Složno enonožno prizemljevanje

Prispevek predstavo Lahkotnost Ane Romih bere kot antistresni plesno-performativni dogodek. Lahkotnost tako ni razumljena pejorativno, kot nasprotje kompleksnosti in teži kritičnega gledališča, ampak so metode za doseganje lahkotnosti v teh turbolentnih časih postale pomembno orodje za ohranjanje našega mentalnega zdravja. Avtorica taktike sproščanja (od meditacije do koncerta) vkomponira v koreografijo in deli z gledalcem.

Najopaznejša konstanta pandemskega statusa quo, iz katerega prehajamo negotovo in počasi, je sprememba, ki je neizprosno izpodrinila rutino in nas prepustila na milost in nemilost obstoječim okoliščinam. Pod bremenom aktualnih ekonomsko-političnih napetosti, ki jim kar ni konca, je naša sposobnost prilagajanja še vedno na skrajni preizkušnji, kar je mestoma že nekoliko utrujajoče in naporno. Metode usmerjanja pozornosti na tukaj in zdaj posledično postajajo vedno bolj priljubljene strategije spopadanja s stresom. Odtegujejo nas od tuhtanja o stvareh, na katere v resnici nimamo pretiranega vpliva oziroma se z njimi lahko soočamo le na dolge proge, z veliko mero potrpežljivosti in vztrajnosti. V želji po razbremenitvi nakopičenega čustvenega balasta nas skozi svoj najnovejši solo lahkotno popelje Ana Romih. 

V želji po razbremenitvi nakopičenega čustvenega balasta nas skozi svoj najnovejši solo lahkotno popelje Ana Romih.

Strategij za soočanje s stresom, izboljšanje imunosti, duševnega zdravja ter vzpostavitve notranjega ravnovesja je mnogo. V želji po hitri in koreniti spremembi se jih včasih lotimo zelo resno in ambiciozno, prav to pa avtorica v svojem pristopu temeljno spremeni. Tehnike, ki jih vplete v svoj uvodni del, obravnava šaljivo in sproščeno ter le še potencira njihovo moč spodbude osredotočanja na trenutek – ta z vklopom domišljije lahko postane karkoli in se odvija kjerkoli (pri doseganju takšnega stanja nam pomaga projekcija ležerno premikajočih se oblakov na roza obarvanem nebu ter glasba, ki poustvarja meditativni ambient). 

Sedeča na napihljivem roza flamingu v nekakšni futuristični opravi z dodatkom svetle lasulje nastopajoča nadzorovano diha, k čemur pa z besedo in pogledom neposredno povabi tudi gledalce, da se ji pridružimo. Zdi se, da kot alternativna duhovna vodja do meditativnega procesa pristopa drugače; ne obteži ga s poslanstvom reševanja perečih osebnostnih problemov, temveč ga uporabi kot komunikacijsko sredstvo za domišljijsko popotovanje in igranje vlog, ki so v tem hipu samostojne, asertivne in povrh vsega še miselno razrešene. Komunikacija z občinstvom je torej takoj vzpostavljena, za nekaj minut pa se skupnostno potopimo v polje čuječnosti, ki vključuje svojevrstno pranajamo, usmerjanje pozornosti navznoter ter ozaveščanja trenutnih miselnih procesov.

Plesalka se z velikim flamingom okrog svojega trupa živahno poigrava, prevrača in kotali, vse v razmeroma enakomernem ritmu.

Sprva statična meditacija na odru postane fizično vse bolj razgibana. Plesalka se z velikim flamingom okrog svojega trupa živahno poigrava, prevrača in kotali, vse v razmeroma enakomernem ritmu. Ta igra deluje, kot da so z meditacijo umirjeni miselni vzorci zavzeli pozicijo ritmizirane prostorske šablone. Zabava s flamingom se na neki točki razvije v poplesavanje brez njega, ki pretrga vse navidezne niti z gibalnim obvladovanjem in potencialnimi zadržki. Avtorica – oz. lik, ki ga je ta zavzela, se na odru posluži meditacije v gibanju, ki jo spremlja primerna glasbena podlaga. Improvizirano poskakuje, se spušča na tla ter zopet dviga, preizkuša nove gibe kombiniranih tehnik (tu in tam se nam zazdi, da bi nekatere poze lahko izhajale celo iz asan). Oder postane prostor raziskovanja akterke, ki sledi svojemu notranjemu tempu in je popolnoma neobremenjena od motrenja zunanjih opazovalcev. Z dejanjem razbremenjevanja in očiščevanja sovpada tudi domnevno nenaključna odprava lasulje, kar lahko razumemo kot padec mask – odklon od uniforme ter usklajevanje dejanskega, neprikritega telesa in duha (kar je bilo do tega hipa pravzaprav lažno in varljivo). V tej sekvenci je čutiti kulminacijo miselne in telesne osvoboditve, kot jo na primer prepoznamo v praksi petih ritmov, ki temelji na negi ozaveščanja telesnega izražanja čustev in prepoznavanja vzorcev obnašanja, v duhovnem smislu pa zmanjšuje razkorak med ločenostjo telesa in duha. Spodbuja mentaliteto, da k plesu venomer pristopamo kot začetniki, bistvenega pomena pa je odzivno telo ter umirjen um. 

