V orbiti

Samo Oleami v tokratnem prispevku motri predstavo Gravitacija perspektive Danijele Zajc, drugi del trilogije v nastajanju, ki metodološko kombinira in nadgrajuje postopke avtoričin prejšnjih del – ozvočenost, plezanje in gibanje na visečih vrveh ter sodobnoplesni elementi. Kot izpostavi pisec, gre za pomemben oziroma opazen žanrski prestop; iz sodobnega cirkusa se delo v kontekstu avtoričinega opusa pomakne v plesno gledališče.

Smo v svetu nečloveškega bitja, na katero gravitacija deluje drugače kot na nas.

Prvega julija, na zadnji dan festivala uličnega gledališča Ana Desetnica, se nas nekaj stiska pod dežniki na betonski tribuni za Cukrarno, medtem ko čakamo na konec dežja in zadnji dogodek, slovensko premiero predstave Gravitacija perspektive Danijele Zajc. Ko svetlo modre luči končno osvetlijo kup kamnov pod tripodno strukturo, potrebujemo nekaj časa, preden razberemo, da se kamni premikajo. Počasi se izpod kotalečih se prodnikov razkrije človeška figura, pripeta z vrvmi na tripod nad njo. Zdi se, da s sivo glino premazano in v sivo laneno tkanino odeto bitje izhaja iz sveta kamnov in se iz njega dviguje v nebo. Zarisana premica med nebesom in tlemi, ki se izraža v naslovu predstave, se v prvem prizoru počasi razgrne. Sivo bitje med nihanjem v zraku premeče kamne v par diagonal. Nakar se figura postavi na noge in zazre v nas z intenziteto, ki poudari njeno nečloveškost in tujost. Hitro se vrže nazaj v sekvenci gibov, pri čemer spoj sodobnega plesa in opiranja na vrv ustvari podobe, sorodne akcijskim filmom, v katerih junaki lahko hodijo po stenah ali nenadno spremenijo smer. Smo v svetu nečloveškega bitja, na katero gravitacija deluje drugače kot na nas.

V Gravitaciji perspektive Danijela Zajc zbere različne elemente svojih projektov iz zadnjih let in jih pregnete ter nadgradi v novo celoto. Formalno je predstava drugi del trilogije, ki se ukvarja z živo obdelavo zvoka. Prvi del – šlo je za predstavo z naslovom Etida za prepariran klavir in vrv (2021) – je bil s poudarkom na dobesednem izvajanju in samonanašalnosti bližje pristopom performansa. V njem je recimo Zajc izvajala dokaj klasičen nabor plezanja in spuščanja po debeli vrvi; to gibanje je nato sprožalo zvoke, ki so bili skupaj z zvoki okolice zajeti z dvema mikrofonoma, obdelani v živo in predvajani na zvočnik; ta zvočna atmosfera pa je nazaj vplivala na prezenco performerke. To dobesednost oziroma samonanašalnost performativnih pristopov, v katerih je izvajalka nastopala kot ona sama, pa v Gravitaciji perspektive zamenja plesno-gledališka logika z uporabo luči, vnaprej posnete glasbe in z vpeljavo gledališkega lika. Ko se Zajc zazre v nas, se iz njene telesne prezence in kostuma pred nami izriše nezemeljsko bitje.

Skozi pogled sivega bitja vstopimo v prostor lebdenja, v ritem poskokov po krožnici znotraj nog tripoda in v počasen dvig proti vrhu strukture. Nemara vnebohod. Nemara dvig v orbito. V počasnem vzponu na vrv obešeno gibajoče se telo valovi z utripom atmosferske glasbe. Kot potapljač se vrti okoli navpične osi, odriva od nog tripoda ter pusti težnosti, da ga zaniha. Prestavljeni smo v počasno odvijajoči se ples breztežnosti.

Med visenjem na vrveh performerka z gibi iz sredine telesa – iz mišic hrbta in trebuha – pričara občutek gibanja v breztežnostnem stanju. Mišični impulzi iz telesnega centra namreč vzpostavijo telo kot svoj center gibanja, ki se v zraku nato stalno obrača okoli svoje vertikalne ali horizontalne osi – včasih je glava pod nogami, včasih nad njimi. Telo postane svoj mali lebdeči objekt s svojo gravitacijo.

