Zapis o ZIZ

Zala Dobovšek v prispevku o festivalu ZIZ, ki ga je navdihnilo sodelovanje v žiriji njegove lanskoletne izvedbe, skozi fenomenološko analizo lastne pozicije gledanja premišljuje pomen alternative, ko se ta nahaja na presečišču decentralizacije, ljubiteljskosti in ustvarjanja.

Pričujoči zapis sicer prvenstveno izhaja iz udeležbe v žiriji na 4. ZIZ festivalu – dnevih mariborske alternativne gledališke produkcije, ki je potekal od 10. do 16. oktobra 2022, in bo v skladu s tem reflektiral festivalske uprizoritve in izstopajoče izvedbe, obenem pa dogajanje in festival v stilu prostih asociacij umestil v širši uprizoritveni kontekst in med njima vzpostavil konstruktivno polemični dialog. Najprej nekaj dejstev: Kolektiv ZIZ se je vzpostavil leta 2013 in je do 2021 deloval pod okriljem Pekarne Magdalenske mreže Maribor. Z letom 2021 pa je bilo ustanovljeno Kulturno umetniško društvo ZIZ, ki ga sestavljajo Anamarija Nađ, Žiga Auer, Barbara Polajnar, Jan F. Podbrežnik, Luka Kristić in Alja Jeršič – akterji in akterke različnih generacijskih in interesnih zaledij. 

Ker so razlike med zgoraj omenjenimi gledališkimi profili vedno navzoče že zaradi narave kulturnih politik, pa jih je bolj kot na siceršnje korelate »profesionalno – neprofesionalno« treba misliti v drugačnih oblikah.

Povabila v žirije decentraliziranih, alternativnih in ljubiteljskih festivalov vse bolj dojemam kot pomembna in tako rekoč nujna, saj lahko lastne in tuje (ustvarjalne in raziskovalne) pozicije nemalokrat dokončno ozavestimo in ovrednotimo šele z njihovo sopostavitvijo v širšo kulturološko sliko. Ker so razlike med zgoraj omenjenimi gledališkimi profili vedno navzoče že zaradi narave kulturnih politik, pa jih je bolj kot na siceršnje korelate »profesionalno – neprofesionalno« treba misliti v drugačnih oblikah. Ne gre namreč toliko za vprašanje (ne)profesionalnosti kot predvsem za realne okoliščine posameznih umetniških kolektivov in dogodkov/festivalov.

Spomnimo se na citat bell hooks (Naša pozicija: Razred je pomemben), ko pravi, da »akademski prostor ni rezerviran za najbolj nadarjene, temveč predvsem za višje razrede«.

Senzibilnost v spremljanju raznovrstne uprizoritvene scene se ne bi smela začeti šele »na koncu«, v analizi predstave, ampak v polnem zavedanju, da gre v primerih, ko so finančne podpore nestabilne in prihodnost negotova, za kompleksen (pred)produkcijski korpus, ki ga ne poganja le potreba lastnega preživetja, ampak predvsem smisel o ohranjanju neke skupnosti, ki si želi prosperiranja družbe in odprtoglave umetnosti. Med dobro subvencionirano vztrajnostjo in vztrajnostjo na lastni pogon je razlika enormna, a tudi premalokrat preizprašana. Od tod tudi skepsa o pojmu profesionalnosti kot edinemu zagotovilu za kakovost, neprofesionalnosti pa kot o nečem obrobnem, občasnem in partikularnem. Spomnimo se na citat bell hooks (Naša pozicija: Razred je pomemben), ko pravi, da »akademski prostor ni rezerviran za najbolj nadarjene, temveč predvsem za višje razrede«. Ko še enkrat dobro sprocesiramo to dejstvo, pa čeprav se nam zdi, da ga itak že dolgo razumemo, lahko dobimo srhljiv uvid v to, koliko umetniškega/uprizoritvenega potenciala se nahaja izven dominantnih struktur izobraževanja in ga pač nikoli ne bomo videli. 

Na nek način lahko rečemo, da se prav predstave nepoklicnih izvajalk in izvajalcev zmorejo približati nekemu trenutku absolutne sedanjosti, saj se v tistem momentu posvečajo izključno dogodku kot takemu, vlogam, dinamiki odrskega kolektiva in prisotnosti občinstva.

