Vmes

Avtor si je ogledal in recenziral premiero prvenca v produkciji Plesnega teatra Ljubljana avtorice Alicie Pauline Ocadiz Arriaga: Sestavi se. V analizi naredi razliko med prvim in drugim delom predstave, problematizira vlogo naracije v plesni predstavi ter izpostavi pomembnost vloge dramaturga v produkcijah, posebej še, ko gre za prvi projekt avtorja.

Foto: Jelena Oleami

Iz teme se izriše ozek snop svetlobe in s strani obsije delec ženskega telesa. Roke se razprejo in raztegnejo rdeče plisirano krilo pripeto na zapestji. Znotraj atmosfere vokalne glasbe (Zvezdana Novaković), ki prizoru poda občutek posvečenega, se plesalka začne vrteti na mestu. Vrtenje vztraja in vztraja. Iz teme se včasih zariše plesalkin hrbet, včasih trup, včasih bok, proti koncu prizora tudi obraz. Kod je prepoznavno plesno-gledališki, saj se plesna gesta vzpostavi skozi čustveno vzdušje in odrsko impresijo. Kroženje in trajanje še poudarita ritualno noto.

Drugi prizor zaostri igro razkrivanja in skrivanja, ko gledalce zaslepi v nas usmerjen žaromet, ki se s pomočjo odrske megle kaže kot stožec svetlobe. Utira si pot skozi reže, za katere šele s časom razberemo, da jih oblikuje plesalkino zdaj golo telo. Ko se telo odpre v prostor, ga skozi počasno gibanje plesalke v telesno zahtevnih pozicijah, recimo usločenosti nazaj, odčitamo kot negativ v lučnem snopu. Vzporedno temu iz prve vrste vstane moški v suknjiču z mrtvaško pobarvanim obrazom (Vid V. Vodušek) in recitira ponavljajoč se tekst, nemara haiku, ki govori o logiki sorodni tej, ki jo zarisuje telo: o nekem vmes, o vidnem in nevidnem.

Z dvojnostjo odkrivanja in skrivanja uvodni del predstave Sestavi se / Assemble Yourself potisne gledalca v vlogo razbiralca potenciala in aktivnega člana manifestacije subtilnih nivojev.

Tematiziranje vidnega odpre možne poti prevpraševanja vloge občinstva, recimo, kako vidimo avtorico in plesalko Alicio Paulino Ocadiz Arriaga, ki prihaja iz tuje kulture, ali morda kako ples skozi gibanje manifestira neke bolj subtilne dimenzije, na primer telesno inteligenco, čustveni naboj ali atmosfero. Nemara, kot sugerirata kasnejša izpoved in smrtna maska moža v suknjiču, se nam kaže posmrtni svet senc. Z dvojnostjo odkrivanja in skrivanja uvodni del predstave Sestavi se / Assemble Yourself potisne gledalca v vlogo razbiralca potenciala in aktivnega člana manifestacije subtilnih nivojev. S tem nam pripada določena svoboda interpretacije, kjer odrske podobe in atmosfere povezujemo s osebnimi spomini in izkušnjami.

Od tu se značaj predstave spremeni. Konec je z menjavami kostumov – plesalka se preobleče v relativno funkcionalno rdečo obleko. Konec je tudi z igro luči in senc, ki so v prvih dveh prizorih demonstrirale občutek Boruta Bučinela za oblikovanje izrazitih atmosfer – do konca predstave je oder večinoma jasno razsvetljen. Sledi nabor ohlapno nanizanih točk, ki se iz subtilnega uvoda spustijo v register očitne neposrednosti. Ocadiz nam govori: o svoji poti po svetu, o reklu svojega očeta, kako je pomemben sedanji trenutek, o svojem mrtvem bratu. Plesni register se utiri v prepoznavne plesne znake: priučeno sodobno-plesno tehniko; latinsko ameriški ples v duetu z v živo igrano kitarsko glasbo Aleksandra Kuzmića; kretnje jezika gluhih, ki dobesedno prevajajo besedilo pop komada. Ne le, da se tematika (ne)vidnosti iz uvoda razblini in jo zamenja poljubna zbirko prizorov, spremeni se tudi položaj občinstva v odnosu do predstave. Postavljeni smo v vlogo, ko naj sprejmemo vse, kar nam je ponujeno, na najbolj dobeseden način. S tem naj bi verjetno vzpostavili odnos poistovetenja ali empatije z avtorico in njeno zgodbo, ne pa s plesnostjo oziroma telesnostjo. Ali se še nahajamo v plesni predstavi ali smo poslušalci osebne zgodbe in priče plesnim prikazom veščine?

Ali se še nahajamo v plesni predstavi ali smo poslušalci osebne zgodbe in priče plesnim prikazom veščine?

Zanimiv vstop ponudi analiza plesne prezence plesalke, ki me v zunanji ekspresivnosti spominja na Vito Osojnik, namreč pri obeh gib ni izraz notranjega čustvenega stanja, pač pa se pot zdi obrnjena. Alicia Paulino Ocadiz Arriaga v svoje telo potegne naboj glasbe ali atmosfero prostora in s tem dovoli zunanjim dejavnikom, da se v njem naselijo, dokler se skozi tok plesa ne izplešejo in jih nadomestijo nova čustveno-telesna stanja. Tako se tudi »standardni« gibi sodobne-plesne tehnike v enem od prizorov umestijo v njen fluidni tok telesnega izraza in postanejo živi, individualni, umeščeni v točno ta trenutek izvajanja točno te plesalke. Ocadizino telo v dejanju plesanja režira oz. koreografira plesni material in ga vpne v čustvena stanja, glasbo, luč in besedilo. Tako bi njena prezenca lahko nudila most med pozunanjenim besednim materialom in družbeno prepoznavnimi glasbenimi in plesnimi žanri ter tisto subtilnostjo, kateri smo bili priča v začetku predstave. Vendar bi to morala podpreti dramaturgija prizorov in celotne predstave.

