Ironija je mrtva! Slava ji!

Metod Zupan se je udeležil dogodka “Ko moški jočejo, se svet ustavi”, ob videnem pa premišljuje predvsem o drži in odnosu do obravnavane problematike, pa tudi o ironiji, distanci, cinizmu in nadidentifikaciji.

Pred nekaj meseci smo v Dnevniku lahko prebrale_i:

»Dr. Jasna Podreka […] poudarja, da ne gre za to, da bi bili umori žensk pomembnejši od umorov moških, ampak se skozi uporabo ustrezne terminologije družbo opozarja, da empirični podatki in raziskave jasno kažejo, da obstaja pomembna statistična razlika glede stopnje ogroženosti, če je povzročitelj nasilja moški ali ženska, ter kdo je pogosteje žrtev in kdo povzročitelj« (Nika Č. Mihelič, 8. marec 2023). 1 Nika Č. Mihelič (8. marec 2023) »Feministični protestni shod: 8. marec ni dan praznovanja, temveč dan upora« v Dnevnik.

Ob nujnosti poudarjanja statistike femicidov, s čimer poudarjamo še žal ne samoumevno dejstvo, da so življenja žensk in spolnih manjšin enakovredna moškim, je v zadnjem času opazna vse večja »nujnost« po hkratnem pojasnjevanju, da ne gre za to, da bi bili umori žensk pomembnejši od umorov moških. Da statistika ni dovolj zgovorna sama po sebi, nam pove, da je bil feministični boj uzurpiran s strani, kakopak, Moških.2 Kot zapiše Susan Sontag: »Kadar gre za opazovanje bolečine drugih ljudi, ne sme biti noben ‘mi’ samoumeven« (Sontag, 2003, p. 5), zato v pričujočem zapisu uporabljam kapitalizirano obliko samostalnika, ko se nanašam na cis-, bele moške (do neke mere tudi nehendikepirane, heteroseksualne in tiste iz višjih razrednih slojev). Diskurz »aktivistov za pravice moških« tipa po vsem svetu moški predstavljajo 79 % nekonfliktnih umorov in večino neposrednih smrti v spopadih, šah mat feministke je že pred nekaj leti zapustil spletne klepetalnice 4Chana in komentarje člankov Nova24 ter koloniziral retoriko splošnih medijev, kjer se aktivistke_i in novinarke_ji »bojijo biti narobe razumljene_i«, v resnici pa samo zadovoljujejo zlonamerne (internetne) trole, s čimer uničujejo prostor za niansirane argumente v prid konstantnemu vnovičnemu pojasnjevanju samoumevnosti-ki-to-niso-več. 

Ironičnost, sarkazem, parodičnost in satiričnost vselej tvegajo svojo kritiko sovražnika za »istovetenje s sovražnikom«. Aktualno nastrojeno atmosfero je že nekaj časa moč začutiti tudi v uprizoritvenih umetnostih.

»V tako občutljivih zadevah dobra vera ne zadostuje« je nekoč zapisal Bourdieu (2010, p. 131)3 Pierre Bourdieu (2010) Moška dominacija, Ljubljana: Sophia. in zato se vsakršno nedirektno izražanje v zgoraj opisani atmosferi znajde na spolzkih tleh. Ironičnost, sarkazem, parodičnost in satiričnost vselej tvegajo svojo kritiko sovražnika za »istovetenje s sovražnikom«. Aktualno nastrojeno atmosfero je že nekaj časa moč začutiti tudi v uprizoritvenih umetnostih. Že v osemdesetih letih je bilo na primeru skupine Laibach mogoče spremljati diskurz, ki ga je v pomladni Maski z leta 2006 opisal Žižek kot konstantno nelagodje, ki je spremljalo »razsvetljeno levičarsko« podporo skupini Laibach: »Kaj pa če mislijo resno?« so se spraševale_i, oziroma v nase preoiciranii varjanti: »Kaj če Laibach precenjuje svoje občinstvo?« Kot zapiše Žižek, to nelagodje izvira iz predpostavke, da ironična distanca avtomatsko pomeni subverzivno držo, Laibachova čezmerna identifikacija pa občinstvo frustrira, ker ne daje eksplicitnih znakov ironične imitacije, ki bi implicirala prisotnost distance do obravnavanega materiala, temveč se z materialom, ki ga tematizira nadidentificira (Žižek, 2006, pp. 38–41).4 Slavoj Žižek (2006) »Zakaj Laibach in NSK niso fašisti?« v Maska, XXI (3/4), ppr. 38–41. Težava tako leži v nesigurnosti občinstva, da uživanje (denimo v spremljanju Laibachov) oziroma racionalno dešifriranje njihovega početja vselej vsebuje kanček dvoma, da je občinstvo nasedlo na potencialno sugestijo oziroma se ujelo v potencialno past. Zato je v satiri veliko bolj priljubljen (in posledično pogostejši) način metaforičnega pomežika občinstvu, da se ustvarjalke_ci ideološko strinjajo z občinstvom, kar ustvarjalke_ci dosežejo s potenciranjem obravnavanega materiala do meja parodičnosti ali pa z ustvarjanjem distance do materiala po principih ironije (denimo na lep način govoriti o grdem) ali sarkazma (z uporabo besed, ki sporočajo nasprotno od svojega pomena). Tudi v sklopu teh okvirov pa zagotovilo satiričnosti pogosto najdemo onkraj njih, v kontekstu bodisi ustvarjalk_c ali prostora, v katerem se potencialno satirični dogodki odvijejo.

