Misleče telo med preizpraševanjem in determinizmom

Miša Gams si je ogledala predstavo Cogito, ki jo je spodbudila k premisleku o razmerju med umom in telesom, kot ga je v svoji filozofski praksi razvil Rene Descartes in ki je bilo v predstavi prikazano s prepletom plesa oziroma fizičnega giba in videa.  

V predstavi s kratkim, a pomenljivim naslovom Cogito madžarski režiser in plesalec Tamás Tuza, ki se je mednarodni plesni zasedbi En Knap pridružil leta 2010, prevprašuje rek Cogito ergo sum, ki ga francoski filozof Rene Descartes ni nikoli izrecno zapisal, je pa o njem obširno polemiziral v knjigi Razprava o metodi, ko je iskal dokaz za obstoj človeka. Dokaz za slednjega je po njegovem mnenju že to, da ne moremo oporekati dejstvu, da človek misli, ne glede na to, da so njegove misli lahko napačne. Descartes je bil po drugi strani prepričan, da je človek kot celota sestavljen iz uma in telesa, ta dva pa naj bi si bila že a priori povsem nasprotna, zato so ga sodobniki proglasili za racionalista in dualista. 

Šele ob odhodu iz dvorane in prebiranju sinopsisa, ki se nahaja na listu, namreč doživimo uvid za nazaj, da so vsi liki, ki smo jih videli na odru, pravzaprav predstavljali faze odraščanja ene in iste osebe, ki je bila na začetku mali deček, kasneje pa vojak, zapeljivec, ljubimec, norec, sodnik in nazadnje starec oz. starka.

Lahko bi rekli, da je bil pri ustvarjanju koncepta predstave Cogito režiser, sicer tudi eden izmed šestih plesalcev, v podobni dilemi – kako prikazati um in telo kot dve ločeni enoti, a obenem tako močno prepleteni, da je nemogoče razmejiti, kje se ena konča in druga začne. Ne preseneča nas, da se je odločil za preplet plesa oz. fizičnega teatra in videa, v katerem nastopajoči razvijajo svoja »trenutna« razmišljanja, ki jih skozi gib poskušajo umestiti v prostor. Čeprav gledalec pričakuje, da se bo takoj za projekcijo monologa na platnu dotični igralec predstavil tudi kot plesalec na odru in odplesal svoje zamisli, se na belem kvadratu, ki zaznamuje skromno plesišče, obkroženo s šestimi stoli, znajde vsakič drug plesalec s popolnoma samosvojimi gibi in s specifično zgodbo. Čeprav vsak izmed njih gradi karakter z drobnimi detajli, kot sta grizljanje arašidov ali ovohavanje vrtnice, dobimo občutek, da med njimi ni kakšne globlje povezave. Liki delujejo precej plastično in stereotipno, ob spremljanju njihovih gest dobimo občutek, kot da se pravkar spoznavajo, čeprav so koreografsko zelo usklajeni in uigrani. Igralci, ki sicer s skrbno izbranimi oblačili in ličili izpričujejo zgodbe zapeljivke, vojaka, dečka itd., imajo v videu priložnost pojasniti ozadje svojega lika, ki ga igrajo, kljub temu pa ohranjajo svoja imena, ki jih imajo v resničnem življenju. Ker vsak izmed njih prihaja iz druge države, svoje misli, strnjene na posamičnih video posnetkih, izgovarjajo v angleščini (razen Caroline Alessandre Valentini, ki med plesom govori italijansko), kar povzroča nemalo težav gledalcem, ki ne znajo teh dveh jezikov. Kljub temu da ob vstopu v dvorano vsak gledalec prejme gledališki list s prevodi, je osvetljava praktično nična, črke na listu pa premajhne, da bi jih lahko prebrali, zato nas kar malo preseneča, čemu se režiser ni odločil za podajanje ustreznega prevoda nad (ali pod) odrom oz. kar znotraj videa. Šele ob odhodu iz dvorane in prebiranju sinopsisa, ki se nahaja na listu, namreč doživimo uvid za nazaj, da so vsi liki, ki smo jih videli na odru, pravzaprav predstavljali faze odraščanja ene in iste osebe, ki je bila na začetku mali deček, kasneje pa vojak, zapeljivec, ljubimec, norec, sodnik in nazadnje starec oz. starka, ki jo (z do vratu zapeto obleko) uprizori Carolina Alessandra Valentini, ki v najdaljšem monologu v predstavi pove, da sta se s sestro dvojčico rodili leta 1926 učiteljici in filmskemu operaterju, nakar je v luči vojne vsak družinski član doživel drugačno usodo.

Možgani, ki so ustrojeni na način »predalčkanja«, se sprašujejo, na kakšen način so povezani ljudje, ki se nahajajo na odru, saj izrečene izjave ne povedo kaj dosti o njihovi osebni zgodovini, poklicu, ki ga opravljajo, niti o morebitnih sorodstvenih, prijateljskih ali simbolnih povezavah.

