Radharani Pernarčič

Sončni princ-ip, pa pika

Radharani Pernarčič si je ogledala gibalno-taktilno predstavo za malčke Rumena pika na nebu, ki sta jo skupaj ustvarila Ajda Tomazin in Rok Kravanja. Avtorica v svojem zapisu ugotavlja, da ciljni publiki primerno predstava namesto na naraciji in zgodbi temelji na čutno-zaznavnem, meditaciji in atmosferičnosti. Zaradi tega je ni mogoče umestiti v kategorijo poenostavljujočega interaktivnega “entertainmenta”, prej bi bilo treba o njej govoriti kot o uspavanki, ki otroka zaziblje v nekaj milega, predvsem pa spodbuja in krepi njegovo zvedavost ter senzibilnejšo dojemljivost.

Pravijo, da smo bili zadnje mesece priča nenavadno srditim in dolgotrajnim sončnim izbruhom. Tako srditim, da se je menda celo v Sloveniji videl pojav, imenovan aurora borealis oziroma ne-več-tako-zelo-severni sij. Vsa sonca v vesolju imajo svoje muhe in očitno ni z našim nič drugače. Zato pa niti ni napak, če se kdaj kaka predstava vendarle posveti tudi ljubemu soncu. Ne nazadnje je to še najmanj, kar lahko naredimo v zahvalo, da vsako jutro posveti na nas … da sploh je jutro in se spočitim možgančkom lahko posveti, da je z vsem tem nekako takole:

Imeti svoj lastni vir svetlobe, ki jo razdajaš drugim in tako narediš viden njihov obstoj, smisel in čar, pri čemer pa sam kot vir ostajaš v ozadju: verjetno bi tako še najbolje opisali skupni princip, ki določuje tako sonce kot umetnika.

posvetiti (se) – imeti svoj lastni vir svetlobe, ki jo razdajaš drugim in tako narediš viden njihov obstoj, smisel in čar, pri čemer pa sam kot vir ostajaš v ozadju. Verjetno bi tako še najbolje opisali skupni princip, ki določuje tako sonce kot umetnika. Toda če naj ne bi gledali v vir, ki od zadaj napaja in izrisuje to spredaj, kaj to potemtakem ne pomeni, da recenzentkina naloga tokrat rahlo kazi ta sončni princip? Hja, Pika Nogavička bi gotovo rekla, da »to ne moti velikih duhov«, recenzentka pa, da je v kozmosu morda ravno zato več sonc. Tako lahko sončna recenzija iz galaksije M32 osvetli koreografijo sončne vile Ajde Tomazin v galaksiji NGC 2403, ta pa dalje sončno izvedbo soustvarjalca, ki ga v galaksiji Rimska cesta zagledamo pred seboj. Recimo torej, da slednji v predstavi Rumena pika na nebu zastopa sončnega princa. Ta plešoči zastopnik, ki ga sicer poznamo pod imenom Rok Kravanja, je torej v tistih bolj galaktičnih dimenzijah v resnici varuh naše najbližje zvezde. Skrbnik žarkov, pa tudi kometov, južnejših severnih sijev in vseh teh sovpadajočih nebesnih čarolij. Naj bo kdaj še tako krmežljav, se nadobudno izvije iz svojega spalnega kupeja na večno potujočem oblaku in se z akumulu-puhastim turbanom na glavi odpravi preverit, kaj bo dobrega z žarečo kroglo. Čeprav je princ in bi si zato lahko mislili, da bo nekoč istoimenski kralj, se njegova sončna spalnica nikakor ne bohoti v kakem načičkanem baročnem stilu – je kvečjemu prijetno načričkana, ravno toliko, da lahko zaslišimo noč … in moč sanj. Nečesa »mlečno razsejanega«. No, pa saj se tudi reče Mlečna cesta. Če smo iskreni, oder spominja na značilno stanje stanovanj ljudi, ki imajo majhne otroke: kamor pogledaš, povsod je vse tako mehko, polno odejic in frotirasto-nakvačkanih predmetov, na voljo za valjanje, drnjohanje, slinjenje ali plazenje po tleh, okoli vogalov itd. Lahko bi rekli tudi »razmetano«, se pravi izven dometa kontrole in zmožnosti staršev, da bi vse, kar nekje obleži, sproti pospravljali. Prostor skratka daje občutek, da se nahajamo pri sončnem princu doma. In zato se lahko mirne duše sprostimo ter pustimo, da se zgodi, kar si že bodi.

