Prag razodetja: slovensko institucionalno gledališče je homofobno

Metod Zupan si je v Mini teatru ogledal uprizoritev Kushnerjevega besedila Angeli v Ameriki. Ob refleksiji predstave premišlja tudi o širšem kontekstu neuprizarjanja gejevskih dram v slovenskih gledaliških javnih zavodih.

Nekaj rehabilitirajočega je v tem, ko aspekte svojega življenja vidiš uprizorjene na odru pred seboj, še bolj pa, kadar veš, da so izraženi sentimenti pristni.

Nekaj rehabilitirajočega je v tem, ko aspekte svojega življenja vidiš uprizorjene na odru pred seboj. Tako rehabilitirajočega, da videno težko obravnavaš zgolj z besedami, ki te jih je naučilo gledališče. Še bolj rehabilitirajoče pa je, kadar veš, da so izraženi sentimenti pristni in ne zgolj rezultat preračunljivosti. Da lahko suspendiraš dvom, se prepustiš v objem dramskemu gledališču in enkrat za spremembo zares potopiš v odrsko dogajanje, v glavnem, storiš nekaj, kar naj bi dramskemu gledališču pomenilo razlog za obstoj. 

V Sloveniji na velikem odru javnega zavoda še ni bila uprizorjena nobena gejevska drama! Tu ne govorim o dramskih predstavah, ki slučajno vključujejo tudi enega do dva gejevska lika (primer: Mrakijada Nine Rajić Kranjac, SNG Drama 2023). Nasrullah Mambrol gejevske drame opredeli kot igre, ki so posebej napisane ali uprizarjane s strani homoseksualcev za večinoma homoseksualno občinstvo in se zato ukvarjajo s socialnimi, političnimi in osebnimi posledicami pripadnosti spolni manjšini.1 Mambrol, Nasrullah: “Gay and Lesbian Theater” na Literary Theory and Criticism, 14. april 2021. https://literariness.org/2021/04/14/gay-and-lesbian-theater/ Vzemimo nemara povsem mimobežen trenutek iz Angelov v Ameriki, ko izrazito homofoben Roy Cohn temnopoltega medicinskega tehnika Beliza ogovori: “Ti si slinasto strašilo, pedrski medicinski brat. Mislim … nimaš razloga, da bi mi želel pomagati,” na kar mu Belize odgovori: “Recimo temu solidarnost. Enega pedra drugemu,” (Perestrojka, I:6). Tega ne bi mogle_i zaslediti v nobenem drugem kontekstu kakor v gejevski drami.

Zdi se, da je najprepričljivejši argument za pojasnjevanje neuprizarjanja gejevskih dram homofobija na družbeni ravni.

Onkraj diskurza reprezentacij obstajata še vsaj dva pertinentna argumenta, ki pojasnjujeta redkost in samoniklost tovrstne produkcije. Prvi je estetski. Nekateri bodo rekli, da so gejevske drame (Rožnati trikotnik, Boys in the band, Normalno srce, Torchsong trilogy) preveč ameriške in ergo premalo postdramske, kar v naših koncih velja za zlati standard. To seveda ne upravičuje njihovega neuprizarjanja, saj so po svoji estetiki vse daleč bolj sodobne kot denimo najbolj uprizarjani dramatik v Sloveniji: Ivan Cankar.2 Javni zavodi imajo v svojih ustanovitvenih statutih resda klavzulo o uprizarjanju domačih avtorjev, ima pa tudi Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) v 65. členu kot pristojnost države (ergo javne institucije) navedeno financiranje programov, namenjenih (med drugim) manjšinskih skupnosti. Tako se zdi, da je najprepričljivejši argument za pojasnjevanje njihovega neuprizarjanja homofobija na družbeni ravni. Kako drugače pojasniti dejstvo, da bo približujoča se uprizoritev Angelov v Mladincu prva uprizoritev gejevske drame na velikem odru javnega zavoda? Mogoče pa to res ni zgodba o homofobiji – temveč hegemoniji, kot je nekoč zapisala Nataša Velikonja.3 Velikonja, Nataša: “Homoseksualnost brez homoseksualcev” v Fragmenti svobode, 2008 (2005). Ljubljana Škuc (115–117), p. 117. Po svoje je lahko le odraz zadrtosti in zadržanosti do povzročanja potencialnega nemira med abonenti?

