Nije lako biti žena

Brina Jenček v predstavi Norma Jeane Baker Trojanska (ki bi jo mnogi hitro označili za ‘žensko’ predstavo) prepoznava subverzivne postopke, s katerimi ženska ni zreducirana le na žrtev patriarhalnega sistema, temveč ima tudi moč, da ta sistem spremeni.

Reinterpretacija antičnih mitov je v zadnjih letih postala svojevrsten literarni žanr, znotraj katerega igra posebno vlogo prav feministična vizura prezrtih, demoniziranih, pozabljenih in na videz pasivnih mitoloških žensk.

Reinterpretacija antičnih mitov je v zadnjih letih postala svojevrsten literarni žanr, znotraj katerega igra posebno vlogo prav feministična vizura prezrtih, demoniziranih, pozabljenih in na videz pasivnih mitoloških žensk. Ena izmed njih je Helena Trojanska, ki je v lanski gledališki sezoni kar trikrat našla pot do slovenskih odrov – v Mestnem gledališču ljubljanskem kot ena izmed devetih antičnih Junakinj, ki pišejo pisma svojim ljubljenim junakom, in v ljubljanski Drami najprej kot lik v predstavi #punceinpolpunce ter nato kot vir vseh nesreč za svojo manj lepo sestrično Penelopo v Penelopiadi, predstavi nastali po besedilu Margaret Atwood. Če pa smo pričakovali, da bomo na odru Mini teatra v predstavi Norma Jean Baker Trojanska po besedilni predlogi Anne Carson videli še četrto Lepo Heleno, poosebljeno lepoto, zavito v peplos ali Evin kostum, so bila naša pričakovanja zmotna. 

Lepa Helena v predstavi režijsko-dramaturškega tandema Nine Ramšak Marković in Milana Ramšaka Markovića ni niti Lepa niti Helena. Prav tako sta od Norme Jean Baker, bolj poznane kot Marilyn Monroe, ostali le njena slovita bela obleka iz filma Sedem let skomin in blond lasulja, obešeni na izložbeni lutki v kotu zanemarjenega prostora, polnega razne ropotije, improviziranega pohištva, spodnjega perila, praznih steklenic in odsluženih neonskih luči (scenograf Igor Vasilij, asistentka scenografa Jera Topolovec). V tem nemarnem prostoru, ki deluje kot zasilno zatočišče, zaskvotan, zapuščen prostor, bivajo tri ženske – Mia Skrbinac, Miranda Trnjanin in Lucija Tratnik. Ne izvemo njihovih imen ali česarkoli določenega, jasno pa lahko razberemo, da so to tri izobčenke s samega socialnega dna.

Pesem Nije lako biti žena nam odmeva v ušesih, ko se igralke oblačijo v neskladna, večslojna in ekscentrična oblačila — Skrbinac na primer obleče črno čipkasto obleko, čeznjo nadene prosojno majico s potiskom, piko na i pa doda z odrto lisico okoli vratu in dvema različnima čevljema s peto, Tratnik si kot uhane obesi čajne vrečke, Trnjanin pa v kombineži in krznenem plašču še najbolj očitno spominja na prostitutko, čeprav je seveda ob očitku njenega poročenega ljubimca, da je kurba, povsem ogorčena. S prostorsko umeščenostjo, bizarnimi kostumi in pretirano nanesenimi ličili ustvarijo poligon za nadaljnjo poigravanje z estetiko treša, grdega in za žensko povsem nespodobnega. 

Brez karikiranega podčrtavanja je njen lik že v nemem prologu osmišljen kot lik transženske, za katero so mizoginija in nedostopni lepotni standardi, očitki ter pričakovanja, katerim se mora vsakodnevno podrejati ženska, še toliko krutejši.

Že v prvih minutah se pred nami izkristalizirata karakterizacija in skupinska dinamika treh žensk. Lik Lucije Tratnik nas z različnimi obraznimi tiki ter prežečo in žilavo držo spomni na steklega potepuškega psa, vajenega vsega hudega. Njene nekontrolirane napadalne vzgibe poskuša brzdati Mia Skrbinac, da bi preprečila kakšnega prevelike »pizdarije«. Vzpostavi se kot vodja krdela in najbolj racionalna oseba med njimi, pri čemer z nonšalantno suverenostjo usmerja potek dogajanja in najbolj neposredno stopa v stik s publiko. Miranda Trnjanin nasprotno ustvari lik, prežet z melanholično občutljivostjo, ki kljub vsej bedi, ki jo obdaja, še vedno živi v svetu iluzij in zanikanja. Brez karikiranega podčrtavanja je njen lik že v nemem prologu osmišljen kot lik transženske, za katero so mizoginija in nedostopni lepotni standardi, očitki ter pričakovanja, katerim se mora vsakodnevno podrejati ženska, še toliko krutejši. 

Trnjanin je tudi nosilka največjega dela izvirnega teksta Anne Carson, ki je sicer v dramaturški adaptaciji Ramšak Markovića izrazito sčrtan. Dramska pesnitev Carson je osnovana na Evripidovi tragediji Helena, v kateri eden največjih grških tragedov reinterpretira trojansko vojno in Helenino vlogo v njej, ki naj v Troji sploh nikoli ne bila, ampak bi namesto nje Paris v resnici ugrabil oblak. To premiso je prevzela Carson in jo prepletla z življenjsko zgodbo Marilyn Monroe, pri čemer je nastal zapleten skupek referenc iz grške mitologije in klasične dobe Hollywooda, ki zahtevajo ali poznavalskega bralca, gledalca ali pa popolno prepustitev poetični stvaritvi nove fiktivne realnosti Norme Jean Baker Trojanske. 

