Koreografsko zgodovinjenje sodobnega plesa in njegove zagate

Rok Vevar v svojem prispevku pod drobnogled vzame nekaj nedavnih dogodkov, ki v slovenskem prostoru komunicirajo z zgodovino plesnega ekspresionizma in modernizma na teh tleh. Pri tem kritično preizprašuje tako memoaristično in avtodokumentarno, torej privatno, naravo zgodovinjenja izraznega plesa, kot tudi ohlapno referenčnost nastajanja koreografije.

V zadnjih mesecih smo si na domačih sodobnoplesnih prizoriščih lahko ogledali dve predstavi, ki se na različna načina sklicujeta na domačo sodobnoplesno zgodovino: na plesna dela ali biografska dejstva plesnih umetnic in umetnikov, ki so izšli iz predvojnega nemškega plesnega ekspresionizma in plesnega modernizma Weimarske republike.

V zadnjih mesecih smo si na domačih sodobnoplesnih prizoriščih lahko ogledali dve predstavi, ki se na različna načina sklicujeta na domačo sodobnoplesno zgodovino: na plesna dela ali biografska dejstva plesnih umetnic in umetnikov, ki so izšli iz predvojnega nemškega plesnega ekspresionizma in plesnega modernizma Weimarske republike. V Dvorani Duše Počkaj v Cankarjevem domu je 2. decembra 2022 Urša Rupnik predstavila prvo fazo dvoletnega avtorskega opusa Zgodovinjenje sodobnega plesa z naslovom Iščoča, pred predstavo pa se je odvil pogovor Zgodovinjenje plesa #1: Upor, ki ga je moderirala Andreja Kopač in na katerem so Vilma Rupnik, Jasna Knez in Bara Kolenc spregovorile o solističnem delu Žive Kraigher Upor. V Plesnem teatru Ljubljana pa je bila 28. 12. premiera plesno-gledališkega dela Stopi iz moje sence PI314 – Hommage življenju in delu Pina in Pie Mlakar v režiji Nede R. Bric ter s plesom in koreografijo Nastje Bremec Rynia in Michała Rynia. A to nista edina dogodka, ki sta nas v zadnjih mesecih spomnila na evropski plesni modernizem.

Urednica Nela Malečkar in avtorica Malina Schmidt Snoj sta 11. oktobra v Slovenskem gledališkem inštitutu predstavili monografijo Brina – Samo en ples, prvo biografijo plesalke, koreografinje, pedagoginje in partizanke Marte Paulin Schmidt – Brine, ki je v zadnjih letih z ohranjenimi gradivi domač in mednarodni sodobnoplesni prostor med drugim spomnila na svoje edinstvene partizanske plesne nastope. Prav na dan premiere Iščoče pa je svet obšla še novica, da je Unesco, Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, nemški moderni ples (povečini gre za nemški plesni ekspresionizem) uvrstil na seznam nesnovne kulturne dediščine. 

Zanimanje za zgodovino sodobnega plesa, iskanje, zbiranje in arhiviranje sodobnoplesnih gradiv ter preučevanje te umetniške prakse z novimi metodologijami se je od začetka devetdesetih po Evropi močno povečalo, v Združenih državah Amerike pa je ta humanistična panoga svoj povečani zagon dobila poldrugo desetletje prej. Od maja do septembra 1977 se je na različnih plesnih prizoriščih po New Yorku odvila serija dogodkov, posvečenih petdeseti obletnici smrti ameriške plesalke in koreografinje Isadore Duncan, najbolj emblematične figure ameriškega modernega plesa, in takratna ameriška kulturna javnost je lahko ob tistih skromnih nekaj metrih filmskega traku, na katerih je ujet ples Isadore Duncan (če se ga je vrtelo počasi, je slika utripala dolgih dvanajst sekund), prvič v živo videla serijo njenih obnovljenih del. Januarja 1978 je plesalka Annabelle Gramson, ena od nadaljevalk plesne zapuščine ameriške plesne zvezdnice, dvorano Brooklyn Academy of Music polnila z javnostjo, ki si je prišla ogledat izbrane rekonstrukcije ameriške sodobnoplesne pionirke. Odziv je bil presenetljiv. To je bil dogodek, ki je v takratni živi newyorški plesni skupnosti nenadoma spodbudil interes za zgodovino te umetniške prakse. 