Po drugi strani pa ravno tu nastopi nov paradoks. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem ugotovila, kaj je tisto, kar uprizoritve nepoklicnih gledališč/skupin dela drugačne od akademsko šolanih ustvarjalcev in ustvarjalk. V njihovih predstavah sem slutila neko nevidno noto, nek podton specifične izvedbe, a ju nisem znala takoj definirati. Ni imelo namreč zveze z mojim ustaljenim analitičnim aparatom, ampak je izhajalo iz nečesa skoraj nedostopnega v igralski zasedbi. Šlo je namreč za odsotnost preračunljivosti, prisiljene všečnosti in ugajanja za ceno kariernega napredovanja. Na nek način lahko rečemo, da se prav predstave nepoklicnih izvajalk in izvajalcev zmorejo približati nekemu trenutku absolutne sedanjosti, saj se v tistem momentu posvečajo izključno dogodku kot takemu, vlogam, dinamiki odrskega kolektiva in prisotnosti občinstva. Ker jim preživetja ne dajejo gledališke institucije in kulturni uradi, temveč služba v odvetniški pisarni ali piceriji, to v njihov nastop vnaša neko dragoceno nianso svobode, ki se ne veže dobesedno na odrsko dogajanje, saj so tam zaradi discipliniranih vaj še kako prepričljivi in fokusirani. Gre za osvobojenost od občutja »biti na trgu« in olajšanje od imperativa nenehne atraktivnosti. S to, morda povsem nezavedno sprostitvijo njihovih (privatnih) person vsekakor vplivajo tudi na naš model percepcije, saj se manj ukvarjamo z njihovo (poklicno) preteklostjo kot tudi prihodnostjo. Ne potrebujejo (samo)reklame, medtem ko jo mi v teatru izvajamo ves čas – tako ali drugače. Jaz pravkar s tem tekstom. 

Ena ključnih teatroloških zagonetk, ki je pred desetletji še morda imela svoj odgovor, danes pa kot teza postaja zelo spolzka, je namreč vprašanje alternativnega. V kontekstu festivala ZIZ lahko rečemo, da ga alternativnega delajo decentralizirano in neinstitucionalno okolje, kolektivno programsko snovanje, lokacije dogodkov, profili občinstva, nekomercialna naravnanost, nepoklicne igralske zasedbe ter uprizarjanje nenormativnih tem in spregledane zgodovine. V produkcijskem smislu pa vsekakor tudi nenehno preklapljanje med različnimi funkcijami, od organizatorke čez dan do igralke zvečer, od soustanovitelja do moderatorja in animatorja občinstva. Vendar je to specifično razumevanje alternativnega, ki se skoraj vedno vzporeja z mainstreamom gledališke produkcije, torej vzpostavlja svoj alternativni naboj kot obliko kritike, upora ali ignorance do zakonitosti, ki pritičejo institucijam. 

Morda bi kdo oporekal ideji, da je prav koncept nagrad vse prej kot alternativno početje, a alternativnost lahko prepoznamo ravno v tem, da neke konvencije ne izničimo, ampak samo prestrukturiramo.

Alternativo morda še vedno največkrat razumemo kot obliko določene produkcije, ki se (samo)definira v razmerju do večine oziroma privilegiranih mehanizmov, redko pa jo zaznamo kot nekaj avtonomnega, ki se ne želi »revoltno« primerjati z »večjimi in močnejšimi«, ampak izumlja svojo lastno celico umetniškega delovanja in kreiranja skupnosti. Ampak ko gre v različnih gledaliških institucijah že res vse narobe, potem postanejo za alternativo tako zelo navdihujoče. Torej še zdaleč ne nasprotnice, ampak dragocen vir inspiracije. Vemo pa, da gre inspiracija v tem primeru tudi v obratno smer … Nedvomno pa je ena bolj domiselnih (in hkrati zajebantskih) komponent festivala ZIZ fleksibilno (po)imenovanje nagrad. Prav s tem se izkazuje tankočutno razumevanje sleherne selekcije festivalskega programa, ki je vsakič znova zgodba zase in ki se z leti spreminja, levi in redefinira in preprosto ne prenese več zabetoniranega koncepta vnaprej predvidenih priznanj za posamezne dosežke, po katerih posega večina institucionalnih festivalov. Koncepti, principi, vrednosti, fenomenologija in političnost scenske produkcije se ves čas spreminjajo in razvijajo, nazivi nagrad pa so že trideset let isti in fiksni. Morda bi kdo oporekal ideji, da je prav koncept nagrad vse prej kot alternativno početje, a alternativnost lahko prepoznamo ravno v tem, da neke konvencije ne izničimo, ampak samo prestrukturiramo.    

