(post?) Co(ronski)Festival 2022

Ivana Kocutar in Metod Zupan v pričujočem prispevku razbirata rdeče niti lanskoletnega CoFestivala in v obliki dnevniških zapiskov analizirata ogledane predstave.

Ponedeljek, 28. november 2022:

IK: Razmišljam o delitvi na ples in na kontekst. Ali je ta delitev smiselna. Tudi v plesu, gibanju v času in prostoru in v plesalki_cu, človeškemu telesu je prisoten presežek, ki bi ga lahko imenovale_i kontekst – prav to, od kod so vzeti gibi za koreografijo, ali so koreografijo že kdaj izvedli in kaj je bil takrat povod za to, da so ustvarili prav takšno koreografijo, kaj je razlog, da so se v predstavi Goldbergove variacije ravno te_i plesalke_ci zbrali in plešejo skupaj, kje plešejo prav zdaj?

Vendar pa je ta presežek plesu lasten, vgrajen je v njegovo tkivo, lahko ga zgolj osvetlimo, izpostavimo tiste dele, ki se nam zdijo zanimivi – zakaj? Da obogatijo našo gledalsko izkušnjo, da ne bi slučajno mislile_i, da ples sam po sebi ni zadosten, da upravičimo ukvarjanje s plesom v svetu, ki je bolj surov in konkreten – kako demokratičen je plesni svet, je dostopen, porozen. Ali je ekskluziven, dostopen le določenim telesom. S predstavitvijo se osvetli, da plesalka_ec ni ločen_a od sveta, realnosti, je identiteta vpeta v politično realnost in ne zgolj instrument, stroj.

Kot svojevrsten whiplash smo posledice epidemije začutile_i, ko smo že mislile_i (upale_i?), da smo jo končno pustile_i za sabo.

Po dveh letih kritiškega spotikanja ob vpliv, ki jo je na produkcijo in recepcijo sodobnih uprizoritvenih praks imel koronavirus, smo v sredini lanskega leta že čutile_i notranji pritisk po preseganju prakse, ki je na tisti točki postala – zaradi manka ustreznejšega izraza – kliše. Produkcijska izčrpanost, ki so jo čutile_i ustvarjalke_ci in producentke_i sodobnih uprizoritvenih praks, se je februarja lani – ko smo hostesam zadnjič (?) pokazale_i potrdila PCT – pretvorila v (zavajajoči) val zanosa, celo »vznesenosti«, kot piše ekipa CoFestivala v uvodniku k lanskoletni že enajsti ediciji mednarodnega festivala sodobnega plesa: 

»Bili smo vzneseni in imeli smo občutek, kot da smo nekaj spet izkusili prvič. Odtlej ugotavljamo, kako so usedline izolacij, omejitev gibanja in stikov med nami v nas pustile močnejše posledice, kot smo si sprva predstavljali.«

Kot svojevrsten whiplash smo posledice epidemije začutile_i, ko smo že mislile_i (upale_i?), da smo jo končno pustile_i za sabo. Tako v produkciji, izvedbi kot kritiki – nemara še najbolj v slednji – smo kljub željam po prenehanju naslavljanja realnosti epidemije požrle_i svoje besede. A postkoronska realnost uprizoritvenih umetnosti ni enaka medkoronski, njena pojavnost je pogojena z rezidualno izčrpanostjo produkcije in kritike. Kljub utvaram je nismo pustile_i za sabo.

Petek, 25. november 2022:

MZ: Po zamujeni otvoritvi CoFestivala sedim na pivu pred Kinom Šiška in poslušam hvale otvoritvene predstave [Moritz Ostruschnjak: Plesne inštrukcije (Ne bo večno tako) (2020)]. Zamudil sem jo zaradi predstave, ki se je sočasno odvijala v Gleju.

Nepričakovano je že to prvo (ne)srečanje s CoFestivalom 2022 odsevalo vzdušje, ki ga je oblikovalo in zaznamovalo. CoFestival se je odvil na koncu leta, ki ga je zaradi okrnjenih razmer dveh poprejšnjih let, doletela izvršitev hiperprodukcije, vendar se ji je CoFestival na svoj način uprl.

