P/osebni svetovi

Radharani Pernarčič se je v sklopu Nagibovega celodnevnega dogodka BrezOdra udeležila treh performativnih intervencij, skupaj z njimi pa premišljuje o obstoječih, pa tudi alternativnih načinih sobivanja, medsebojnega delovanja in prisotnosti.

Že iz otroštva od svoje žlahte vem, da je Ljubljana vedno dlje od Maribora kot Maribor od Ljubljane. Te čudaške »kvantne« razdalje se človek navadi in pravzaprav se veselim … dokler se hitro ne več. Maribor je neprimerljivo prijetnejši od Ljubljane. Toda iz smrdljive luknje očitno ne moreš kar tako stopiti na svež zrak, ne da bi se prej grobo zataknil v nevidno »robidovje«. In človeški nemir se še posebej gosto zbira v robnem pasu, ki loči-in-stika svetove – morda se ti zato pri prečenju iz enega v drugega vedno najprej nekaj sesuje, zaplete, te pretrese kot centrifuga. Že v prvem jutranjem aktu, ko komaj čakam, da dobro uro med prihodom vlaka in začetkom Brezodra použivam na soncu, na nabrežju v kafiču staknem grozljiv računalniški virus. Računalnika ne morem več niti fizično izklopiti: virusi imajo trajne pogodbe. Če že ni celotnega vlaka, zdaj pač iztiri mene v solo zasedbi. In da o tistem županskem virusu, ki epidemično pustoši mesto za mestom – rije in seka stara drevesa, da bi zabetoniral plato vse do reke in nanjo postavil »fensi« kafiče ali pa vila blok s kvazi stanovanji –, sploh ne govorim. Tudi Maribor je fasal svoj sev. 

Veliko ljudi očitno ni iz plesnega sveta, jaz, ki sem, se prva ujamem na limanice lastnega védenja, češ, »to pa že poznam«. Natančno to: poznaš, ne poznaš, poanta takih vaj je, da se jim prepustiš, jih prakticiraš. Kot golo védenje nimajo učinka.

»Danes je dan, ko proslavljamo tako, / da pustimo na miru.«1 Pernarčič, Radharani. Skalpel za sanjsko membrano. Ljubljana: samozaložba, 2022, str. 64. … še dobro, da kdaj napišem kak verz in se kakega od njih celo spomnim – tako mi v takih situacijah ni treba citirati drugih pesnikov, saj se lahko bodrim sama-s-svojim. Anja Bornšek, ki v dialogu s Petro Hazabent in skupnostjo ustvarjalcev v studiu Kulturnega inkubatorja ponudi Izkustven uvod v BrezOdra, ima modrejšo skrivnost. V zavedanju, da niti predihavanje lastnega sveta v nedogled ni vzdržno, niti niso prehodi med različnimi svetovi kar tako, izvede nekaj ključnega: prakso priprave. Nekaj, kar rabi ločeno, temu namenjeno pozornost. Kar ni slučajno. In kar sploh ima zares moč, da gledalca nenasilno pretopi iz sveta v svet. Počasi kapljamo skupaj. Na prikupnem notranjem dvorišču, kjer se nam nad glavami sušijo sosedine najlonke, spijemo kavo, se veselo objamemo s tistimi, ki jih že dolgo nismo videli, in v pozdrav pokimamo tudi takim, ki stojijo nekoliko stran, ker so še vedno bolni – aha, še ta virus torej. Anja nas počasi zbere v studiu. Predlaga prvo somatsko vajo, z namenom, da spustimo, kar vsak prinaša s sabo, se oprisotimo in predvsem odpremo fizični spoznavni kanal. Veliko ljudi očitno ni iz plesnega sveta, jaz, ki sem, se prva ujamem na limanice lastnega védenja, češ, »to pa že poznam«. Natančno to: poznaš, ne poznaš, poanta takih vaj je, da se jim prepustiš, jih prakticiraš. Kot golo védenje nimajo učinka. 

