Dobrodošli v vesolje
Izstrelitev v 2024.
»I gotta feeling.
That tonight’s gonna be a good night.«
– Black Eyed Peas
* Tokratni kritiški zapis je plod večera, ki se ga avtor v najboljšem primeru spominja izjemno subjektivno, v najslabšem pa megleno. Da bi nadoknadil ta avtorski manko, se zapis izpisuje preko nabora zvočnih posnetkov izjav obiskovalcev, ki so nastali ta večer. Ti bodo po pravilih omike vsake dobre zabave »what happens at Nova pošta, stays at Nova pošta« ostali anonimizirani.
Vesoljsko plovilo Voyager, katerega življenjska doba je dosegla nesluten častivreden staž, je človeka popeljalo globlje v vesolje kot kdajkoli prej. Pomenljiv naslov dogodka je tako obljubljal nepozabno nočno rajanje, ki bo ples in glasbo prelivalo s performativnimi vdori.
Predpraznični čas, t. i. veseli december, se v veliki meri odlikuje z nadpovprečno visoko ponudbo zabav. Medtem ko se premiere še naprej vrtijo z vrtoglavo hitrostjo, se jim na področju praznovanja pridružujejo novoletne zabave. Grehote katerih se zdijo odločilni poriv za novoletne zaobljube. Tem uprizoritvenim bakanalijam se je letos na poseben način pridružil tudi zavod Maska, ki je združil moči s kolektivom Počemučka in pripravil party performans Voyager. Vesoljsko plovilo Voyager, katerega življenjska doba je dosegla nesluten častivreden staž, je človeka popeljalo globlje v vesolje kot kdajkoli prej. Pomenljiv naslov dogodka je tako obljubljal nepozabno nočno rajanje, ki bo ples in glasbo prelivalo s performativnimi vdori. Tovrstna presečišča zabavanja in uprizoritvenih umetnosti so v slovenski gledališki krajini dokaj redka in zaenkrat ostajajo ena tistih uprizoritvenih praks, ki so trdno zavezana neodvisni produkciji. Kot v spominu še sveže primere, ki zagotovo obarvajo pričakovanja obiskovalcev, zagotovo velja omeniti Kitch:PopParty iz leta 2017, v lanski sezoni odvijajoči se cikel petih site-specific dogodkov, ukvarjajočih se s »hajpom«, La Isla Bonita Varje Hrvatin, fotografsko razstavo Tra(n)ce Asiane Jurce Avci.
V vseh navedenih primerih se zdi, da je ravno zabava tisti ključni trenutek, ki performativno gesto spreminja v dogodek, širi horizont uprizoritvenih možnosti, ustvarja teren za drugačno, bolj sproščeno, nenadzorovano perspektivo gledalca. Vse to so elementi, ki jih lahko v bolj subtilnih strategijah najdevamo tudi v drugih formah uprizoritvenih umetnosti, ki se znotraj hiperprodukcijske poplave predstav vedno pogosteje želijo vtisniti v zavest gledalca ravno z ustvarjanjem dogodka. Dogodek je tesno povezan s prečenjem posameznih žanrov in formatov (morda zato toliko bolj izmuzljiv za strožje definirane organizacije in institucije), prav tako pa lahko na podlagi Voyagerja in naštetih primerov izluščimo še dve karakteristiki. Prva je celostna obravnava prostora, ki bo praviloma negirala obstoj enega samega odra in prizorišča ter bo s prostorskimi intervencijami v prizorišče pretvorila vse od osrednjih dvoran pa do stranišč. Druga, ki je deloma vezana na disperzivni dogajalni prostor, pa je pozicioniranje performerja kot zaznamovanega obiskovalca, čigar performativna gesta ali izvajanje ni pozicionirano pod žaromet, ki bi ga sočasno spremljalo celotno občinstvo, temveč se odvije mimobežno ob snidenju za naključnimi izbranci občinstva, ki jih v tistem trenutku obide, razdrobljeno in intimno performerji tako ustvarjajo neponovljivo izvajanje, ki se v celoti lahko izriše samo skozi kasnejšo fragmentarno analizo posameznih obiskovalcev. Dogodek torej terja, da se o njem kasneje pogovarjamo, da ga obnavljamo in oživljamo, da bi lahko prišli do dna vsemu, čemur smo bili priča. Asociativne vezi z meglenimi prekrokanimi nočmi so tako več kot očitne.
Zapuščino sodelovanja Maske in SMG-ja na Novi pošti pa je obujala tudi sama prostorska zasnova Voyagerja, saj je v spomin priklicevala nekatere najbolj odmevne dosežke tega produkcijskega prostora, ki bodo zagotovo še dolgo ostali v spominu gledalcev in – lahko trdimo – svoje mesto našli tudi v kanonu zgodovine slovenskega gledališča.