Sobota, 26. november 2022:

MZ: Ležim na preprogi v zgornjem preddverju Kina Šiška. Okoli mene v različnih konfiguracijah sedijo-ležijo člani_ce ekipe CoFestivala, avtorice_ji raznih publikacij, med njimi V času, onkraj časa. Potovanje skozi CoFestival, ter povabljene_i gostje_i festivala. Participativni dogodek se je prelil v izgovor za oddahnitev od hitenja. Povsem razumljiva in nujna gesta z vidika obiskovalke_ca, pa tudi izredno drzna skozi politično prizmo.

»Za razliko od časovnih prekinitev, ki jih v zadnjih letih doživljamo neprostovoljno, si ustvarjalci CoFestivala želimo z vsako festivalsko izdajo ponuditi možnost prekinitve, v katero se ne podamo, da bi pobegnili od življenja, temveč da bi ga z motrenjem človeških teles in njihovih stvaritev jasneje zagledali,« še lahko preberemo v festivalski knjižici.

CoFestival bolj kot katerikoli drug festival označuje apriorno pogumna kuratorska drža, ki celoten program posveti kolektivnemu singularnemu premisleku.

CoFestival bolj kot katerikoli drug festival označuje apriorno pogumna kuratorska drža, ki celoten program posveti kolektivnemu singularnemu premisleku, ki pogosto še nima odgovora, ampak nudi prostor za ruminacijo. To od gledake_ca prej kot konceptualne premisleke terja tankočutno somatsko in kinestetično (v preteklosti tudi slušno) uglašenost. Kot taka festivalska politika ni antiintelektualna, temveč pravo nasprotje nje, saj prepoznava naravo intelektualne kondicije, kar je zapisano že v same gene festivala (oziroma njegovo predhodno manifestacijo, eksperimentalno zaznamovan festival Pleskavica).

Če nas na umiritev in upočasnitev še nista pripravila otvoritvena predstava in ležanje na tleh, se je z izzivom spopadel japonsko-nemški koreograf Yuske Taninaka v plesni predstavi Galop. 

Nedelja, 27. november 2022:

MZ: Plesalec ob vstopu v dvorano v objemu vrvi, napetih s stopa, visi z glavo navzdol. Četudi bi delo v Berlinu delujočega umetnika težko povezale_i z ikonografijo Tarota, nam asociacija na obešenca skoraj ne uide. Obešenec, ki simbolizira prekinitev, predajo in prepuščanje. Obešenec, čigar položaj mu daje novo perspektivo sveta, ki se je obrnil na glavo.

Taninaka naposled zapusti vrvi in novo perspektivo ponudi tudi občinstvu, ki je morda pričakovalo obratno sosledje odrskih dejanj: najprej pripravo terena, nato obešenje. Plesalec pa to pričakovanje subvertira in nameni dobršni del predstave pospravljanju vrvi. V sproščenem gibu se sprehaja po prostranem črnem odru Stare mestne elektrarne.

Kljub kompleksni konstrukciji škripcev in vrvi ter skoraj klišejski berlinski estetiki, ki jo uporablja pri svojem ustvarjanju, se Taninaka na svoj način ukvarja z banalnostmi. Pije po tleh polito vodo. Gromozanska s stropa napeta dojenčkova glava se z njim pogovarja o telesnih izločkih. Četudi ne omenja epidemije, ga v takšen »povratek k viru« vodi druga tragična zgodba, ta od svojega brata.

CoFestival sodobnosti ne najde v sočasnosti, ampak v koreografiji kot razširjeni in avtorski praksi.

