Nič in nekaj

Blaž Lukan v tokratnem eksperimentalnem zapisu o mozaični predstavi RAM RAM Gotvana Vlada Repnika pusti, da ga skozi besedilo popelje poigravanje z jezikom, ki se razvija, premetava in raziskuje razpetost med ničem in nečem.

Tam vmes ne bi smelo biti ničesar, pa, kot rečeno, je. Vmes je tudi opna, morda sploh ne prostor, temveč odsevna površina, večinoma transparentna, na trenutke z napako v šivu, v tisku. Tam se zgoščajo slike. Po naključju, ki ni naključje kot brezključje, temveč je na-ključ. Možno ga je odkleniti, razvozlati. A le z imaginarnim, neobstoječim ključem.

Najraje ne bi nič. Najraje bi nič. Ne more se odločiti. A nekaj vseeno. Nekaj vseeno je. Najprej on sam. Ne kot ego, bolj kot alter ego samega sebe. Nekdo, ki hodi, ki se premika, ki ga nekaj premika po ulicah, poljih, letališčih, razstavah, po notranjih svetovih … Aha, to je slaba formulacija. Ni tega zunaj in znotraj, vse je vmes, in še bolj vmes, vmesvmes, v razmaknjenem vmesnem prostoru, ki je usmerjen na vse strani, raztreščen brez prvotnega treska. Nekdo, ki je del vsega, kar je, kar se odvija v času, ki ga ni. V času, ki je tako, da ga ni. V času, ki je. On je sam svoj čas. Namesto sebe vidi vse okrog sebe. Ne vsega, samo tisto, kar vidi. Tavtologija na dveh nogah. In to ujame v svojo zavest, ki je lepljiva, magnetična, dovzetna, deljiva, hlapljiva. Odtisi sveta se pravzaprav shranjujejo v sluznicah, na zgubanih podlagah brez stalne oblike, v plazmi, ki se neprestano guba vase, deli sama s seboj. Kot bi se on samega sebe sploh ne zavedal. Kot bi zrl v nekaj vmes, niti vase niti v svet, niti not niti ven. Tam vmes ne bi smelo biti ničesar, pa, kot rečeno, je. Vmes je tudi opna, morda sploh ne prostor, temveč odsevna površina, večinoma transparentna, na trenutke z napako v šivu, v tisku. Tam se zgoščajo slike. Po naključju, ki ni naključje kot brezključje, temveč je na-ključ. Možno ga je odkleniti, razvozlati. A le z imaginarnim, neobstoječim ključem. 

On ni paradoks, temveč doksa, ni para, temveč meta, čeprav vselej tudi metem-, v prehodu in prenosu, v selitvi. In tu, isti, isti s samim sabo kot z odtisom na sebe, z nepomembno, a opazno razliko, z zamikom, ki je slika sebe na platnu sebe kot drugega. On je drugi-v-sebi, sebidrugi. Njegove slike se plastijo druga na drugo, a se ne združijo v nekaj tretjega, ni tretje slike, temveč samo prva, druga, tretja … in tako v neskončnost. Ni novih in starih slik, vtisov, odtisov, samo odtis tega, kar je, ko ga ni več. Vtis minevanja pa je vseeno napačen, bolje vtis hipnega trajanja, nasilno prekinjen z voljo, ne s časom, z osebno gesto, ne z utripanjem kurzorja. Ni vseenosti, vse-enosti, je tudi hierarhija. Hierarhija zaporedij, odločitev za vdih ali izdih, za šepet ali krik, razvrstitev v prostoru slik in glasov, vselej je nekje neka dominanta. Zavest o njej je predmet večnega in nemogočega preseganja. 

Kaj je močnejše: glas ali slika? Kaj je pomembnejše: živi nastop ali projekcija? Kaj je prej: gib ali statika? Sama napačna vprašanja, ki jih vsak novi prizor odriva na stran, a vendar visijo v prostoru kot nevidno tereminsko valovanje. Kaj je živo in kaj samo predstavljeno kot živo? Tu se moramo ustaviti. Živo je vseživo, vednoživo, tudi ko je neživo. Sklop -iv- v besedi živo, če ga namesto horizontalno preberemo vertikalno, je vektor, usmerjen v neskončnost. A tudi to, da samo je, je premalo. Potreben je premik, zamik, odmik, gib kot nerazpoznaven madež na premaknjeni fotografiji, gesta, ki je sama zase telo, živo telo. Smisel je v nerazpoznavnosti, a soočenju – iz oči v oči – s telesom. Tu morda vendarle nastopi tretje telo, večdimenzionalni korpus na meji vidnega, veliki brat ali potlačeni jaz, tovariš ali vzbujevalec občutka krivde nad vsem zamujenim, miselni vzorec ali samo hipnagoga, impulz, ki ukaže veki, naj obmiruje na pol poti. Nič ni omejeno s čutili, nobena zaznava ni nad drugo, razen Zaznave kot take, ki je sinonim za prisotnost, za uprostorjenje in izčasenje, za trasiranje gazi v snegu ali pesku tik pred snežnim ali peščenim viharjem. Sled je smisel, ki se nenehno briše, odsotni smisel, ki je pravi vir svetih knjig. 