Voyager sledi tem gradnikom dogodka. Nova pošta je tako zaživela v resnično praznični podobi, skrbno prostorsko in (morda še bistveneje) svetlobno oblikovana. V tem je dogodek evociral tudi drugo realnost zabave, ki je ob prihodu novega leta naznanjala tudi novo obdobje zavoda Maske, in sicer njegovo slovo od Nove pošte kot stalnega produkcijskega prostora. Nova pošta kot nekakšen hibridni prostor, kontinuirana podpora institucije (Slovensko mladinsko gledališče) neodvisnemu producentu je bila na sceni izrazito redek pojav. O tem je ob samem začetku zabave spregovorila tudi direktorica zavoda Maske Alja Lobnik, ki je poudarila, kako pomembna in politična strategija je tovrstna hibridizacija, vzajemno sodelovanje med institucionalnim in nevladnim sektorjem, ki se pogosto zdita pozicionirana v nerazrešljiv konflikt. Maska se, po napovedi Lobnik, z izgubo Nove pošte ne odreka produkciji, temveč se vrača v raznolike prostore neodvisne produkcije, v katerih je že delovala pred pridobitvijo Nove pošte. Poudarila pa je pomen, ki ga ima tovrsten prostor predvsem v smislu omogočanja ustvarjalcem daljših kontinuiranih obdobij raziskovanja. Pomen prostorov za neodvisno produkcijo, vznemirljivost vsakega novega in kvalitetne uprizoritve (in zabave), ki jih je na sceno prinesla Nova pošta, sta omenili tudi producentki drugega neodvisnega zavoda, ki smo ju ujeli kasneje v noči. Zapuščino sodelovanja Maske in SMG-ja na Novi pošti pa je obujala tudi sama prostorska zasnova Voyagerja, saj je v spomin priklicevala nekatere najbolj odmevne dosežke tega produkcijskega prostora, ki bodo zagotovo še dolgo ostali v spominu gledalcev in – lahko trdimo – svoje mesto našli tudi v kanonu zgodovine slovenskega gledališča. V odnosu do prostora gre tu nedvomno izpostaviti Solo Nine Rajić Kranjac in Spolno vzgojo II Tjaše Črnigoj, v popisu kultnih uprizoritev Nove pošte pa moramo nujno omeniti vsaj še 6 Žige Divjaka. Te uprizoritve, kot je izpostavila ena od neodvisnih producentk, dokazujejo, kako potrebni so prostori za neodvisno produkcijo, kako zelo ta bogati uprizoritveno sceno, zato lahko le upamo, da se bomo v prihodnje zabavali tudi ob odpiranju novih, ne le ob poslavljanju od njih.
Če se vendarle potopimo še v samo srž party performansa Voyager,gre v njem izpostaviti kolektiv Počemučka kot vzpenjajočega se akterja uprizoritvene scene. V tokratni manifestaciji se jim pridružuje Jan Krmelj, ki v kolektiv prinaša nekatere odlike svoje režijske prakse. Omeniti velja predvsem poigravanje z zvočnimi posnetki poetičnih besedil in uporabo mask, ki so na plesišče med rajajoče pripeljale telebajske, neveste, angele, kurenta, visoke verske funkcionarje pa vse do Filipa Mramorja. Maske (v humorni navezavi na samo ime producenta) ustvarjajo tisto prepotrebno anonimnost za tovrstne zabave, saj omogočajo, »da nihče ne ve, kdo si in kaj počneš«, kot je izpostavila ena od obiskovalk. Performativni vdori Voyagerja so bili onkraj impozantnega začetka, ki je efektivno deloval kot iniciacija v zabavo in njeno hipno ogrevanje – resnično »we hit the ground running«, tekom večera tako predvsem vezani na podobe performerjev, ki smo jih lahko srečevali, in odkrivanje prostorov, kot je bila v zlato odeta soba, v kateri je skrinja rekvizitov omogočala obiskovalcem, da se tudi sami našemijo, med potekom noči pa je bilo v njej mogoče slišati tudi pravi amaterski trobilski koncert. Čeprav je bilo mogoče slišati pozive »Več performansa!«, so se jim ob tem nemudoma pridružili tudi pozivi »Še partyja!«, predvsem pa so bili obiskovalci složni v želji po pogostejšem udejanjanju tovrstnih dogodkovnih hibridov, ki omogočajo neslutene potenciale. »Pričakujem, da me bodo vrgli na tla,« se je izrazila ikona slovenske igre. Vendar pa je kvaliteta tovrstnega dogodka zagotovo tudi v tem, da se ne glede na vse zabava odvija naprej, kot se je izvrstno izrazila obiskovalka, sicer kultna figura ljubljanskega nočnega življenja: »O, fak, performans je padel po tleh. Vseen mi je.« Sicer se zdi, da je zaradi termina sredi tedna sebstvo na plesišču dokaj hitro usihalo, neutrudno pa je deloval lounge, v katerem se je nedvomno do jutra reševalo vse od slovenskih uprizoritvenih umetnosti pa do sveta. S katerim sporočilom pa bi obiskovalci poslali v vesolje tokratnega Maskinega Voyagerja, ki bi se mu po lastnih besedah na poti pridružil tudi politični funkcionar?
»Ljubezen za vse in ljubezen povsod.«
»Cmok, cmok.«
»Voyager, daješ mi.«
»Končno proper žur, tak, k si ga ena prestolnica evropska zasluž. Hvala lepa.«
»Bilo kuda, žurka svuda.«
»Smrt fašizmu, svoboda narodu.«
»Lay on your back and think of England.«
»Nova pošta še naprej.«
»Ni bilo še dosti, še, še.«
»Eat, Pray, Love.«
»Sky is no limit. O moj bog.«
»Glej, dragi moj, če pošlješ zlato v vesolje, bodo vsi poštekal.«
»Tak dolgo, ko ne bo mafije, tak dolgo bo lepše v lajfu.«
Voyager tako morda, ker sreda pač še ni mali mali petek, ni bila najbolj razburkana zabava, a je ponujala, po besedah igralke ob avtomatu z vodo, nekaj, kar je »redko videno, a zelo lepo občuteno«.
Jaka Smerkolj Simoneti
je doktorski študent študijev scenskih umetnosti, praktični dramaturg in gledališki kritik.
Voyager
Party performans – novoletni žur s konceptom
Koncept in izvedba: Počemučka – Klemen Kovačič, Jan Krmelj, Aljoša Lovrić Krapež, Filip Mramor in Domen Novak
Sodelujejo še: Gašper Grebenšek, Sara Kastelic, Alja Krhin, Maja Kunaver, Kaja Petrovič, Luna Pentek, Katarina Prislan, Iva Radić, Lucija Trobec