CoFestival sodobnosti ne najde v sočasnosti – vsakršni produkciji, tudi takšni, ki je v svojih pristopih (pristransko rečeno) prežvečena, ampak v jasno prepoznavni selektorski politiki. Sodobnost najde v koreografiji kot razširjeni in avtorski praksi. Na CoFestivalu praviloma ne bomo našle_i hierarhično strukturirane produkcije, kjer je režiser plesnemu ansamblu ukrojil koreografijo, temveč v produkcijah, pri katerih sodeluje tudi koreograf_inja, ta delo izvede v sodelovanju s plesnim kolektivom in/ali kot del njega.

Torek, 29. november 2022:

MZ: Primer takšne produkcije je plesna predstava Skrinsejver, pod katero je podpisan Aleksandar – Ace Georgiev, ki se je kot koreograf v preteklosti ukvarjal predvsem s kolektivnim avtorstvom, v zadnjem času pa se je preusmeril k praksam soobstajanja (co-existing practices), ki se zdijo kot logična razširitev prejšnjega. To je opazno tudi v predstavi Skrinsejver, kjer se koreograf stopi s skupino plesalk_cev v kolektivno odrsko telo, ki časoma učinkuje kot retroestetska vizija nečesa, kar še ne obstaja, časoma pa z osamitvami teles tvori slike obstoječega sistema individualnosti.

IK: Gosta megla polni praznino odra, vali se po prostoru, pleše – ko mehkoba megle zabriše vse, kar bi moralo biti ostro in onemogoči neposreden pogled na tisto, kar je, se v predstavi že spočetka čuti, kar se bo čutilo še naprej. Čuti se omamljenost,ustvari se paralelni prostor, ločen od ostrine in hitrosti našega trenutka. In potem se v megli počasi izrisuje oblika, iz dima vstaja nedoločeno bitje – svetleča koža deluje gladko, ne kot koža navadnega človeka. Šest plesalk_cev se giba počasi, vodi jih užitek ob premikanju-bivanju, vsako posamično telo premika lastna želja in želja jih včasih privede v manjše skupine, včasih v harmonične skupinske formacije. Njihova komunikacija je počasna, brez nesporazumov. Užitek v počasnosti spremlja nastavljanje pogledu, vendar ugoditev pogledu ni njihov cilj. Prav njihova radikalna brezciljnost, zgolj užitek ob gibanju v čutni obliki, je tista, ki vleče pogled nase. Ne moremo si pomagati, gledamo rimsko pojedino, neznosno uživanje v ljubezni, hrani, pijači, gibanju. Meditativnost kontinuiranega gibanja brez večjih sprememb v dinamiki, vztrajanje v gibalnih akcijah, barvne luči, barvni kostumi, megla, ki dodatno zabriše figure in gibanje, da se res zdijo kot barvne črte iz skrinsejverja, spektri, duhovi, bogovi. Skrinsejver je vendarle zgolj začasen, meditativnost premikajoče slike človeka sicer za trenutek zamoti, skrinsejver ga poskuša privabiti v svoj svet, ga povleči vase. Vendar skrinsejver s premikom miške izgine in razkrije realnost našega trenutka – novice, maili, delo. 

Podobno lahko zatrdimo tudi za zatvoritveno predstavo Alme Söderberg z ansamblom Cullberg: Noche.

Četrtek, 1. december 2022:

IK: Množica plesalk_cev, zatemnjeno prizorišče, svetloba razsvetljuje zgolj njegove posamezne dele, kar še bolj poudari vtis množice. Težko si takoj ustvariš točno predstavo o številu ljudi na odru. Solo plesalke, ki ritmične impulze v glasbi prevaja v telesne impulze, nas uvede v temeljni princip predstave. Vsak izmed plesalcev zvaja glasbeni score skozi svoje telo, vendar je glasbena podlaga veliko bolj odprta, kot se zdi, vsi impulzi imajo več točk, ki se jih lahko plešoče telo oprime in jih uporabi. 