Spolne manjšine smo se skozi čas naučile spremljati druge sfere gledališča (in druge medije), ki so doslednejše pri platformiranju tako gejevskih zgodb kot gejevskih umetnikov. Kot je zapisala Maja Šorli, pa ima od vseh tipov produkcije gledališča pri nas največji domet prav profesionalna produkcija, ki je zato ne gre odpisati. Kot taka s seboj prinaša “vidnost in dostopnost, ki ju omogočajo profesionalni stalni prostori gledališč ter njihove marketinške službe in tudi abonmajska organiziranost.”4 Šorli, Maja: “O lezbičnem gledališču v Sloveniji” v Amfiteater: revija za teorijo scenskih umetnosti (Letn. 5, št. 2, 2017, str. 16–55), p. 24. Infrastruktura javnih zavodov prav tako omogoča uprizoritve epskih dram z velikim številom likov. Ali nas tako zares preseneča, da je bila drama Angeli v Ameriki: gejevska fantazija o nacionalnih temah tako premierno uprizorjena v Mini teatru – najbolj nenevladnem zavodu med nevladnimi zavodi?5 Realnejša in temeljitejša analiza razlogov bi nas nemara popeljala še v obravnavo identitet vpletenih, vendar se tu vanjo ne bomo spuščali, ker pišoči nima denarja za odvetnike.

Angeli so namreč eksplicitno gejevska drama – v spremnem besedilu uprizoritve poudari dramaturginja Diana Koloini – med liki v njej prevladujejo geji in njihovi problemi so problemi gejev – še doda, nato pa hitro stopi korak nazaj in zapiše – a samo na prvi pogled. S tem se zdi, kot da se za manifestativno gesto peturne gejevske predstave Koloini skorajda opraviči. Svoj stavek sicer pojasni, da Kushnerjeva drama skozi prizmo epidemije aidsa razkrije probleme, ki so bili v družbi že dalj časa prisotni, podobno, kot je leta 2020 storila epidemija koronavirusa, s tem pa so motivi in tematike Angelov univerzalni in ne partikularni za specifično marginalizirano skupnost. Ja, res je, ampak (!) veliko pertinentnejša bi bila navezava na lani izbruhlo epidemijo opičjih koz. Ko smo (menda nekoliko naivno) mislile_i, da smo se kot družba od aidsa že nekaj naučili, je odziv pristojnih – ko so epidemijo odmahnili z roko češ, saj zadeva samo geje – pokazal, da si kot manjšina še vedno ne zaslužimo enake obravnave.

Drama sledi newyorškim parom Priorja [Cijan Garlatti], ki oboli za aidsom, in Louisa [Valič], valiumske odvisnice Harper [Pavlin Stošić] in njenega moža Joeja [Šturbej] ter profesionalnega odnosa slednjega z magnatom Royem Cohnom [Waltl]. Ko se ti odnosi začno razpletati, se osrednje dramske figure začno prepletati v nove. Prior v sanjah Harper pove, da je njen mož Joe homoseksualec, medtem ko slednji začne ljubimkati z Louisom. V zgodbo se tu vpletejo tudi sekundarni dramski liki, ki so prav tako poglobljeni in nemara zanimivejši. Priorjev prijatelj Belize [Labović] skrbi za s HIV-om prav tako okuženega Roya Cohna, Joejeva mati Hannah [Violić] pride po svojega sina, a se po naključnem srečanju odloči skrbeti za hudo bolnega Priorja, ki se mu v bolezenskih halucinacijah začne prikazovati angel [Vidović].

Vsi liki, ki se pojavijo v Kushnerjevi drami, so na ta ali oni način opredeljeni za marginalce kot posledica sovražne zgodovine njihove države ZDA, ki se tako rada imenuje za talilni kotel raznolikosti. Dogajanje otvori nagovor rabina Isidorja Chemelwitza [Violić], juda sta tudi Prior in Louis, Harper, Hannah in njena kolegica [Vidović] so mormonke tako kot Joe. Slednji je tako kot Roy Cohn prikrit homoseksualec, medtem ko so Belize, Louis in Prior razkriti geji. V drami se pojavijo tudi stranski liki črnskega kavboja Mr. Liesa [Labović] in brezdomke [Vidović], ki jo Hannah sreča, ko prispe v New York City. Sanjska podoba Ethel Rosenberg [Violić] – žrtve mccarthyjevskega lova na čarovnice pa preganja Roya na smrtni postelji.

