Od teorije k praksi: ali bomo delavci zgradili moč za kolektivni napad na nevidno delo (v) umetnosti?

Katja Praznik v zadnjem letošnjem poletnem eseju premišljuje o prevladujočih oblikah dela v polju sodobne kulturne produkcije. Kot opaža, je težava, da se umetnik pogosto še vedno ne pojmuje za delavca, hkrati pa je problematično tudi prepričanje, da je umetnost od ekonomije in družbene realnosti ločena ter avtonomna sfera. Takšno zanikanje privede do ekonomskega izkoriščanja, ki se mu lahko učinkovito zoperstavimo kot množična skupnost, organizirana v sindikat.

»Nedvomno se zdi, da nam boj za denarno kompenzacijo, tj. za mezdo, ne omogoča iti onkraj meja kapitalistične ekonomije. Preden pa takšen boj zavrnemo kot »ekonomističen« (kar pogosto počnejo ljudje na levici), se moramo zavedati, da v družbi, v kateri je dostop do denarnega dohodka pogoj za preživetje, izročitev dela kapitalu brez kompenzacije pomeni zanesljiv poraz. Tako zgodovina umetniških kot gospodinjskih delavk kaže, da dejstvo, da ti dejavnosti nista bili kompenzirani, vpletenih delavk še nikoli ni osvobodilo odvisnosti od denarja in denarnih omejitev.« – Silvia Federici1 Federici, Silvia. »Predgovor«, v: Katja Praznik. Delo umetnosti: nevidno delo in zapuščina jugoslovanskega socializma. Ljubljana: Maska, 2023, str. 10.

—

Kako se lahko spopademo z nevidnim delom in z njim povezanim izkoriščanjem delavcev v polju sodobne kulturne produkcije? Zakaj nima smisla, da našim naročnikom izročamo svoje delo brezplačno? Nam pri tem podvigu lahko pomagata delavsko sindikalno organiziranje?

Glede na to, da je v slovenskem prevodu pravkar izšla knjiga Delo umetnosti, vas tokrat ne bom povabila k razmisleku o nevidnosti dela (v) umetnosti. Po dveh knjigah o paradoksu neplačanega umetniškega dela, v katerih bralke in bralce s pomočjo feministične metodologije prepričujem o podobnosti med umetniškim in gospodinjskim delom, ki ju naturalizacija spremeni v nevidno delo2 Praznik, Katja. Paradoks neplačanega umetniškega dela: avtonomija umetnosti, avantgarda in kulturna politika na prehodu v postsocializem. Ljubljana: Sophia, 2016. In: Praznik, Katja. Art Work: Invisible Labour and the Legacy of Yugoslav Socialism. Toronto: University of Toronto Press, 2021. , je napočil čas, da se preselimo na polje pragmatike ali, kot v zgornjem citatu pravi Silvia Federici, »ekonomističnega« boja proti neplačanemu delu (v) umetnosti. Zakaj ne bi teorije, ki sicer temelji na analizi materialnih okoliščin našega postjugoslovanskega konteksta, preizkusili v praksi. Organizator, socialist in antiimperialist Fred Hampton je bistro dejal »teorija je kul, a teorija brez prakse je za en drek«.3 Hampton, Fred. You Can Murder a Liberator, but You Can’t Murder Liberation (1969). Dostop na: https://abolitionnotes.org/fred-hampton-liberation  Ta znani stavek je del govora iz aprila leta 1969, nekaj mesecev pred njegovim umorom, kjer je Hampton med drugim pojasnil, kako Črni panterji svojo politično teorijo udejanjajo v praksi, med drugim z organiziranjem brezplačnih zajtrkov. »Imeti moraš oboje – oboje gre skupaj. Imamo teorijo o tem, kako otroke nahraniti zastonj. Kaj smo storili? To smo udejanjili.« (prav tam) Kako se torej na pragmatični ravni lahko spopademo z nevidnim delom in z njim povezanim izkoriščanjem delavcev v polju sodobne kulturne produkcije? Zakaj nima smisla, da našim naročnikom izročamo svoje delo brezplačno? Nam pri tem podvigu lahko pomagata delavsko sindikalno organiziranje? Pa poglejmo.