MZ: Osvetljava postopoma razkrije dvanajst plesalk_cev, ki napolnijo celotno dvorano Katedrale s pevskim skandiranjem plesnih manter, kot je »get down, get down get down«. Spet druge mantre sestojijo iz vokabelov, brezpomenskih glasov, spet tretji pa referenta najdejo izven plesa, kot »fever, fever, fever«, ki bi ga bilo nemara točneje zapisati kot »fe-ver, fe-ver, fe-ver«, saj skupina performerk_jev vsak zlog pospremi z vdihom/izdihom in premikom/gibom. Dokaj običajne koreovokalistične prakse pa ansambel Cullberg razveje v polstrukturirano plesno improvizacijo, spominjajočo na družabni, klubski večer (noche).

IK: Dinamičnost ustvarjajo prav nepričakovana mesta v glasbi, od katerih se plesalke_ci odbijajo, nekateri se odzovejo na dobo, nekateri pa ravno na napetost v prostoru med dobama. Sinkopa poči in sprosti ritem, ki se več ne kaže kot rigidna struktura, ampak živa in igriva mreža. Interpretacija ritma je nekaj intimnega, zasebna stvar plesalke_ca in glasbe. Pa vendar celota teles zaradi skupne naloge, glasbene podlage deluje urejeno. Gledalka_ec lahko opazuje skupino ali pa posamezne plesalke, oboje ugaja pogledu. Užitek je gledati telesa, ki uživajo v ubranem sobivanju. V odnos z glasbo vstopajo plesalke_ci tudi s svojimi glasovi, glasbeni podlagi dodajajo novo plast, ki se spet vključi v poligon impulzov.

MZ: Uprizoritev tako kljub svoji inscenaciji učinkuje nepretenciozno, kar podkrepljuje soultrainovsko navijanje. Poudarjeni ritmi glasbe, ki jo ustvarjajo performerji_ke skupaj z Dehendrikom Lechatom Willekensom za reglerji, namreč niso edino izhodišče za premike, sploh ne za cel(oto) ducat(a) teles, hkrati pa vprašanje časa preizprašuje na njegovi glasbeno-ritmični ravni.

Kot lajtmotiv celoten festivalski program preveva upočasnitev.

Upočasnitev, ki kot lajtmotiv preveva celoten festivalski program, se v predstavah manifestira tudi na drugačen način. Umiritev od spektakelskosti, ko enotna luč osvetljuje pravokotnik črnega parketa na odru, na katerem ni ničesar, pogled plesalk v črnih kostumih, iz zvočnikov pa odmeva Bachova klavirska kompozicija, nam omogoča, da se zares uglasimo na najbolj golo dejstvo plesa: gib. 

Sreda, 30. november 2022:

MZ: V plesno predstavo Preludiji in fuge nas uvedeta plesalki in koreografinji sorodnih estetskih, vendar diametralno nasprotnih časovnih svetov. Magdalena Reiter kot sveža nagrajenka Ksenije Hribar za koreografski opus in Mateja Rebolj, ki je že pred desetletji prejela najvišje kulturniško odlikovanje v Sloveniji. Starostna razlika, ki bi bila v idealnem svetu samoumevna do te mere, da je ne bi bilo treba izpostavljati, je tu neobhodna, a poetično preobražena iz dveh koncev spektra v prostor med njima, v sodelovanje.

IK: Magdalena Reiter in Mateja Rebolj plešeta zelo intenzivno. Zazvenijo smeri v prostoru, ki jih napenjata z izrazitimi gibi rok. Izmenično plešeta v unisonu in v variacijah ena druge. Ena je variacija druge. Po eni strani sta si podobni, dvojnici, kopiji ena druge, vendar sta očitno ženski v dveh obdobjih. In razlika med njima se opazi, ne poskušata je zamaskirati, se na silo poenotiti. Njun individualni izraz je nakopičena zgodovina telesa. Minimalistična estetika in Bachovi preludiji in fuge, ki spremljajo predstavo, sami po sebi ne razkrivajo veliko, in čeprav tudi njun ples večkrat spominja na golo izvajanje forme, pa se prav v formalni izčiščenosti najbolj razkrijeta karakter plešočega telesa in spomin, ki ga nosi s sabo. 