Anja je dobro organizirana. Celo razdeljevanje listkov in pisal, tisti praktični insert, ki si ga udeleženci še prehitro spremenijo v »verbalno oštarijo«, poteka gladko. Ni pa, kot mi sama pove kasneje, pripravljena na takšno mnoštvo udeležencev. V tako majhni sobi je res presenetljivo veliko ljudi. Ko hodimo tesno drug mimo drugega in preverjamo svoje telesne občutke (kako se notranji občutek povezuje z zunanjim ali kako morda zunanjost preprečuje, da bi se odprli), se mi zazdi, da smo nekakšni sprehajalci med svetovi (preokupacij, energij, imaginarijev, pa tudi drugih živih bitij). Tako hitro ugotovim, da se nisem tako zlahka pripravljena prepustiti svetu bitij, ki bi pravzaprav še najbolj morala ostati zunaj, a jih nekdo, ki je še malo prej stal na občutni razdalji, zdaj s kašljanjem seje po zaprtem zadušnem prostoru. Toda kaj ni ravno to tista še najbolj pereča bolezen človeka Zahodne kulture: volja po nadvladi ali najraje kar čistem iztrebljenju svetovov, ki so mu tuji in se jih boji? Tu nastopi alarm. Ne, ne samo moj notranji: čisto dejansko se v prostoru sproži alarm in glasno tuli vsaj dobro minuto. Anja z zavidljivo mirnostjo obstoji in čaka. Niti ne ignorira niti se pretirano ne vznemirja. Čeprav ji očitno ni v zadovoljstvo, vseeno ne vklopi avtomatične upravljavske žilice, ki »vse takoj uredi«. Čaka ter invazivnemu pusti, da slednjič izzveni. Tako se človek odziva, ko je že-uglašen ali pa vsaj ve, kaj dela. Drugi zaenkrat še nismo povsem tam in zato se vsak po svoje plazimo skozi tisto »robidovje«, kakor nastaja, ko so svetovi soočeni, se ribajo in ovohavajo po robovih.

In natančno zato potrebujemo prakse priprave: da ogrejemo in uglasimo odzivnost in presojo ne le na svoje, ampak na kolektivno polje. Pa tudi, da se svetovi lahko spotaknejo, popraskajo, preverijo, prepojijo, zaletijo, izkažejo, sporečejo in spoprijateljijo v varnem in nevtralnem prostor-času, preden se slednjič vnesejo, dogovorijo.

Kako se torej pogovoriti s svetovi, ki se jim ne želiš ali znaš prepustiti, a jih tudi nočeš kar apriorno in nepropustno izriniti? Kako se začasno odreči svetovom, ki vabijo in se jim stežka upreš? Kako se znajti na licu mesta, ko te v tvojem lastnem svetu presenetijo nepričakovani elementi? Kateri svetovi se morajo le uglasiti na skupno frekvenco in kateri si stojijo globje v nasprotju? Kako prepoznati, kateri so dejansko nevarni nam in kateri le našim samoumevnostim, dominaciji, predpostavkam, načrtom, pričakovanjem? Kdaj se torej z njimi moramo dogovoriti za mejo, si uravnoteženo razdeliti teritorij, in kdaj niti ni tako slabo, če jih vseeno povabimo k sebi, jim dovolimo, da vplivajo na naš svet? Anja v Izkustvenem uvodu večkrat stoji pred zahtevnimi odločitvami, ko mora npr. v taki množici med samo prakso prestrukturirati vajo, da bo sploh izvedljiva, pa čeprav manj polna; prepustiti udeležencu, da predlagan koncept/okvir ustvarjanja razširi tudi na pristop k življenju. Ko mora tvegati boljše-in-ljubo, da vsem omogoči nadaljevanje; začutiti, ali odvod prenevarno ogroža/posega v predlog ali pa bi obratno zavrnitev povsem izločila udeleženčevo možnost sodelovanja. In natančno zato potrebujemo prakse priprave: da ogrejemo in uglasimo odzivnost in presojo ne le na svoje, ampak na kolektivno polje. Pa tudi, da se svetovi lahko spotaknejo, popraskajo, preverijo, prepojijo, zaletijo, izkažejo, sporečejo in spoprijateljijo v varnem in nevtralnem prostor-času, preden se slednjič vnesejo, dogovorijo. Še posebej zanimivo se mi zato zdi, kako v zadnji vaji na kartah (na podlagi katerih potem vsak 1 minuto prosto govori asociacije) skoraj vsi najdemo meče – ki pa so pri vsakem od nas v drugačni konstelaciji. Anja poudari, da s kartami ni želela vnesti nikakršne ideološke vsebine, vseeno pa sama v tem vidim kar pomenljivo prispodobo. Prakso priprave zagledam kot »drugačen predlog/konceptualizacijo viteških bojev«, v katerem meči izgubijo pomen orožja in (p)ostanejo preprosto orodje. Takšno orodje, ki nam pomaga bolje manevrirati v najrazličnejših konstelacijah ter najti drugačne relacije, perspektive, strategije in formate sobivanja, soustvarjanja. … Ko Saška Rakef porabi svojo 1 minuto, Anja pusti daljšo tišino. Tu prepoznam trenutek, ko smo skupaj našli mir … 