Na področju kulture stvar sicer deluje nekako tako kot prizor iz filma Naši porazi4 https://cineuropa.org/en/film/367142/  v režiji Jeana Gabriela Périota iz leta 2019. Dokumentarec prikazuje pogovore s šestnajstletnimi srednješolkami in srednješolci v Franciji, ki so postavljeni v kontrast s črno-belimi scenami, v katerih srednješolci uprizarjajo odlomke iz več znanih francoskih filmov o družbeno-ekonomskih uporih pomladi leta 1968. Naši porazi, katerega ogled toplo priporočam, so odličen prikaz sodobne družbe in njenih potencialov za družbeni boj. Čeprav film ponuja komentar o številnih pomembnih vprašanjih, s katerimi se soočamo pri naporih, da bi spremenili kapitalistični ustroj sodobnih družbenih vezi in udejanjili družbene spremembe, bom na kratko opisala le dva prizora, saj sta dobra ilustracija sodobnega (ne)razumevanja funkcije sindikata.

Najprej v črno-belem posnetku vidimo dijake, ki uprizarjajo antologijski prizor iz kratkega dokumentarnega filma Nadaljevanje dela v tovarnah Wonder (r. Jacques Willemont, 1968) 5 https://www.youtube.com/watch?v=ht1RkTMY0h4 , v katerem delavka (igra jo ena od dijakinj) kritizira kompromisno rešitev in prekinitev stavke, na katero so pristali v sindikatu. Delavka protestira kljub prepričevanju drugih, da bodo nadaljevali z bojem. Noče se vrniti na delo. Po tej odigrani sceni preskočimo v sodobnost, kjer režiser Périot zastavlja vprašanja dijakinji, ki je igrala protestirajočo delavko. Sprašuje jo o tem, kaj se dogaja v tem kratkem filmu in prizoru, ki ga je zelo prepričljivo in doživeto odigrala, zakaj delavke in delavci stavkajo, kako je z možnostjo stavkanja danes in tako naprej. Na koncu jo vpraša: »Kaj je sindikat? Kaj je njegov namen?« Dijakinja začudeno gleda in odkritosrčno izstreli: »Nimam pojma.« Malo se namršči. Nerodno ji je. Sledi niz posnetkov s podobno zmedenimi odgovori in interpretacijami njenih sošolcev o tem, kaj je sindikat. Nekaj upanja nam da zadnji posnetek dijaka, ki ugibajoče, ne povsem z gotovostjo pravi, da so sindikati »gibanja, ki … ščitijo interese delavcev«. Večina ostalih dijakov bodisi sploh ne ve, kaj je sindikat, bodisi goji zmedene predstave o funkciji sindikata in o tem, čigave interese ščiti. Na primer, neka dijakinja trdi, da so sindikati »ljudje, ki vodijo podjetja in počnejo, kar hočejo, ne da bi vsiljevali dobro ali zlo. Preprosto vodijo podjetja, da bi obogateli.«

Pristali smo na tem, da smo podjetniki, ne delavci, da nam je skoraj samoumevno, da odpremo ali postanemo s. p. ali da se samozaposlimo.

Zmede in predsodkov o sindikatu je veliko. To pa ni nič nenavadnega ali posebnega glede na splošni družbeni kontekst. Dijaki v dokumentarcu se morda res zdijo mladi in nevedni. A vendar bom tvegala predpostavko, da smo mnogi med nami, ki smo se rodili v zadnjih dveh desetletjih jugoslovanskega socializma in v desetletjih po tem, bili ali pa smo še vedno prav tako nevedni o tem, kaj je sindikat, njegov namen in temeljna orodja. Po štiridesetih letih vzpenjanja neoliberalne politike in ideologije, ki je svoj uspeh zgradila prav z napadanjem sindikalno organiziranih delavcev, to res ni presenetljivo. Pristali smo na tem, da smo podjetniki, ne delavci, da nam je skoraj samoumevno, da odpremo ali postanemo s. p. ali da se samozaposlimo, ne glede na to, kako absurdna je ta skovanka. Že vsak tretji delavec v polju kulture je samostojni podjetnik oziroma samozaposleni. Poleg tega je velikokrat prepričan, da se sindikalno ne more organizirati, čeprav je sindikalno organiziranje v Sloveniji ustavno zagotovljeno. 

