Laminarni trenutki

Živa Kadunc si je ogledala predstavo Znotraj, ki v njenem pogledu raziskuje notranji svet (njihovega lastnega) doživljanja performative, a pri tem zaide v nekoliko pretirano metagledališkost, ki je ne uspe prebiti mehurčka in stopiti izven samoreferenčnosti.

Plesno-performativna predstava z naslovom Znotraj je zaživela 20. decembra 2022 v prostorih Dijaškega doma Ivana Cankarja, idejno pa so jo zasnovali prav nastopajoči Sara Janašković, Kristýna Šajtošová in Jan Krmelj. Ti so raziskovali medodnosnost dotičnih odrskih izvajalcev in performativno dojemanje telesnega bivanja ter prek distance (dobesedne in miselne) osmišljali razlike, ki so jih zaznali. Uprizoritev je bila deljena na dva dela, točen preskok med njima je bil subtilen, razumevanje te spremembe pa je bilo težko doseči zaradi strukture prvega dela.

Medodnosnost na tej točki je zgolj sobivanje ustvarjalcev v istem prostoru, tedaj edina očitna stična točka pa je, da si vsak izbere svoj košček odra, ki je posledično bolje osvetljen, ter ga zapolni s scenografskimi elementi, večinoma manjšim pohištvom.

Ta sprva deluje razbito, nekoherentno, šibko tako strukturno kot vsebinsko; vsi nastopajoči so namreč prisotni na odru, a njihovo udejstvovanje ne kaže niti na kontraste niti na vzporednice, ki bi nam pomagale to osmisliti. Medodnosnost na tej točki je zgolj sobivanje ustvarjalcev v istem prostoru, tedaj edina očitna stična točka pa je, da si vsak izbere svoj košček odra, ki je posledično bolje osvetljen, ter ga zapolni s scenografskimi elementi, večinoma manjšim pohištvom. Izbran prostor vsakega izmed nastopajočih se zdi naključno izbran in razstavljeno pohištvo nekako ne nakazuje na simbolen pomen. Nato se odvijejo repeticije krajših gibanj, ki se med seboj (in med izvajalci) v nikakršnem smislu ne podpirajo, poteka veliko premikanja predmetov dozdevno in domnevno brez razloga, med tem pa se ustvarjalci pogovarjajo o nam neslišnih temah, morda o usklajevanju in delu. Če so želeli s tem namigniti na zastavljeno strukturo ali intrigirati, zaradi načina vzpostavljanja njihovega odnosa to ni delovalo, saj ni bilo čutiti denimo skrivnostnosti, ki bi vzbudila zanimanje gledalcev. Dialogi ali telesna sporazumevanja med njimi so izpadla negotovo, nastavljeno, odigrano. Tako se lahko kaj hitro izgubi pozornost, saj je predvsem vizualnih informacij veliko, praktično nemogoče pa jih je med seboj povezati ali vsaj uživati v atmosferi nasičenega kaosa. To bi bilo morda mogoče, če bi bilo jasno, da si ogledujemo rekonstrukcijo šele prihajajočega dela predstave.

Druga polovica je namreč še vedno razbita, kot bi želela nakazovati, da se upira narativi, a vseeno vsebuje močne, navadno individualne segmente dogajanja: z razkritjem svoje želje postati balkanska diva se prezentno karizmatična Janašković s kostumografsko in gibalno močnim pevskim prizorom postavi v vlogo nekoga, ki je razkrit, skoraj razgaljen na osebnem nivoju, s čimer nas popelje v svoj notranji svet (lastnega doživljanja) performative. Podobna prizora, a časovno relativno precej ločena od navedenega, izpeljeta tudi Šajtošová – njene ideje so bolj plesno lirične narave s ščepcem kontaktnega, torej sobivanja z ostalimi telesi – in Krmelj, ki pa svojo notranjost izlije skozi njemu naravnejši medij – jezik, zaradi česar je njegova izpoved eksplicitnejša. Vsa ta priznanja strahov in želja in idej imajo opraviti z njihovim delom na odrski sceni, zaradi česar so še najbolj osmišljena in imajo potencial močnega aspekta uprizoritve: dejansko se namreč lotevajo spoznavanja sebe kot performerja – in samih sebe v odnosu do prostora in doživljanja slednjega ter, ker ne prikazujejo nečesa teoretskega in publiki nepoznanega ter miselno oddaljenega, nas v teh trenutkih (osebnih izpovedi) laže spustijo vase. S tem zmanjšajo distanco med sabo, zaradi česar lahko tedaj nanje gledamo kot na skupino ustvarjalcev in ne več kot zgolj na naključno zbrane osebe na odru. Zaradi segmenta Šajtošove, v katerem kot sledilca telesno in verbalno sodelujeta tudi Krmelj in Janašković, lahko resnično zaznamo že prej omenjene razlike, ki vladajo v njihovem performativnem spektru.

Četudi se čuti afiniteto do nepripovednega, metafizičnega ali občasno celo larpurkreističnega, je potrebno zavedanje, da močan koncept (navsezadnje tudi kontekst) opazovalcu daje orodje razumevanja in posledično vložene pozornosti.

