Metalski wellness

Samo Oleami v prispevku o predstavi Deep Purple izpostavi njeno materializacijo zvoka kot izmeničnega zgoščevanja in redčenja zraka, s čimer publiko naslovi skozi intenzivirano kinestetično in telesno izkušnjo.

Iz teme se v oranžkasti svetlobi počasi izluščijo na oder postavljene luči. Set bobnov v globini odra. Bočno postavljene klaviature na levi in desni. Instalacijsko postavitev, ki ne skuša začrtati jasne četrte stene, podpira posedenost publike, ki se iz tribune Plesnega Teatra Ljubljana izlije tudi na plesni pod. Že ob prihodu trojice performerjev – plesalcev Jasmine Križaj in Simona Wehrlija ter glasbenika Daniela Gislerja – iz njihovih kostumov lahko razberemo kod glasbeno-plesne predstave Deep Purple. Izpod metalskih skuštranih las in črnih oblačil namreč zasijejo pisani kineziološki trakovi, ki se uporabljajo pri fizioterapiji. Telesnost in zvočnost. Somatika in metalska glasba. Ekipa se postavi za instrumente in sproži prvi zvočni udar. 

Pristop predstave nam razkrije materialnost zvoka kot izmenično zgoščevanje in redčenje zraka, ki jo občutimo in slušno in telesno. S tem smo obiskovalci iz distanciranih opazovalcev privedeni v telesno prisotnost.

Udarci bobnov, nojzerski zvoki sintesajzerjev ter looperja v svoj ritem potegnejo tudi performirajoča telesa. V ponavljajočem se zibanju, v katerem glave padajo naprej in razlijejo lase po klaviaturah in bobnih, se telesa prepustijo valovanju glasbe, ki jo hkrati ustvarjajo. V tej povratni zanki se postopoma ukinja ostra ločenost med instrumentom in njegovim upravljalcem. Navznoter obrnjeni fokus ustvarjalcev dopusti telesu čim bolj naraven odziv na silo glasbe in silo težnosti ter se ne ukvarja pretirano s tem, kako to delovanje izgleda navzven. Ključen je tudi moment repeticije, ki performerje postopoma prestavi v transu podobno stanje zibanja, padanja in pobiranja, v katerem se materialno-čustveni naboj teles in zvoka zlijeta v enotno utripajočo materialno gmoto, ki nato v občinstvo vali zvočne valove. Pristop predstave nam razkrije materialnost zvoka kot izmenično zgoščevanje in redčenje zraka, ki jo občutimo in slušno in telesno. S tem smo obiskovalci iz distanciranih opazovalcev privedeni v telesno prisotnost. Še posebno, kadar nas, tako gledalce kot performerje, objame kolektivno stanje avtomatičnega guganja, kjer nas telesnost pripelje v prostor med zavednim in nezavednim – v delno artikulirano pokrajino nojzersko ritmičnega doom drone metala.

Po uvodnem glasbenem navalu se predstava razpre v performativno pokrajino, iz katere počasi vznikajo in vanjo zopet ponikajo posamične podobe. Križaj v enostavni plesni akciji hodi po odru in se obrača, pri čemer njen vase obrnjen fokus in počasni gib poudarita igro telesa in težnosti, v kateri vsakdanji gibi postanejo zamazani in organski. Wehrli in Gisler vsak v svoji talni sekvenci počasi dvigujeta ude in jih pustita pasti. Občutek je, da uvodni glasbeni napad še odzvanja v performirajočih telesih, se pretaka v njih in išče različne gibalne odvode, pri čemer vsak gib dobil sebi potreben čas, skladno notranji logiki telesa. To je še posebej razvidno v počasno odvijajočem se talnem plesnem unisono trojcu, kjer plesalci ne vidijo drug drugega in se morajo zanašati na svoj notranji občutek in na sluh, ki lovi zvoke padca soplesalčevih rok ali nog na tla.

V kontrastu z razumsko kontroliranim in dokaj natančno izvedenim uvodom to pot telesa prevzamejo prvenstvo nad zvokom. Werhlijevi udarci po bobnih postanejo divji, raztreščeni, izhajajoči iz plesne in ne glasbene logike.