Drugo nadgradnjo od prejšnjega dela avtorice prinaša uporaba tankih vrvi, ki jih je Zajc raziskovala v predstavi Poskus sobe iz 2022, v kateri je lebdela obešena na strop Stare mestne elektrarne. Kjer tehnike plezanja in spuščanja po debeli vrvi izvajalki dodobra zamejijo gibalne možnosti, na boke pripete nosilne vrvi Danijeli Zajc omogočajo veliko večjo gibljivost telesa, s tem pa tudi uporabo sodobnoplesnih tehnik v zraku. Med visenjem na vrveh performerka z gibi iz sredine telesa – iz mišic hrbta in trebuha – pričara občutek gibanja v breztežnostnem stanju. Mišični impulzi iz telesnega centra namreč vzpostavijo telo kot svoj center gibanja, ki se v zraku nato stalno obrača okoli svoje vertikalne ali horizontalne osi – včasih je glava pod nogami, včasih nad njimi. Telo postane svoj mali lebdeči objekt s svojo gravitacijo. A polni občutek lebdenja v vesolju pridobimo šele z združitvijo vseh odrskih elementov – torej modrikaste in oranžkaste luči, predvsem pa glasbe.

Talne modre luči iz teme izrišejo v zraku viseče telo, ki počasi rotira v atmosferičnem šumenju zvoka. Nahajamo se v nekakšnem medprostoru, ne na nebu, ne na tleh, ne v času. Gibi se širijo v lastne zvočne odmeve. Notranja in zunanja pozornost plesalke sta ena in ista.

Kot v Etidi za prepariran klavir in vrv je tudi v Gravitaciji perspektive zvočna slika oblikovana z mikrofoni, ki zajemajo šume iz okolice in zvoke performerke na vrvi, tem pa so v sprotni obdelavi zvoka dodani efekti kot reverb, da pričarajo občutek prostornosti. V tokratni predstavi so tej zvočni osnovi dodane še pripravljena elektronska glasba Tjaža Juvana, zvok trka dveh črnih lukenj ter denimo udarjanje Zajc po ozvočenih nogah tripoda. Vsi ti elementi gradijo atmosfero, ki nato vpliva na performerkino prezenco in gibalno izvajanje – kar poudarja vplive okolice na naše nečloveško bitje. Hkrati pa ima izvajalka na svoji desni roki orodje, s katerim lahko posega neposredno nazaj v zvočno podobo – zapestnico z roza brlečimi lučkami, ki skriva v sebi senzorje gibanja in povrhu liku doda pridih znanstvene fantastike. Karakter, ki z zapestnico spominja na vesoljko ali androida, v nekaterih delih predstave s popolno suverenostjo vihti zapestnico in soustvarja zvok, spet drugje pa se pusti obešena na vrv rotirati okoli horizontalne osi, iz česar motorični senzorji ustvarijo zvok kroženja.

S sintezo vseh teh elementov – uporabe gledališkega lika, zvočne slike, luči, predvsem pa sodobnoplesnega izraza – se v Gravitaciji perspektive Danijela Zajc premakne iz teritorija sodobnega cirkusa v polje plesnega gledališča.

Performerkino telo je tako vpeto v sile okolice, ki vplivajo nanjo, sama pa ima možnost na te sile vplivati nazaj. Ta dialektika najprej poteka med težnostjo, ki vleče njeno telo k tlom, in vrvmi, ki služijo kot protiteža ali vzvod. Podoben odnos se podvoji na ravni zvočne zanke, kjer je izvajalka potopljena v zvočno pokrajino, ki pa jo tudi soustvarja in vanjo posega. Z vsemi temi vektorji, ki od zunaj posegajo v performerko ali iz nje segajo v okolico, se spremenijo tudi koordinate težnosti – zemeljsko nasprotje med zgoraj in spodaj zamenja v vse smeri usmerjen ples breztežnosti. S sintezo vseh teh elementov – uporabe gledališkega lika, zvočne slike, luči, predvsem pa sodobnoplesnega izraza – se v Gravitaciji perspektive Danijela Zajc premakne iz teritorija sodobnega cirkusa v polje plesnega gledališča. Ta preskok ji je omogočilo tako delo na performativnem materialu kot tudi raziskovanje in inovacije v uporabi cirkuških orodij, predvsem kombiniranja vrvi za plezanje z vrvmi za visenje.

V srednjem delu predstave se vesoljsko bitje spusti z vrha tripoda in spne debelo vrv za plezanje s tanjšo vrvjo in škripcem tako, da prva vrv oblikuje nekakšno sedlo dober meter nad tlemi. Sklene se v fetusni položaj in se kot jajce počasi obrača po vrvi. Mistično podobo Zajc pričara z domiselno priredbo talne plesne tehnike na v zraku visečo vrv. V naslednjem trenutku vzravnano hodi po njej. Drugje aplicira principe kontaktnega plesa in uporabi vrvi kot vzvode za gibalne manevre, proti koncu pa se z nogami zaplete v vrvi in se obesi z njih z glavo proti tlom.