Sam gibalni material in glasovni elementi so torej nemoteči, na trenutke inovativni in intrigantni. Lahko bi dejali, da je prva polovica dogajanja vidik ustvarjanja, ki je viden tistim, ki procesu odrskih manifestacij niso blizu, torej nerazumljivi delčki brez konteksta, repeticije, postavljanje scenografskih elementov – znotraj tega so nastopajoči, v tem nam nedostopnem mehurčku. Inverzen pogled ponuja druga polovica: osmišljanje in pogled v notranje doživljanje stvaritev, sicer grob (de)konstrukt, a zadovoljiv, spet smo torej znotraj, tokrat pač znotraj dejanskega uprizarjanja, gledanja – zraven smo in to opazujemo. Umanjkanje se čuti predvsem v sporočilnosti, ideji, poglobljeni razdelavi materiala in konceptualizaciji tega. Četudi se čuti afiniteto do nepripovednega, metafizičnega ali občasno celo larpurkreističnega, je potrebno zavedanje, da močan koncept (navsezadnje tudi kontekst) opazovalcu daje orodje razumevanja in posledično vložene pozornosti. Če je ta vržen v brezredno situacijo, definirano s samim po sebi precej nepovednim pojmom, v tem primeru: »znotraj«, se resda odpira široko interpretativno polje, po katerem pa je begati brez usmeritve naporno in brezciljno. Poleg tega je abstrakcija za opazovalce in gledalce bolj gledljiva, če nam namesto umaknjene vsebinske ali formalne rdeče niti ponudi kaj drugega, denimo občutek ali atmosferičnost, ali če ravno zaradi svoje neoprijemljivosti nosi globljo sporočilnost.

Konkretnih dejanj ali vsaj metod za razumevanje procesa ustvarjanja v uprizoritvi ne zaznamo, kar je eden izmed razlogov, da vsaj prvi del – rekonstrukcija – ne ponuja tistega, za kar nosi potencial.

Krmeljeva tendenca po avantgardnem je bila opazno prisotna že vsaj v njegovi režiji Triadnega baleta (2019), ki je primarno delo Oskarja Schlemmerja, enega izmed ustvarjalcev pod okriljem Bauhausa. Brez konkretnejše analize Krmeljevega dela lahko hitro opazimo sicer dobro poznavanje raziskovane tematike, a tudi njeno površno razdelavo. Uprizarjanje performativne umetnosti je namreč v prvi vrsti namenjeno predvsem nestrokovni javnosti, za Znotraj pa se zdi, da se ukvarjanja z metauprizarjanjem, s čimer načeloma ni nič narobe, če bi bilo to z nekim dotičnim ciljem in ne le iz larpurkreističnih razlogov. Konkretnih dejanj ali vsaj metod za razumevanje procesa ustvarjanja v uprizoritvi ne zaznamo, kar je eden izmed razlogov, da vsaj prvi del – rekonstrukcija – ne ponuja tistega, za kar nosi potencial. Je le »zanimivo«, saj je brez dodane vrednosti: to, da ne vemo (natanko), kaj se dogaja, je rdeča nit te polovice. Druga polovica zabava, a jo poruši prej odigrana rekonstrukcija, saj razen manjših gibalnih vložkov in podobne scenografske forme ne zapazimo mentalnega razmisleka in preskoka ustvarjalcev, ki bi privedla do prizorov in idej, ki jih tu opazujemo. Raziskovanje metaodrskega na tej točki ne ponuja ničesar, kar bi imelo posledice – ne sproža nikakršnega razmisleka, ne dodaja svežine in ne razkriva inovativnega razmisleka ali drugačnih tehnik ustvarjanja; ne zazna se nekega očitnega povoda za ustvarjanje uprizoritve. Publiko tako ustvarjalci osamijo in sami ostanejo v prav takem mehurčku notranjega vpogleda v lasten proces, torej ostanejo v publiki nedostopnem mehurčku tvorjenja uprizoritve kot vsi ustvarjalci, ki ne uprizarjajo rekonstruktivnega ali se ukvarjajo z ustvarjanjem samim. Ravno publika pa brez natančnejšega vpogleda v (za)odrsko dogajanje razen radovednosti in iskanja pomena dogajanja tega konkretnega uprizarjanja težko zazna ali sploh ne zazna referenc na kreativne vzvode in tako tudi premnogi prizori v drugem sklopu predstave obvisijo v zabavljaški nenamenskosti in celo nesmiselnosti.

Živa Kadunc
je piska recenzij odrskih umetnosti in oboževalka sobnih rastlin.

---

Koncept: Sara Janašković, Kristýna Šajtošová, Jan Krmelj
Ustvarjalci: Sara Janašković, Kristýna Šajtošová, Jan Krmelj
Nastopajo: Sara Janašković, Kristýna Šajtošová, Jan Krmelj
Glasba: Tsarina Marinkova Krajnčan, Kristijan Krajnčan, Žigan Krajnčan
Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel
Video, fotografija: Borut Bučinel
Grafično oblikovanje: Rok Marinšek
Producentka: Urška Centa
Produkcija: Zavod Nest, KUD Pozitiv Ljubljana, Dijaški dom Ivana Cankarja

Opombe bralcev (0)