Gor, samo gor

Samo Oleami se Vstajenju 2.0, eni od zmagovalnih predstav Gibanice 2023, posveti z njeno umestitvijo v širši kontekst, pri čemer se opre na uprizoritvi PČP – Preživeti čas plesaje in Deep Purple. Četudi vse tri koreografijo gradijo na odnosu med telesom in okolico, pa Vstajenju 2.0 v primerjavi z drugima dvema ne uspe vzpostaviti vzajemne odprtosti.

predstave Vstajenje dopolnjuje še programska politika njenega producenta, društva Pekinpah, ki v umetniških produkcijah promovira plesne stile onkraj berljivih koreografij, v katerih se plesalci napajajo v potencialu telesnosti in njenega stika s publiko.

Predstavo Vstajenje 2.0, označeno kot hibrid improviziranega koncerta in plesne predstave, bom kontekstualiziral na ozadju različnih že dodobra prisotnih praks na slovenski plesni sceni. Dogodek, v katerem se srečajo bobnar Elvis Homan, saksofonist Boštjan Simon, plesalec Beno Novak, računalnik, dve mešalki in nekaj na tla nalepljenih zvočnih senzorjev, je na prvi pogled soroden seriji izvedbenih improvizacij Neforma, ki jih Zavod Sploh organizira že od leta 2010 in v katerih se brez predpriprav srečajo glasbeniki in plesalci. Sorodni spoj bobnov in sodobnega plesa kot pri Vstajenju sem letos že videl in recenziral na primeru predstave Deep purple, v kateri se je plesalcema in praktikantoma somatike Jasmini Križaj in Simonu Wehrliju pridružil glasbenik Daniel Gisler ter v kateri so vsi družno gibali, padali in udarjali po bobnih oziroma klaviaturah. Kontekst nastanka predstave Vstajenje dopolnjuje še programska politika njenega producenta, društva Pekinpah, ki v umetniških produkcijah promovira plesne stile onkraj berljivih koreografij, v katerih se plesalci napajajo v potencialu telesnosti in njenega stika s publiko – kot recimo pri koreografih ter plesalcih Mateju Kejžarju in Leji Jurišić. Istim smernicam sledi tudi umetniško vodenje Pekinpahovega festivala Spider, na katerem so se leta 2021 Hofman, Simon in Novak tudi srečali in izvedli prvo verzijo predstave, takrat še imenovane To Resurrect. 

Ko se v bobnarskem rafalu, podloženem z nojzerskemi zvoki, luč prižge, je odrska postavitev sorodna tem, ki so nam znane iz Neforme – glasbenika Homan in Simon v ozadju odra, plesalec Beno Novak sprva poskakuje na mestu, potem pa se počasi poda v prostor. V dvoranici Duše Počkaj v Cankarjevem domu, kjer smo si predstavo ogledali v okviru festivala Gibanica, je bil poleg tribune del publike poseden tudi po obrobju odra in tako smo nekateri hitro opazili tudi na tla nalepljene zvočne senzorje. V kod predstave nas vpelje Novakov športni kostum, plesalec namreč poskakuje na mestu v športnih copatih, oblečen v črne kratke hlače in belo majico brez rokavov, kot kakšen tekač na treningu. Temu ustrezen je tudi nabor sicer improviziranega gibanja: poskokci na mestu, poskokci naprej in nazaj v ravni liniji, poskokci malce levo, malce desno; roke so večinoma sproščene ob telesu, včasih zamahujejo v ritmu poskokov, kasneje jih performer tudi dvigne nad glavo v gesti sorodni športnim navijačem. Pri tem plesalčevo telo ostaja v registru vsakdanjega, civilnega telesnega koda – rame in boki so skoraj vedno poravnani, telo se redko spusti v telesne spirale, se prelomi ali pa izvaja gibe, ki bi izhajali iz plesnih tehnik. Namesto tega iz gibanja vejeta športniški duh in švicanje. Ropotajočo glasbeno podlago, ki oblikuje ritem in teksturo, ne pa melodije ali vzdušja, Novak potegne v stalno napetost zagnanih, eksplozivnih ponavljajočih gibov, ki asociirajo na boksarski trening ali navijaštvo. Tako vzpostavljen odnos med gibom in zvokom v teku predstave sicer menja intenzitete, a se ohranja v tej napetosti brez sprostitve ali razvoja, kar hitro učinkuje monotono. 