Na podlagi zapisanega bi kot grotesko na moškocentrično kritiko androcentrične družbe5 Četudi aktualna družbena ureditev v Sloveniji nosi akutne posledice patriarhata, v nanašanju na lokalni prostor v sedanjosti v zapisu za razliko od »simpozija« uporabljam oznako »androcentrična družba«. Patriarhat je namreč oznaka za družbena ureditev, pri kateri imajo vso avtoriteto moški predstavniki družin, ki sestavljajo skupnost. Skovanka je posledica razumevanja prvega člena iz grških patḗr »oče« in árkhō »vladam«. V veliki meri zahvaljujoč socialistični strukturi preteklega režima ter predvsem prizadevanjem feministk v času tranzicije v trenutni kapitalistični režim, pa aktualne ureditve ne moremo imenovati patriarhat, čeprav je drugje po svetu to še vedno realnost. lahko interpretirale_i tudi projekt Ko moški jočejo, se svet ustavi: simpozij o čustvenosti moških v patriarhatu – tri ure govorjenja, jokanja in pitja, ki se je odvil teden pred »dnevom mučenikov« v Stari mestni elektrarni. Celoto občinstva, tako tiste_i, ki so tam iz službenih dolžnosti, kot tiste_i, ki so na »simpozij« zatavale_i iz lastnega angažmaja, pred vstopom v center prizorišča pričakajo rdeča preproga, viljamovka in fotografinja. Kot da bi bila dogodkovna enačba gledališča obrnjena – da dogodek čaka nas, ne mi dogodka. Na individualni ravni, kot da dogodek čaka mene – in z razširitvijo, da svet čaka mene – da ga s svojim prihodom osmislim. Podoben občutek vseprisotne dobrodošlosti, gostoljubnosti in zaželenosti pripisujemo Moškim. 

Potencialna satirizacija, bodisi nadidentifikacija bodisi ironizacija ali pa kaj tretjega, pa izpuhti v zrak s trenutkom, ko »se dogodek začne«.

Potencialna satirizacija, bodisi nadidentifikacija bodisi ironizacija ali pa kaj tretjega, pa izpuhti v zrak s trenutkom, ko »se dogodek začne«. Na oder stopi »jokajoča« kuratorica dogodka Sodja Lotker, ki pove, da je bil cilj dogodka pomagati Moškim, saj so tudi oni žrtve patriarhata. Ko usta odpre še Campagna, smo za eno uro podvržene_i filozofanciji, ki kategorijo spola secira skozi metafiziko. Miselni preskok, da poanta ni bila v vsebini Campagnovega predavanja, pač pa v njegovi optiki, torej ne v metafiziki spola, temveč v predavanju moškega o moških preko maskuline filozofije (in ne feminizirane sociologije, ki bi bila za interogacijo spola neprimerno ustreznejša), se morda ponuja kot alternativna interpretacija videnega, ki bi uprizoritveni jezik homogenizirala in osmislila, a ne drži vode. Campagna je namreč napovedan kot filozof, kot filozof se predstavi, kot takega nam ga predstavi tudi Google in kot »leđit filozofa« ga je prepoznal_a tudi marsikateri_a obiskovalec_ka »simpozija«, s katerim_o sem delil vtise. 