Morda nam predstava s tem sočasno prišepne, da je bil kozmos veliko bolj narejen po meri otrok kakor odraslih – nemara prav zato, da bi v nas ohranil tisto vrsto dovzetnosti, ki ne temelji na mišljenju, ampak na čutno-zaznavnem.

In vendar se – vsaj tisti, ki na obisk pridemo iz stanovanj, kjer ni otrok – na začetku še nekoliko sprašujemo, kaj pa se pravzaprav tukaj dogaja, kakšna je zgodba. Tisto malo naracije, s katero princ uvede pričakujoče malčke v notranjo pokrajino jutranjega prebujanja sonca, odraslega požgečka ravno toliko, da zintrigira njegove detektorje za rdečo nit … in ga pri tem tudi pusti. Mhm! Medtem ko se torej recenzentka še ukvarja s predpostavko in vprašanjem, ali predstava lahko dovolj pritegne otroke, če v njej ni kaj prida zgodbenih oprimkov, se sončni princ že zdavnaj ogrne v sončne bunkice (recimo, da žarke), ki jih z velike pletene krogle prestavi (prilepi) nase ter dalje razkropi po prostoru. Povalja se po žareči krogli, skaklja okrog nje in se poigrava z njo – kot to pač počnejo vsi sončni in človeški mladiči, ne da bi to moralo karkoli pomeniti – ter jo nihaje dviguje vse višje in višje na nebo. V menjavanju svetlob in nizu različnih glasbenih razpoloženj, ki zaznamujejo etape dneva, pa tudi iz prostodušnih, razigranih gibalnih trikov sončnega princa se počasi izjasnjuje dvoje: da so otroci v publiki v resnici še premajhni, da bi, tudi če bi zgodba obstajala, imeli kaj dosti od nje – tj. da bi sploh lahko sledili z zgodbo posredovanim kognitivnim povezavam med naracijo, dogajanjem in simbolnim. In dalje, da ne nazadnje tudi na nebu, v kozmosu ni nobene zgodbe. So samo pojavi, ki se zlivajo v nam samoumevno atmosferičnost. Lahko jih tudi spregledamo, pustimo v ozadju. Ali pa jih tiho in očarano spremljamo, se jim prepustimo, da nas objamejo. Morda nam predstava s tem sočasno prišepne, da je bil kozmos veliko bolj narejen po meri otrok kakor odraslih – nemara prav zato, da bi v nas ohranil tisto vrsto dovzetnosti, ki ne temelji na mišljenju, ampak na čutno-zaznavnem. Kakorkoli, priznati moramo, da je sončna vila preusmeritev z bolj predvidljive narativnosti k meditativnosti dobro premislila, pribila žebljico na glavico. In da ima tudi sončni princ v take koreografske odločitve mnogo več zaupanja, kot ga je sprva pokazala poslanka iz galaksije M32. Kar pa še ne pomeni, da je njegova performativna izvedba mačji kašelj: če princ v galaktični verziji potrebuje »le« zaupanje, Rok v zemeljski različici potrebuje jeklene živce. Kadar publiko tvorijo tako sveže pečena bitja, ta namreč prosto lezejo povsod, vriskajo in/ali zajočejo kadarkoli, se zapičijo v odpiranje in zapiranje vrat v dvorano, zagrabijo rekvizit, ko še ni čas za interaktivnost, in ga takoj, ko jim ga performer ponudi, odvržejo, se obrnejo stran itd., med njimi pa se po možnosti sprehajajo še starši, ki z vso opremo na sebi poskušajo uloviti pobeglo živalco – milo rečeno, ni ravno raj za koncentracijo, ki jo običajno zase potrebuje performer. Kapo dol!