MZ: Preludij in fuge zahteva v kontekstu festivala, ki samoumevnost vrže skozi okno, malce več kooperacije občinstva, da suspendira svoj dvom in preprosto dopusti, da bo naslednjih štirideset minut jezik, v katerem se bo ustvarjalo, plesni. Da bodo vsakodnevne konvencije zamenjane z odrskimi, kar pa edino lahko pripelje do čudovitega premisleka o potencialu stapljanja starega in novega, mladega in starejšega, ki se simultano odvija pred nami.

Na drugi strani estetskega spektra in gibalnega registra, se je nahajala predstava Vstajenje 2.0 (predstava, ki je konec februarja na Gibanici prejela nagrado strokovne žirije, je nadomestila odpadlo predstavo, ki je na taisti Gibanici prejela nagrado občinstva).

Sreda, 30. november 2022:

MZ: Če te Preludij in fuge za uglašenost z odrskim dogajanjem sprosti z enakomerno Bachovo kompozicijo, te najširši estetski spekter Vstajenje z živo glasbo prebudi, celo nahajpa za izčrpajoč, s poltom prežet koncertno-plesni nastop.

Na oder Katedrale sta posedeni dve vrsti občinstva, med njima glasbenika Elvis Homan in Boštjan Simon, med njima pa plesalec Beno Novak. Medtem ko bobni in saksofon z intenzivnimi rifi zarežejo v tišino večera, Novak fizično in konceptualno ujet med njima neumorno razdeljuje, razvejuje in predeluje osnovne gibe ristanca.

IK: Kot avtorji so navedeni vsi trije, in res je tudi izvajanje glasbe ter glasba sama delovalo performativno. Beno Novak se je gibal v dveh modusih, v modusu bobnov, ritmov enakomernega nabijanja opna v zvočniku in saksofona, razvlečenega, nepredvidljivega, zavijajočega. Postavitev v elipsi, kot arena, kot ritual, nepredvidljivo je bilo že vztrajanje v skakanju, bouncanju, vzbuja vprašanja, kdaj bo končal, ali še zmore, kako se počuti, in potem, kako to zmore. Bouncy plesalec, kot da bi bile njegove mečne mišice opna pri zvočniku, roke pa podaljšek, ki se vsake toliko vključi v ritmični tok impulzov. Ritmično ponavljanje, hitro menjavanje med načini skakanja in impulzivni skoki v neposredno bližino sedeče članice_a občinstva so ustvarjali varljivo sliko, ali ni nemara tudi nepredvidljivi plesalec vpet v mehanično vezje elektronskih inštrumentov. Vendar telo težko zakrije svojo telesnost-človeškost, krčenje in raztezanje mišic, pot, bitje srca, dih, težo … Nepričakovan je bil začetek – ni šlo za postopen razvoj, ampak sta se istočasno eksplozivno vklopila glasba in Beno. In tako se je tudi končalo, kar naenkrat tišina, ki preplavi prostor, in mirovanje, ki zmoti, ker smo se privadili na drug ritem.

V kontekstu pričujočega zapisa, ki skozi raznolik program zadnje izdaje CoFestivala lušči in kontekstualizira (ne)zavedne rdeče niti, velja omeniti tudi Novakovo rabo elektrod, ki v njegovo telo umetno vnaša energijo za dokončanje zahtevne gibalne kompozicije. Četudi se Novak med predstavo umakne z odra in za nekaj minut v ospredje postavi glasbenika, njihovo uprizoritev zaznamuje jasen sentiment po nemoči ustavitve, kanaliziran skozi telo in zvok. 

Predstave, ki ne spadajo v rdečo nit, orisano v tem zapisu, so bile nemara manj uspešne ne zaradi štrlenja iz koncepta, ki je popolnoma subjektivno dojet, temveč zaradi odmika od razmislekov, ki so ga ostale predstave nudile. 

