Na témo klasične elegance plesno-travniških klasov

Jesensko sezono recenzij odpira besedilo Radharani Pernarčič, ki si je konec maja ogledala predstavo Snježane Premuš Čas v pogledu. Predstava je sprožilec bogatega asociativnega toka: od spomladanskega plesa vilinskih bitij do travniških klasov in oblakov, v zaključku pa avtorica ugotavlja, da je zanimivo opazovati prav to, kako iz znanih plesnih elementov zraste nekaj povsem drugega, kadar jih uprizarjamo z neko svojo specifično kvaliteto.

Bla bla bla bla bla … o, madonca, a tule so kar že začeli, me preseneti in potrka na mojo pozornost, ko s sogledalci brbljavo vstopamo od zadnjih vrat preko odra k sedežem. Zberi se, ženska, umiri jezik … kje imaš zvezek, pa pisalo, ne to, tako, ki dela – kakšen vetrc imaš to danes v glavi? …

Travnik pač ne pozna politične korektnosti, tudi plevel se tam lahko prosto zaseje in je sprejet brez zamere.

No, nekaj smo ga očitno prinesli s sabo, precej pa ga v tej predstavi vendarle tudi veje z odra – v cvetoče veje, čez reko in v drobnih vrtincih spet nazaj med travniške bilke –, odra(z) sebi lastne živosti. Ne moreš, da ne bi že kar takoj opazil, kako se izpod klavirja izvija neka dekliška krhkost. Se pravi, izpod zvoka klavirja. Ne skrbite, v tej predstavi nihče ne obleži pod neznanim letečim pianinom (NLP), osamljen v kotu ali pod težo življenjskih skrbi. Prav nasprotno. Smo priča razposajenemu spomladanskemu plesu vilinskih bitij, ki se držeč za roke prerazporejajo v valovih visoke trave. In ker ne nazadnje vemo, da vile ne obstajajo, recimo, da so trave. Če pa so trave, so včasih tudi cvetlice. Dokler niso padalci regratove lučke, ki se razpršijo v nebo, ko eden od gledalcev kihne. Karkoli že so, v tej svoji igri zibanja, krožljanja in vilinjenja nekako niso moški. Če bi bili, bi se dogajanje verjetno slej ko prej prelevilo v tekmo. … Kaj naj rečem, tako se mi je zapisalo – govorimo o travniku, ne kraljevem vrtu, kjer mora vsaka bilka, ki je ni požegnal Karel III., ven. Travnik pač ne pozna politične korektnosti, tudi plevel se tam lahko prosto zaseje in je sprejet brez zamere, zato danes misli na kočljivo temo spola ne bom plela. Moški, ženske – v vsakem primeru teh tukaj tekma ne intrigira: njihov dialog ne raste iz bitke, iz strahu, da vzajemno približevanje ne ustvarjata »dobre debate«. Raje se plesavo vrtinčijo v nežnem dotikanju: tekoče, mehko, zračno. Niti najmanj se jim ne zdi, da so zaradi miline kaj manj zares. Da je milina nekaj nasprotnega od fizikalnosti. Od moči. Ko se dve telesi upreta druga v drugo, ni v tem nobenega upiranja: upor tu ni odpor, zavračanje, kaj šele predriblavanje. Je preprosto (začasen) spoj. Konsenz teles o vzajemni podpori. S tem pa torej sinergična moč. In tudi če se ena vila-bilka kdaj močneje naslovi na drugo, vse skupaj itak nosi in podpira veter. Kak drug gledalec ga morda ne vidi, jaz pa ga. 

Kako škoda, da ob takih pojavih, kot so krogi v pšenici, ljudje vedno vzklikajo »vesoljci«, in ne preprosto »plešoči«. In kako je šele škoda, da se ob zgrinjanju temnih oblakov takoj zatečejo med stene hiše, da jih ne bi ujel dež.

