudem ni uspelo preprečiti. A bolj kot obžalovanje je pomembno raziskovanje načinov, kako ne zapasti defetizmu, in izumljanje načinov za ponovno kreacijo sveta. In prav pri tem je tema plesa odlična alegorija, medij plesa pa dobro materialno sredstvo zanjo.

A bolj kot obžalovanje je pomembno raziskovanje načinov, kako ne zapasti defetizmu, in izumljanje načinov za ponovno kreacijo sveta.

Ples namreč ni zgolj tisto, kar je značilno za človeka, je nekaj transhumanega, kar najbolje ponazarja ples čebel, ki so v predstavi pomemben leitmotiv. Einstein je napovedal, da bo po izumrtju čebel človek preživel samo še štiri leta – in pripoved v predstavi pravi, da se je to izkazalo kot resnično.  Ravno čebele so namreč plesalke – s svojim zibajočim plesom so razvile neverbalni jezik, saj si s kvalitetami abstraktnega osmičastega letanja sporočajo razdaljo in lego paše. V futurističnem zastavku avtorjev performansa je tudi ta zemeljska vrsta skupaj z drugimi rekreirana kot podatkovna vrsta in tudi one nastopajo v koreografijah, ki so skupni jezik vsega (bivšega) zemeljskega življenja. Ples tako ravno zaradi svojega medvrstnega potenciala prehiti izključno človeški jezik in postane temelj virtualne demokratične izgradnje nove skupnosti in tisti, ki lahko iz neskončnosti in brezprostorja dolbe nove temelje za (medvrstne) odnose. Ples, ki je virtualnost soobstoja, se v tej projekciji aktualizira.

Ples tako ravno zaradi svojega medvrstnega potenciala prehiti izključno človeški jezik.

V zastavku ima ideja tega plesnega dela velik potencial in v imaginaciji preseže produkcijsko revnost (poleg pripovedovanja in giba je nekoliko več pozornosti posvečeno samo še zvoku (Brane Zorman)). Čeprav je tudi v videni obliki zaokroženo delo, pa tema kar kliče po drznejši kostumografiji in scenografiji in morda tudi večji zasedbi s še bolj koreografsko premišljenimi rešitvami. Čeprav telesi nista plesno izvedeni, že dolgo namreč nismo videli takšne ode plesu, saj delo ples postavlja v svoj ontološki center.

PIA BREZAVŠČEK
je sourednica portala Neodvisni in revije Maska.

---

SEDAJ SEM … NESKONČNOST
Avtorja in izvajalca: Darko Dragičević in Jasmina Založnik
Koreografija: Nina Meško v sodelovanju z Darkom Dragičevićem in Jasmino Založnik
Kompozicija in oblikovanje zvoka: Brane Zorman
Oblikovanje svetlobe: David Orešič
Besedila: Darko Dragičević in Jasmina Založnik
Glas: Alexandra Baybutt
Prevod, lektura in svetovanje: Urban Belina
Lektura: Alexandra Baybutt, Alan Cunningham
Grafično oblikovanje: Dragana Krtinić
Promo fotografija: Dino Schreilechner
Dokumentarne fotografije: Kaja Brezočnik, David Orešič
Video: Dino Schreilechner, Matej Marinček
Produkcija: NDA Slovenija
Koprodukcija: Kino Šiška, JSKD
S podporo: Mestna občina Ljubljana

Opombe bralcev (0)