Za iztek Izkustvenega uvoda smo vsi vabljeni h kosilu – čudovitemu, slastnemu kosilu, ki vse, kar se je sprocesiralo, še dodobra prizemlji. Kdorkoli ga je pripravil, ga je zagotovo pripravil z zavedanjem, da gre ljubezen skozi želodec. Gruča je zdaj nared za Glas šakala, hodiperformativni zvočni sprehod Saške Rakef, Tine Kozin in Bojane Šaljić Podešva. 

Podamo se k Dravi, kjer sprva še skušamo najti signal in usposobiti mobilne slušalke, a trenutni zaplet ne moti velikih duhov – kot bi rekla Pika Nogavička. Počasi se že pomikamo ob vodi v smeri izven mesta, medtem ko na toplem spomladanskem soncu lupimo s sebe sloje oblačil. Ko Tomaž Tomljanović vendarle vzpostavi signal, se znajdemo v situaciji, ki je na prvo vižo podobna stanju, v katerem smo vstopili v Izkustven uvod, a je v srži zelo drugačna. Zdaj smo pod slušalkami po svoje spet izolirani vsak v svojo v hermetično notranjost. A je vseeno drugače kot srečanje »osebnih balončkov« na začetku dneva, saj smo čutno-telesno zdaj že povezani v skupno izkušnjo. Tudi če hodimo vsak v svojem ritmu in posnetek doživljamo subjektivno drugače, naletimo na druge dele posnetka na drugih mestih poti, je med nami neka nevidna vez, utelešeno zavedanje, da smo skupaj v tem. Šele ko to pišem, ugotovim, da se v tem sprehodu (tej vrsti kolektivne izkušnje) pravzaprav skriva tudi esencialna razlika s t. i. personalizacijo. Zdravilen odvod od manipulativnega informacijsko-marketinškega postopka, s katerimi nam spletni velikani od Googla, Amazona, do Facebooka itd. vsiljujejo skrajno individualizacijo in popoln razkol realnosti. S tem, ko na podlagi zgodovine posameznikovega iskanja prilagajajo prikazovane vsebine (informacije) tako, da ustrezajo osebnim željam uporabnika, v resnici nihče ne more več ven iz tistega, kar že-ve, že-je in predvsem, kar-mu-paše (kot edini kriterij). Tako pač žagajo človeštvo na posameznost posameznih posameznikov, vse močneje izpostavljenih nevarni percepciji, da ne živimo v skupni realnosti, na istem planetu. 

