Kam z vsemi temi kresnicami?

Maša Jazbec se je ob ogledu predstave Gorjanci podala v svet vil, velikanov, volkodlakov in povodnih mož. Gorjance pri tem primerja z uprizoritvama Kresna noč in Žene v testu ter ugotavlja, da bi morali namesto pretirano romantiziranega dojemanja slovenskega izročila slednjega kritično premisliti v duhu enaindvajsetega stoletja.

V Bajkah in povestih o Gorjancih se motivika vsakdanjega življenja pomeša s predkrščanskimi verovanji, slovensko mitologijo in odnosom človeka do narave predvsem preko čarobnega, mitičnega pojmovanja in razlaganja nenavadnih naravnih pojavov.

Šolski kurikulum narekuje pregled, spoznavanje in obravnavo slovenskega ljudskega izročila. S kanonizirano snovjo ustnega, pripovednega in zapisanega izročila se tako slej ko prej ubadata sleherna učenka in učenec osnovne šole. Med obveznim in izbirnim čtivom se znajdejo tudi Bajke in povesti o Gorjancih Janeza Trdine, v katerih se motivika vsakdanjega življenja jugovzhodnega slovenskega območja iz obdobja devetnajstega stoletja, prikaz takratnega ustroja pretežno podeželske slovenske družbe, pomeša s predkrščanskimi verovanji, slovensko mitologijo in odnosom človeka do narave predvsem preko čarobnega, mitičnega pojmovanja in razlaganja nenavadnih naravnih pojavov. Če se marsikatera učenka ali učenec (statistično nepreverjen podatek, a empirično nemalokrat izpričan med klopmi poljubno izbrane slovenske osnovne šole) vrti v začaranem krogu arhaične slovenske besede ob prebiranju Trdinovih bajk in povesti, zapisanih pred več kot dvestotimi leti, se huduje in stoka nad obligatorno naravo učenja (v pretežni meri) maternega jezika, pa se lahko udobno namesti v krožni strukturi Štihove dvorane Cankarjevega doma in prisluhne ter se prepusti prepletu simbolične in metaforične govorice uprizoritve Gorjanci.

Vile, velikani, volkodlaki in povodni mož se znajdejo ob Lenčki, Janku in Metki.

Režiserka Maruša Kink je nabrala drobce in motive Trdinovih Gorjancev in skupaj z avtorsko ekipo ponudila osvežen in delno aktualiziran vpogled v slovensko izročilo. Vile, velikani, volkodlaki in povodni mož se znajdejo ob Lenčki, Janku in Metki. Vse polnovredno utelesijo, jim dajo glas in trdno postavijo v uprizoritveni prostor ustvarjalke Nataša Keser, Urša Kavčič in Zvezdana Novaković. Pripovedne niti oz. različne pripovedi naštetih bajeslovnih likov se med sabo prepletajo in mestoma tudi prelomijo s pretirano impulzivnimi izstopi iz situacije, še posebej z izigravanjem in namigovanjem na medsebojne napetosti v igralski zasedbi. Ustvarjalke namreč menjujejo svoje vloge igralk (skladno z različnimi pripovedmi) s performativnimi. Pred občinstvom vzpostavijo sebe z lastno identiteto performerk, med seboj (tudi z lučno oblikovalko in oblikovalcem zvoka) se sporazumevajo v pogovornem in stilno bolj sproščenem jeziku ter nakazujejo medosebne odnose izven samih pripovedi. Uprizoritev pri tem sicer ne popusti in se ne ukloni tovrstnim pomanjkljivostim, čeprav se postavlja vprašanje, čemu se pojavi potreba po tovrstnih igralsko-performativnih alternacijah. Izstopi lahko pomenijo stik z doživljanjem »tukaj in zdaj« uprizoritve, rišejo vzporednice s sedanjim dogajalnim prostorom in narekujejo misel, da sta sedanjost (v smislu sodobnega časa) in preteklost (zgodbe, bajke in povesti ljudi preteklega in ciljnemu občinstvu oddaljenega časa) kljub vsemu še kako povezana.

Namigi na potrošniškega povodnega moža, objestnost, pritlehnost in preprostost velikanov ne zadostujejo, da bi lahko govorili o močni in premišljeni ali dlje segajoči aktualizaciji.