Ameriške univerze so bile ključne pri financiranju raziskav in koreografskih postavitev v svojih gledaliških dvoranah. Prav v obdobju epidemije aidsa se je tamkajšnja plesna umetnost prvič resnično zavedela svojega časa.

V Združenih državah Amerike se je v osemdesetih in devetdesetih letih odvilo obdobje sodobnoplesnih in baletnih koreografskih obnov, rekonstrukcij, novih koreografskih odzivov na referenčna plesna dela, konferenc in simpozijev o pomembnih poglavjih plesne zgodovine dvajsetega stoletja. Spremljale so jih publikacije, zborniki, sledile so monografije, ki so plesno zgodovino iz memoaristične literature premaknile v polje znanstvenih in strokovnih interpretacij. Ameriške univerze so bile ključne pri financiranju raziskav in koreografskih postavitev v svojih gledaliških dvoranah. Prav v obdobju epidemije aidsa se je tamkajšnja plesna umetnost prvič resnično zavedela svojega časa. 

Po padcu Berlinskega zidu in koncu hladne vojne pa se je rekonstrukcijsko-historiografska vročica ponovila in nadaljevala v Evropi. Ob združitvi Nemčij v novo Zvezno republiko leta 1990 so se tam prvič po drugi svetovni vojni vzpostavili pogoji za resno preučevanje sodobnega plesa v njegovih različnih zgodovinskih fazah, saj so različni arhivi nekdanje Nemške demokratične republike prvič postali javno dostopni. Spremembe po celotni Vzhodni Evropi so nenadoma zgodovinjenju plesa omogočile, da je obe svoji pretekli geokulturni polovici lahko ponovno sestavil. Po letu 2010 se je po Evropi odvila vrsta razstav, ki so sodobnoplesno zgodovino rekontekstualizirale v stikih z drugimi umetniškimi praksami in obdobji. Najvidnejši izmed njih sta bili Move! Choreographing You – Art and Dance Since 1960s, ki se je v londonski galeriji Hayward odprla 13. oktobra 2010, in Danser Sa Vie, ki je v pariškem centru Pompidou sledila 23. novembra 2011 in bila posvečena stoletju sodobnega plesa. Vrsto dokumentov (različnih medijev) je svetovna javnost na teh razstavah videla prvič. 

A pri tem je treba dodati nekaj bistvenega. Pretežni del sodobnoplesne zgodovine, povezane z izraznim plesom, so oblike samozgodovinjenja, memoaristike ali avtodokumentaristike, s katerimi znanstvena ali strokovna javnost v resnici ne more stopiti niti v dialog niti z njimi polemizirati, ker ji arhivska gradiva preprosto niso na razpolago.