Sindikat prav tako mnogi zamenjujejo ali z zagovorniško nevladno organizacijo ali mislijo, da je to predstavniška organizacija, podobna parlamentu, kjer odposlanec/delegati zastopajo interese določene skupine, ali bolj »sodobno« in neoliberalno sindikat razumejo kot individualizirani storitveni servis za člane (ki nudi pravno pomoč in druge potrošniške ugodnosti posameznemu delavcu). Vse te predstave povsem zgrešijo bistvo sindikalne organiziranosti in sindikata kot tiste družbene institucije, ki je zgodovinsko nastala, ko so se delavci kolektivno organizirali zato, da so spremenili strukturo moči in zmanjšali moč opozicije, torej menedžerjev, direktorjev ali bolj abstraktno kapitala. To je pomenilo ne le, da so razumeli vzvode svojega izkoriščanja, temveč tudi, da bodo le kolektivno in ne kot razdrobljeni posamezniki lahko spremenili razmerje moči, in sicer najbolj ostro z množično stavko – lahko pa tudi z manj ostrimi orodji, kot je na primer kolektivno pogajanje. 

Prepričanje, da umetnice in umetniki niso delavke in da njihovo početje ni delo, se zdi skoraj nepremakljivo.

Vloga in razumevanje sindikata se še malo bolj zaplete na polju kulturne produkcije, kjer se soočimo z dodatnimi zoprnimi izzivi, od sistemsko in kurikularno gojenega individualizma do vztrajnega in trajnega, zdi se skoraj nepremakljivega prepričanja, da umetnice in umetniki niso delavke in da njihovo početje ni delo. Kot učijo in urijo študente na umetniških akademijah, bo izjemnost in posebnost tista, zaradi katere bodo postali v umetnosti slavni in bogati. Ne poudarjajo pa radi, da je to na žalost večkrat posmrtno. 

Izobraževalne institucije vztrajno in nekritično delo umetnic in umetnikov mistificirajo ali pa jim namesto delavskih standardov organizirajo delavnice o podjetništvu.

Zgodovina delavskega gibanja nam za razliko vztrajno kaže, da sindikalno organiziranje najbolj učinkovito preprečimo tako, da delavke in delavce prepričamo, da niso delavke. V kulturi in umetnosti je nevidnost dela tako normalizirana, da posebnega prepričevanja praktično ne potrebujemo. Zato poskrbijo, kot že rečeno, izobraževalne institucije, ki vztrajno in nekritično delo umetnic in umetnikov mistificirajo ali pa jim namesto delavskih standardov organizirajo delavnice o podjetništvu. Pa še to zgolj, če imajo »srečo« in potem vsaj svojemu izdelku morda postavijo ceno, o tem, da bi zahtevali plačilo in delavske standarde za proces dela, to pa je že povsem druga sindikalistična pesem. Na akademijah v Sloveniji je bolj možno, da študentje o trgu dela in življenju in delu po zaključku akademije ne izvejo dosti. Premnogi med njimi zato postanejo del temne snovi, kot je umetnik, pisec in aktivist Gregory Sholette v istoimenski knjigi6 Sholette, Gregory. Dark Matter. Art and Politics in the Age of Enterprise Culture. London, New York: Pluto Press, 2011. Dostop na: http://www.darkmatterarchives.net/wp-content/uploads/2012/06/g_sholette_dark_matter-ALL.withnotes..pdf poimenoval množico brezimnih, neslavnih umetnic in umetnikov, ki slave in bogastva s svojo umetniško nadarjenostjo ne dosežejo. 

A še vedno in vedno znova se dvigajo obrvi, kadar govorimo o umetnosti kot o delu in umetnikih kot delavcih. To prepričanje, da v umetnosti ne delamo, temveč ustvarjamo, se potem razširi kar na celoten sektor, kjer ljudje, ki naj bi bili ustvarjalni ali kot se rado danes reče »kreativni«, svojega dela ne opravljajo za denar, ampak za višje cilje, iz ljubezni, za samorealizacijo, v tem delu uživajo. Mirno pa spregledamo, da tako lahko razmišlja in »zastonj« dela samo nekdo, ki je ekonomsko preskrbljen in nima resnih ekonomskih skrbi. 

Delavci s statusom samozaposlenega v kulturi so bili še do nedavnega prepričani, da ne morejo ustanoviti ali organizirati sindikata, ker so sami svoji delodajalci.