V delno abstraktnem, delno fantazijskem svetu, ki asociira na francosko znanstveno fantastiko 70. in 80. let prejšnjega stoletja – predvsem na hladne nadzemeljske like striparja Moebiusa ter stripovske revije Heavy Metal, katere estetika nam je znana predvsem po filmu Peti element Luca Bessona –, se lik Danijele Zajc prikaže kot nezemeljska heroina, zazrta v čudežnost sveta, ki se razpira pred njo. Temu pripomore tudi performativna prezenca, na katero so razvidno vplivale delavnice buto plesa. Zaznamo jo v očesnem kontaktu s publiko, pri čemer prezenca performerke deluje kot prosojna membrana med energijo, ki prihaja iz občinstva, glasbo ter izvajalkinim notranjim svetom. Zbranost performerke, ki pozornost namenja vsakemu delu telesa – recimo stopalom med lebdenjem v zraku –, še poudari nečloveškost pojave pred nami. Z natančno artikulacijo posameznih mišic nezemeljska heroina brezhibno všije svoje telo v porajajoče se podobe in v zvočno atmosfero ter v telesni pozornosti zveže vse elemente predstave v celoto.

Predstava Gravitacija perspektive z močno glasbeno-vizualno atmosfero ter pridihom čarobnega fantazijskega sveta v grobih orisih asociira na gledališko plesno estetiko Branka Potočana in skupine Fourklor. Vendar pa se od nje razlikuje v filigranski preciznosti, ki jo vidimo recimo v vase zazrti, a intenzivni prezenci performerke, ali v inovativnih detajlih, ki segajo od raziskovanja novih akrobatskih izraznih zmožnosti do uporabe intermedije. V Gravitaciji perspektive Danijela Zajc združi mnogotere nastavke svojih projektov prejšnjih let in jih tudi nadgradi, s tem pa tudi lahko vidimo umetnico v vrhuncu svoje kreativne forme.

Tako se v fiktivni prostor predstave ne vpisujejo le asociacije na popularno kulturo in fantastiko – torej vesolja, znanstvene fantastike, fantazijskih bitij in tako naprej –, temveč tudi potreba po začasnem umiku iz vsakodnevnih diskurzov in režimov moči. V tem Gravitacija perspektive kljub svojemu fantazijskemu okviru nadaljuje linijo z alternativno rogovsko držo nabite prejšnje predstave, Etide za prepariran klavir in vrv.

Na vsebinski ravni predstava uprizori primer konstruktivnega eskapizma, torej začasnega fiktivnega prostora, v katerega nas ustvarjalka pripelje z intenziteto svoje prezence in v katerem se nam čas, materialnost ter zvok razpirajo drugače kot v vsakodnevnem življenju. Tako se v fiktivni prostor predstave ne vpisujejo le asociacije na popularno kulturo in fantastiko – torej vesolja, znanstvene fantastike, fantazijskih bitij in tako naprej –, temveč tudi potreba po začasnem umiku iz vsakodnevnih diskurzov in režimov moči. V tem Gravitacija perspektive kljub svojemu fantazijskemu okviru nadaljuje linijo z alternativno rogovsko držo nabite prejšnje predstave, Etide za prepariran klavir in vrv. Po besedah Danijele Zajc ji je dodatno inspiracijo nudila knjiga Stanleyja Cohena in Laurieja Taylorja z naslovom Escape Attempts, The Theory and Practice of Resistance in Everyday Life o tem, kako se izmuzniti rutinam vsakodnevnega življenja in družbenim pritiskom. Ta izstop Zajc v Gravitaciji doseže predvsem s performativno prezenco, ki s svojo intenzivnostjo in osredotočenostjo na točno tu in zdaj vžge odprtino v kopreni naše vsakdanjosti in nam ponudi portal do nadzemeljske orbite, kjer nas pričaka logika drugačnih koordinat.

SAMO OLEAMI
je pisec in ustvarjalec na področju scenskih umetnosti.

---

Gravitacija perspektive
Koncept, koreografija, izvedba, manipulacija glasbe: Danijela Zajc
Soavtorice_ji in ustvarjalke_ci:
Pomoč pri režiji: Jaka Andrej Vojevec
Glasba: Tjaž Juvan, Sašo Puckovski
Pomoč pri koreografiji: Tjaž Juvan
Programiranje in sestava senzorjev: Jurij Podgoršek
Kostumografija: Katarina Zalar
Oblikovanje luči: Maja Pahor
Tehnična pomoč: Maja Pahor, Jaka Vojevec, Sašo Puckovski
Produkcija: Društvo Mismo Nismo
Izvršna produkcija: Danijela Zajc
Projekt je sofinancirala Mestna občina Ljubljana, oddelek za kulturo in Santa Maria da Feira
(Mais Imaginarius festival)

Opombe bralcev (0)