Postane jasno, da je pravzaprav največja odlika te predstave to, da ne igra na noto ‘entertainmenta’, ne ponuja le-še-enega zabaviščnega parka, ki predpostavlja, da bi morali otroke nenehno z nečim posebej motivirati, ampak deluje prej kot uspavanka, v smislu nečesa milega, zibajočega, s čimer in v kar se preprosto čutno stopiš.

… in ravno, ko tudi princ odloži svoj turban v poklon soncu, da tolerira vse te naše človeške kaprice, se preko neba začnejo poditi hudomušni oblački, zagrinjati in spet odgrinjati rumeno soncepiko, kar za trenutek spet zasenči recenzentkino presojo glede izvedbenega napora. Pomisli, da bi morda bilo celo bolje, če bi se predstava že od vsega začetka (ves čas) odvijala med otroki/publiko, in ne frontalno na odru. Da bi morda taktilna in kinestetična dosegljivost materialov in gibanja med njihovimi telesi še bolj zgibala njihovo zaznavno radovednost in jih zbližala z uprizoritveno-nebesnim potovanjem. … a si enako tudi hitro oddahne od potencialnega kaosa svoje ideje, ko princ razprostre »večerni portal«, na katerem zasvetijo še vse druge zvezde in migetajoč zelenomodri sij. Ko se rjuha portala na eni strani nekoliko povesi in nas to dokončno opomni, da v kozmosu ne le ni zgodb, ampak enako tudi ni napak. Navdušeni izbruhi sončeve igrivosti včasih pač »nagnejo sever bliže jugu«, da lahko tudi pri nas, v Hiši otrok in umetnosti, zagledamo vso njihovo razsežnost. In ko se, za danes še zadnjič, sončev princ, odet v globoko zlato ogrinjalo – princ, ki zdaj je sonce –, zavrti na nebesnem svodu, se žarki ravno prav ohladijo, da nastopi trenutek, ko se jih malčki lahko končno dotaknejo. Jih primejo v roke, si jih podajajo, prilepijo na srčke in z njimi izmenjajo nasmehe. Postane jasno, da je pravzaprav največja odlika te predstave prav to, da ne igra na noto ‘entertainmenta’, ne ponuja le-še-enega zabaviščnega parka, ki predpostavlja, da bi morali otroke nenehno z nečim posebej motivirati (kar v bistvu dolgoročno v otroku ubije zvedavost in senzibilnejšo dojemljivost) – ampak deluje prej kot uspavanka. Pa ne v smislu, da bi bila »tako dolgočasna, da zaspiš«, temveč v smislu nečesa milega, zibajočega, s čimer in v kar se preprosto čutno stopiš.

RADHARANI PERNARČIČ
je ustvarjalka na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, plesna pedagoginja, pesnica in kulturna antropologinja.

Rumena pika na nebu
Režija: Ajda Tomazin
Koreografija: Ajda Tomazin
Soustvarjanje: Ajda Tomazin, Rok Kravanja
Koncept: Ajda Tomazin
Igra + gib: Rok Kravanja
Avtorska glasba: Drejc Pogačnik, Sašo Tepina
Zunanje oko + strokovno svetovanje: Nika Arhar
Svetovanje + oblikovanje svetlobe: Anže Virant
Oblikovanje kostumov + scenski elementi: Iztok Hrga
Oblikovanje prostora + likovna zasnova: Ajda Tomazin
Študijske idejne prostorske rešitve: študentje Fakultete za dizajn pri doc. Ivu Koritniku pri predmetu Scenografija
Priporočena starost: 1+
Produkcija: Ajda Tomazin, ODPRTI PREDALI-zavod za sodobne interdisciplinarne procese Kranj
Koprodukcija: Hiša otrok in umetnosti Ljubljana, Zavod Carnica (Layerjeva hiša. Stop Pungert)
Projekt izveden s pomočjo: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Kranj, Mestna občina Ljubljana
V sodelovaju z: Bienale tekstilnih umetnosti BIEN + Fakulteta za dizajn, KD Qulenium – Festival Kalejdoskop, Layerjeva hiša, Stolp Pungert, Prešernovo gledališče Kranj – Stolp Škrlovec