Iskanje, glagolnik od iskati

Nika Šoštarič si je ogledala predstavo Golazen, v svojem zapisu pa jo opredeljuje kot cabaret noir, nekakšen žanrski hibrid, ki združuje detektivko s hudomušnostjo, temačnost in skrivnostnost pa s humorjem in igrivostjo.

Tema. Na oder z dolgimi koraki pritava visoka misteriozna postava v črnem plašču. Počasi se premakne do sredine odra, kjer nekoliko osamljeno stoji lesena omara. On je nov najemnik, omara je njegova nova soba, njegov nov svet. Pa vendar se ne more otresti občutka prisotnosti nečesa nenavadnega, morda do sedaj še nepoznanega. V sobi je tudi okno, za katerim obstaja zunanji svet. Tam dežuje. V notranjosti pa nekaj smrdi. Po skrivnosti? Smrti? Umetnosti? Ali golazni?

Uprizoritev nas s slovenskim »voice overjem«, ki izrisuje kontekst dogajanja skozi celotno predstavo, in medias res vrže v skrivnosten in temačen svet.

Aprila se je v PTL vselila gledališko-plesna predstava Golazen režiserke Natalije Manojlović Varga. Ta je s seboj v kovčku prinesla žanrski hibrid cabaret noir, ki poskuša najbolj temačne tematike oviti s humorjem in igrivo glasbeno podlago, hkrati pa s pomočjo literarnih predlog Slavka Gruma in Janka Polića Kamova tke idejo o sožitju različnih načinov umetniškega ustvarjanja. Uprizoritev nas s slovenskim »voice overjem«, ki izrisuje kontekst dogajanja skozi celotno predstavo, in medias res vrže v skrivnosten in temačen svet, v zgodbo, v kateri novi najemnik (Edi Ćelić) vstopi v svoje novo stanovanje, ki je prepredeno z mistično atmosfero. Pred njim je tukaj stanoval literat, ki je nekega dne izginil neznano kam. Za seboj pa je pustil svoje zapise, ki novega protagonista sobe posrkajo vase. In tako začne raziskovati uganko izginulega umetnika in njegovega dela, ob tem pa upa, da bo na poti ugotovil, kaj pravzaprav išče.

Pred oči gledalca je tako postavljena velika lesena omara, ki se kasneje z odstranitvijo delov razstavi in se spremeni v manjšo sobico z okni, stopnicami in številčnimi predali. Kljub novemu stanovalcu in skrivnostnem izginotju prejšnjega pa tam vselej nekdo že živi ali, bolje rečeno, nekdo že naseljuje skrivne kotičke sobe. In sicer: vsiljivci, golazen, podgane, stenice, ščurki, skrivnosti, grehi, morebiti tudi krivda in neizpolnjena ljubezen. S preobrazbo omare v sobo dobimo tudi prvi vpogled v skrivnostne prebivalke tega nenavadnega stanovanja, ki jih uprizarjajo tri plesalke (Veronika Valdés, Alja Lacković, Petra Peček/Ksenija Krutova). Z uporabo nečloveške in usločene drže, rezkimi in ostrimi gibi, groteskno mimiko ter premiki, ki spominjajo na gibanje živali, kot so opletanje z vsemi štirimi okončinami in gibanje vratu ter prstnega koša, se izmuznejo enoznačnemu pojmovanju vrste golazni. Kajti enotnega odgovora na vprašanje »Kdo ali kaj je ta golazen?« ni mogoče zastaviti. Vsak gledalec v njej vidi nekaj povsem svojega, nekaj, kar njemu vzbuja grozo ali pa celo gnus. Plesalke pa v uprizoritvi venomer vztrajajo »na svojih nogah«, tacah ali pa zgolj v ideologiji; plazijo se po strehi omare/sobe, smukajo se skozi okna v zunanjost in obratno, migajo po prašnih predalih, v kakšni omari najdejo tudi kakšnega okostnjaka, predvsem pa Njega ves čas nadlegujejo s svojo prisotnostjo. 

Kljub temu da morbiden svet predstavlja z nekakšno variacijo detektivke in hudomušnosti, pa množica eksistencialnih motivov ter elementov ostane premalo izražena.

Predstava tako s širokim spektrom gibanja, s prikazom človeških in živalskih bitij ter večplastno narativo, ki jo sestavljajo zunanji vsevedni pripovedovalec, občasni monologi igralca, glasbena podlaga in zgodba telesa, poskuša ustvariti enakopravni soobstoj igre, giba in plesa. Prav tako razgibana pa je tudi na ravni jezika, saj s prepletom slovenščine, hrvaščine in neverbalnega izražanja ustvarja svojevrstno pripoved o iskanju. Kljub temu da morbiden svet predstavlja z nekakšno variacijo detektivke in hudomušnosti, pa množica eksistencialnih motivov ter elementov ostane premalo izražena. Ustvarjalci bi lahko določene ideje, ki ponujajo potencial, bolj poglobljeno razvili. Na trenutke se gledalcu utrne pomislek o meji med resničnostjo in iluzijo, ki jo predstavljajo vsiljivke, pa tudi nerazrešeno vprašanje o skrivnostnem literatu ali o artikulaciji raznih zvokov, ki jih gledalec skorajda neopazno zasliši med predstavo, vendar jih s težavo umesti v kontekst samega dogajanja. 