Po »predavanju« se sproži dobro naoljen stroj odrskih delavk (večinoma Bunkerjeve producentke in honorarno plačane študentke), ki prizorišče preobrazijo v lounge s hladilniki, iz katerih občinstvu prinašajo pivo, dokler jih ne izpraznijo, ter kavči, na katerih sedijo »edini izmed množice moških, ki so se odzvali na povabilo k sodelovanju v diskusiji«: Primož Bezjak, Julian Hetzel in Juan Carlos Martel Bayod ter »moderatorka« Eva Neklyaeva. Začne se »diskusija«, ki jo v narekovajih pišem, ker nam je bila tako predstavljena, kaj kmalu pa postane jasno, da tudi moderatorka prevzame lastnosti, ki jih pripisujemo Moškim, s tem da gostov ne posluša, jih prekinja, sprašuje invazivna vprašanja ter na neki točki nonšalantno odide (čik pavza). Tik pred koncem dogodka na oder pridejo glasbeniki (Andrejka, Krese, Grižonič, Premužič), ki v prekomerni patetičnosti odpojejo rendicijo Beyoncejinega hita Halo.

Četudi lahko zaključni nastop glasbenikov – zaradi potencirane patetičnosti, spolnega sestava ansambla in izbire komada – obravnavamo kot satiro, preostanka programa ne moremo. 

Poleg tega pa, kot je zapisal denimo Bakhtin, največ o kulturi izvemo preko preučevanja njenih margin, ne centra.

Če naredimo korak nazaj. Zakaj se sploh posvetiti čustvenosti moških in se vprašati, zakaj jim v androcentričnem družbenem redu ni dovoljeno jokati? Ker je dejstvo, da smo vse_i žrtve zapuščine patriarhata, ne le spolne manjšine, temveč tudi Moški (ki od takšnega sistema tudi profitirajo), znano že od začetkov organiziranih feminističnih bojev,6 Ki se, by the way, niso začeli, tako kot je bilo izrečeno med »diskusijo« z Virginio Woolf, ki naj bi prva koncept patriarhata pripeljala v zasebno sfero. Sufražetke prvega vala feminizma so že od druge polovice 19. stoletja (dolgo pred rojstvom V. Woolf) naslavljale in stremele k odmiku od zasebnega patriarhata. Domača proizvodnja je bila najpomembnejša struktura zasebnega patriarhata že od francoske revolucije, ki so jo podpirale druge patriarhalne strukture, ki so izključevale ženske (Sylvia Walby (1991) Theorizing patriarchy. Wiley-Blackwell.). logično sledi, da se tej temi ne posveča veliko časa in energije ter se prioritizira akutnejše žrtve. Poleg tega pa, kot je zapisal denimo Bakhtin, največ o kulturi izvemo preko preučevanja njenih margin, ne centra (Bakhtin, 1986, p. 2).7 Mikhail Bakhtin (1986) Speech Genres. University of Texas Press.  