Pri nas sodobni ples ni edini zgodovinopisni predmet, ki je podvržen zelo počasnemu in občasnemu raziskovanju. »Zgodovinjenje slovenskega sodobnega plesa se družbeno angažira z odpiranjem, raziskovanjem, reaktualiziranjem dela slovenske plesne zgodovine (obdobja izraznega plesa), ki je mnogokrat zamolčan, spregledan in neupoštevan,« zapiše Urša Rupnik v gledališkem listu ob predstavi Iščoča. Neupoštevan? V resnici se pri nas glavnina publikacij in monografij o zgodovini plesa, ki so bile doslej napisane in izdane, posveča umetnicam in umetnikom, ki so tako ali drugače povezani z izraznim plesom in drugimi izpeljavami plesnih praks Weimarske republike. Ostali sodobnoplesni fenomeni, opusi, dogodki ali paradigme so obdelani v neprimerno manjšem obsegu ali s pripadajočimi gradivi nesistematizirani, kar onemogoča možnosti za zgodovinske interpretacije. A pri tem je treba dodati nekaj bistvenega. Pretežni del sodobnoplesne zgodovine, povezane z izraznim plesom, so oblike samozgodovinjenja, memoaristike ali avtodokumentaristike, s katerimi znanstvena ali strokovna javnost v resnici ne more stopiti niti v dialog niti z njimi polemizirati, ker ji arhivska gradiva preprosto niso na razpolago. Eden od bistvenih problemov našega sodobnoplesnega zgodovinjenja je, da je to v resnici privatna in ne javna reč in da je v primeru izraznega plesa v nesorazmernem obsegu podvrženo privatnim interpretacijskim nadzorom. Zgodovinjenje je nekaj drugega. 

Zgodovinske reference so priročna stvar, kadar javnost o njih ni kaj dosti poučena. Tako v primeru koreografije Iščoča, kakor tudi v primeru Stopi iz moje sence PI314 – Hommage življenju in delu Pina in Pie Mlakar so nekakšna vsebinska kulisa, optični okvir, ki naj bi skromnim plesno-kinetičnim gradivom zagotovil značaj koreografije. Pri obeh delih je poglavitna težava v resnici avtorska, ustvarjalna, umetniška in se tiče odgovora na vprašanja, kaj koreografija je ali kaj lahko naredi ali kako lahko postane ali nastaja? Kaj jo lahko generira? Kakšen zastavek? In nemara: čemu?

Tu Urša Rupnik slovenski izrazni ples resnično denacionalizira in ga premakne v sodobnost zaradi tega, ker je kinetika – v nasprotju z evgeničnimi prepričanji Mete Vidmar, pa tudi z nazori nekaterih občasnih predvojnih kritikov izraznega plesa, kot je bil npr. Anton Podbevšek – vselej onstran nacionalnega. 

Iščoča svojo koreografijo utemelji v celoti na narativnih in erotičnih elementih, ki so v plesu ponavadi učinkoviti zgolj takrat, kadar ima koreografinja pisateljske veščine. Kar je zanimivo, če pomislimo, da je bila ena od temeljnih teženj domačega izraznega plesa absolutnost; plesna avtonomnost, ki se skuša osvoboditi pripovednih elementov in temelj koreografije poiskati v gibanju. In takšen je v resnici tudi Upor Žive Kraigher, kjer ima podtekst funkcijo kinetično-plesnega generatorja, ne da bi bili gledalcem dostopni referenti plesa. Berljivi so mu zgolj v njegovih gibalno-plesnih učinkih. Najmočnejši in resnično transgresiven trenutek Iščoče je v resnici začetni prizor, performativni predlog, v katerem krožne linije rok, elementarno avtorsko plesno gradivo Mete Vidmar, izvajata Maša Kagao Knez in Dalanda Diallo, domači plesalki z afriškimi koreninami. Tu Urša Rupnik slovenski izrazni ples resnično denacionalizira in ga premakne v sodobnost zaradi tega, ker je kinetika – v nasprotju z evgeničnimi prepričanji Mete Vidmar, pa tudi z nazori nekaterih občasnih predvojnih kritikov izraznega plesa, kot je bil npr. Anton Podbevšek – vselej onstran nacionalnega. 

Koreografija je zanju zgolj gibalni sprehod kinetičnega besedila, ki pa se brez časa in teže težko podrgne ob gledalska telesa.

