Odrski mimezis ali kako pripraviti nekoliko drugačno predstavitev svojega eseja

Muanis Sinanović je bil na obisku na Novi pošti, kjer si je ogledal aprilski ciklus gledaliških esejev Takorekoč. Esejista Mija Kramar in Marko Radmilovič sta svoje misli predstavila s pomočjo igralcev Damjane Černe in Daria Varge, pri tem pa je forma ostala na ravni mimetičnega, kar pa po mnenju pisca ni nujno slabo.

V sklopu aprilske izvedbe cikla gledaliških uprizoritev esejev, ki se pod nazivom Takorekoč odvijajo na Novi pošti, smo lahko videli sodelovanji esejistke Mije Kramar ter igralke Damjane Černe in esejista Marka Radmiloviča ter igralca Daria Varge.

V sklopu aprilske izvedbe cikla gledaliških uprizoritev esejev, ki se pod nazivom Takorekoč odvijajo na Novi pošti, smo lahko videli sodelovanji esejistke Mije Kramar ter igralke Damjane Černe in esejista Marka Radmiloviča ter igralca Daria Varge. Tako tematika kot slog obeh esejev sta si precej različna. Kramar v svoji Žalujki, literarno na skrajni meji eseja in črtice, piše o svojem pogovoru z babico ter njenih spominih na moža in njuno skupno življenje. Njen pristop je precej poetičen, neposredno refleksijo pa nadomeščajo deli slovite Strniševe pesmi Vrba. Gre za sklop petih pesmi, ki se skozi modernistični pristop in prizmo romantične ljubezni ozirajo k temi (ne)smrtnosti ter se napajajo v prepoznavni pesnikovi poetično-kozmološki imaginaciji. Verza »Ti ne boš nikoli umrla,/ ker tudi vrba ne umre.« ljubitelji poezije pogosto citirajo. Odgovora na vprašanji minevanja in ljubezni ne more podati racionalno izražena misel, približujemo se jima lahko skozi plinasto pozornost poetične intuicije, in prav v tem oziru se Žalujka vsaj toliko h klasičnemu eseju nagiba k bolj literarnim formam. 

V odrski izvedbi se posebno pomenljiva zdijo dekliška obleka in čevlji, v katerih nastopa Kramar. Nostalgično se vpisujejo v kolektivni imaginarij dvajsetega stoletja in zdi se, da vnukinja metaforično vstopi v čevlje svoje babice, kar nakazuje na krogotok življenja. Vnukinja se začenja spraševati o eksistencialnih vprašanjih, ki jih je babica skozi lastno eksistenco že obdelala. Njena radovednost o babičinem življenju in odnosu s pokojnim možem, o izkušnji smrti bližnjega in praznini je tudi radovednost o možnostih lastnega življenja, ki se jih šele začenja zavedati. Babica je istočasno njen bližnjik in kot starejša oseba tudi Drugi. Babica je oseba, ki je v pogledu pripovedovalke že blizu smrti, na drugi strani neke eksistencialne meje, kot taka pa je tudi nosilka skrivnosti, vonja po starosti, ki prinaša slutnje in spominja na nedoumljivo. Je sorodnica, s katero je preživela življenje, najdomačnejša oseba, sočasno pa projekcijska podoba tujosti, podobno kot pripadniki tujih kultur, v katere vpisujemo svoje fantazme in vprašanja.

Bistvena dinamika predstave se odvije na relaciji med nostalgijo in v prihodnost zazrto modrostjo, zgodovinsko preteklostjo in sedanjostjo. To dinamiko komad načeloma uspe vzdržati. Videna estetika ne izstopa iz repertoarja ponavljajočih se motivov, vendarle pa ji v povezavi s tekstom eseja in na relaciji med igralkama, s pomočjo osvetlitev obrazov in njihove ekspresivnosti uspe zapolniti oder in mimetično z minimalnimi sredstvi poustvariti vzdušje vrta pred staro domačo hišo. Osrednji del odra je zasedla klop, katere prostor se je imaginarno povečal s pomočjo luči. Obrazna izraznost pa močno temelji na standardnih prijemih osvetljevanja, kjer se luč odbija od površine oči. 

Neujemljivi koncept eseja ponuja številne možnosti interpretacij, srečanje z drugim medijem, gledališkim, pa bi lahko ponujalo obilico možnosti za dialektično preizpraševanje enega in drugega.

Žalujka se zaokroži kot povsem simpatičen, ganljiv kratek komad, dostopen tudi za širše občinstvo, ki nima niti najmanjšega namena biti subverziven na ravni forme, dokaj gladko pa na oder prenaša poetične in literarne aspekte esejističnega besedila. Neujemljivi koncept eseja ponuja številne možnosti interpretacij, srečanje z drugim medijem, gledališkim, pa bi lahko ponujalo obilico možnosti za dialektično preizpraševanje enega in drugega. Esej in gledališče bi lahko drug na drugega vplivala in črpala iz vrzeli, ki se v njunem srečanju pojavijo, saj je esej najbrž najmanj uprizorljiva literarna oblika (slovenska primerjalna književnost jo večinoma opredeljuje kot polliterarno). Vendar sta se obe tokratni uprizoritvi odločili bolj za prezentacijo kot izumljanje česa novega ali bolj specifičnega. Pri tem pa ocenjujem, da je tudi samo prezentacijo zaradi omenjene narave esejističnega teksta težko izpeljati.

