Pozicija etike v prostoru umetnosti – o zlorabah prek stilizacije

Benjamin Zajc ob uprizoritvi Krik: Prvi glas, ki skozi minimalističen gledališki jezik naslavlja tematiko spolnih zlorab, premišljuje o lastni in širši interpretaciji moralnega imperativa v umetnosti – s fokusom na dokumentaristično oziroma raziskovalno formo.

Moralni imperativ kot koncept predstavlja ključno determinanto delovanja v umetnosti. V svojem najbolj osnovnem bistvu se nanaša na idejo, da so posamezniki odgovorni za ravnanje v skladu z določenimi etičnimi načeli in obveznostmi. Ta načela se seveda lahko razlikujejo glede na kontekst ali posameznikova prepričanja, vendar se na splošno nanašajo na spodbujanje ohranjanja osnovnih človekovih pravic in dostojanstva. Moralni imperativ se pogosto obravnava kot bistvena sestavina etičnega odločanja, saj zagotavlja okvir za ocenjevanje pravilnosti ali napačnosti različnih dejanj. Na področju umetnosti se moralni imperativ lahko manifestira v obliki odgovornosti za spodbujanje empatije, socialne pravičnosti in enakosti, v medicini na primer pa lahko vključuje obveznosti zagotavljanja najboljše možne oskrbe bolnikov. Konec koncev je koncept moralnega imperativa opomnik na našo skupno odgovornost do spodbujanja večjega dobrega ter za pošteno in sočutno ravnanje v vseh vidikih našega življenja.

Druga pomembna moralna obveza v umetnosti je odgovornost za spodbujanje družbene pravičnosti in enakosti, saj je – če pogledamo izven ciničnega pogleda, umetnost lahko orodje za spodbujanje sprememb in ozaveščanje o družbenih in političnih vprašanjih.

Ker ima umetnost sposobnost, da vzbuja močna čustva in povezuje ljudi z izkušnjami drugih, je bil koncept moralnih imperativov skozi umetnost že večkrat predmet pomembnih razprav. Gre seveda za pomembne razmisleke, ki svojo globino iščejo v različnih iztočnicah in zaključkih, a se na koncu vedno znova srečajo z isto osnovno mislijo. Tej se pridružujem tudi sam, ko kot sprejemnik umetniških del zahtevam ustvarjalno upoštevanje najbolj osnovnega parametra moralnega imperativa. Slednjega razumem kot moralno dolžnost umetnikov, da svoj medij uporabijo za spodbujanje globljega razumevanja različnih perspektiv, kultur in izkušenj ter s tem spodbujajo večje sočutje in empatijo v družbi. Druga pomembna moralna obveza v umetnosti je odgovornost za spodbujanje družbene pravičnosti in enakosti, saj je – če pogledamo izven ciničnega pogleda, umetnost lahko orodje za spodbujanje sprememb in ozaveščanje o družbenih in političnih vprašanjih. Hkrati naj bodo umetniki odgovorni tudi za to, da se izogibajo utrjevanju škodljivih stereotipov ali spodbujanju sporočil, ki utrjujejo neenakost ali marginalizacijo. Umetniki naj se obče zavedajo, kako lahko različno občinstvo sprejema in si razlaga njihovo delo ter sprejeti odločitve, s katerimi zagotovijo, da njihovo delo ne prispeva k utrjevanju škodljivih družbenih odnosov ali praks. 

Avtorski projekt v nastajanju Krik: prvi glas (premiera: 18. 11. 2022) zagrize direktno v bistvo ideje moralnega imperativa, ko si za svojo raziskovalno temo izbere spolno zlorabo otrok. Avtorji predstave na odru zgradijo stiliziran kolaž različnih »tipov« spolnih zlorab otrok, od spolnega nadlegovanja prek spletnih omrežij do neposrednega družinskega nasilja. Nastopajoča (Lara Wolf in Jure Žavbi) na izčiščenem odru, ki na začetku uokvirjata le dva stola, z uvodno zgodbo ustvarita sproščen prostor, ki ga postopoma radikalizirata skozi vsebine. Kadar sedita na stolih, preigravata odnos žrtev-storilec, ki ga med predstavo prekinjajo zvočni posnetki različnih pričevanj, medtem ko njun vstop v prostor predstavlja predvsem prikazovanje družbenih odzivov, situacij, ki obdajajo samo dejanje spolne zlorabe. Te so enkrat izrazito dokumentarne, izvzete direktno iz na primer spletnih forumov, spet drugič so bolj simbolične, kot je na primer lepljenje plišastih igrač na zadnjo steno.   Uprizoritveni kod je tako poldokumentaristični; kot izhodišče uporablja pričevanja žrtev, medtem ko razvoj celotnega dogajanja na odru teži k odmiku osebnega pečata zgodb in k večji univerzalnosti, splošnosti. S tem ko produkcija kot izhodišče uporabi pričevanja žrtev, lahko svojo pripoved utemelji na resničnih izkušnjah in perspektivah ter tako občinstvu omogoči vpogled v življenjsko realnost tistih, ki so trpeli zaradi tega kaznivega dejanja. 