Zaradi kompleksnosti fabule in njene dovršenosti se zdi, da je najbolj varna poteza ji slediti do vejice natančno, kar režiser Ivica Buljan tudi stori.

Kushnerjevi mojstrski, duhoviti in hitri pisavi uspe sešiti mnoštvo zgodb v koherentno celoto, ki ne postane zmedena niti ob sočasnem odvijanju dveh prizorov. Med diametralno nasprotnimi izkušnjami ji uspe najti rdečo nit, ki jo spletajo zgoraj opisane zgodbe. Zaradi kompleksnosti fabule in njene dovršenosti pa se zdi, da je najbolj varna poteza ji slediti do vejice natančno, kar režiser Ivica Buljan tudi stori.6 Režiser in dramaturginja sta zavoljo dolžine, jasnosti in olajšanja tehnično izjemno kompleksne izvedbe dramo oklestila za nekaj prizorov in likov (denimo Aleksija Antedilluvianovicha Prelapsarianova – “The World’s Oldest Living Bolshevik” ter Priorjeva prednika Priorja 1 in Priorja 2) ter s tem prvotno šesturno dramo skrajšala na pet ur. Hkrati uspešno režira tudi nadrealistične sekvence, ki jih Kushner v notici o uprizoritvi opiše kot: »Čarobni trenutki […] naj bodo v celoti uresničeni, kot drobci čudovite gledališke iluzije.« Ti čarobni trenutki odsevajo Buljanovo režijsko poetiko iz njegovega preteklega opusa, denimo upodobitve mrtvecev v Svetinovi drami V imenu matere (SNG Drama, 2018) ali pa Turingovega alter ega(?) v predstavi Turingov stroj (Mini teater, 2021). Celokupno pa se zdi, da zaradi minimalnega odstopanja od dramske predloge o režiji ne moremo povedati kaj dosti več.

Topična narava Kushnerjeve drame poskrbi tudi za to, da je ni treba prisilno »aktualizirati« za tukaj in zdaj. Od tega nemara odstopa zgolj odločitev po večjezičnosti predstave. Slednja je namreč tako naravna, da je videti, kot da je prišla iz ustvarjalnega procesa samega (nedvomno pa gre zasluge zanjo pripisati tudi igralski zasedbi, prevajalcu Mihi Avanzu, lektorju Martinu Vrtačniku in svetovalki za jezik Niki Korenjak). S tem ko je Buljan v vlogi Hannah – mormonske matere enega izmed osrednjih likov – zasedel hrvaško igralko Nino Violić, je na simpatičen način ločil tudi mormonski svet od ateističnega/agnostičnega. V navezavi na slovenski prostor pa nas opomni na neuspešnost slovenskih stremljenj po stapljanju postjugoslovanske etnične raznolikosti v eno nacionalno državo.

Obratno od Violić pa Petja Labović v vlogi Mr. Liesa ne govori v materinščini, temveč angleščini, pretirani afroameriški angleščini. Medtem ko Labović druge like, predvsem Beliza, naredi za svojega, Mr. Lies izpade neprimerno stereotipno. Njegova vloga, ki jo je v svoji kritiki za Mladino Dora Trček imenovala za “razkošno ‘larger-than-life’”, v bistvu izraža nepremišljeno apropriacijo, ki izvira iz Buljanove odločitve po zasedbi predstave z zgolj belimi igralkami_ci. S tem predstava na simbolni ravni izgubi pomembno etnično dimenzijo, v škodo pa ji gre tudi na konkretni ravni. To je najbolj očitno v pogovoru med Louisom in Belizom, kjer Belize Louisa obtoži rasizma, slednji pa se začne nerodno izmikati obtožbam (Tisočletje se bliža, III:2). Ker sta Valič in Labović oba belca, je prizor seveda dobil popolnoma drugačne konotacije kot izvirnik.

Igralska zasedba z izjemo zgoraj opisanih problematičnih rešitev sicer blesti v karakterizaciji in igri, tudi v fizično zahtevnih sekvencah.