Prizor ni nekaj, kar si želi postati vidno, temveč nasprotno, vidno na poti k nevidnemu. Iz svetlobe v senco in nato v temo. Ki pa pulzira.

Prizor ni nekaj, kar si želi postati vidno, temveč nasprotno, vidno na poti k nevidnemu. Iz svetlobe v senco in nato v temo. Ki pa pulzira. Tema ni nič, ni pojem nevidnega, temveč z vidnim do kraja napolnjen pogled, bolje: oko, v katerem na trenutke pobliskava, tako močno, da hkrati tudi slepi. Namesto vidnega tudi slišno. A slišno ni nadomestek za vidno, temveč je sámo zase, brez primerjave, živo in zaznavno in z zmožnostjo uprostorjenja in izčasenja. Slišno prav do ušesa, do notranjega ušesa, v prekat, z zmožnostjo utelešenja. Slišno kot novo telo-v-telesu. Sočasno in vzporedno z vidnim. Proizvod glasu, giba ali tehničnega pripomočka. Telo je telo tudi s podaljški, s protezami, inštrumenti, ki segajo tako vanj kot v prostor. Telo je prostor, ki sega v čas. Stik telesa, prostora in časa povzroča vibracije, ki jih zaznavamo s kožo. Pravzaprav gre za drgnjenje, trenje, nič v stiku z ničemer se drgne, iskri, sproža valove, omogoča vznik tonov, glasov, vonjev in okusov. Hipersenzibilno telo pa je mogoče doseči tudi brez podaljškov, ti ga samo intenzivirajo, usmerjajo v neznano, v skrito, v za- in breztelesno. 
Dogodek je poln godbe, zgodb, vse izvira iz srečanja, drgnjenja, trenja, do prasketanja in iskrenja in dima in gorenja in plamtenja, vse do pepela, ki sneži po prostoru, pa čeprav samo v imaginaciji gledalca, poslušalca. Kje v vsem tem je torej on? Kot bi bil vseprisoten nekje na stropu ali morda izničen, vtisnjen v tla. Morda tisti zvok, ki nepričakovano zadene bobnič in je kljub razberljivemu pomenu v resnici čista abstrakcija. Morda še vedno tista senca, »padajoča na naš trenutek s težo metulja«. Kot tisti blisk projektorja, preden se slika materializira na podlagi platna ali zidu, niti linija niti lisa, morda samo odtis prihajajoče svetlobe na zrklu, ki pa ostane v njem kot rezka bolečina, kot počasi pojemajoča sled. On sam kot kotaleči se grm v puščavi, ki gori, snežna kepa, ki se tali v dlani, krap, ki plava v bazenu, sem in tja, v nepravilnih intervalih, brez ustavljanja, v osmicah in krogih in nenadnih skokih nad gladino, pa le on sam pozna svojo lastno logiko, lasten smisel. Ki ni zapisan v nobenem programu, v nobeni knjigi. Mar res RAM? On sam je svoj prog-ram, sam zase knjiga, gesta, prizor, dogodek. Komaj opazen, skoraj kot nič. Ki bi bil najraje. Ne bi bil. Nič. In nekaj.

Blaž Lukan
je teoretik na področju scenske umetnosti, profesor dramaturgije na AGRFT. Deluje tudi kot kritik in dramaturg.

---

RAM RAM
Scenarij in režija: Gotvan Vlado Repnik
Dramaturgija: Nina Meško
Nastopajo: Tatiana Kocmur, Ryuzo Fukuhara, Marko Batista, Nagisa Moritoki, Radharani Pernarčič, Sanja Simić, Dominik Mahnič, Borut Savski
a=tf²: Igor Štromajer
V filmu: Blaž Šef, Tjaša Ribizel, Peter Tomaž Dobrila, Dragan Živadinov, Simon Svetlik, Boštjan Leskovšek, Iva Tratnik
Kamera in montaža: Nina Meško, GVRbabaLAN
Posebna zahvala: Neem Karoli Baba, Lena Lars, Nicolas Bourriaud, Bojana Kunst, Marcus Steinweg, Marieke Sophie Werner, Matej Marinček, Jatun Risba, Mladen Stilinović
Produkcija: GVR Zavod za umetniško produkcijo
Soprodukcija: Cirkulacija², CUK Kino Šiška, Kibla Maribor

Opombe bralcev (0)