A ker so zgodbe posameznih žrtev zaradi svoje specifičnosti tudi omejujoče, končni cilj uprizoritve pa je ustvariti širše razumevanje obravnavane problematike, se uprizoritev usmerja v preseganje osebnega pečata posameznih zgodb in se usmeri k večji univerzalnosti. Izvajalca Lara Wolf in Jure Žavbi tako na odru preigravata različne situacije, omejene sicer le na odnos ženska-žrtev/moški-predator, ki se osmišljujejo prek zvočnih posnetkov, v katerih drugi člani avtorske ekipe poglabljajo zadano podobo. Kot zadnji del uprizoritve pa se združita živi govor v mikrofon z avdio posnetkom, kjer celotna ustvarjalna ekipa poskuša razširiti prostor svoje tematike iz območja spolnih zlorab otrok na področje podobnih situacij na fakultetah, v službi in nasploh vsakdanjem življenju in s tem poskuša nakazati, da gre pri prikazanem za škodljive vzorce, ki se sistematično ponavljajo in prenašajo od otroštva skozi odraslost.

Tako ključna misel uprizoritve postane ozaveščanje o prisotnosti spolnih napadov na otroke v našem družbenem prostoru, z umikom perspektive storilca pa se uprizoritev uspešno ogne kakršnemkoli iskanju empatije tam, kjer ta nima mesta.

Uprizoritev svoje gledališke elemente minimalizira, s čimer osredotočenost ostaja na zgodbah, ki jih pripovedujeta izvajalca. Tako se ustvarjalna ekipa raje kot na bogate vizualije zanaša na preproste znake in simbole, s katerimi ustvarijo ravno dovoljšni nivo gledališkosti, da se izmaknejo zgolj pripovedovanju. S tem je uprizoritev popolnoma osredotočena na svojo osrednjo temo, hkrati pa zaradi svoje izčiščenosti ustvarja intimno srečanje, v katerem je v edinem fokusu sporočilnost. Slednje je omejeno na pričevanja žrtev, v katerih prostora za utemeljevanje predatorjev ni. Tako ključna misel uprizoritve postane ozaveščanje o prisotnosti spolnih napadov na otroke v našem družbenem prostoru, z umikom perspektive storilca pa se uprizoritev uspešno ogne kakršnemkoli iskanju empatije tam, kjer ta nima mesta. Z uravnoteženjem umetniških in etičnih pomislekov uprizoritev služi kot močno orodje za spodbujanje razumevanja, predvsem pa ozaveščenosti o dotičnem dogajanju. 

Zaradi zadane pozicije, v kateri je ženska vedno žrtev in moški vedno predator, se uprizoritev delno zapre v klišejska pojmovanja zlorabe – kljub temu da gre v statistiki večinsko prav za to razmerje, nastavki v uprizoritvi delujejo kot odskočna deska za dodatno, bolj razširjeno raziskovanje tega problema. Glede na to, da je projekt definiran kot »raziskovalni« in da se skozi čas svojega obstoja nadgrajuje, predstavlja njegova trenutna oblika začetno fazo, ki v sebi nosi potencial večjega, bolj celostnega vsebinskega obravnavanja tematike. S to potezo si ustvarjalna ekipa odpre vrata in omogoči uprizoritvi nadaljnje življenje, ki ni omejeno zgolj na podatke in ideje, ki so bili relevantni v času prvotnega snovanja, hkrati pa sama forma uprizoritve omogoča, da vanjo umeščajo nove ali dodelane vsebinske elemente, ne da bi to zahtevalo preizpraševanje začetnega uprizoritvenega koncepta. 