Igralska zasedba z izjemo zgoraj opisanih problematičnih rešitev sicer blesti v karakterizaciji in igri, tudi v fizično zahtevnih sekvencah, med katerimi so najbolj povedne Priorjeve halucinacije angela. Najbolj velja izpostaviti Nino Violić, ki se ne izkaže zgolj v subtilnostih, ampak tudi v komičnem tajmingu, denimo v trenutku, ko Harper po pomoti iz rok spusti plastično maketo templja Salt Lake (izvrsten vizualni simbol vrednot, ki jih je Hannah prinesla s sabo v NYC), in jo hitro ozmerja, ali pa ko s kolegico v Utahu na skrivaj kadi cigareto. Veliko vlogo pri vzpostavitvi naturalističnega, a prizemljenega odrskega dogajanja z elementi magičnega odigrajo tudi prepričljiva kostumografija Ane Savić Gecan (asistentka kostumografije: Ana Janc; maska in frizure: Mirela Brkić, Nina Gudeljević) ter smotrna scenografija Aleksandra Denića, ki jo dopolnjujejo minimalne, a efektivne svetlobne intervencije Marka Požlepa, Sonde 13 in Toni Soprano Meneglejte v sekvencah halucinacij.

Mini teater, sicer nevladni zavod, katerega vstopnice dandanes presegajo dvajsetaka, je na prvi pogled po ustroju že skoraj javni zavod, kar odseva tudi večino njegovega umetniškega programa, ki je pretežno dramski. Buljan, ki surovost drame – izvirno prav tako uprizorjene na off sceni – vestno ohrani, pa se je za atraktivizacijo odločil poseči po – v zadnjem času v slovenskih gledališčih ljubem pristopu – “dregu”. Tako Prior v sanjski sekvenci pred začetkom sedmega prizora prvega dejanja kot Belize v drugem dejanju malce površno lipsinkata nekaj taktov gejevskih klasik. Nemara bolj moteča pa je odločitev, da so hostesno službo, ki je ob koncu premiere avtorski ekipi prinesla cvetje, oblekli v dreg. V oči ne bode zgolj njihova nekreditiranost v kolofonu in s tem simbolna podreditev, temveč predvsem neumestnost.

Zanimanje po diverzifikaciji narativov bi moralo biti dolgotrajno, interdisciplinarno in intersekcionalno.

Do Buljanove uprizoritve Angelov kot gejevske drame tako lahko ostanemo nekoliko hladne_i, kar je škoda, a odlično svarilo prihajajoči produkciji v Mladincu, ki se bo poleg zahtevne drame morala spopasti tudi s statusom in simbolno težo, ki jo imajo javni zavodi. Tovrstnih zaslug si ni tako enostavno pridobiti. Če so nevladni zavodi na tankem ledu, institucije že plavajo v ledeni vodi. Po smernicah zadnjih let sodeč naj bi stremeli po diverzifikaciji narativov, ki niso več zgolj moškocentrični, strejt, cis in beli. Da pa tovrstno zanimanje ne bo izpadlo kot lovljenje trendov, temveč kot resnično zavezništvo z deprivilegiranimi skupnostmi bo to moralo biti dolgotrajno, interdisciplinarno in intersekcionalno, upoštevajoč tako gejevske kot lezbične zgodbe, transspolne in kvirspolne ter tiste na presečišču razreda, rase in etničnosti.

Metod Zupan
je študent sociologije kulture in umetnostne zgodovine ter novinar in kritik na Radiu Študent.

---

Angeli v Ameriki
Režiser: Ivica Buljan
Igrajo: Robert Waltl, Timon Šturbej, Saša Pavlin Stošić, Domen Valič, Nejc Cijan Garlatti, Nina Violić, Petja Labović in Barbara Vidovič
Dramaturginja: Diana Koloini
Scenograf: Aleksandar Denić
Kostumografka: Ana Savić Gecan
Vizualna intervencija Holly Hell: Mark Požlep
Oblikovanje luči in video: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte
Lektor: Martin Vrtačnik
Svetovalka za jezik: Nika Korenjak
Asistentka kostumografije: Ana Janc
Maska in frizura: Mirela Brkić in Nina Gudeljević
Izvršni producent: Branislav Cerović
Prevajalec: Miha Avanzo
Premiera: 3. maj 2023

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)