Predstava nato zbere tako razvite gibe v drugi glas(be)ni izbruh predstave. V kontrastu z razumsko kontroliranim in dokaj natančno izvedenim uvodom to pot telesa prevzamejo prvenstvo nad zvokom. Werhlijevi udarci po bobnih postanejo divji, raztreščeni, izhajajoči iz plesne in ne glasbene logike. Ta performativni izbruh, ki asociira na rockerski eksces, je avtorjem omogočil v predstavo vpeljati hommage žanru metala oziroma doom drone metala z besedili, ki so nastala na vajah iz avtomatskega pisanja. Ker smo bili na tej točki gledalci že dodobra uglašeni z logiko predstave, je bilo med publiko opaziti zibanje na ritem glasbe, podobno kot bi bili obiskovalci koncerta na Metelkovi. V sklepu predstave se dogajanje zopet razpre v odprto pokrajino, a tokrat z bolj jasno oblikovanimi gibalnimi sekvencami. Recimo z Wehrlijevim dinamičnim plesnim solom, v katerem sledeč načelom somatike izhaja zgolj iz impulzov telesa in gravitacije ter dopusti telesu mehko odzivanje nanje. Ali z minimalističnim sinhronim slamanjem z glavami vseh treh performerjev med počasno repetitivno hojo okoli odra, ki korak po korak traja in traja. Kot so na začetku predstave izvajalci eden po eden prišli na oder, so na koncu po eden in eden tudi odšli. 

Nekatera izhodišča predstave bi lahko iskali v ameriškem postmodernem plesu poznih 60. in zgodnjih 70. let prejšnjega stoletja, recimo v delu Primary Accumulation Trishe Brown iz leta 1972, v katerem plesalke ležijo na hrbtu in izvajajo enostavne ponavljajoče se gibe rok in nog, zavedajoče se njihove težnosti. Čeprav je nastavke te generacije koreografov – poleg Brown tudi Yvonne Rainer in Steve Paxtona – kasneje konceptualni ples razvil proti intelektualni in diskurzivni visoki umetnosti, pa nas predstava Deep Purple usmeri k drugemu aspektu njihovega dela: k zanimanju za naravni človeški gib in uporabo težnosti. Izviren in mestoma duhovit pristop, ki je osnovan na enostavni neposredni in nepompozni materialnosti telesa ter zvoka, postavi Deep Purple v nenavadno presečišče koordinat – med galerijsko sodobno umetnostjo, rock koncert na Metelkovi ter wellness delavnico. Kar je pravzaprav zelo podobno duhu 60. let – če bi Trisha Brown namesto na glasbo skupine Grateful Dead ustvarjala na metal.

Ko smo sledeč utripanju zvoka in počasnemu performiranju bili v mehkem objemu doom metala pripeljani v cono onkraj družbenih konotacij, v cono skupinskega zibanja in telesne pozornosti, je bil končni učinek po besedah publike blizu terapevtskemu.

V predstavi Deep Purple lahko opazimo nekatere nastavke dueta Jasmine Križaj in Nine Fajdiga HabitsAreWorthBeingFanaticalAbout iz 2007, s katerim sta se plesalki predstavili slovenski sceni. V HAWBFA sta se performerki znotraj feminističnega konteksta postavili na vse štiri v črnih oprijetih oblekah in s črno zavezo čez oči; zanimivo pa je bilo izrazito počasno gibanje, ki je absorbiralo poglede gledalcev do te mere, da so nam nazaj vračale zgolj naše lastne projekcije. S podobno amorfno inertno materijo, v kateri vse potone, imamo opravka tudi v Deep Purple. Z zanko med zvokom, težnostjo ter telesi performerjev in gledalcev umetniška ekipa proizvede polje utripajoče materije brez centra, brez smeri proti publiki, brez četrte stene. Somatsko jedro predstave s počasnim, telesu naravnim gibanjem ter vibracijami drone metala poudari zgolj čutno prisotnost zvoka, ritma in telesa. Neposredno otipljivo materialnost podčrtajo tudi enostavni črni kostumi ter lučno oblikovanje Nine Langosch z izrecno uporabo zgolj »organskih« halogenskih luči brez leč – torej korit ter PAR-žarometov. Ko smo sledeč utripanju zvoka in počasnemu performiranju bili v mehkem objemu doom metala pripeljani v cono onkraj družbenih konotacij, v cono skupinskega zibanja in telesne pozornosti, je bil končni učinek po besedah publike blizu terapevtskemu. Kot nekakšen metalski wellness torej.

SAMO OLEAMI
je pisec in ustvarjalec na področju scenskih umetnosti.

---

Deep Purple
Avtorstvo, izvedba, glasba, tekst: Jasmina Križaj, Simon Wehrli, Daniel Gisler
Oblikovanje luči: Nina Langosch
Zunanje oko: Simone Truong
Svetovalec za Doom: Omar Fra
Produkcija: Verein lil (life is life)
Koprodukcija: Plesna izba Maribor, Theater am Gleis, Winterthur, Platforma sodobnega plesa, Maribor, Grabenhalle, St. Gallen
Finančna podpora: Stadt Winterthur, Mestna občina Maribor, Fachstelle Kultur Kanton Zurich

Opombe bralcev (0)