Torek, 29. november 2022:

MZ: V predstavi Věre Ondrašíkove in Kolektiva Priča je motrenje sprva jasno izražene človeške komponente plesnega dueta Ondruša in Kralika v drugem delu uprizoritve zamenjala vizualno spektakularna igra svetlobe drage in sprogramirane tehnologije. Čeprav v kontekstu vprašanja ekologije v gledališču in več-kot-človeških uprizoritvenih praks tovrstna rešitev nudi intrigantno estetsko vprašanje, pa prav to zasenči možnost gledanja gibajočih človeških teles v prid atraktivnim svetlobnim efektom.

IK: Kdo je priča in čemu smo bili priča? Dvodelnost uprizoritve, v prvem sta dva plesalca, interakcija med njima in interakcija z drevesom, prehaja med drevesom, vejo, med živim drevesom, živo vejo, in mrtvo, premlateno vejo. Veja je velika in kompleksna, razvejanost vleče pozornost nase, je nekaj izjemno dovršenega in lepega. V trenutku vnese v prostor sled zunanjosti, po eni strani se zdi, kot da v prostor ne spada, po drugi pa deluje kot živo bitje. Veja je živo bitje že sama po sebi, ko jo uporabljata v koreografiji pa se podobno, kot da bi jo animirala, čuti še bolj živo – prisotnost nečloveške narave nas senzibilizira zanjo, lahko začutimo vmesno polje, v katerem biva. Veja je dislocirana, iz svojega okolja je vnesena v drug prostor, ko je tako prinesena je kot odrezana okončina, po eni strani implicira svoje okolje, tla, v katerih je rasla, in deblo, na katero je bila pripeta, vse to nosi s sabo. Obenem pa vsebuje tudi tisto, kar se bo še zgodilo oz. se že dogaja, ko veja zavita v meglo najprej izzove sliko gozdnega požara, potem pa vedno gostejša ko je megla, morske gladine, ki se dviguje in požira drevo.

Enajsto edicijo CoFestivala si bomo tako bolj kot deseto ali deveto, ki sta se odvili med epidemijo, zapomnile_i kot koronsko edicijo.

CoFestival 2022 je bil na nepričakovan, tako dober kot slab način, Gesamtkunstwerk časa, v katerem je nastal, in zavestnih odločitev upravnega odbora. Od grafične podobe (Lealudvik), ki je plakate, brošure in promocijsko gradivo pretvorila v pikslizirane kode QR (reminiscenca na do nedavnega vsakdan rabljene PCT-je nam ne uide), do zavestne, a nemara nereflektirane, vendar pogumne upočasnitvene geste, ki kontrira hiperprodukciji iztekajočega leta 2022 … Enajsto edicijo CoFestivala si bomo tako bolj kot deseto ali deveto, ki sta se odvili med epidemijo, zapomnile_i kot koronsko edicijo, kar pa še najbolj podkrepljuje statistika, da je polovica predstav nastala v medkoronskem času (2020–2021). 

IVANA KOCUTAR in METOD ZUPAN
sta predana spremljevalca sodobnih uprizoritvenih umetnosti in študenta na Filozofski fakulteti. V svojem prvem skupnem zapisu sta izmenjevala in povezovala svoja različna izhodišča iz SVŠGUGL, smer: sodobni ples, in novinarsko-kritiškega dela na Radiu Študent.

---

CoFestival
Umetniški odbor: Dragana Alfirević, Mitja Bravhar, Rok Vevar, Jasmina Založnik
Produkcija: Dragana Alfirević, Mitja Bravhar, Jasmina Založnik
Organizacija: Dragana Alfirević, Mitja Bravhar, Andreja Bolčina, Jasmina Založnik
Tehnični vodja: Matej Bobič
Pomoč pri izvršni produkciji: Almedina Meštrovac
Urednika in avtorja besedil: Jasmina Založnik in Rok Vevar
Prevod gradiv: Urban Belina
Lektura gradiv v slovenščini: Iztok Ilc
Lektura gradiv v angleščini: Matt Robinson
Oblikovanje: Lealudvik