Že sam promocijski material, ki je na ozadje razgaljenega mišičnega belega torza prilepil nakracane, pogosto zrcaljene oziroma »narobe obrnjene« črke, lahko interpretiramo kot paternalistično gestiko, sorodno mansplainanju, a la: pomagajmo moškim, saj si sami ne znajo. Kot gesto jo lahko razumemo z zavedanjem konteksta, da so dogodek pripravile ženske in da je to družbena skupina, na katero običajno pade breme skrbstvenega dela. Satirično. Hkrati pa so taiste ženske, ustvarjalke, na dogodek povabile filozofa, ki v vsebinsko popolnoma praznem predavanju požre eno uro našega časa.8 Vsebina predavanja je Campagno po eni uri nakladanja pripeljala do misli, da so moški stvari, miselne utvare, ki jih lahko spremenimo če hočemo, pri čemer zanemari nebroj materialističnih in epistemoloških teorij znanosti in vednosti, v glavnem: teorije ne moremo udejaniti le z odločitvijo, saj ustaljen svetovni nazor služi kompleksni mreži zakoreninjenih družbenih mehanizmov in funkcij (znači: kapitalizem). Ironijo zamenja naidentifikacija (?), ki se še stopnjuje v diskusijskem delu, vendar tudi tam ni konsistentno izvedena, saj Neklyaeva kljub eventualnemu prevzemanja Moških retoričnih pristopov moderacijo začne z izjemno senzibilnostjo (v prevodu uvodnega nagovora: »prosila bi vas, da se izogibamo binarističnemu razmišljanju in predvidevanju«), ki je v nadaljevanju seveda ne izpelje oziroma nanjo prehitro pozabi, da bi »diskusiji« lahko pripisale_i kakršnokoli dramaturškost. Gostje sami na vprašanja iz občinstva ne odgovarjajo, kot bi dobili navodilo, naj ne povedo nič vsebinskega. Občinstvo naj se vdaja pivu in farsi, pa če je to pričakovalo ali ne. Tako diskusijski kot predavalski del pa hkrati naseljuje nebroj zmot, ki nemara še najbolje opišejo dvoumnost dogodka: kakšen odnos naj bi občinstvo razvilo do predavatelja, ki esencializira družbenospolno deljene vloge z nanašanjem na domnevno neolitično distinkcijo lovcev in nabiralk, ko pa so arheologinje_gi to distinkcijo že davno ovrgle,9 Številne študije potrjujejo trditev, da sodobni spolni konstrukti pogosto ne odražajo preteklih. Dyble in druge_i so denimo pokazale_i, da v etnografskih družbah lovcev in nabiralcev odločitve o prebivališču sprejemajo tako ženske kot moški. Odkritje vikinške bojevnice še dodatno opozarja na nekritične predpostavke o spolnih vlogah v preteklosti. Teoretična spoznanja kažejo, da so ekološke razmere, v katerih so živele zgodnje populacije lovk_cev in nabiralk_cev, spodbujale gospodarstvo lova na velike zveri s široko udeležbo žensk in moških. Takšni modeli so v skladu z epistemološkimi kritikami, ki navidezno paradoksalne povezave z orodji zmanjšujejo na kulturne ali etnografske pristranskosti (Randall Haas, James Watson, Tammy Buonasera, John Southon, Jennifer C. Chen, Sarah Noe, Kevin Smith, Carlos Viviano Llave, Jelmer Eerkens, Glendon Parker (2020) »Female hunters of the early Americas« v Science Advances, VI, str. 45). a (!) se v splošni javnosti ta falsifikacija še ni prijela? Z drugim primerom: ustvarjalke napovedo sklicevanje na bell hooks10 Pri navajanju hooksinih misli in ostalem razmišljanju se ustvarjalke ne zmenijo prav dosti za spoznanja sociologije, študije spolov in transspolnosti in posledično ne ignorirajo le načinov, kako je binarnost spola vpeta ne le v spolne/seksualne sisteme, ampak tudi v druge družbene sisteme gospostva, temveč ohranja tradicijo epistemološkega brisanja celovitega spektra (trans)spolnih študijev (Vlado Kotnik (2022) Trans(spol)nost. Ljubljana: Krtina, str. 290-291) (leđit avtorica), za predavanje povabijo metafizika (nadidentifikacijska gesta a la: ženske nimamo pojma, občinstvo bo raje poslušalo metafizika kot kako sociologinjo), v goste pa tri moške, ki jih v nadaljevanju zajebavajo (ironična gesta zamenjave vlog).

»Simpozij« ni bil simpozij, ni bil niansirana razprava o čustvenosti moških, kot sem želel, ni bil satirična gesta kljubovanja antifeminističnim diskurzom, kot sem upal.