In vendar smo na istem planetu. Ta sprehod me že hitro na začetku presune prav v tem, kako kratki so koraki med navidezno različnimi svetovi. V Maribor odidem z mislijo, da ne bom mogla na skupščino našega društva Dinaricum2 Društvo za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov, ki si prizadeva za strokovne in trajnostne odločitve v zvezi z varovanjem narave. Društvo je po večini sestavljeno iz biologov, njegove osrednje aktivnosti pa so povezane z izvedbo Nacionalnega monitoringa volka, s popisom volkov z izzivanjem tuljenja (‘howling’), v sodelovanju z Zavodom za gozdove Slovenije in Biotehniško fakulteto. – zame nujne sorazsežnosti, da se ne zasičim sebi lastnega sveta umetnosti. A nenadoma sredi umetniškega dela poslušam posnetke z natančno enako problematiko, kot jo ves čas predelujemo z društvom – npr. kako se šakali, ko so napadeni, hitreje množijo. Enako kot je s človekom v revščini, vojnah itd. Pa tudi z virusom, živim bitjem, ki ob cepilnem napadu razvija vse agresivnejše mutacije. … Kje sem? … Nato med posnetki prepoznam celo isti zvočni zapis tuljenja šakalov, kot ga uporabljamo za popis3 Za razliko od popisa volkov, kjer izzivanje s tuljenjem izvajajo popisovalci s svojim glasom, se popis šakalom izvaja kar s predvajanjem posnetka šakalov. . … izpod slušalk se od nekod oglasi pes – podobno oddaljen lajež, kot ga v zvezdnati noči sredi gozda pogosto slišiš v odziv na howlanje iz vasi za sedmim hribom … Le še čakam, da bom zaslišala znan glas kakega člana. A zaslišim prepoznavno retoriko medijev – sicer odigranih in montiranih posnetkov ustvarjalk, ki pa niso nič manj veristični od tistih, s katerimi se v društvu nenehno spopadamo v luči politično pogojene nastrojenosti rejcev do zveri. Spet ti rejci (kot tudi vse druge ideološko obremenjene situacije), ki bi najraje postrelili kar vse. … in ti dve nuni, ki mi (pod slušalkami) neslišno prihajata nasproti – sta resnični ali podoba iz sanj, morda iz kakega Almodovarjevega filma? … Tu me spet vrne v umetniški svet. Iz spomina privrejo vse tiste noro domišljijske zgodbe rejcev v upravičilo za odstrel. Zgodbe, ki prekašajo mnoga književna dela in iz katerih ne gre le razbrati, da morda dejansko verjamejo v Rdečo kapico, ampak predvsem popolno kulturno odsotnost ritualov, s katerimi so že v pradavnini ljudje zdravo izživeli svoje demonske, arhetipske energije, žrtvovali eno jagnje na leto (namesto vseh volkov in medvedov za vedno), da pomirijo duhove. Tu začutim tisto stopnico, kjer svet biologov bolje pozna ta teren, a me bo sočasno prej razumel svet umetnosti, če rečem, da mediji in rejci ne potrebujejo podatkov in jasnih argumentov, ampak socialni teater, psihodramo, gledališki ritual kot prakso. Da lahko torej včasih ravno umetnost ponudi bolj učinkovite metode in orodja kot znanost. Ker jih razvija že dolgo, iz človeškega za človeško. In ker se tudi človeške psihične energije množijo, ko jih napada suhost dokazljivo-merljivega in logocentričnega sveta. … Kje sem pa zdaj? … kakšen neverjeten preplet pojavnosti se lesketa na površju zvoka Drave … 