Goldbergove variacije
Koreografija: Michiel Vandevelde
Izvedba: Oskar Stalpaert, Michiel Vandevelde in Amanda Barrio Charmelo
Glasbena kompozicija in glasba v živo: Philippe Thuriot
Dramaturgija: Kristof van Baarle
Scenografija: Michiel Vandevelde, s podporo Toma Callemina
Svetovanje pri oblikovanju svetlobe: Tom Bruwier
Kostumografija: Tutia Schaad
Asistentka kostumografinje: Camil Krings
Tehnična podpora: Maxim van Meerhaeghe
Produkcija: Platform-K
Koprodukcija: Viernulvier and Kaap

Galop
Režija, izvedba, koreografija in skulptura: Yuske Taninaka
Oblikovanje zvoka in glasba: Ernesto Cárcamo Cavazos
Video v živo: Frederik Becker
Oblikovanje svetlobe: Margie Medlin
Kostumografija za skulpturo: Lijung
Posneti glas: Rhyannon Styles
Svetovanje: Ann Antidote, Lun Ário
Mentorstvo: Isabelle Schad, Wendelien van Oldenborgh
Tutorstvo: Janez Janša

Skrinsejver
Koreografija: Aleksandar Georgiev
Sodelovanje in izvedba: Carlota Mantecón, Zhana Pencheva, Sara Reyes, Darío Barreto Damas in Aleksandar Georgiev
Dramaturško svetovanje: Javier Cuevas
Glasba: Tsvetan Momchilov
Gostujoči vokal: Dragana Zarevska
Kostumografija: Aleksandar Georgiev, Katerina Tosheva in Héctor León León
Produkcija: Darío Barreto Damas
Koprodukcija: ICC – Imaginative Choreographic Center s podporo STEAM ROOM, cie THOR (BE), Konstnärnämnden (SE), ccap and c.off (SE), Beatrix Crew Dance Studio (MK), Fashion Studio LE-TE (MK), Mot festival in Skopje (MK), Municipality Burgas (BG), DNK – space for contemporary dance and performance (BG), Teatro El Sauzal (ES), Centro Cultural EL Sauzal (ES) in Espacio La Granja (ES)

Noche
Koreografija: Alma Söderberg
V sodelovanju in izvedbi z: Anna Fitoussi, Benjamin Pohlig, Cecilia Wretemark-Hauck, Eliott Marmouset, Johanna Tengan, Katie Jacobson, Louise Dahl, Mohamed Y. Shika, Unn Faleide, Víctor Armero Pérez
Glasba: Dehendrik Lechat Willekens
Kostumografija: Behnaz Aram
Oblikovanje svetlobe: Pol Matthé
Dramaturgija: Igor Dobričić
Umetniško svetovanje: Anja Röttgerkamp
Organizacija vaj: Jeanine Durning

Preludiji in fuge
Koreografija in izvedba: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter
Glasba: Johann Sebastian Bach
Dramaturgija: Pia Brezavšček
Glasbena analiza: Sašo Vollmaier
Oblikovanje svetlobe: Mojca Sarjaš
Produkcija: Zavod Mirabelka
Partnerji: Zavod Bunker, Zavod Maska

Vstajenje 2.0
Ustvarjalci: Beno Novak, Boštjan Simon, Elvis Homan
Izvajalci: Elvis Homan (drums) and Boštjan Simon (saxophone)
Koreografija: Beno Novak
Podpora: Matej Kejžar
Produkcija: Pekinpah

Priča
Koncept in koreografija: Věra Ondrašíková
Dramaturgija: Marta Ljubková
Izvedba: Jaro Ondruš, David Králík
Kodiranje: Michal Rydlo
Glasba v živo: Filip Míšek
Oblikovanje luči: Pavel Kotlík
Kostumografija: Hana Frišonsová
Izvršna produkcija: Daniela Řeháková, Tomáš Grúz

Opombe bralcev (0)