Ramšak Marković besedilo z avtorskimi intervencijami zgosti in prizemlji. Ohranil je ključne segmente, stopil v dialog z njimi, jih sprotno komentiral ter obarval s prepoznavnim humorjem in balkanskim referenčnim poljem. Dopisani monologi, na primer o Štajerki Marilyn – Merlinki v Sarajevu ali fascinaciji nad imidžem mladih kurdskih bojevnic, ki nosijo prevelike puške skoraj kot modni dodatek, so v isti meri duhoviti in pretresljivi, saj je humor uporabljen kot učinkovito orodje potujitve za plasiranje vojnih grozot, posilstev in drugih oblik bolj ali manj očitnega nasilja nad ženskami. 

Režijski in igralski kodi se med predstavo ves čas spreminjajo, kakor zahteva raznolik kolažiran material. Variirajo med gagi, slow motionom, kabarejem in pripovedništvom.

Tako monološki kot leksikografski in glasbeni izstopi so spojeni z ostrimi rezi, ki se ne trudijo biti nujno motivirani: »Rabim musko. Jaz rabim musko. Js bom zdej neki zapela,« reče Trnjanin in zapoje. Režijski in igralski kodi se med predstavo ves čas spreminjajo, kakor zahteva raznolik kolažiran material. Variirajo med gagi, slow motionom, kabarejem in pripovedništvom. Taka surovost in robustnost, v skladu z miljejem, v katerega so ustvarjalci umestili predstavo, se zrcali tudi v jezikovni podobi predstave (Jože Faganel) – nizkost, vulgarnost, banalnost, spet drug hip lirična povzdignjenost.

Preplet holivudskega pop glamurja, soula, turbofolka in šlagerjev s pomenljivimi besedili ustvarja svojo lastno pripovedno linijo razočaranih in zapuščenih žensk, ki hrepenijo po moški potrditvi in ljubezenski idili, a so vedno znova puščene na cedilu – izdane, prevarane, izkoriščene in zavržene. V njih se posledično zbudi želja po maščevanju, in če najprej sanjarijo, že kmalu kličejo: »Umri, umri, umri, zbogom/ a ja ću za tobom!«, takoj za tem pa to tudi realizirajo. S tega vidika se predstava spogleduje tudi z žanrom »Female ragea« in našega pritrjujočega kimanja ob dejanskem umoru moškega subjekta, ki pooseblja vse omenjene frustracije, da lahko ob tem sami pri sebi šepnemo le »good for her«. 

Jasno je zaznati kolektivno avtorstvo pretežno ženskih ustvarjalk mlajše generacije z režiserko Nino Ramšak Marković na čelu, ki ženske ne uporabi samo kot lepo platno, lutko v rokah zlobnih moških in kot žrtev nepravičnega sistema, temveč tudi nosilko moči, da ta sistem tudi spremeni. 

Ravno zaradi svoje direktno feministične vsebine predstave se ustvarjalci obregnejo ob to, da bo predstava takoj dobila nehvaležno oznako »ženska predstava«. »Od ženske, od žensk o ženskah, ampak v resnici je vse o odnosu do moških, do travme, spola, ker ženska ne obstaja. Ker je ženska eno tako eterično bitje brez svoje substance, oblak; in nima druge vsebine kot odnos do moškega. Sebe osmišljamo skoz romantična razmerja, ker druge motivacije ne more bit.« A Norma Jean Baker Trojanska ni tak tip ženske predstave. Njena »ženskost« je v detajlih – kot je na primer mimobežna, toda neseksualizirana golota – vendar vseprisotna. Jasno je zaznati kolektivno avtorstvo pretežno ženskih ustvarjalk mlajše generacije z režiserko Nino Ramšak Marković na čelu, ki ženske ne uporabi samo kot lepo platno, lutko v rokah zlobnih moških in kot žrtev nepravičnega sistema, temveč tudi nosilko moči, da ta sistem tudi spremeni. 

Z dobro ironizacijo in hkrati ranljivo iskrenostjo se pred nami odvija tragikomična podoba propadlih žensk, ki bi lahko bile (in na nek način so) katerakoli od nas. In kdo ali kaj je torej ženska? Zver, privid, skušnjava ali oblak? Lahko je vse to, ampak biti žena v vsakem primeru nije lako.

BRINA JENČEK
je študentka dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT, ki se poleg udejstvovanja na področju praktične dramaturgije ukvarja tudi z dramskim in gledališko-filmskim kritiškim pisanjem.

---

Prevajalka: Tina Mahkota
Režiserka: Nina Ramšak Marković
Dramaturg: Milan Ramšak Marković
Scenograf: Igor Vasiljev
Kostumografija: Lara Vouk v sodelovanju z igralkami
Oblikovalec svetlobe: Matej Primec
Lektor: Jože Faganel
Asistentka scenografije: Jera Topolovec
Igrajo: Miranda Trnjanin, Mia Skrbinac, Lucija Tratnik
Izvršni producent: Branislav Cerović

Opombe bralcev (0)