Je to tam, ko se zavem, da pravzaprav tudi udejstvovanje v naravovarstvenem društvu zame ni ravno svet narave, ampak pač svet naravoslovja. »Prazen gozd ni pra-zen«. Ko postane jasno, da si z nekaterimi svetovi res delimo védenje, da gozd ni samo les, ampak ekosistem, a moramo po začutenje tistega drugega dela besedila tja, kjer gojimo telesno intelegibilnost. In da je pri tem čutno-zaznavni spoznavni aparat vedno dlje od logosa, kot je logos od čutno-zaznavnega. Nekako podobno kot z Mariborom in Ljubljano. Postane pa tudi jasno, zakaj in od kod ta »kvantna« razdalja. Ko se pojavi še tretji tip verbalnih posnetkov s Kantovo in Descartesovo filozofijo o brezdušnosti živali za razliko od človeka, se vpletejo še tretja očala oz. svet humanistike. Je tu nekdo seciral prav moje življenje? Mi je Saška »personalizirala zvočni sprehod«? To ni več »pobeg pred znanim, vstop v drugačen časovno-prostorski kontinuum«, kot o Brezodra piše v najavi. Vse, kar poznam in počnem, se s tem zvočnim sprehodom staplja v enotno večdimenzionalno morje. Iz globin spomina splava celo boj izpred petnajstih let, ko nisem razumela, zakaj naj bi dispozicijo za doktorat o telesni intelegibilnosti napisala, kot da bom »redefinirala kartezijansko misel«. Pa saj se človeštvo ni začelo z Descartesom. Čeprav zvočni posnetek to filozofijo zgolj sopostavi, iz mene privre stara, neizrečena jeza: da naj bi pisala o znanju, ki ima samobiten vir in razvoj, na podlagi najbolj oddaljene teorije? Zakaj naj bi se prav ta njegova globoka blodnja postavljala za omnireferenco, kot da ni že dovolj razvrednotila polnosti spoznavnega aparata. Danes tako niti naravoslovci v skrbi za druga živa bitja ne vidijo dobro, kako globoko prav njihovo naravoslovje počiva na razkolu med logosom in čutno-zaznavno spoznavnostjo. Ne, to ni isto kot z nacizmom, ki se ga moramo spominjati, da ne bi ponovili iste napake. Z nenehnim nanašanjem na kartezijansko misel slednjo v resnici ves čas vzdržujemo pri življenju in podaljšujemo njeno vsiljivo pokašljevanje, pa čeprav je prav Descartes s svojo smrdljivo dualistično sapo tako grdo rignil v »robidovje« med sosvetovi, da so se še trni upognili vstran in zdaj vsi gledajo v eno dominirajočo smer – nemara se je zato lažje prebiti iz enega sveta v drugega kot obratno. … motorna žaga, ki ne paše nikamor, medtem ko veter in svetloba v detajle izrišeta tanka, drobcena stebelca bilk na bregu … 

Sveta, v katerem kvečjemu zvok še sproža v ljudeh nekaj, čemur bi rekla »animistična zaznava«. Tisto, zaradi česar večina ljudi med potovanjem posluša glasbo in zaradi česar npr. v filmih ustvarjamo/percipiramo atmosfero ravno z zvokom.

Ko se mi litoželezna traverza mostu med hojo vleče ravno na višini oči in v posnetku zveni nizek, hrapav ton (verjetno drgnjenja loka po strunah kontrabasa), začutim, kako most v svoji notranjosti ječi pod težo zaslepljenega hegemoničnega sveta. Sveta, ki mu je že Kant kar določil, da mu je umrl bog. Sveta, v katerem kvečjemu zvok še sproža v ljudeh nekaj, čemur bi rekla »animistična zaznava«. Tisto, zaradi česar večina ljudi med potovanjem posluša glasbo in zaradi česar npr. v filmih ustvarjamo/percipiramo atmosfero ravno z zvokom. In prav ta goli abstraktni zvok, ki se na posnetku ves čas prepleta z verbalnimi inserti, je poglavitna poetična nit, osnovno in presežno vezivno tkivo, ki nas opomni, da je duša le drugo ime za zvočnost stvari: ob čemer in zaradi česar še tu in tam začutimo, da je vse (ne le bitja, celo kamni) na svojstven način živo. … tako se iz reke štrleč kamen odstre kot zaznavno pomenljiv moment v pokrajini, od koder pomaha bog, sicer umaknjen v neslišnost … V gozdnem parku, kamor prispemo ravno ob koncu zvočnega sprehoda, že čaka Tomaž, naslonjen na staro deblo, kot alfa volk, ki zbira svoj trop. Danes ne rabimo praznega bazena, ki zabetoniran zeva sredi gozda. Še manj ‘animacijskega kotička’, kot pravi tabla na baraki. Imamo vse, kar rabimo. In če bi kdo še vseeno rad preveril, je tu zanj še tretji dogodek. 