Esej Marka Radmiloviča skozi prizmo izkušenj udeleženosti v amaterski kulturi in duhovito meandriranje, značilno za njegov pisateljski slog, pravzaprav obravnava našo polpreteklo zgodovino, v kateri vsakokratni položaj tako imenovanih profesionalne in ljubiteljske kulture odslikava družbenoekonomsko etapo. Radmilovič razmišlja o položaju ljubiteljske kulture v Jugoslaviji, se spominja svojih prvih izkušenj s profesionalno kulturo v samostojni Sloveniji (in takratnimi visokimi honorarji), skozi celoten esej pa se dotika svojega delovanja v amaterskih gledališčih. Na koncu se loti deziluzij, ki jih je doživel kot kolumnist. Kljub letom delovanja na radiu in velikemu številu klikov se svet ni spremenil, še več, družbeno-politična razmerja moči, ki jih je, denimo, opisoval pred desetimi in več leti, ostajajo do potankosti enaka. Resnični učinek svojega dela vidi le v vaškem amaterskem gledališču, kjer deluje. Gre torej za hommage amaterski kulturi kot vitalnemu delu umetniške produkcije pri nas. 

Oba gledališka eseja sta zastavljena precej mainstreamovsko in mimetično. Končni učinek je bolj podoben ogledu večerne razvedrilne oddaje kot obisku izzivalne gledališke predstave, kar sploh ni nujno slabo. Na vseh področjih umetniške produkcije se namreč vzpostavlja jasna definicija med sodobnim, celo aktualnim in arhaičnim, obsedenost z zarisovanjem razločitvene črte pa tudi to, kar naj bi bilo aktualno, pogosto peha v predvidljivost.

Scena je tudi tukaj kakopak minimalna, vendar ne moremo reči, da minimalistična. Minimalizem namreč predpostavlja določeno izbiro, ki naj ustvari določene učinke, za katere navadno predpostavljamo, da zahtevajo več bohotnosti. Tukaj pa se zdi, da uprizoritev nima posebnih gledaliških ambicij in vse stavi na sicer solidne pripovedovalske zmožnosti Radmiloviča in njegovo duhovitost, pa tudi izpeljave z Vargo, ki ciljajo na predvidljiv komični učinek in ga dostikrat tudi dosežejo. Varga tako Radmilovičeve povedi dopolnjuje, s čimer se njihov punchline poudari, drugič imata hitro in zmedeno izmenjavo mnenj, ki vzbudi smeh, tretjič stopi v priložnostno vlogo gledališkega ravnatelja in tako dalje. Pri tem igralec dosti stavi na svojo komično prezenco, ki jo je zgradil v svoji dosedanji karieri. Sredi odra pa je zgolj miza s kupom gledaliških rekvizitov, ki naj spominjajo na osrednjo temo, amatersko gledališče. Vmes se srečamo še z nekako ludistično domislico, ko med spominjanjem na svoje delo v takem teatru Radmilovič prostor povsem zapolni z meglo. Zafrkancija, ki jo dobesedno lahko požremo, pa vendarle uporaba tega pretiranega prijema prihaja v kontrast s siceršnjo odsotnostjo gledaliških sredstev. Varga igra piščev alter ego, kar je zanimiv iztržek prvoosebnega teksta, vendar postavitev ne dohaja vsebine. Amater tako ostane zabavljiv skeč, v katerem se srečamo z nekaj lucidnimi mislimi in se nekajkrat nasmejimo. 
Oba gledališka eseja sta zastavljena precej mainstreamovsko in mimetično. Končni učinek je bolj podoben ogledu večerne razvedrilne oddaje kot obisku izzivalne gledališke predstave, kar sploh ni nujno slabo. Na vseh področjih umetniške produkcije se namreč vzpostavlja jasna definicija med sodobnim, celo aktualnim in arhaičnim, obsedenost z zarisovanjem razločitvene črte pa tudi to, kar naj bi bilo aktualno, pogosto peha v predvidljivost. Po svoje to dihotomijo komentira tudi Radmilovičev tekst, katerega uprizoritev pa bi vendarle lahko storila več, da bi jo tudi na ravni forme poudarila in prevprašala. Nobena od uprizoritev ne uspe doseči avtonomije odra, ki bi se nekoliko odcepil od teksta, in zato ju pokonci držijo predvsem misli in občutki, izraženi v njima. Razumljivo je, da je prenos teksta na oder gladkejši pri eseju Žalujka, ki je bolj literarno zastavljen. Zaradi vsega tega je obe uprizoritvi najbolje gledati kot nekoliko drugačni, multidisciplinarni predstavitvi tekstov.

MUANIS SINANOVIĆ
je književnik in kulturni kritik.

---

Esejistke_i: Mija Kramar, Marko Radmilovič
Kurator: Boštjan Narat
Svetovalec: Jernej Potočan
Koprodukcija: Nova pošta (Slovensko mladinsko gledališče in Maska Ljubljana) in Moment Maribor

Opombe bralcev (0)