In tudi teren, ki ni zgolj parket, vidim. Tisti notranji teren. Nekaj, kar imajo vile-trave med sabo. V trenutku, ko se boš nameril, da bi si to njihovost podrobno ogledal (še bolj pa, če se preveč trudiš), se bo stemnilo. Kot zakleto, rečemo ljudje. Kot varnostni ventil, reče njihova skrivnost. Med tabo in njimi se pojavi nevidno jezero. Zatekle so se »tja čez«. V tesni gruči se zdaj muzajo, dokler te ne bo spustila zvedavost, ki vselej vtika svoj analitičen nos v vsako tako neulovljivost. Tu nimaš kaj, še svetloba jim stoji ob strani – migota in se poigrava s tvojimi zenicami, da bi dojel, kako nimaš ti stvari v svojih rokah. Jih pravzaprav nima nihče sam zase, kot posameznik. Ker pa znamo biti tudi trdobučni, se slednjič vseeno raje razkropijo. Z enostavno vajo ‘passing through’ zdaj zarišejo trajektorije po polju. Od zunaj nam od efemernosti gibanja ostane le pogled na posledico: npr. na kroge v pšenici. Kako škoda, da ob takih pojavih ljudje vedno vzklikajo »vesoljci«, in ne preprosto »plešoči«. In kako je šele škoda, da se ob zgrinjanju temnih oblakov takoj zatečejo med stene hiše, da jih ne bi ujel dež. Tako ne opazijo, da je razpršitev le trik, s katerim se lahko značilnost bilk v miru zgosti na nebu – in so oblaki zdaj travnik, ki je ušel na nebo. To prepoznavno prednevihtno nebo, ki si izposodi (povleče nase) nekaj vijoličnosti od cvetlic in obenem s svojo temno gostoto poudari zelenost trav. Kot izmenjava darov. Barv. Aha, barv …  

Modni dizajnerji, ti veleumni izumitelji trendov očitno mislijo, da je percepcija nekaj tako enostavnega, da si jo lahko kar pač izmisliš, jo določiš in jo poljubno sezonsko spreminjaš, tako da na primer letos vsej ženski konfekciji vsiliš intenzivno (agresivno) roza in sinje modro ter preprosto zatrdiš, da je to (letos) »ženstveno«.

Tu začnem razumeti, kaj pravzaprav že ves čas poleg giba ustvarja percepcijo dekliškosti, cvetov, pa tudi nečesa klasičnega, elegantnega: te vijolične, zelene, rjavo-bež, turkizne barve lepo ukrojenih bluz in hlač. Da, če niste vedeli, ne le ženske, tudi trave nosijo hlače! Pa smo spet nazaj pri spolu. In ne pozabimo, da je to del, kjer se zgrinjajo temačni oblaki: če se zdaj zgane Thor, tokrat nekdo bo oplel. A ne kostumografinja, ampak tisti, katerih neumnosti Barbara Kapelj ravno spontano nastavi ogledalo: modni dizajnerji. Ti veleumni izumitelji trendov, ki očitno mislijo, da lahko teater čisto brez vsakega znanja o tem, kaj in kako ustvarja percepcijo, preneseš na ulico, v vsakdanje življenje. Da je percepcija nekaj tako enostavnega, da si jo lahko kar pač izmisliš, jo določiš in jo poljubno sezonsko spreminjaš. Kot da naše perceptivno-asociativne konotacije ne koreninijo ne v naravnem okolju ne v dolgi kulturni akumulaciji in imaš zato kot dizajner povsem proste roke, da letos vsej ženski konfekciji vsiliš intenzivno (agresivno) roza in sinje modro ter preprosto zatrdiš, da je to (letos) »ženstveno«. Da »se to zdaj nosi«. Ta njihov akt trditve, s katerim lahko potem legitimno pobebavljajo ženske, jih napravijo v šeme, maskote Baby centra – ali pa bobu bob: strašila za vesoljce. Že mogoče, da odkar vse več žensk v teh res slabo premišljenih kostumih kot v kakem ‘horror psycho-infants’ filmu džoga med polji, vesoljci res manj rišejo po pšenici, a vendar. Kontekst je kontekst. In če dizajnerji torej ne vejo, kdaj so v katerem (ali npr. bleščice sodijo na superge in pošastno roza v pisarno, park, na žensko, sploh kamorkoli), jim poklanjam Barbarino vizitko, naj se naročijo za predhodni posvet. Še bolj pa naj tiste, ki so se po drugi strani odločili, da bodo gorniško-smučarska oblačila (tj. radikalno na napačnem mestu) odslej za ženske več ali manj vijola, rjava in turkizna, povabim natančno v ta del predstave, kjer si nebo sposodi pokrajino. Morda jim vsaj tu stopi v zavest, kako v meglenih hribih, snežnih nevihtah ali v primeru nesreč, ko koga iz zraka iščejo med skalovjem, oči ne jebejo, ali iščejo moškega ali žensko – ker v takih razmerah pač najbolje zaznajo osnovno rdečo (tudi rumeno)1 Tj. barve, ki jih navadno ni v takem naravnem okolju (gorah), obenem pa smo v drugih okoljih nanje/zanje tudi evolucijsko razvili pozornost, ker so pogosto povezane z nevarnostjo (npr. s strupenostjo). Ali pa preprosto, ker mile barve oblačil še ne pomenijo, da se te bo življenje zato kaj bolj usmililo. , in se zato v takem kontekstu konotacija ženstveno-cvetlične miline znajde v napačni/-em predstavi/teatru. Žal ne varnost ne pomen na Zemlji nista stvar poljubne trditve.