Na igralce oz. plesalce tako lahko gledamo kot na eno in isto osebo, ki v različnih obdobjih svojega življenja razvija in podaja določene misli, ali pa kot na pisano druščino spontano zbranih ljudi iz začetka 20. st., ki razlagajo svoje poglede na vojno, avtoriteto, identiteto in skrivnostno »Knjigo«, o kateri vojak na koncu svojega monologa izreče: »… vem, da se vse dogaja v skladu s Knjigo. In če vas Knjiga zanima, jo preprosto odprite, preberite jo in dobili boste svoj odgovor.« Zdi se, da se plesalka Tina v nadaljevanju predstave sklicuje na to izjavo, ko v svojem video posnetku pravi: »Potrebujemo pravico. Potrebujemo knjigo, na katero lahko položimo roko in se nasmehnemo tistemu v višavah. Potrebni smo znanja, tistega, ki ne seže pregloboko. Črno in belo, štiri smeri, to je vse, kar potrebujemo.« Kljub temu da gledalec v omenjeni knjigi prepozna npr. Biblijo, pa ga to poigravanje z izjavami, vzetimi iz nekega širšega konteksta (ali morda celo iz nekega določenega dramskega teksta), dela zbeganega in nemočnega. Možgani, ki so ustrojeni na način »predalčkanja«, se sprašujejo, na kakšen način so povezani ljudje, ki se nahajajo na odru, saj izrečene izjave ne povedo kaj dosti o njihovi osebni zgodovini, poklicu, ki ga opravljajo, niti o morebitnih sorodstvenih, prijateljskih ali simbolnih povezavah. Dodatno zmedo vnese tudi menjava igralcev/plesalcev, ki so se po dveh letih, odkar je bila spletna premiera, deloma zamenjali in so posledično tudi njihovi monologi pripisani drugim likom. Tako vojaka, ki ga je med premiero igral Mattia Cason, zdaj igra Davide Lafabiana, medtem ko Cason igra dečka, nov obraz v ekipi pa predstavlja Tina Habun, ki je zamenjala soplesalko Katjo Kolarič. 

Zdi se, da izkušnja vojne, ki jo vsakdo doživlja na svoj način, in svetega kot njenega antipola prevlada Descartesovo delitev na telo in um/dušo, medtem ko si gledalec med ogledom predstave zastavlja vprašanja, kot so: Kdo sem pravzaprav jaz, ki se skrivam pod vso to navlako družbenih mask in vlog, ki jih igram, kot jih igrajo igralci na odru?

Gledalec, ki pričakuje, da se bodo izpovedi na videu in fizično dogajanje na odru v neki točki strnili, postane razočaran, saj do tega ne pride. Režiser se po eni strani poigrava tako s pričakovanji gledalcev kot z refleksijami posameznih igralcev/plesalcev, ki zadenejo ob omejitve, tako dramaturške kot fizično-prostorske. Edini lik, ki ga gledalec »razbere« brez zadržkov, je lik vojaka, ki ga odlično uprizori Davide Lafabiana, ki v videu izreče naslednji stavek: »Vse, kar je človeško, je omejeno … meje nas označujejo, povedo nam, kaj smo in kaj nismo … zato je bolje, da jih ne zanikate, saj veste, da je vsak, ki jih prestopi, na poti k uničenju.« – te besede v plesnem delu pospremi z militantnim korakanjem, nenehnim poizkusom iskanja ravnotežja med hojo po rokah, topotanjem s škornji ob tla in izrekanjem besed v hebrejščini: »Poslušaj, Izrael! Gospod je naš Bog, Gospod je eden.« Zdi se, da izkušnja vojne, ki jo vsakdo doživlja na svoj način, in svetega kot njenega antipola prevlada Descartesovo delitev na telo in um/dušo, medtem ko si gledalec med ogledom predstave zastavlja vprašanja, kot so: Kdo sem pravzaprav jaz, ki se skrivam pod vso to navlako družbenih mask in vlog, ki jih igram, kot jih igrajo igralci na odru? Se resnica vsakič znova spreminja glede na znanje in izkušnje, ki jih v pogovoru s samim sabo in v interakciji z drugimi nadgrajujem? Na kakšne načine lahko ena misel vpliva na drugo? Kako delujeta telo in um, ko sta v harmoniji, in kako, ko sta med sabo v neskladju? Se s spremembo spola in prevzemom notranjih organov drugega človeka morebiti spremenijo tudi misli človeka, ki z njimi na novo sobiva? Kje se ta misleči subjekt pravzaprav fizično nahaja? Kako dojema svoje telo mladenič in kako ga doživlja starka? Carolina, ki igra izjemno gibčno starko, v posnetku na platnu pove naslednje: »Kako neverjetno je, da je človek lahko oboje. Najprej, ko si otrok, je tvoje telo aktivno, tvoj um pa še ni povsem razvit, obratno pa velja potem, ko si star in je tvoj um poln izkušenj, telo pa zaradi minevanja časa postaja vse bolj krhko.« Po drugi strani pa Mattia Cason, ki v predstavi igra pobalinskega dečka, ugotavlja, da večina ljudi živi v preteklosti ali prihodnosti, namesto da bi bili dejansko prisotni tukaj in sedaj, ter se pri tem upravičeno sprašuje: »Če ne morete biti najboljši prijatelj samemu sebi, kako ste potem lahko najboljši prijatelj komu drugemu?«