Tovrstnemu doživljanju uprizoritve vsekakor pripomore prisotnost glasbe in plesa. Glavno temo z različnimi variacijami predstavlja pesem, ki jo navdihuje narava (»Enkrat je bila voda, enkrat je bila skala, enkrat je bila…«). Pesem, petje, glasbene vložke s harfo (avtorica glasbe je Zvezdana Novaković) pospremi s počasnimi gibi skorajda mistična ali raje z zbujanjem skrivnostnega in fantazijskega dogajalnega prostora (kljub jasnemu zavedanju umeščenosti v gledališki prostor Cankarjevega doma) mistično naravnana plesna koreografija (Ana Pandur), pri čemer ne gre prezreti podobno naravnanih scenografije in kostumografije (Vasilija Fišer). Zdi se, da uprizoritev Gorjanci z umerjenim lučnim oblikovanjem (močni kontrasti svetlobe, senc in teme, v izrazito modrih in rdečih odtenkih, ki spominjajo na s soncem obsijano gozdno jaso ali na tančice megle v globinah mračnega gozda) pričara skrivnostnost narave (čeprav kot gledališka stvaritev znotraj gledališke dvorane tako zelo oddaljena od nje), nepojasnljivo moč nadnaravnih sil z ritmizirano besedo in pesmijo, bajeslovna bitja pa približa doživljanju sodobnega (mladega) občinstva s poskusom aktualiziranja snovi. Namigi na potrošniškega povodnega moža, objestnost, pritlehnost in preprostost velikanov pa ne zadostujejo, da bi lahko govorili o močni in premišljeni ali dlje segajoči aktualizaciji. Omenjeni motivi so sicer zlahka opaženi, vendar ostajajo znotraj pripovedi, te ne spremenijo in delujejo kot slutnja, da bi lahko prikazane karakteristike našli tudi v vsakdanjem življenju, v podobi nebajeslovnih bitij.

Poleg Gorjancev se slovenskemu izročilu posvečata tudi uprizoritvi Kresna noč in Žene v testu.

Vzporedno z Gorjanci ne gre prezreti vsaj še dveh uprizoritev, in sicer uprizoritve Kresne noči (družinski muzikal v koprodukciji Slovenskega komornega glasbenega gledališča in Cankarjevega doma, za otroke od 6. leta dalje) in uprizoritve Žene v testu SNG Drama Ljubljana, namenjene odraslemu občinstvu. Obe uprizoritvi se na tak ali drugačen način posvečata slovenskemu izročilu, pri čemer prva na svoj način poustvari pojmovanje kresne noči z obujanjem slovanske mitologije (libreto je delo Jere Ivanc), druga pa prikazuje svojevrsten pregled slovenskih ljudskih pesmi, v katerih se pojavijo pojmovanja ženske figure (glede na to, da čas nastanka ljudskih pesmi ni jasno določen, si lahko predstavljamo podobo ženske v slovenski družbi tekom stoletne ali dvestoletne tradicije) in iz katerih veje ciklično pojmovanje narave.

Družinski muzikal, poln čarobnih zvokov in spevov (pri oblikovanju glasbe je poleg vodilnega Janeza Dovča sodelovala tudi Zvezdana Novaković, ki se pojavi tudi kot performerka, njen ustvarjalni doprinos pa muzikal poveže z glasbenim vzdušjem Gorjancev), ki spominjajo na vilinske napeve (ali vsaj na predstave o tem, kako naj bi vilinski napevi zveneli), se osredotoči na skrivnost legende o kresni noči. Deklica in deček se podata v globine gozda in se znajdeta ujeta v spopad med staroverskim bogom Kresnikom, predstavnikom luči in sonca, in kačjim zmajem, predstavnikom teme in zla. V boju med dobrim in zlim, kar je sicer poglavitna tema starodavnih legend in slovanske (slovenske) mitologije, na pomoč priskočijo vile, sojenice in kresnice, ter otrokoma pokažejo, kako veliko moč ima (metaforizirana) svetloba v posamezniku in kako lahko družno preženemo temo.

Uprizoritev Žene v testu se izročila loti s prikazovanjem ženskih vlog, s tem pa skuša aktualizirati vseprisotno moč in breme patriarhalne družbe.

Kajpak se uprizoritev Žene v testu mitološke tematike, še bolj pa slovenskega ljudskega izročila, poloti na drugačen, ne toliko legendaren način v smislu polariziranega boja med dobrim in zlim. Skozi prepevanje pesmarice (izbrane pesmi: Ena mat, Sveta voda, Oče Rožman za mizo sedi, Nuna Jerica, Smrt čevljarjeve ljubice, Preljube sestrice, Prekleta deklica – hudičeva nevesta, Pobelelo polje, Me močno glav’ca boli, Mati proda otroka, Lepš’ga drevesa nej na svet, Še kiklco prodala bom, Kdor pije alkohol, Hribčki, ponižajte se, Vóznica, Angelček, varuh moj, Dober večer, bogdaj, Pa ta pesem je preč) štirih letnih časov se izrišejo vloge ženske v slovenski družbi (skozi različna stoletja). Tudi v tej uprizoritvi ima ključen pomen cikličnost narave in ujetost družbe v svoje lastne družbene okvire in pričakovanja. Bolj kot prisotnosti nadnaravnih bitij se uprizoritev izročila loti s prikazovanjem ženskih vlog. Ženska kot delavka, lahkotnica, sestra, zapeljivka, ujetnica, vernica, skušnjavka, žrtev, mati. Uprizoritev poskuša aktualizirati vseprisotno moč in breme patriarhalne družbe, vendar s sicer izjemno močno, podprto in usklajeno uprizoritvijo veliko dlje od prikaza in sestavljanja motivov ne gre. Bolj kot jasen komentar na to, kaj podoba in vloga ženske v slovenskem izročilu pomenita, kaj naj bi pomenili in na kakšen način sta se v zadnjih desetletjih morebiti spremenili, se uprizoritev vzpostavi kot cikličen sprehod štirih ustvarjalk (Tapomladna Naša Keser, Tapoletna Ivana Percan Kodarin, Tajesenska Barbara Žefran, Tazimska Zvezdana Mlakar) po izbrani pesmarici, v kateri se podoba moškega in moške figure pojavita zgolj v maskirani obliki (za prikazovanje so uporabljene maske, ki spominjajo na značilne pustne maske popačenih obrazov), premislek pa puščata slehernemu gledalcu in gledalki.