Koreografija Stopi iz moje sence PI314 – Hommage življenju in delu Pina in Pie Mlakar je sestavljena izključno iz abstraktnih plesno-kinetičnih elementov, z ohlapnimi referenti, ki se tičejo navtičnih epizod Pie in Pina Mlakarja (bila sta strastna jadralca). Umetnika svoj ples razumeta kot sosledje plesno-kinetičnih stavkov (zgolj sintaktičnih in ne vokabularnih niti dinamičnih) in tako si ustvarita avtoritarno koreografsko besedilo, ki ju vselej priganja, zato težko kamorkoli prispeta. Pretvorita se v poslušne recitatorje svojega koreografskega besedila, v katerem si odrečeta tako rekoč vsako možnost molka, premora, zastanka (osnovnega dinamičnega elementa gibanja). Njuni telesi sta vedno hitrejši od svojih izvornih materialnih časov, zato sta vselej izrazito lokalizirani na kopno mesto povedi (te ali one gibalne naloge, pogojeni z imperativno modalnostjo) in v njih se prostor ne uspe razprostreti, nobena krajina naseliti, zato gledalec v njunih telesih pogreša čas. Deficit teže (pri tem je treba izvzeti Michała Rynio, ki se ji v suspendiranem gibu na vrveh in še kje zna prepustiti) jima ga ne dovoli užiti. Koreografija je zanju zgolj gibalni sprehod kinetičnega besedila, ki pa se brez časa in teže težko podrgne ob gledalska telesa. Okvirjena je z učinkovitimi gledališkimi elementi, vključno z referencami iz biografije Mlakarjev. 

Koreografijam ni vselej potrebna zgodovina (plesa), vsekakor pa vedno potrebujejo to ali ono obliko časa: materialno, kinetično, konceptualno, proceduralno, kompozicijsko ali konstrukcijsko, lahko tudi narativno, socialno ali kulturno. Samo tako se lahko umestijo v zgodovinski čas plesa ali se z njim pogovarjajo.

ROK VEVAR
je publicist na področju teorije in zgodovine sodobnih scenskih umetnosti ter zgodovinar in arhivar sodobnega plesa.

---

Iščoča, zgodovinjenje slovenskega sodobnega plesa
Avtorica in plesalka: Urša Rupnik
Plesalci in soustvarjalci: Dalanda Diallo, Maša Kagao Knez, Luka Ostrež, Ursus Dancers (Katarina Bogataj, Dijana Džamastagić, Vanja Kolanovič, Katja Kučina, Kaja Marion Ribnikar, Hana Murovec, Anja Spasovski, Nadja Spasovski, Sara Stadler, Nika Zidar)
Avtorska glasba: David Kocmur, David Nik Lipovac
Oblikovanje luči in scene: Danilo Pečar
Kostumografija: po lastni zamisli ustvarjalcev
Produkcija: Studio za svobodni ples, društvo
Ko-produkcija: Cankarjev dom, Plesni Teater Ljubljana, Plesni Epicenter
Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS (v okviru Avtorskega opusa 2022-2023)

STOPI IZ MOJE SENCE PI314: Hommage življenju in delu Pie in Pina Mlakar
Koncept in režija / Concept, Direction: NEDA R. BRIC
Ples in koreografija / Choreography, Performance: NASTJA BREMEC RYNIA, MICHAL RYNIA
Dramaturgija / Dramaturgy: ROK ANDRES
Scenografija / Set Design: RENE RUSJAN, BOŠTJAN POTOKAR
Video / Video: MAGNETIZM (MEGI MILOŠEVIĆ MIHAJLOVSKI IN MILI MIHAJLOVSKI)
Glasba / Music: MATEJA STARIČ
Kostumografija / Costume Design: NATAŠA RECER
Oblikovanje luči / Light Design: ANDREJ HAJDINJAK
Izdelava scene / Set Make: ŽIGA LEBAR
Producentka / Producer: KATJA SOMRAK
Produkcija / Produced by: PLESNI TEATER LJUBLJANA
Koprodukcija / Co-Produced by: ZAVOD MN PRODUKCIJA
Zahvala / Special Thanks: TOMO MLAKAR, DUŠKA ŽITKO, BRUNO ANTONAC, FRANCO JURI, VOJKO VIDMAR, BRANKO POTOČAN

Opombe bralcev (0)