Po fizičnem izčrpavanju si Romih vzame krajši predah kot čas za umiritev in kak požirek vode. Ta aktivnost ni skrita za zastorom, temveč je integralni del predstave. Občutki ob opazovanju so mešani, saj je ta prizor sicer nekaj običajnega, kar se dogodi npr. na skupinskih vadbah (torej tudi tistih, ki predstavljajo podstat za to predstavo), katerih izvedba je bila še do nedavnega v veliki meri precej okrnjena. »Premoru« v tišini ponovno sledi vodena kontemplacija s pomirjujočo glasbeno podlago – tj. umiritev ter vrnitev fokusa v trenutnost, ki se po nedavni fizični aktivnosti zagotovo popolnoma razlikuje od začetne. Predstavlja simboličen zaključek meditativne krivulje, katere smo se pod vodstvom ustvarjalke družno udeležili tudi gledalci. 

Iz faznega stanja duhovito predstavljene čuječnosti presedlamo na koncertno prizorišče, ki publiki omogoči, da vsaj za trenutek občuti oddaljeni pridih nastopanja v živo.

A predstave še ni konec. Vzpostavljeno vzdušje se z intervencijo glasbene točke popolnoma predrugači. Iz faznega stanja duhovito predstavljene čuječnosti namreč presedlamo na koncertno prizorišče, ki publiki omogoči, da vsaj za trenutek občuti tako oddaljeni pridih nastopanja v živo ter nas s humornim polaganjem rim in citiranjem Trkajevega hita še podžiga, da na predihavanje tudi tokrat nikakor ne gre pozabiti. 

Z napihovanjem skupinice miniaturnih flamingov se predstava zaključi. Hudomušno gesto večanja rožnate družine, ki nadaljuje serijo dolgih vdihov in izdihov, lahko razumemo kot širjenje sledilcev lika futuristične gurujke, poleg tega pa nehote pomislimo na vse, kar je povezano z mini flamingi kot zabavnimi držali za pijačo na plaži ali bazenu. Ideja afterpartyja širi domišljijski svet, kolektivno skonstruiran med predstavo, vrh tega pa pomeni močan končni poudarek, ki odzvanja še po predstavi. 

Pri predstavi torej ne gre toliko za ironijo, temveč pomembnost lahkotnega in brezskrbnega pristopa k metodam, ki izboljšujejo kvaliteto našega življenja.

Obravnavani material, dopolnjen z ustrezno glasbeno podlago, videom in nenazadnje rapanjem, je predelan v želji, da na komičen način blaži napeto javno razpoloženje, ki se pri posameznikih zaradi takšnih in drugačnih osebnih tegob ničkolikokrat še zaostruje. Zanimiva je uporaba praks čuječnosti in gibalnega osvobajanja, katerih osnovni namen je obračanje pozornosti navznoter, na sedanjost ter pogumno odpiranje novim preizkušnjam z vse bolj veščo regulacijo stresnih situacij, s katerimi se vsakodnevno srečujemo. Te strategije so v kontekstu predstave preoblikovane na način, ki deluje resnično brezskrbno in svobodno – ta namera se prepozna že v naslovu, ki je kratek in jedrnat, a povsem na mestu. Izbira rožnatih odtenkov na oblačilih, projekciji in rekvizitih poudarja nagajivost in svojeglavost, a hkrati spodbuja nežnost ter umik v domišljijski svet uprizoritve. Roza barva se uporablja tudi pri energijski krepitvi in čiščenju starih energij, kar tke še močnejšo vez z obravnavanimi meditativnimi praksami. Pika na i je implementacija koncerta kot forme preživljanja prostega časa in povezovanja s skupnostjo, katerega manko predstavlja ultimativen odmik od socialne izolacije. Pri predstavi torej ne gre toliko za ironijo, temveč pomembnost lahkotnega in brezskrbnega pristopa k metodam, ki izboljšujejo kvaliteto našega življenja.

Katarina Bogataj
je umetnostna zgodovinarka in južna slavistka, razpeta med Ljubljano in Zagrebom, z afiniteto do performativnih umetnosti.

---

Lahkotnost
Ideja, izvedba, Koreografija: Ana Romih
Video: Mato Marinček
Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar
Svetovanje: Saša Lončar
Dramaturgija: Jasmina Založnik
Fotografija: Urška Boljkovac in Matija Lukić
Svetovanje pri strukturiranju pesmi: Kaja Janjić
Zvok odrske postavitve: Jure Vlahovič
Glasba: Slavko Stojakovič (Veztax)
Kostumografija: Tina Pavlin
Produkcija: KUD Qulenium Ljubljana
Koprodukcija: KD Qulenium Kranj, Kino Šiška
S podporo Mestne občine Ljubljana, Mestne občine Kranj, JSKD

Opombe bralcev (0)