Turistični izlet v gnusno-slastno nezavedno

Brina Jenček v besedilu o performansu Ringlšpil Sare Horžen in Varje Hrvatin premišljuje o mejah med gledalci in nastopajočimi. Ne le da omenjeni dogodek posega v metaforični in fizično osebni prostor prisotnih in mimoidočih, temveč po mnenju avtorice besedila preigrava tudi možnosti, kjer bi v performans posegli gledalci.

Ringlšpil preizkuša, kaj v nas vzbudijo vizualne odklonskosti, podobe nasilja, ekshibicionizem spolnih organov in kdaj na plano udarijo naše prikrite sadistično-mazohistične težnje.

Če je cilj večine predstav na tak ali drugačen način očarati publiko, je premisa interaktivnega performansa Ringlšpil v produkciji Vie Negative ravno nasprotna – kako daleč gre lahko performans v zmerjanju, psovanju in provociranju publike. Ringlšpil preizkuša, kaj v nas vzbudijo vizualne odklonskosti, podobe nasilja, ekshibicionizem spolnih organov in kdaj na plano udarijo naše prikrite sadistično-mazohistične težnje. Gradacija občutka nelagodja je postopna. Na začetku je nelagodje tiho in lahkotno, obarvano s humorno distanco, postopoma pa neprijetnost postane grenka, zasidrana nekje globoko v jetrih in razlezena po celem telesu.

Avtorici Sara Horžen in Varja Hrvatin sta s soustvarjalci Ringlšpil začrtali kot potopitveno potovanje, ki se začne pred zgradbo partnerja projekta Lutkovnim gledališčem Ljubljana, nadaljuje na Vodnikovem trgu in izpraznjeni mestni tržnici, konča pa v globinah podzemnega tunela LGL-a. Ena Kurtalić prevzame vlogo necenzurirano vulgarne in zafrustrirane turistične vodičke oziroma mojstrice ceremonije, ki nas, skupinico približno 25 gledalcev, preganja z ene točke do druge ter nam razkriva ringlšpilski frikšov. »Jedan po jedan, dvoje po dvoje, troje po troje ako niste debeli.« V svetlo zelenem hlačnem kostimu in z glasnim nerganjem v bosanščini privabi tudi marsikateri pogled naključnih mimoidočih, tudi nič hudega slutečih turistov, ki ne razumejo, da so ravno oni ena od tarč posmeha in njenega nezadovoljstva. V kurac pošilja turiste, ki v Vodnikovem hramu objavljajo juhe na Instagram in mislijo, da jejo tradicionalno slovensko hrano, v kurac pošilja predrage kafiče na Krekovem trgu, v kurac pošilja gledalce in celotno vesolje. Njena pozicija je zaznamovana z njenim tujstvom. Potencira stereotipe o Bosancih in hkrati govori s stališča tipičnega Slovenca, kar ustvarja trenje znotraj njene konstruirane persone.

Bi jih morali ustaviti? Ampak ne, saj to hočejo, moramo mirno gledati, da ne bomo pokvarili performansa. Če trpijo oni, moramo malo trpeti tudi mi, ki se sicer tako radi naslajamo nad podobami trpljenja in predajamo prikritemu zadovoljstvu Schadenfreude.

Kurtalić nas popelje do prvega eksponata – Nejca Jezernika, Žive Selan in Jeffa Steina, ki postrojeni v vrsto žvečijo čigumi. Čigumi Hubba Bubba z okusom kokakole, če smo natančni. Ponudijo ga tudi nam, mi ubogljivo sprejmemo ponujeni košček sladke nostalgije in žvečimo z njimi. A oni se ne ustavijo pri zmernem koščku, temveč odpirajo kolut za kolutom in si bašejo žvečilni gumi v usta, dokler ne morejo več. Sprašujemo se, kako daleč bodo performerji šli s svojim početjem. Bi jih morali ustaviti? Ampak ne, saj to hočejo, moramo mirno gledati, da ne bomo pokvarili performansa. Če trpijo oni, moramo malo trpeti tudi mi, ki se sicer tako radi naslajamo nad podobami trpljenja in predajamo prikritemu zadovoljstvu Schadenfreude. Naključna gledalka se vendarle opogumi in Jezerniku, ki je v mazohističnih akcijah ves čas najbolj skrajen, iz rok iztrga kolut s preostankom žvečilke. Da pa se nam čigumi, ki se nam še vedno valja po ustih, dokončno zagnusi, pa poskrbi Stein, ki v svoji poznejši točki kepo čigumija postopoma vleče iz ust in ga svaljka v sluzasto slinast kakec, ki ga nato zvije in vrne v Hubba Bubba kolut. Ob tem se nam želodec zares obrne, obrazi nam upadejo in zavedamo se, da smo bili z naivnim sprejetjem ponujenega žvečilnega gumija pretentani, saj so bile vse akcije, povezane s tem, nastavek za doseganje tega dramaturškega obrata. V svojih prizorih telesno grotesknost prav tako dosledno uteleša Jezernik, ko se na primer brez majice napenja in trese, da mu izstopijo žile in se izbuljijo oči, kot da se bo vsak spremenil v neverjetnega Hulka, pri čemer lahko prepoznamo parodiranje cirkuških in manj cirkuških podob mišičnjakov, fitneserjev, častilcev telesa in fizične moči ter svoje skrajne poskuse nad nadzorovanjem in popolnim obvladovanjem svojih teles.

