Podiranje četrtega zidu ali razpoka v predstavi

Pisec se je lotil refleksije predstave Žabe v režiji Maruše Kink (Sindikalna dvorana, SMEEL) ter jo analiziral zlasti skozi poskus dekonstrukcije četrte stene, kjer smo gledalci skupaj z Lazarjem gosti v zlodejevi beznici, in konstatira, da se uprizoritvi izmika, “da bi se v polnosti razbohotila v divjo vožnjo vlaka smrti ali bad trip grotesko, za katero so bili temelji sicer že položeni”.

Poetična drama oz. moraliteta (zvrst alegoričnega dramskega teksta s poučno vsebino, značilnega predvsem za čas srednjega veka) izpod peresa Gregorja Strniše z naslovom Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju datira v leto 1967. Parabola, v kateri spremljamo ubožnega Lazarja in njegove notranje boje ob mamljivi ponudbi, da v gostišču Žabe sredi ljubljanskega Barja Hudiču v zameno za bogastvo in ljubezen proda svojo dušo, ki jo simbolizirajo žabe, no, žabji kraki, je bila premierno postavljena na odrske deske dve leti po uradnem izidu besedila. Tako kasnejša kontinuiranost njegovih uprizoritev kot arhaična tematska in motivna podlaga, v kateri je Strniša našel material za svojo obdelavo, postavljata pred vse vpletene ustvarjalce – od režiserja do igralcev – vprašanje načina interpretacije, ki ga je najbrž najlažje izraziti v dilemi »zvesta« uprizoritev besedila ali adaptacija s posegi v samo srž dela.

Režiserkina inkarnacija Žab vsebuje poezijo, songe in besedilo, spisano s strani igralcev samih.

Prav za slednjo pot se je odločila režiserka Maruša Kink – kot je o predstavi povedala v nedavnem intervjuju za MMC, njena inkarnacija Žab, ki je nastala pod okriljem neprofitnega zavoda Bunker, vsebuje poezijo, songe in besedilo, spisano s strani igralcev samih. To pa prinaša s sabo otipljivejše spremembe in variacije. Začnimo torej s primerjavo golega teksta in njegove preformulacije. Z ozirom na izvirno besedilo je marsikateri prizor skrajšan, izpuščen ali poenostavljen, vendar to same naracije ne siromaši, temveč jo z omenjenimi prijemi več kot uspešno zgosti ali dramaturško še intenzivira – dober primer tega je prizor Evičinega umora s strani (zdaj bogatega) Lazarja, ki se v izvirniku dogodi pred očmi publike, tukaj pa o njem priča zgolj učinkoviti preplet v neskončnost razpotegnjenega ženskega krika in atonalnega crescenda v izvedbi gledališkega ansambla, pri čemer mislim drugo polovico te besedne zveze, kar se da dobesedno. Ta je integralni del predstave in odra – na začetku, ko gledalec stopi v dvorano in se znajde sredi kabarejske glasbe, v gostišču Žabe, kjer se odvija Lazarjeva igra s Hudičem/Točajem, je njegova vloga pravzaprav vloga nekakšnega hišnega benda omenjene beznice – skozi potek dogajanja pa postaja primarno producent glasbene kulise za čustveno najbolj nabite trenutke predstave. Najvidnejša vloga v tem malem spremljevalnem orkestru pripada Katarini Rešek, glasbeni izvajalki, sicer bolj znani pod umetniškim imenom Kukla, katere ezoterični, baladni solo glas še poudarja fantastično ozračje sveta Žab, nahajajočega se nekje na pol poti med sanjami, morami, resničnostjo in spomini. Dodati je treba, da z intervencijami v Strniševo besedilo to občasno izgubi na svoji poetični patini (asonanca, priljubljena pesnikova oz. v tem primeru dramatikova glasovna besedna figura je potisnjena v ozadje), a to ne zmoti preveč.

(R)azdalja med gledalci in poljem igre je zabrisana oz. malodane ne obstaja, kar daje vtis, da smo, skupaj z Lazarjem gosti v zlodejevi beznici.