Ne moremo pa mimo vzporednice s predstavo En k te gleda, ki so jo po motivih Kafkine Preobrazbe v Stari Elektrarni na oder postavili Inan Du Swami, Klara Kastelec, Tadej Pišek in Mojca Špik. V omenjeni predstavi so gibalci pokazali, da niso gibljiva le njihova telesa, temveč tudi njihova celotna scenografija, ki so jo predstavljale deske in štirje stoli. Skozi zgodbo so se tako poigravali z oblikami prostorov in višinskimi razlikami. Čeprav so ustvarjalci En k te gleda skozi celotno predstavo za odtenek spretnejše uporabili scenske elemente, pa so nekoliko nerodnejše uporabili besedilo, saj jim je služilo zgolj kot nadsinhronizacija. Pri Golazni pa so tekstualne deleže vselej izrabili na bolj premišljene načine; se pravi, kot umestitev v kontekst in nekakšen tok misli, s katerim živi in ki ga išče protagonist.

Čeprav mu za ovratnik diha vsa umazana golazen, ki jo premore svet, je njegova osnova v bistvu enaka, kot jo ima golazen sama. Morda pa si z vsiljivkami vselej ni tako različen, kot izgleda na prvi pogled.

Zanimiv element uprizoritve predstavljajo kostumi Ane Aleksandre Buković. Plesalke oziroma vsiljivke so namreč oblečene v enodelno oblačilo, nekakšen pajac kožne barve, po katerem so prepletene črne niti, ki povzročajo izgled zaprašenosti. Ćelić, ki je na začetku zgodbe v suknjiču in elegantnih hlačah, pa se skozi dogajanja osvobaja svojega prvotnega kostuma. V nekaterih prizorih lahko zasledimo, da pravzaprav tudi on pod vrhnjimi oblačili nosi pajac vsiljivk, vendar pa ga nikoli ne razkrije v celoti. Čeprav mu za ovratnik diha vsa umazana golazen, ki jo premore svet, je njegova osnova v bistvu enaka, kot jo ima golazen sama. Morda pa si z vsiljivkami vselej ni tako različen, kot izgleda na prvi pogled. Morda pa je golazen zgolj izpeljanka, iz katere se izrodi človek, ki dovoli, da ga nekaj ali nekdo premami. Morda pa je vsiljivec tudi on sam, bodisi v svojem svetu bodisi v okolju, ki ga obdaja. 

Ustvarjalci so nas skozi popotovanje in raziskovanjem prostora, telesa in s humorjem obdelane tematike ter enigme, v kateri se znajde nov najemnik, pripeljali do točke samorefleksije. Človek velikokrat občuti stanje nezaželenosti, sploh v prostoru, ki bi »moral« izražati domačnost. Vendar pa je počutje tujstva zgolj ena izmed oblik, ki nas pravzaprav dela bolj človeške. In tako nam na koncu ne preostane nič drugega, kot da iščemo, potujemo v neznano ter preizkušamo lastne meje. Ampak v zunanjem svetu ne bomo odkrili ničesar absolutno pomenljivega, ker če želimo nekaj resnično najti, moramo brskati v sebi, v svoji lastni omari. Pa ne nujno tisti, ki je prenapoljena z barvnimi nogavicami. Kajti zgolj s takšnim načinom iskanja bomo prišli do točke, vredne postanka in ozira nad razgledom. Kakor pravi tudi pripovedovalski glas v predstavi: »Iskal je in našel samega sebe.«

Nika Šoštarič
je študentka filozofije in slovenistike na FF UL. Ukvarja se z gledališčem, pisanjem gledaliških kritik in zlaganjem besed nasploh. 

---

Režija, koreografija: Natalija Manojlović Varga
Dramaturgija: Sara Stanić
Asistentka koreografije: Alja Lacković
Glasba: Gordan Tudor
Scenografija: Ana Rahela Klopčič
Izdelava: Martin Lovšin, Janko Oven
Kostumografija: Ana Aleksandra Buković
Izdelava kostumov: Delavnica HNK l.pl. Zajc, Rijeka
Video, foto: Nina Đurđević
Oblikovanje luči, tehnične rešitve: Janko Oven
Kreativni producent: Katja Somrak
Produkcija: Plesni Teater Ljubljana
Koprodukcija: HNK l.pl. Zajc, Rijeka
Zahvala: Dario Varga, Slavica Janošević, Silvo Zupančič, Nina Meško, Mateja Dermelj
Izvedba: Edi Ćelić, Veronika Valdés, Alja Lacković, Petra Peček/Ksenija Krutova

Opombe bralcev (0)