Tako se tudi »standardni« gibi sodobne-plesne tehnike v enem od prizorov umestijo v njen fluidni tok telesnega izraza in postanejo živi, individualni, umeščeni v točno ta trenutek izvajanja točno te plesalke.

Pri kombiniranju sodobnega plesa z govorjeno besedo, sploh kadar je to moč razumeti v zgolj dobesednem pomenu, je nevarnost, da bo govor »požrl« ples. Torej, da bodo gledalci sprejeli to, kar je povedano, brez filtriranja ali pomisleka in ne iskali pomena v samem plesu, plesni prezenci, atmosferi in drugih bolj subtilnih in mnogoznačnih nivojih predstave. Gib postane podrejen besedi, ki drsi po neobveznem toku označevalcev, v katerem se gledalcem potrjuje že vnaprej znano. Ali pa se znotraj čustvenega diskurza sočustvovanja z nastopajočim kot osebo ples vpiše v čustven register kot občudovanje mojstrskosti veščine in izvedbe.

Zaradi kontrasta med izvajalsko veščino avtorice Alicie Paulino Ocadiz Arriaga, ki je hkrati tudi veščina koreografije in režije samega sebe v trenutku performiranja, ter nerazdelano celoto predstave, ki druži različne plesno-gledališke kode in niza različne gledalske pozicije, brez jasnega razloga ali prehoda med njimi, se postavi vprašanje same produkcije. Namreč predstava Sestavi se / Assemble Yourself je del programa plesnih prvencev Plesnega Teatra Ljubljana in v tem kontekstu bi predlagal močnejšo mentorsko vlogo nekoga, ki bi pomagal avtorici vrline, prisotne v njeni plesni prezenci, razviti na raven celotne predstave. Pojavi se tudi vprašanje dramaturške vloge: PTL in tudi drugi sodobnoplesni producenti se radi poslužujejo (cenejšega) dramaturškega svetovanja, namesto dramaturga, ki bi bil prisoten pri celotnem umetniškem procesu. Tak dramaturg ni le zunanje oko, ampak lahko pomaga pri notranji organizaciji materiala, tako da se vsebina predstave, odrski koncept, pristop izvajanja in pozicija gledalca lahko prešijejo v jasno izvedbeno celoto. Kolikor so seveda avtorji do tega odprti in vedo, kako dramaturga »uporabiti«.1 Glede te predstave zgolj ugibam iz videnega, a večja potopljenost dramaturga v umetniški proces bi znala biti dobrodošla.

Pojavi se tudi vprašanje dramaturške vloge: PTL in tudi drugi sodobnoplesni producenti se radi poslužujejo (cenejšega) dramaturškega svetovanja, namesto dramaturga, ki bi bil prisoten pri celotnem umetniškem procesu.

Pri Sestavi se / Assemble Yourself bi sicer kdo trdil, da je mnogoteren material del koncepta predstave, namreč da predstava kot pravi naslov »sestavlja sebe«, vendar tudi tak kolaž prizorov nima strukturne logike menjave med plesnimi in gledališkimi registri, ki bi jo bilo moč razbrati. Prav tako močan preobrat v razumevanju vloge gledalca med uvodom in ostalim delom predstave niti ni upravičen niti ni gledalec voden čezenj. Ob koncu predstave mi je ostalo vprašanje, ali bi bilo moč prva dva prizora z močno vlogo luči in vprašanjem vidnega in skritega, potencialnega in manifestiranega, razviti v celovečerno predstavo? Ali pa bi bilo možno raziskovanje prizoru  ustreznega in unikatnega giba iz začetka prestave, skupaj z bolj odprto vlogo občinstva, ki soustvarja ta »vmes« med subtilnim in fizično prezentnim, uporabiti tudi pri preostalih prizorih? Predstava draži z obetavnim uvodom ter z močno izvedbeno prezenco avtorice, vendar ostanejo ti potenciali »vmes« in se ne sestavijo v enovito uprizoritveno celoto.

SAMO OLEAMI
je pisec in ustvarjalec na področju scenskih umetnosti.


SESTAVI SE
Avtorstvo, koreografija in ples: Alicia Paulina Ocadiz Arriaga
Dramaturgija: Andreja Kopač
Oblikovanje luči: Borut Bučinel
Kostumografija: Neva Vrba / Društvo B.O.B.
Avtorska glasba in izvedba: Aleksander Kuzmić
Vokal na posnetku: Zvezdana Novaković
Avtor in bralec haikuja na posnetku, svetovalec koncepta: Vid V. Vodušek
Posneto v: Snemalni studio Mario Marolt
Video v predstavi: Victor Jesús Ocadiz de la Rosa
Svetovalka za znakovni jezik: Tina Strel
Svetovalka za akrobatiko: Katjuša Kovačič
Svetovalec za gib: Ryuzo Fukuhara
Producentka: Živa Brecelj
Produkcija: Plesni teater Ljubljana – Prvenec PTL 2019
Zahvala: Dušan Ugrina, Carlos Pascual, Lucia Ramallo, Nikola Orešković

Opombe avtorja

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.