Če torej nismo delavke, ampak uživamo v ustvarjanju, potemtakem seveda na polju kulturne produkcije ne potrebujemo sindikata – institucije, ki je nastala zato, da delavci v kapitalizmu zaščitijo svoj družbeno-ekonomski interes in si izborijo delavske standarde (koliko ur se dela, po kakšni ceni in v kakih pogojih – ali delodajalec financira bolniško odsotnost, prevoz na delo, prehrano, zagotovi odmor, plačan letni dopust, regres in podobno), da se borijo proti kapitalističnemu izkoriščanju ter da gradijo solidarnostne vezi ne le med delavstvom, temveč tudi s širšo družbeno skupnostjo, onkraj delovnega mesta. Izziv je še toliko večji, ker voditelji in direktorji kulturnih ustanov in organizacij prav tako niso razumljeni kot menedžerji, ki imajo moč. Še bolj paradoksalno, v Sloveniji namreč obstaja sindikat direktorjev kulturnih institucij, medtem ko so bili delavci s statusom samozaposlenega v kulturi še do nedavnega prepričani, da ne morejo ustanoviti ali organizirati sindikata, ker so sami svoji delodajalci. To smo s preizkušanjem metod delavskega organiziranja uspeli zasukati, ko smo lani oktobra7 http://n1info.si/novice/slovenija/v-ljubljani-ustanovili-sindikat-za-ustvarjalnost-in-kulturo-zasuk/?utm_term=Autofeed&utm_medium=Social&utm_source=Facebook&fbclid=IwAR2Hf4A67nCFzXHOWp-AjafrwYdZxw8JuKwadMiZPtxd5imTCUZ5qw8RTNM#Echobox=1664726720 ustanovili sindikat8 http://zasuk.si/o-nas/  (in v tem času uspeli obiskati in sindikalne ideje razširjati že na dveh akademijah9 http://facebook.com/photo?fbid=6509349182413519&set=a.1311584938856662 , da bi tudi študente navdušili za kolektivno borbo proti nevidnosti dela) in na pogajalsko mizo dali predlog razširitve kolektivne pogodbe10 rtvslo.si/kultura/sindikati-in-ministrstvo-se-strinjajo-s-siritvijo-kolektivne-pogodbe-za-kulturne-dejavnosti/667793 . 

Direktorji so se torej sindikalno že prej zorganizirali, saj se sami radi opišejo kot žrtve v sistemu, ki nam ga vsem skupaj nenazadnje organizirajo državni in občinski ustroj, ministrstva in župani, oddelki za kulturo v spregi z agenti neoliberalnega kapitala. Kar seveda do neke mere drži, le da ministrstvo trga dela ne organizira v korist umetnikov in delavcev, temveč v korist menedžerjev. Skupaj z direktorji normalizira neplačano in podplačano delo vseh tistih, ki nimajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, in si zatiska oči pred prikritimi delovnimi razmerji in drugimi vrstami izkoriščanja delavcev. Seveda o trgu dela na področju kulturne produkcije sploh ne govorimo, čeprav o trgu v Sloveniji sicer radi govorimo, predvsem o tem, da ga ni. Zato je še toliko bolj paradoksalno, da je izkoriščanje vse prisotno. Del problema in struktur moči so tudi strokovni kadri s pogodbo o zaposlitvi, ki se hote ali nehote ne postavijo na stran podplačanih ali neplačanih in izkoriščanih umetnic. Pri tem pa so sami zaščiteni skozi svoje sindikalne organizacije in kolektivno pogodbo. Še več, užaljeni so, kadar jih na primer opozorimo na krivice in absurde – zgovorno o tem priča primer Jake Babnika in razstave Pigmalion v MGML.11 mesanec.si/delo-umetnika-en-odstotek-umetniskega-projekta/

Za druge ilustrativne primere teh dejstev ni treba preveč brskati po spominu. Zavoljo prevečkrat zamolčane in spregledane zgodovine jugoslovanskega socializma, iz katere bi lahko potegnili marsikatero dobro lekcijo za sodobnost, pa naj spomnim bralke in bralce na intervencije Gorana Đorđeviča in na njegov poziv k mednarodni stavki umetnikov12 whatwasmodernart.wordpress.com/2020/09/11/international-strike-of-artists/  ali pa na pogodbo za vizualne umetnike, ki so jo kot model proti izkoriščanju zasnovali Sanja Iveković, Dalibor Martinis in drugi umetniki v Radnički zajednici Podroom.13 https://digitizing-ideas.org/sr/zapis/19682/2  Če bi to pogodbo, tako, kot je, uporabljali vizualni umetniki danes, bi se jim bistveno bolje godilo. Ampak kot posamezniki tudi s pogodbo ne bomo imeli resne pogajalske moči na trgu nevidnega dela, lažje in bolje bi bilo, če bi tako pogodbo zahtevali vsi – to pa je mogoče recimo, če se kolektivno organiziramo v sindikat.