4. izvedba festivala ZIZ je v duhu eklekticizma nanizala sedem (lokalnih) predstav raznolikih estetik in morda niti ni smotrno na silo iskati skupnega imenovalca ali rdeče niti, navsezadnje se končna selekcija ne more primerjati s količinsko ponudbo ponujenega, na katerega smo morda navajeni pri drugih festivalih. Festivalski izbor je vključeval gibalno, predmetno, forumsko, socrealistično in dokumentarno gledališče, performans, improvizacijo in kvirovske prakse. Ustaljena medsebojna primerjava je tako z vidika forme in vsebine kot generacij že v izhodišču odpadla in to v bistvu niti ni slabo. Gesta avtonomnosti se je kasneje pokazala tudi pri nagrajevanju, saj sta nagrado ZIZ za najboljšo predstavo prejeli dve skrajno različni uprizoritvi, in sicer Coven – kongres čarovnic in Slava Klavora – Spomenik. Prva zasnovana kot prostorsko potujoči performans z močno intenco po vzpostavljanju skupnosti z občinstvom, druga kot trden dokumentarni zgodovinski vpogled v nestabilni čas poznih tridesetih let, ko so Jugoslavijo pretresali mednacionalni spori.

Performans kolektivno preizprašuje posilstvo v njegovih številnih registrih in ga osupljivo uvidi na mestih, kjer je tudi največkrat potlačen: v hipnem, a neprimernem dotiku neznanca/neznanke, v neprijetnem spolnem odnosu s partnerjem/partnerko, v »nedolžnih« vrtčevskih situacijah, ko deklico prijateljčki v okviru igre nenadoma slečejo.

Čeprav smo se še malo prej zmenili, da ne bomo primerjali, pa se med obema predstavama nedvomno vije kar nekaj paralelnih premis. Kljub temu da Coven – kongres čarovnic obravnava aktualno dovzetne teme, Slava Klavora – Spomenik pa izhaja iz refleksije skoraj stoletnega (dokumentarnega) materiala, ju spajajo vzajemne ideje nevidnega, nelagodnega in agresivnega okolja, a tudi individualnega poguma in kolektivnega upora. Ustvarjalna zasedba performativnega dogodka Coven – Kongres čarovnic je izkazala neverjeten občutek za uravnovešeno uprizarjanje občutljive teme, kot je posilstvo, in na drugi strani precizno dramaturgijo komuniciranja z občinstvom, lucidnega in nepredvidenega potovanja po prostorih in umeščanja metaforike tja, kjer bo najbolj zadonela kot stvarnost. Performans kolektivno preizprašuje posilstvo v njegovih številnih registrih in ga osupljivo uvidi na mestih, kjer je tudi največkrat potlačen: v hipnem, a neprimernem dotiku neznanca/neznanke, v neprijetnem spolnem odnosu s partnerjem/partnerko, v »nedolžnih« vrtčevskih situacijah, ko deklico prijateljčki v okviru igre nenadoma slečejo. Kolaž individualnih narativov je z organskostjo razporejen kot nizanje izvedbenih točk za vsako izvajalko in izvajalca posebej, njihove pripovedi so taktične, polne nepredvidljivih preobratov in psihofizične prezence. Navzoča je neverjetna kolektivna kemija, in četudi se morda zvito lahko zazdi, prav nič ni prepuščeno naključju, čeprav je potek prepreden s podivjanimi izstopi in trganjem dogajanja. Fenomen posilstva se izogne svoji spektakularni obliki in se naseli v na videz drobne, dolgoročno pa morda celo travmatične momente; ali še več, v figuracijo posilstva kot odtisa ideologije, ki nas nenehno sili v nekaj, česar nenehno nočemo. 