Pri vseh treh uprizoritvah ostane sladko-grenak priokus romantiziranega dojemanja in doživljanja izročila.

Kot vezni člen vseh treh omenjenih uprizoritev, namenjenih različnim starostim občinstva, nekako veje občutek pretiranega romantiziranja slovenskega ljudskega izročila. Izročilo služi kot podlaga za hrepeneče podajanje nečesa preteklega, nečesa, kar naj bi obudili, nečesa, kar naj bi pretreslo našo sodobno, že tolikokrat imenovano kot izpraznjeno družbo, nečesa, kar naj bi povabilo v kritični razmislek o preteklem, sedanjem in prihodnjem. A pri vseh ostane sladko-grenak priokus romantiziranega dojemanja in doživljanja izročila, čeprav se lahko vse (vsaka do svoje mere in po svojih merilih) pohvalijo z uigranostjo in kakovostno izvedbo. Omenjena romantiziranost se kaže v kostumografskih in scenografskih izbirah. Vse tri uprizoritve namreč kostumografsko in scenografsko spominjajo na polstoletno ali stoletno oddaljeno slovensko okolje, z močnim poudarkom na ruralnem in kmečkem prebivalstvu. Zdi se, da je tradicionalna podoba slovenske družbe ostala ujeta v sponah hlapčevskega, ubornega, težko preživljajočega se človeka, uprizoritve pa se te tradicionalne podobe odločijo držati in jo na ta način romantizirajo. Cankarjanskemu učinku se občinstvo ne more izogniti, poglobljene aktualizacije pa ravno s tem ne najdejo svojega mesta znotraj uprizoritev.

Morda je čas, da se dojemanje slovenskega izročila prenovi in ne ostane vedno znova v preobleki devetnajstega (ali začetka dvajsetega) stoletja, temveč da izročilo premisli v duhu enaindvajsetega stoletja.

Morda pa je ta silna privlačnost izročila, ki so jo ustvarjalci uprizoritev sprejeli in se pustili začarati vanjo, le predpogoj in izhodišče za nadaljnje premišljevanje o tem, kaj sploh je slovensko izročilo, in še posebej, kakšen je odnos, kritičen odnos sodobnega slehernika do tradicije in kako jo umestiti v aktualni diskurz. Slovenska družba se je tekom desetletij namreč spreminjala in spremenila. Čeprav tradicionalna podoba slovenskega izročila še zmeraj sloni na podobi kmečkega, delavnega, marljivega in poštenega človeka, ne smemo pozabiti, da je ravno dandanašnje stanje, mišljenje in delovanje istega kmečkega, delavnega, marljivega in poštenega Slovenca in Slovenke popolnoma drugačno od podobe, v kateri jo želi ohranjati. Če je želja ustvarjalcev in ustvarjalk spregovoriti in govoriti o slovenskem izročilu, je preizpraševanje tradicije, ki se goji z mladimi in najmlajšimi generacijami, še toliko bolj pomembno. Tudi tradicija, tradicionalne vrednote in odločitve družbe, kaj od pretekle tradicije želi povzdigniti in ponesti naprej v prihodnost, se spreminjajo. Morda je čas, da se dojemanje slovenskega izročila prenovi in ne ostane vedno znova v preobleki devetnajstega (ali začetka dvajsetega) stoletja, temveč da izročilo premisli v duhu enaindvajsetega stoletja.

Maša Jazbec
je diplomirana filozofinja in komparativistka, na kulturnem področju deluje kot pedagoginja in performerka. Občasno objavlja strokovne članke, recenzije in kritike, v veliki meri povezane z lutkovno umetnostjo.

---

Gorjanci
Besedilo: Janez Trdina in avtorska ekipa
Režija: Maruša Kink
Igrajo: Nataša Keser, Urša Kavčič, Zvezdana Novaković
Scenografija in kostumografija: Vasilija Fišer
Koreografija: Ana Pandur
Glasba: Zvezdana Novaković
Maska: Tinka Pobalinka
Oblikovanje svetlobe: Jaka Varmuž
Lektura: Simon Šerbinek
Izvršna producentka: Mija Špiler
Produkcija: Zavod Margareta Schwarzwald, Cankarjev dom, Mestno gledališče Ptuj in SSG Trst

Opombe bralcev (0)