Kadar gre za dokumentaristični pristop k snovanju umetnosti, se ustvarjalci pogosto ujamejo v koncept umetnika kot moralnega razsodnika resnice. A pri ustvarjanju vedno, ne glede na to, kako zelo se avtor upira, pride do interpretacije, prenosa in modifikacije dejstev, ki so že sama po sebi podvržena subjektifikaciji.

Vprašanje, ki najbolj eksplicitno ostaja odprto skozi celotno uprizoritev, je vprašanje prej omenjenega moralnega imperativa umetniškega udejstvovanja. Kadar gre za dokumentaristični pristop k snovanju umetnosti, se ustvarjalci pogosto ujamejo v koncept umetnika kot moralnega razsodnika resnice. A pri ustvarjanju vedno, ne glede na to, kako zelo se avtor upira, pride do interpretacije, prenosa in modifikacije dejstev, ki so že sama po sebi podvržena subjektifikaciji. Čeprav je pri ustvarjanju dokumentaristične umetnosti ključna določitev raziskovalne meje, ki izničuje možnost zlorabe moči, dejanskih in jasnih rešitev za takšen etični izziv ni. Namen dokumentarnega je, da manifestira sporočilo, ki sloni na podlagi materialov iz resničnega življenja, in prav zaradi te osnovne maksime lahko hitro zapademo v problematično obdelovanje izbrane teme. Tu se pojavijo tri glavni etične točke: raziskovalni objekt, sprejemnik in predvidena končna umetnina. Pri vseh treh gre v osnovi za spoštovanje načel neškodovanja, zaščite ranljivih in spoštovanja zaupanja.

Uprizoritev Krik: prvi glas v veliki meri uspešno pluje med pomisleki dokumentarnega, kar gre pripisati predvsem dejstvu, da obstaja majhna verjetnost, da se bo v občinstvu te uprizoritve znašel nekdo, ki ne verjame v obsojanje spolnih zlorab otrok. Na nek način je uprizoritev – tako kot celotna slovenska uprizoritvena scena – obsojena na »prepričevanje že prepričanih«, a ker si uprizoritev ne zada naloge spremeniti sveta, ampak ozavestiti in ponovno ter vedno znova opomniti, doseže svoj namen. V tem smislu je zanimiv tudi pogovor, ki spremlja vsako izvedbo, na katerem člani ustvarjalne ekipe spregovorijo z enim od članov Združenja za MOČ. 

Če uprizoritev predstavlja umetniško interpretacijo spolnih zlorab, predstavlja pogovor prizemljitev te tematike nazaj v (domači) kontekst. Pogovor na eni strani oriše raziskovalni proces ekipe, na drugi pa razloži sodni sistem, v katerega se vpenja žrtev spolnih zlorab. S tem se celoten dogodek dvigne na nov nivo, saj rekontekstualizira prej predstavljene dogodke. Osnovni nivo je torej prikaz različnih tipov spolnih zlorab otrok, medtem ko drugi nivo – zaradi vzpostavitve prvega nivoja bolj udaren – predstavi posledice oziroma kalvarijo, ki čaka žrtev, če se odloči zlorabo prijaviti.

Benjamin Zajc
je dramaturg, performer in kritik, ki svoje udejstvovanje usmerja predvsem v lutkovno umetnost. Razmišljanja o scenski umetnosti objavlja v različnih strokovnih revijah, zbornikih in gledaliških listih, kritike pa trenutno objavlja v dnevnem časopisu Delo. 

---

Avtorji predstave: Jure Žavbi, Lara Wolf, Katja Markič, Urša Majcen
Igralca: Jure Žavbi, Lara Wolf
Dramaturginji: Urša Majcen, Katja Markič
Kostumografka: Nika Dolgan
Koreograf: Žigan Krajnčan
Oblikovalka zvoka: Mary Anne Blanche
Oblikovalec luči: Domen Lušin
Tehnični sodelavec: Aljoša Živadinov Zupančič
Fotografinja: Ana Šink Krenner
Avtor grafične podobe: Oskar Miketič
Produkcija: KUD Transformator
Koprodukcija: Akademija za gledališče, radio, film in televizijo
Pogovor z gledalci vodijo: Združenje za MOČ

Opombe bralcev (0)