Resnici na ljubo po programu predviden tretji dogodek žal zamudim, saj se s Saško na poti nazaj tako zagovoriva o vsem, kar sproža Glas šakala, da Tomaž nekajkrat celo pride za nama, da bi naju pospešil – slednjič pa sam sreča znanca in zaostane. Tako to gre. Preostanek časa namesto na Utopičnem počitku preživim ob šilcu orehovčka v prijetni družbi prijetno utrujenih ljudi. Na splošno se mi ne zdi prav nič nenavadno, da je tak celodnevni festival kanček prenatrpan. Štejem pa toliko bolj v plus Petri Hazabent, da o vprašanju dovolj dolgih pavz pri organizaciji iskreno in neobremenjeno spregovori sama. V luči značilne slovenske defenzivnosti, tega narodnega športa, v katerem se vsi ves čas pretvarjajo, da je vse v redu in zato ne sme nihče ničesar izrekati, prepoznam v Petrinih besedah neprecenljivo zrelost. In ravno zato, ker samo preprosto govoriva o tem, tokrat tudi res je vse v redu. Če bi več ljudi večkrat šlo na predstave, bi sčasoma morda le dojeli, da ne igranje, ne pretirano poudarjanje, pa tudi ne ogibanje ne ustvarjajo dobrodejnega učinka. Drobci zadnjega (zame tretjega) dogodka Mnogovrstne pokrajine: večerja tekočih zgodb v Portalu Kible lepo odstrejo ta zanimiv paradoks in vse skupaj postavijo v perspektivo. Alicia Ocadiz in Tery Žeželj namreč pripravita pravi ritual, v katerem nam, posédenim za mizo v krogu, z vso pozornostjo skozi sam performativni material razdelita toplo juho, ki človeka pogreje. In vendar njun skrajno zresnjeni performativni modus, tisti zategel, pretirano uperjen pogled, ki se ga skoraj ustrašiš (in ki ga bojda tudi volkovi ne marajo), stoji kot »lakmusov kontrapunkt« celotnemu dnevu. Tu resnično ne gre za neposrednost (ki jo tako zmotno izganjamo), ampak prav za nepropustnost. Nekaj, kar smelosti postavi zaporo. In ko človek ne začuti prostora, da bi (verbalno ali telesno) lahko izrazil, kako se tu nekaj ne usede povsem, tudi napake ne more razbremeniti njene napačnosti. S tem pa torej jasno zagledamo, da življenja in rituala ne podpira forma delovanja, ampak neka bolj preprosta zaupajoča razprtost, ki stvari tiho povabi in prikliče v polje: očala, ne kot okvir, ampak leče preko vsega telesa, ki korigirajo slabovidnost, da nenadoma zaznaš še vse druge, že ves čas prisotne pojave. Ker je ta juha že sama po sebi hranljiva, če ji le dovolimo, da iz nje zadiši tisto, kar je v Izkustvenem uvodu še najlepše izrazil eden od udeležencev kot asociacijo na besedo ‘modem’: neizbežna medsebojna povezanost. 

Radharani Pernarčič
je ustvarjalka na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, plesna pedagoginja, pesnica in kulturna antropologinja.

---

Produkcija: Društvo NAGIB
Kuratorski proces: Petra Hazabent
v odprtem dialogu z Anjo Bornšek, Tomažem Tomljanovićem, Toni Soprano, Andrejo Kopač, Barbaro Kukovec, Katjo Kosi, Miho Horvatom idr.
Pomoč pri produkciji in promociji: Eneja Urnaut
Vizualne intervencije: Toni Soprano Meneglejte
Koprodukcija: MKC Maribor – Kulturni inkubator, Fundacija Sonda – GT22
Partnerji: Kibla, Vinyl Fabrika
Podpora zamisli o Mrežnem centru: MKC Maribor, Lutkovno gledališče Maribor, Narodni dom Maribor, Fundacija Sonda – GT22, Kreativni inštitut
Tehnična podpora: Marko Lük, Tomaž Tomljanović, Rob Canning in platforma konS
Finančna podpora: Mestna občina Maribor in Ministrstvo za kulturo

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)