Umetnost je definirana kot nekaj, kar ni povezano z ekonomijo, denarjem, je navidez avtonomna družbena sfera. Toda tu ne gre za ločenost od ekonomije, temveč za njeno zanikanje.

Težava na področju kulturne produkcije je torej pereča in tudi strukturna, sistemska. Umetnost je definirana kot nekaj, kar ni povezano z ekonomijo, denarjem, je navidez avtonomna družbena sfera, ki je od ekonomije ločena. A sociologi, kot sem sama, smo že večkrat pojasnili, da tu ne gre za ločenost od ekonomije, temveč za njeno zanikanje. Z bolj stvarnim sociološkim besednjakom lahko razmere na polju kulturne produkcije pojasnimo kot zanikani ekonomski vidik oziroma zanikano ekonomijo, kot je to definiral Pierre Bourdieu, pomemben sociolog, katerega odlične knjige o polju oziroma o pravilih umetnosti na žalost v slovenščino niso prevedene (razen nekaj odlomkov po strokovnih revijah). Rečeno drugače, umetnost in širše polje kulturne produkcije je avtonomno družbeno polje, in sicer do te mere, kot nam kaže ideologija avtonomije umetnosti, da razlogi, zakaj delamo v tem polju, navidez nimajo zveze z zagotavljanjem naše eksistence. 

Ločitev umetnosti od umetne obrti je odnesla pojem dela in uveljavila hegemono idejo, da umetniki ne delajo, temveč ustvarjajo.

Zakaj je tako, nas lahko pouči zgodovina zahodne umetnosti, kjer se je konec 18. stoletja uveljavila ločitev umetnika od obrtnika. Umetnik in obrtnik sta bila včasih sopomenki. Po ločitvi umetnosti od umetne obrti pa je umetnik postal izjemni posameznik, ki je svoboden, umetnik-genij ločen in drugačen od obrtnika in od pojmov, kot so obrti, veščina. Ta ločitev je prinesla oziroma odnesla pojem dela in uveljavila hegemono idejo, da umetniki ne delajo, temveč ustvarjajo, saj so prav posebej umetniško nadarjeni. Seveda z idejo, da smo nadarjeni in da imamo nagnjenje za določene veščine, ni nič narobe – težava pa je na področju umetnosti zato, ker se nadarjenost, izjemnost in individualizem poveličujejo, tisti ki imajo strukturno več moči v sistemu, pa to prepričanje ali ideologijo, če hočete, uporabljajo zato, da umetnike ekonomsko izkoriščajo, da jih za delo ne plačujejo, temveč občasno nagrajujejo njihovo umetniško izjemnost. Če si ekonomsko preskrbljen, seveda to ni problem in velikokrat zato raje verjamemo, da smo svobodni in da uživamo v delu, nekateri pa tudi v pohvalah in nagradah. Ampak kot poudarja Federici, brezplačno izročanje dela v kapitalizmu nas do danes kapitalističnih okov še ni osvobodilo, kvečjemu je delo na polju kulturne produkcije onemogočilo vsem tistim, ki si te zanikane ekonomije ne morejo privoščiti, ker zanjo nimajo materialne podlage.

Zatiskamo si oči, da imamo na področju kulture opraviti z visoko kvalificirano zelo poceni delovno silo, ki je postala model za atipične delavce in izkoriščevalska delovna razmerja. 