Ali če povem drugače – v PČP in Deep Purple so performerji tako antene kot tudi sprejemniki. Njihova telesna prezenca je membrana, ki po eni strani pošilja telesne impulze v lastno telo ter v okolico, a jih iz istih virov tudi prejema, kar naprej določa razvoj giba.

Če primerjamo Vstajenje 2.0 s sorodnimi izvajanji enostavnih ponavljajočih se gibov na ritmično glasbo, opazimo ključno razliko v prezenci nastopajočih. V predstavi Deep Purple je med gibajočimi telesi in glasbo zanka: namreč telesni impulzi sprva prav tako izhajajo iz zvoka bobnov, a nato sama telesna logika pod vplivom gravitacije, dihanja in fizioloških procesov preoblikuje gibalni material, ki se v toku predstave stalno razvija in diha z nivojem telesne utrujenosti nastopajočih. Na podoben način uro in pol trajajočo predstavo Mateja Kejžarja Preživeti Čas Plesaje, ki smo si jo prav tako lahko ogledali na Gibanici, pretežno drži skupaj en in isti zibajoči se korak, ki sprva izhaja iz predvajane glasbene podlage. Vendar pa je v PČP prezenca plesalcev odprta, saj ti dopustijo da telo v svoje izvajanje potegne učinke prejšnjih gibov, atmosfero glasbe ter telesno utrujenost. Ali če povem drugače – v PČP in Deep Purple so performerji tako antene kot tudi sprejemniki. Njihova telesna prezenca je membrana, ki po eni strani pošilja telesne impulze v lastno telo ter v okolico, a jih iz istih virov tudi prejema, kar naprej določa razvoj giba. Telesna prezenca Bena Novaka v Vstajenju pa je le antena, ki stalno oddaja napet ritmični impulz. Ta enosmerni tok – iz glasbenega ritma v poskokce – še poudarijo na tla nalepljeni zvočni senzorji, ki v nekaterih delih predstave plesalčeve udarce po tleh prevedejo v nojz, ki nato deluje nazaj na plesalca. Namesto, da bi performer sklenil zanko, v kateri bi njegovi gibi vplivali nazaj nanj, to zanj naredi tehnologija. V tem vztrajnem enosmernem špricanju gibalnega impulza navzven predstava sicer generira opazno telesno napetost, ki pa je ne prevaja naprej v gibalni material ali v potek predstave, posledica česar je opažena monotonost. Zdi se, kot da opazujemo telo, ki si želi vztrajno, zaletavo, kompulzivno v »vstajenju« otresti zelo ozkega nabora možnih plesnih gibov, ki pa si jih je samo zadalo. 

Potencial za odprtost v performativnem materialu lahko zaznamo v dramaturgiji časovne linije predstave. Po začetnem zagonu se Vstajenje 2.0 umiri in razpre v tišjo in umirjeno srednjo pasažo, v kateri se Beno Novak spusti na tla, odpre gib v vse smeri ter si v trenutku introspekcije položi zvočni senzor na srce in s tem pošlje svoj utrip v zvočno pokrajino. V tem delu zaznamo tudi nekaj igrivosti, recimo skakanje v stilu ristanca, ki referira na obliko na tla zalepljenih senzorjev. Temu sledi postopno jačanje tempa plesnih skokov ter glasbe, kar kulminira v prizoru, kjer se Novak umakne z odra in prepusti glasbenikoma trenutek za bobnarsko-saksofonski duet, nato pa se jima s svojim poskakovanjem pridruži v zaključku. Z dinamiko – intenzivno, mirno, intenzivno – je struktura predstave Vstajenje 2.0 podobna Deep Purple, le da v slednji vsaki intenziteti sledi mirni del, torej: intenzivno, mirno, intenzivno, mirno. Razlika je tudi ta, da Deep Purple skozi to procesualno logiko razvija gibalni material: namreč vsak sklop intenzivnega bobnanja in gibanja nato odzvanja v sledečih prizorih, ko se ti impulzi počasi razprejo v telesu vsakega performerja, preden jih predstave požene v naslednji zagon. Vstajenje 2.0 nasproti temu venomer ostaja na začetnih gibalnih predpostavkah in v isti telesni prezenci. Sem pa na posnetku zgodnejše verzije predstave s Festivala Kalejdoskop maja 2022 opazil, da je bil srednji mirnejši del predstave sprva daljši in bolj prostorsko razgiban ter da predstava torej v sebi vsebuje nastavke za morebitni nadaljnji gibalni razvoj. 