Bolj vprašljiv je za podpisnika dotičnih vrstic učinek, ki ga ima na celoten produkt sesutje t. i. četrtega zidu po polovici pretečene drame. Da bi se ta dekonstrukcija pravil klasičnega teatra utegnila pripetiti, nam že ob vstopu v prostor namiguje vsaj dvoje indikatorjev: prvi je neposreden nagovor publike s strani Hudiča v preludiju k Žabam, z vsemi dovtipi in burkaštvom TV voditelja kakšne oddaje zabavnega programa, medtem ko je drugi sama postavitev odra in določenih rekvizitov – razdalja med gledalci in poljem igre je zabrisana oz. malodane ne obstaja, kar daje vtis, da smo, kot že rečeno, skupaj z Lazarjem gosti v zlodejevi beznici. Vendar ravno ta manko distance efektivno izniči vsako presenečenje ob dejanskem sesutju četrtega zidu, saj veliko bolj spominja na načrtno demoliranje zgradbe, o katerem je že dneve vnaprej (z vsemi opozorilnimi tablami vred) obveščena vsa bližnja in daljna okolica. Če bi ta modernistični trik morda deloval bolje v nekolikanj bolj klasičnem settingu, v zraku še zmeraj nemočno binglja vprašanje, inštrument česa naj bi bila ta prizemljitev in streznitev od psihotičnega svetovja Žab? Disrupcija pripovednega toka služi priložnosti, da, prvič, kdorkoli iz publike zastavi poljubno vprašanje samemu Hudiču, in, drugič, da igralka Nika Rozman iz vloge zapeljivega, a enodimenzionalnega lika Evice sestopi v drugo vlogo, vlogo igralke, ki je (morda zato, da se z neko kritično vsebino vseeno zapolni vrzel, ki je ostala za porušenim četrtim zidom) prisiljena reflektirati reprezentacijo žensk v dramskih delih in posledično v igri, katere del je sama … Če se Q&A s hudičem še nekako vključuje v deloma deliriantno, deloma groteskno nrav igre, ki je v tej iteraciji zapovrh še interaktivna, je po drugi strani prevpraševanje o reprezentaciji ženskih likov v dolgi tradiciji gledališča vsaj na prvi pogled morda odveč – pa ne zato, ker to ne bi bilo zmeraj znova relevantno vprašanje, ampak ker sama predloga (in način uprizoritve) Evico že razgaljata zgolj kot plod Lazarjeve, se prave moške fantazije, brez trdne osnove in opore v dejanskosti. Vendar je treba tej intervenciji vsemu navkljub priznati določen domet – ta pa je morda ravno v tem, da je dramatični zaplet, ki ohranja napetost celotne drame in doživi svoj vrhunec z umorom Evice, mogoč ravno zaradi podrejenosti moški fantaziji, v razmerju do katere se vzpostavlja vse, kar se zgodi v predstavi – ta pa za svojo realizacijo nujno potrebuje ravno takšen ženski lik, ki je komplementaren moškemu pogledu in njegovi fantaziji. Vseeno pa se ni mogoče zlahka znebiti občutka, da razpoka, zevajoča med smrtjo ubogega Lazarja in njegovo preobrazbo v bogatega (in predrznega) Lazarusa van Guldenmeera, uprizoritvi preprečuje, da bi se v polnosti razbohotila v divjo vožnjo vlaka smrti ali bad trip grotesko, za katero so bili temelji sicer že položeni.      

Žabe Maruše Kink od igralske zasedbe zahtevajo menjavanje govornih registrov in, zaradi neposredne bližine publike, živost in življenjskost gibov ter obrazne mimike, ki sta drugačni od nujne pretiranosti klasične gledališke igre. Vloge so podeljene premišljeno in v polnosti ustrezajo (kolikor je z zunanjega gledišča publike to sploh možno sklepati) karakteristikam igralcev. Nejc Cijan Garlatti (Hudič), Nika Rozman (Evica) in Stane Tomazin (Lazar) se zdijo popolnoma zliti s svojimi vlogami, čeprav je bilo po predstavi slišati nekaj pripomb glede artikulacije – določenih replik naj iz zadnjih vrst ne bi bilo možno jasno slišati.

(S)vojo evokativno in misel vzbujajočo moč dosega ravno v trenutkih, ko deluje znotraj že znanih, konvencionalnih omejitev.

Sami tematiki in tolmačenju predstave (namesto tebe, potencialnega gledalca oz. gledalke) se na tem mestu ne bi pretirano posvečal, dodal bi samo, da je zastran eksperimentalne (o)srednje pasaže, problematizirane v tretjem odstavku pričujoče recenzije, uprizoritev tehnično dovršen izdelek, s peščico močnih, celo presunljivih prizorov in da, morda nekoliko antiintuitivno, svojo evokativno in misel vzbujajočo moč dosega ravno v trenutkih, ko deluje znotraj že znanih, konvencionalnih omejitev.   

SERGEJ HARLAMOV
je publicist in pesnik, avtor pesniške zbirke Jedci (2011) z objavami v Mentorju, Apokalipsi, Dialogih, Sodobnosti in Strukturi snova.

ŽABE
Dramska predloga: Gregor Strniša
Adaptacija besedila: ustvarjalna ekipa
Režija: Maruša Kink
Dramaturgija: Daša Lakner
Igrajo: Nejc Cijan Garlatti, Katarina Rešek – Kukla, Nika Rozman, Stane Tomazin
Avtorji in izvajalci glasbe: Maša Budič, Danijel Bogataj, Blaž Podobnik
Kostumografija in scenografija: Tina Bonča
Izvršna produkcija: Mija Špiler, Alma R. Selimović
Odnosi z javnostmi: Tamara Bračič Vidmar
Tehnična ekipa: Igor Remeta, Andrej Petrovčič, Duško Pušica
Produkcija: Bunker, Ljubljana
Koprodukcija: Zavod Margareta Schwarzwald in KUD S. N. G.
S podporo: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, EU program Ustvarjalna Evropa – Kultura, F.I.T. – Festivals in transition, Urban Heat

Opombe bralcev (0)