Če je v predstavi že komu kaj malega zmanjkalo, ugibam, da bi morda lahko bil to kvečjemu ščepec »rezko kovinskega«, ki bi upolnil sicer prevladujočo mehkobo, milino. Morda. 

Ker je tu pač vse bolj konkretno. Ko se tako v tretji etudi dežne kaplje izrinejo iz oblaka, njihovo eteričnost spet preveri gravitacija. Korak postane bolj strumen. Paziti morajo, da ne pohodijo kakega črička. Na Zemlji za dejanji ostaja sled, pa naj bodo to trase ali samo silhueta: vse dobi specifično obliko in modus. Naj se nas poetičnost verzov [k]adar je nebo napeto / in so oblaki zadovoljni s seboj, / ne potrebujem ničesar (ki se nenadoma zaslišijo iz zvočnikov), še tako dotakne, pravzaprav ti ne držijo povsem. Na Zemlji še kako potrebujemo veščine, da lahko premagamo in sprostimo napetost telesa, če želimo ustvariti občutek zračnosti. Da nekaj diha, mora dihati zavestno. Kar se od zunaj zdi tako osnovno, potrebuje leta vaje – ali pač kontinuirane večletne plesno-somatske laboratorije. Menda ne mislimo, da Snježana ne ve, zakaj to počne tako. Prav zato pa žal ne moremo upati, da je lahko enako senzibiliziran tudi vsak gledalec oz. da mu je brez uglasitve lahko senzibilnost enako dostopna prav v času predstave. S tem pa, da je lahko enako zlahka zadovoljen kot oblaki. Resnici na ljubo me precej zintrigira širok razpon odzivov drugih gledalcev po predstavi, saj se pomika vse od čistega zadovoljstva, do skomiganja in pomislekov. Iščem: je to zaradi pričakovanj, nerazprtosti, drugačne oblike dramaturgije …? Dokler dva dni zatem v nekem povsem nepovezanem dogodku ne sedimo ob gozdu s prijatelji in tekom pogovora ugotovimo, da eden od nas ne more slišati čričkov, povsem dobro pa sliši ptičke. Logike nikakor ne najdem, saj gre pri obojem za visoke frekvence. Pa tudi, kakor da bi lahko slišal piščali, ne pa tudi godal – ? Prav s tem zavestnim preiskovanjem zaznavanja pa se mi nenadoma ti dve vrsti zvoka zazdita precej nekompatibilni – ena prihaja do mene kot mehka, druga pa nekako »kovinska«. Kakorkoli že, postane jasno, da polnost na Zemlji tvori prav spojenost tudi nesovpadajočih elementov. Če je torej v predstavi že komu kaj malega zmanjkalo, ugibam, da bi morda lahko bil to kvečjemu ščepec »rezko kovinskega«, ki bi upolnil sicer prevladujočo mehkobo, milino. Morda. 

Brez dvoma pa je vsaj meni pri vsem skupaj najbolj zanimivo opazovati, kako iz še tako znanih plesnih elementov, scorov in vaj, ki jih načeloma izvajamo na skoraj vseh plesnih klasih, si jih delimo med sabo in podajamo dalje (kako pa drugače!), zraste nekaj povsem drugega, če in ko jih izvajamo z neko svojo, specifično kvaliteto. In da to še posebej v plesu ni zanemarljivo: ne vsebinsko, ne izrazno in ne kot umetniški podpis. Je natančno tisto, kar slednjič loči npr. Anno Halprin, Davida Zambrana, Snježano Premuš itd.   

Radharani Pernarčič
je ustvarjalka na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, plesna pedagoginja, pesnica in kulturna antropologinja.

---

Čas v pogledu
Umetniško vodstvo in režija principov: Snježana Premuš
Nastopajoči in soustvarjalci: Anja Bornšek, Ivan Mijačević, Tina Valentan
Glasba in izvajanje: Boštjan Perovšek
Svetlobno oblikovanje in izvajanje: Špela Škulj
Kostumografija: Barbara Kapelj
Študijska skupina: Bojana Robinson, Anja Mejač, Tajda Podobnik, Alenka Herman, Tini Rozman, Tina Benko, Petja Golec Horvat, Liza Šimenc, Urša Rupnik
Video/instalacijski material: Hana Vodeb / Tadej Vintar
Fotograija: Marcandrea
Produkcija: Zavod Federacija
Partner: Bunker
Avtorski projekt je del programskega sklopa Creative Crossroads (cycle 1) v okviru programa Long life burning (EU program Ustvarjalna Evropa).
Projekt so podprli: Ministrstvo za Kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)