Torej, če rečemo, da v produkcijskem razmerju direktorji umetniških ali kulturnih ustanov in organizacij stojijo nasproti delavcem in umetnikom, ki jih zaposlujejo ali katerih dela ali storitve naročajo za programe teh institucij, ki jih podplačajo ali sploh ne plačajo, bomo naleteli na namrščene ogorčene in neodobravajoče poglede. Prav sloj ljudi, ki si lahko privošči poceni in zastonj delati za višje cilje, za dobro človeštva in naroda v polju kulturne produkcije, namreč odločilno ter bolj ali manj zavestno zavira, da bi spremenili strukture moči in zavoljo lastnega udobja ohranja status quo. Perfidno igranje na ideal umetnika, ki je avtonomni, »ustvarjalni«, svobodni in sami od sebe odvisni izjemni posameznik, je nadvse priročno tudi za neoliberalni kapitalizem, saj so taki posamezniki res idealni delavci v sistemu, ki želi vse stroške našega življenja in skrb zase prevaliti na nas same. Obenem pa so taki delavci odlično seme za zatiranje solidarnosti. In s temi dejstvi se neradi soočamo, danes še toliko bolj, saj je tudi družba postala vse bolj razredno razslojena – dejansko pa si zatiskamo oči, da imamo na področju kulture opraviti z visoko kvalificirano zelo poceni delovno silo, ki je postala model za atipične delavce in izkoriščevalska delovna razmerja. 

Posamezniki, ki se dojemajo kot neodvisni subjekti, ki nikogar ne potrebujejo in ki svojo eksistenco utemeljujejo z individualizmom, zanikajo solidarnost, skupnost in vzajemno pomoč.

Naj torej moje vabilo k razmisleku o tem, zakaj utegne biti smiselno v polju kulturne produkcije in kulturnih, umetniških ali ustvarjalnih dejavnostih pripoznati vlogo dela in s tem preseči na razrednih in spolnih hierarhijah utemeljeno ločevanje umetnosti od drugih vrst dela, pospremim z mislijo italijanskega sociologa in teoretika italijanskega operaizma. Sergio Bologna nam ponuja iztočnico, zakaj je povezovanje posameznikov v kolektiv smiselno v razpršenih in vse bolj individualiziranih delovnih razmerah, ki vladajo na polju kulturne produkcije. Takole pravi Bologna: »posamezniki, ki se dojemajo kot neodvisni subjekti, ki nikogar ne potrebujejo in ki svojo eksistenco utemeljujejo z individualizmom in ne na povezanosti in odnosih z drugimi, so natanko tisti, ki do velike mere izgubijo svojo svobodo, še posebej v delovnih ali zaposlitvenih razmerjih. Zanikajo solidarnost, skupnost in vzajemno pomoč in se hitro znajdejo v položaju, v katerem so predmet brezobzirnega izkoriščanja zato, ker imajo kot posamezniki najšibkejši položaj na trgu.«14 Bologna, Sergio. »We can’t leave the idea of freedom to the far right.« Angry Workers. Dostop na: https://www.angryworkers.org/2021/12/10/we-cant-leave-the-idea-of-freedom-to-the-far-right-sergio-bologna-on-the-green-pass/

Sindikalno povezani delavci, ki so številčno množični, lahko dosežejo strukturno spremembo.

Tako se torej vrnemo nazaj naš nevidni trg delovne sile ali na trg nevidnega dela in na vlogo, ki jo v polju kulturne produkcije lahko odigramo sindikalno organizirani delavci. Kako? Tako, da denaturaliziramo izkoriščanje, ki ga sedaj omogoča prav nevidnost dela in začnemo skupaj spreminjati razmerja moči. Posameznik je proti sistemu v položaju nemoči in sam lahko v redkih primerih reši zgolj sebe. Sistem ostaja isti in pogosto upornike izloči kot črne ovce. Sindikalno povezani delavci, ki so številčno množični, lahko dosežejo strukturno spremembo. Na primer tako, da zahtevajo kolektivno uveljavljanje določenih standardov. Če so delavci združeni v sindikat in stvari spreminjajo skupaj, saj je v množici moč, jim tudi kot posameznikom škodujejo bistveno težje. Vse te možnosti, med drugim tudi širitev in sklepanje kolektivne pogodbe v Sloveniji, obstajajo kot realna pot za spremembe in zanje ni pravnih ovir. Zgodile pa se bodo, če bomo delavci solidarno zgradili politično moč in spremenili razmerja moči. Povečanje in aktivno sodelovanje članstva v krovnih sindikatih bi govorilo, da razumemo daljnosežnost problema in da smo se proti izkoriščanju dela v umetnosti odločili tudi boriti, dejansko, v praksi (ne le v teoriji).

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)