Obliko fragmentarnih prizorov performans ohrani tudi v drugem delu, ko se dogajanje iz javnega prostora pomakne v gledališki, a vseeno netipično gledališki prostor tunela. V tej polovici se cirkuška atmosfera še okrepi s ponavljajočo se na videz zabavno lahkotno, v resnici pa prav temačno melodijo in projekcijo ringlšpila (snemalec in avtor videa Miha Možina) ter novim naborom »spak«. V sejmarski maniri tudi v tunelu ni stolov, tako da se publika sama porazporedi po prostoru, ki je v celoti ves čas tudi igralni prostor, performerji pa pomešani med občinstvom. To lahko občutimo kot rahlo ogrožajoče ali vsaj neprijetno v svoji nepredvidljivosti, razsežnost tega postopka pa se izkaže predvsem v dveh prizorih, ki to odlično izkoristita.

Prvi je prizor dialoga dveh parov golih prsi, v katerem Selan in Kurtalić ostale dele telesa ločita s črnimi oblačili, majico potegneta čez glavo in postaneta čudaški brezobrazni kreaturi z razgaljenimi prsmi. Ta para izoliranih, brezosebnih prsi neverbalno komunicirata med sabo kot tudi z občinstvom, kar ustvarja komično in hkrati nerodno vzdušje, ko se kot gledalec počutiš, kot da posegaš v osebni prostor nastopajočih, onidve pa istočasno tudi v tvojega. Poleg tega pa je razviden tudi komentar objektivizacije in seksualizacije ženskih teles, ki so najbolj »zanimiva« in »atraktivna«, ko so slečena, nema in (dobesedno) brezglava. Še domiselnejši pa je prizor, v katerem Kurtalić z izzivajočim in rahlo pokroviteljskim pogledom izbira ljudi iz občinstva ter jih v enem stavku opiše pri nekem vsakdanjem opravilu. Postopoma pa se razkrije, da ti banalni opisi opravil utrujenega delavca, mlade učiteljice, osamljene ženske in prijaznega starca niso tako nedolžni, temveč so to karikirani naslovi porničev. Opisi so vedno bolj nazorni, kot izbrane žrtve pa kljub jasnemu fiktivnemu gledališkemu kontekstu čutimo vdor v intimo in željo po zagovoru ali ugovoru. Ampak podoba nas v nazornih razvratnih položajih in novih vlogah je že projicirana v glave ostalih, tako da nam ne preostane drugega, kot da poskusimo ohraniti prijazno brezbrižen izraz in se čim bolj suvereno sprijaznimo s svojo vlogo, kakor da bi hoteli reči: Ja, mogoče pa res hočem, da mi visoki neznanec napolni vse luknje, pa kaj?

Ovemo se, da smo hote ali nehote korak za korakom postali del frikšova in da nikoli nismo bili le zunanji opazovalci, tudi če smo si delali utvare, da smo.

Ovemo se, da smo hote ali nehote korak za korakom postali del frikšova in da nikoli nismo bili le zunanji opazovalci, tudi če smo si delali utvare, da smo. Kot ustvarjalci zapišejo na spletni strani: »V tej brutalni igri sodelujemo vsi, vprašanje je le, kdo koga jezdi.« S tem predstava doseže dramaturški vrh in sočasno sprostitev napetosti. Ob koncu ni nobenega aplavza, le nakazan čas za odhod publike. Sprehodimo se skozi psihoanalitični tunel gmote najhujših žaljivk, ki so nam jih kdaj vrgli v obraz in smo jih ob samem začetku performativnega dogodka zapisali na listke papirja ter nanje gledamo z neko humorno distanco in očiščenostjo. Po nizu pokvečenih bitij, grotesknih akcij in duhovitih besednih igrah se zdi to, da nas je kdo označil za prasico, razvajeno, vzvišeno, čefurja ali smrduha le kaplja v morje bizarnosti, ki jo je ponudil Ringlšpil, in mikroskopski delec bizarnosti, ki jo ponuja naš vsakdan.

BRINA JENČEK
je zaključila študij dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT, ki se poleg udejstvovanja na področju praktične dramaturgije ukvarja tudi z dramskim in gledališko-filmskim kritiškim pisanjem. Trenutna študira na DAMU v Pragi.

---

Ringlšpil
Avtorici: Sara Horžen, Varja Hrvatin
So-avtorji in izvajalci: Ena Kurtalić, Nejc Jezernik, Živa Selan, Jeff Stein
Snemalec in oblikovalec videa: Miha Možina
Dramaturški svetovalec: Benjamin Zajc
Avtorji scenografije, kostumografije, besedila in izbora glasbe: ustvarjalci predstave
Tehnični vodja in oblikovalec luči: Martin Lovšin
Glasba: Disney Park Audio: King Arthur’s Carrousel
Producentka: Špela Trošt
Produkcija: Via Negativa
Partner: Lutkovno gledališče Ljubljana
Programska podpora: Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana

Opombe bralcev (0)