V zavest se vrne zadnji odstavek že citiranega Žižkovega članka: »analizant mora spoznati, da tudi veliki Drugi ne pozna resnice o njegovi želji, da je njegova želja brez jamstva, neosnovana, avtorizirana samo sama v sebi« (Žižek, 2006, p. 41).11 Slavoj Žižek (2006) »Zakaj Laibach in NSK niso fašisti?« v Maska, XXI (3/4), ppr. 38–41. In bolj se nagibam k misli, da misli ni bilo, da sem nasedel na sugestijo, se ujel v past precenjevanja avtorske intence. »Simpozij« ni bil simpozij, ni bil niansirana razprava o čustvenosti moških, kot sem želel, ni bil satirična gesta kljubovanja antifeminističnim diskurzom, kot sem upal. Simpozij ni bil način pomoči moškim, kot naj bi si sam želel, ni bil farsa z vsaj nekaj resnimi uvidi, kot je pričakovalo občinstvo. Niti ni bil šank debata, kot je morda izgledal, saj ga je prizemljevalo sklicevanje na resnost. Ni bil ne tič ne miš. 

Simpozij pa je bil provokacija za voljo provokacije, pri čemer so bili butt of the joke vsi, ki s(m)o ga vzeli preveč resno, moški gostje (ki v vsaj ⅓ primerov, s katerimi sem se že pogovarjal, moram reči, da si tega niso zaslužili), občinstvo, ki je zastavljalo resna vprašanja, na katera ni dobilo odgovorov. Mogoče je bil med njimi kakšen trol, ki jo to predvidel. Ne vem in ni zares važno, saj zabavanje trolov zanemari neetičnost tovrstne obravnave zastavljene tematike. Butt of the joke hočešnočeš (p)ostanejo tiste_i, ki dejansko trpijo zaradi androcentričnih mehanizmov, ne na simbolen način, tako kot vsi, ampak spolne manjšine, katerih dnevna realnost je diskriminacija … kupi denarja, ki so šli v pivo za tri hladilnike, pizze za celotno občinstvo, dve fotografinji, nebroj viljamovke, letalske karte in nastanitev za mednarodne goste itd. Si ne znam interpretirati drugače kot spodrsljaj ustvarjalne ekipe na uvodno opisanem spolzkih tleh nedirektnosti, ki si ga zaradi visokega kalibra produkcije ne bi smele privoščiti.

Mrtva je v bistvu pristnost. Naj živi cinizem!

Da je ironija mrtva, je seveda ironično. Niti ni vsakršen način nedirektnega izražanja obsojen na neuspeh. Distanca, ki je nekoč karakterizirala razmerje med ironistko_om in njenim_govim materialom, se je v zadnjih desetletjih pretvorila v distanco med ironistko_om in njenim_govim produktom kot vnaprejšnje priznanje poraza v strahu pred negativno kritiko. Mrtva je v bistvu pristnost. Naj živi cinizem!

Metod Zupan
je študent sociologije kulture in umetnostne zgodovine ter novinar in kritik na Radiu Študent.

---

Koncept: LEA KUKOVIČIČ & SODJA LOTKER
Osrednji govorec: FEDERICO CAMPAGNA
Moderacija: EVA NEKLYAEVA
Gostje: JULIAN HETZEL, PRIMOŽ BEZJAK, JUAN CARLOS MARTEL BAYOD
Sklep: ANA PAVLIČ
Glas: BLAŽ ANDREJKA, ŽIGA JAN KRESE, LUKA GRIŽONIČ, TADEJ PREMUŽIČ
Režija: LEA KUKOVIČIČ
Dramaturgija: SODJA LOTKER
Scenografija in oblikovanje luči: TONI SOPRANO MENEGLEJTE
Oblikovanje zvoka: JURE VLAHOVIČ
Tehnični direktor: ANDREJ PETROVČIČ
Tehnika: IGOR REMETA, DUŠKO PUŠICA, MANCA VUKELIČ, VID STARMAN
Produkcija: ALMA R. SELIMOVIĆ, AJDA KOLOINI, ŠPELA KOPITAR
Odnosi z javnostmi: TAMARA BRAČIČ VIDMAR, KLARA DRNOVŠEK SOLINA
Gostoljublje: AJDA KOLOINI
Pomočnica scenografa: MONIKA POCRNJIĆ
V sodelovanju z: TANJA RADEŽ, MOJCA JUG, EMA LEVEC, KLARA HAWLINA, MARINA VITKOVIĆ, NEŽA DVORŠČAK, SOFIIA RYPALENKO
Produkcija: Bunker, Ljubljana
Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj
V partnerstvu s: Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, 53. Teden slovenske drame

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)