V svoji estetiki se Vstajenje 2.0  poleg nanašanja na plesno improvizacijo z uporabo enostavnih skoraj vsakdanjih gibov referira tudi na diskurz ameriškega postmodernega plesa konca 60. let, z omejenim naborom teh gibov in njihovo repeticijo pa tudi na minimalistični ples. Vendar ima ta enostavnost v izvedbi ali strukturi dve možnosti – ali se iz nje odpirajo telesni, družbeni ali kakršnikoli drugi konteksti ali pa ta enostavnost zgolj tavtološko ponavlja samo sebe in se nikamor ne razvije. Ker imamo pri Vstajenju opravka z drugo možnostjo, se lahko vprašamo, ali predstava generira svoje učinke še na kakšni drugi ravni. Zaradi opazno zamejenega nabora gibov in manku pretoka gibalnih spodbud iz okolice v plesno izvajanje bi težko govorili o plesni improvizaciji ali o »plesu onkraj koreografskih kodov«, prepotenemu plesnemu telesu v neposredni bližini občinstva navkljub. 

Ta stalni zagon, ta nikoli v predstavi izpolnjena nuja po »vstajenju«, »oživljanju« ali »obujanju« skupaj z rokersko in telovadno estetiko hote ali nehote izpostavi podtone moškega sveta, v katerem raznolikost in subtilnost na ravni melodije ali gibalne postavitve telesa nista dobrodošli.

Zaradi teh dveh atributov – zaprte plesne prezence, ki ne komunicira s publiko, ter zamejenega nabora gibov, ki med potekom predstave ne razvije odprtosti na ravni plesnega materiala ali njegove časovne dramatugije – se med plesalcem in občinstvom oblikuje četrta stena. Četudi je od posnetka predstave iz maja 2022 na Kalejdoskopu, preko posnetka novembra 2022 na Cofestivalu, do na Gibanici 2023 ogledane predstave opaziti vedno večjo bližino med Benom Novakom in publiko, tudi to ne vpliva na razvoj gibalnega materiala ali njegove dinamike, zato posledično vso to v predstavi proizvedeno intentenzito gibanja, glasbe in bližine četrta stena prevede v čustveno-vizualne učinke, ki želijo vzbuditi afektivno reakcijo in občudovanje občinstva. Ko opazujem Vstajenje 2.0 s tega vidika, se mi to razkrije kot  spektakel, v katerem se iz nojzersko hrupne estetike zvoka in iz športaškega poskakovanja plesalca izriše nekakšna podoba druženja moških, ki so se zbrali, da ropotajo in se izživijo. Ta stalni zagon, ta nikoli v predstavi izpolnjena nuja po »vstajenju«, »oživljanju« ali »obujanju« skupaj z rokersko in telovadno estetiko hote ali nehote izpostavi podtone moškega sveta, v katerem raznolikost in subtilnost na ravni melodije ali gibalne postavitve telesa nista dobrodošli. Enodimenzionalna gonja tako deluje kot samopotrjevanje performerjev, četudi nikoli ne pripelje do svoje potrditve, sprostitve ali izpolnitve. Jaz pa se po vsem tem bobnanju, pumpanju z rokami in poskokih na mestu na koncu vprašam: pa dobro, pa zakaj mora vedno nekaj vstati, zakaj ne bi tudi uplahnilo, padlo, se odprlo, razlezlo in zadihalo?

SAMO OLEAMI
je pisec in ustvarjalec na področju scenskih umetnosti.

---

Ustvarjalci: Beno Novak, Boštjan Simon, Elvis Homan
Izvajalci: Elvis Homan (drums) and Boštjan Simon (saxophone)
Koreografija: Beno Novak
Podpora: Matej Kejžar
Produkcija: Pekinpah

Opombe bralcev (0)