Agresijo političnih konfliktov dokumentarna predstava Slava Klavora – Spomenik razgrne s perspektivo naslovne junakinje v času njenega odraščanja, šolanja in političnega delovanja, a pri tem ves čas pozorno vstavlja tudi perspektive njenih kolegov in kolegic (oziroma tovarišev in tovarišic), s čimer dokumentarno zgodbo razplastijo onstran družbenega dogajanja in afirmirajo tudi njihova zasebna življenja in medsebojne (ljubezenske) korelacije. Ljubezenske pripadnosti (in raznorazni erosi) imajo v času političnih okupacij in vojn še toliko bolj pomembno vlogo. Uprizoritev posega po minimalnih, a efektivnih odrskih znakih, vrača se v takratno kostumsko in scenografsko podobo, obenem pa je igralsko izjemno živa in sodobna. S potezo, da v konkretnem zgodovinskem obdobju, ko so izobraženi komunisti in komunistke predstavljali alternativo obstoječemu kapitalističnemu sistemu, predstava poišče tudi univerzalne vzporednosti s sedanjostjo, se ideja revolucije razsloji na različne historične in aktualne zahteve po spremembah. Slava Klavora je bila zaradi uporniškega delovanja usmrčena pod nacistično okupacijo, ko je bila stara dvajset let. In ne glede na to, kako zelo mlada je zasedba, ki odigra njeno zgodbo, je še vedno starejša od nje.

Želja po alternativi – pa naj ta pomeni karkoli že – oprijemljivo kaže svoje potenciale, največji pomen ZIZ-a pa je vsekakor to, da je vsebinsko vključujoč, raziskovalen in drzen, da je neugnan in kritičen, ob tem pa se nikoli ne pozabi nase ozreti s samoironijo in poredno pokazati zize tam in takrat, ko se to najmanj sme.

Ostale predstave je zaznamovala še serija intrigantih vsebin, vse od neznosnega nelagodja (slovenskih) veselic, ki ga lahko brez večjega napora kot prispodobo transportiramo v marsikatero vsakdanjo službeno ali družinsko situacijo, do osvetljevanja interspolnosti (kdaj ste sicer nazadnje v gledališču slišali karkoli na to temo?!). Zaključno prireditev ZIZ-a (režija Anja Bezlova) so močno navdahnile prihajajoče lokalne volitve, političnega »dokumentarnega« materiala pa niti ni bilo treba veliko predelovati, adaptirati in dramatizirati, saj je vselej že sam po sebi dovolj parodičen in bizaren. Četrta izvedba festivala ZIZ se je izkazala v vsej svoji suverenosti, skupnostni pripadnosti in vztrajanju v neoptimalnih (finančnih) razmerah. Želja po alternativi – pa naj ta pomeni karkoli že – oprijemljivo kaže svoje potenciale, največji pomen ZIZ-a pa je vsekakor to, da je vsebinsko vključujoč, raziskovalen in drzen, da je neugnan in kritičen, ob tem pa se nikoli ne pozabi nase ozreti s samoironijo in poredno pokazati zize tam in takrat, ko se to najmanj sme.     

ZALA DOBOVŠEK
je dramaturginja, gledališka kritičarka in (samozaposlena) docentka na AGRFT.

---

Programska ekipa: Jan Franc Podbrežnik, Barbara Polajnar, Ankica Radivojević, Anamarija Nađ
Izvršni producentki: Barbara Polajnar, Ankica Radivojević
Odnosi z javnostmi: Anamarija Nađ
Tehnična ekipa: David Marn, Janez Šali, Goran Završnik
Festivalska ekipa: Teja Bitenc, Alja Jeršič, Timotej Kresnik, Luka Kristić
Fotografi: Žiga Auer, Anamarija Nađ, Urša Rahne
Oblikovanje: Urša Rahne
Producent: Društvo ZIZ
Soorganizatorji: Društvo Hiša!, Pekarna Magdalenske mreže Maribor, KD Priden možic, Narodni dom Maribor, Moment, Radio MARŠ, MKC Maribor
Financer: Mestna občina Maribor
Sponzor: Skupina JHMB d. o. o.
Podporniki: Hostel Pekarna, Mr. Falafel, London street food, Kozlovna Poštna, Isabella, Poper, Clef, Element tisk in oblikovanje, Mariborska kolesarska mreža

Opombe bralcev (0)