S tem se gledalcu posreduje sporočilo, da je vsakdo izmed nas vpet v sistem, ki je že vnaprej determiniran, a da ga obenem lahko z ustreznimi kretnjami in gibi upogne v skladu s svojimi željami in svobodno voljo.

Drugi del 60-minutne predstave Cogito nakazuje v smeri prepletenosti različnih dejavnikov in usodne vpetosti telesa in duha v družbeni kontekst prostora & časa. Obenem se zdi, kot da režiser preizprašuje Descartesovo ugotovitev, da je treba iskati nove temelje vednosti ne le na podlagi stare vednosti, temveč tudi na podlagi novega vedenja. To pa se lahko izkristalizira le skozi intuicijo posameznikov in njihovo kolektivno interakcijo, ki smo ji priča v osrednjem delu predstave, ko pet igralcev eden za drugim odvija bele trakove s telesa svoje soigralke, ki kot kakšna marioneta polaga telo v eno ali drugo smer, vpeta v mehanizem, ki ji ga določajo drugi. S tem se gledalcu posreduje sporočilo, da je vsakdo izmed nas vpet v sistem, ki je že vnaprej determiniran, a da ga obenem lahko z ustreznimi kretnjami in gibi upogne v skladu s svojimi željami in svobodno voljo. Zlasti zanimiv je zaključek predstave, ko igralci/plesalci postavijo stole v instalacijo, ki daje vtis visokega belega križa, s tem pa postavijo piko na i Descartesovi kartezijanski filozofiji in dualizmu (trije stoli so nagnjeni navzdol, trije pa navzgor – prav tako v predstavi nastopajo tri ženske in trije moški). Lahko torej zaključimo, da je režiserju in soplesalcem uspelo uprizoriti določena vprašanja in dileme, ki se tičejo Descartesovega dualizma, vendar gre poleg iskanja odgovorov o povezavah med telesom in umom tudi za preizpraševanje biti same (ontologija), eksistence in iskanja smisla (eksistencializem), dualnosti – polarnosti, ki spominja na šahovsko igro (politika, mistika), spraševanja o svobodni volji in determinizmu (etika) ter iskanja prizemljitve v sedanjosti. Pohvaliti velja tako entuziazem plesalcev, ki so s suvereno in odločno koreografijo premaknili marsikatero mejo v dojemanju »mislečega telesa«, kot tudi glasbene ustvarjalce (Lav Kovač; glasbeniki Ana Klem Aksentijević, Iva Majstorović, Miroslav Majstorović, Milica Svirac), ki so z umirjeno glasbo nudili ustrezno ambientalno podlago za razmislek. Nenazadnje pa je treba pohvaliti tudi režiserja, da se je lotil tako zahtevne filozofske teme, ki jo je kljub pomanjkljivi komunikaciji s publiko vseeno uspel posredovati na intriganten način, ki bo prav gotovo porajal vprašanja še naslednjim generacijam gledalcev.

Miša Gams
je mag. antropologije vsakdanjega življenja, ki se zadnjih 20 let ukvarja s pisanjem knjižnih recenzij. V zadnjem času se preizkuša tudi v pisanju gledaliških recenzij. Izdala je štiri pesniške zbirke in eno pravljico za otroke.

---

Koncept in koreografija/režija: Tamás Tuza
Nastopajo: EN-KNAP Group (Mattia Cason, Rada Kovačević, Carolina Alessandra Valentini, Davide Lafabiana, Tina Habun, Tamás Tuza)
Originalna zasedba: EN-KNAP Group (Mattia Cason, Luke Thomas Dunne, Katja Kolarič, Rada Kovačević, Carolina Alessandra Valentini, Tamás Tuza)
Besedilo: EN-KNAP Group
Glasba: Lav Kovač
Glasbeniki: Ana Klem Aksentijević, Iva Majstorović, Miroslav Majstorović, Milica Svirac
Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc
Oblikovanje prostora: Branimir Tomašević
Kostumografija: Katarina Škaper (Atelje, d. o. o.)
Oblikovanje maske: Petra Hartman
Oblikovanje pričeske: Rok Naranđa
Produkcija: Zavod EN-KNAP
Premiera: 24. 2. 2021 (spletna premiera)
Španski borci, 25. 1. 2023

Opombe bralcev (0)