Dogajam se, tukaj in zdaj!

Avtorica prispevka kot kolegica klovnesa piše o predstavi Anje Bezlove Futraj moj ego. Poleg analize predstave, v kateri poleg gospe Majde Anja Bezlova na oder pripelje še vrsto drugih osebnosti in razprostre celo plejado žanrov, nam avtorica ponudi še mali klovnovski slovarček za naše prihodnje spopadanje s klovnovskim gledališčem.

Neko oktobrsko soboto pod večer smo se zapeljali v Dol pri Hrastniku na ogled predstave z obetajočim naslovom Futraj moj ego. Zaključna predstava letošnjega festivala se je zadovoljila s peščico obiskovalcev, ki so sprejeli pravila razkuževanja, nošenja mask in distanciranja, tako medsebojnega kot tudi distanciranja od predstave same – stoli so nas pričakali na ustrezni razdalji, razdruženi, na njih pa so nas pričakale mape, v katerih so se nahajali razkuženi svinčniki. Predstavo smo spremljali samotno, z maskami.

Zanimalo me je, kako se bo med klasičnimi gledališkimi normami, gledališkim prostorom ter gledališkim razumevanjem pod taktirko zanesenega klovnovskega dogajam se in zgodila se bom znašla Anja Bezlova, izkušena klovnesa.

Že pred predstavo sem se, kot sooblikovalka globalnega klovnovskega sveta, veselila, da bom priča enemu redkih poskusov ohranjanja klovnovske umetnosti v prostoru, ki ni nujno klovnu predpisan na kožo – gledališkem odru. Zanimalo me je, kako se bo med klasičnimi gledališkimi normami, gledališkim prostorom ter gledališkim razumevanjem pod taktirko zanesenega klovnovskega dogajam se in zgodila se bom znašla Anja Bezlova, izkušena klovnesa.

Ja, klovn se vedno dogaja, tukaj in zdaj.

In res nas je v dvorano pospremila razigrana gospa Majda iz Kamnika, ki se je pomenkovala z nami pred čakajočim gledališkim odrom. Vzela si je čas, da smo si jo lahko ogledali, se je naposlušali in ji, nekateri predrzno in drugi sramežljivo, odgovarjali. Interakcija z občinstvom v dvorani je bila uspešen in sproščen uvod za nekoliko bolj konvencionalno dogajanje na odru.

Ga. Majda je na odru izpostavila samo sebe kot glavno protagonistko s svojim jasno zastavljenim politično orientiranim ciljem: naj se v Ustavo napiše, da je vojna v Sloveniji prepovedana. Igralka (player*) je virtuozno upodobila ekscentrično osebnost* s pripadajočim zategnjenim šušljajočim glasom, drobnimi tiki z rokami, fizikalizacijo* in pripadajočo ter nekoliko okorno fizično formo* osebnosti, ki jo srečamo v vsakem malem slovenskem mestu: pokroviteljsko malomeščansko upokojeno učiteljico. Ta nas je uvedla v diskurz o vojni, orožju in politiki. Seveda ni pozabila na malomeščanski nobl naglas ter pokroviteljsko spodbujanje k prikimavanju nevednega ljudstva.

V trenutku, ko se je dogajanje razvnelo, pa se je Majda odločila oditi v zakulisje.

Nenadoma smo skočili iz interakcijskega gledališča v popolnoma nov žanr, ki ga bom tu poimenovala poetični klovn:

Če klovn običajno povabi gledalca v svoj lastni svet, ki ga nosi s seboj kot svoj lastni oder, pa je bila tokrat Rose primorana stopiti v svet, ki ga je oblikovala ga. Majda (iz Kamnika).

Izza kulise se je pojavila Rose, veteranska klovnska osebnost z rdečim nosom in pošvedranimi čevlji, ki je na sceni že krepkih 10 let in se je tokrat predstavila precej na hitro. Tako smo gledalci izgubili priložnost, da bi jo lahko spoznali v njenem svetu. Če klovn običajno povabi gledalca v svoj lastni svet, ki ga nosi s seboj kot svoj lastni oder, pa je bila tokrat Rose primorana stopiti v svet, ki ga je oblikovala ga. Majda (iz Kamnika). Tako sta Rosina pesem It’s a bad world in nastop glasbenika (Mr. Gorski), ki je za spremljavo zahteval denar, delovala precej žalostno, skoraj tragično.

Želeli bi si, da se Rose nekako dvigne iz flopa* in se vsaj malo vzpostavi in nam pričara svoj svet, preden odide z odra.

Demokracija oz. enakomerno odmerjen čas in prostor za vsako od osebnosti je zavrl stopnjevanje intenzitete predstave.

Po Rose so se v Majdinem svetu zvrstile še ostale ekscentrične pojave – čistilka Seidi, vojakinja Alfa, Sugar Bejbi ter Policistka. Točke, ki so jih pojavnosti izvajale, so delovale kot nekakšen promocijski nastop med predavanjem ge. Majde (iz Kamnika). Za razliko od Majde, ki je govorila veliko, so ostale pojavnosti bolj kot ne plesale oz. pele. Teme, ki so jih nosile, so bile izražene preko zrežiranih oz. koreografiranih prizorov in ne preko igre same. Posamezne točke so delovale kot režijske enote s trdno strukturo in s smiselnim zaključkom gagov* in bi si zato morda lahko player* (igralka) mestoma privoščila svobodno improvizacijo in dodala pojavam nekaj njihove lastne režijske logike, režijske dinamike in umanjkanega krešenda.* Demokracija oz. enakomerno odmerjen čas in prostor za vsako od osebnosti je zavrl stopnjevanje intenzitete predstave.

Vsekakor je bila posebnost predstave uporaba zelo različnih formatov in žanrov gledališča – od ekscentrika, klovna, cele maske, lutk ter nove burleske, do filma in senčnega gledališča, kar kaže na igralkin širok razpon poznavanja žanrov, in na tem mestu špekuliram, da se morda na to nanaša tudi naslov predstave.

Gledalci spregledamo, da vsak tak žanr za sabo nosi celotno obdobje nekega gledališča in cel njegov svet.

Žongliranje z obdobji, poetikami in žanri bi bilo lahko v predstavi posebej naglašeno ali izpostavljeno, saj spretno zrežirani prehodi med njimi nekako ne dajejo pravega priznanja virtuoznosti. Gledalci spregledamo, da vsak tak žanr za sabo nosi celotno obdobje nekega gledališča in cel njegov svet.

Hitro menjavanje žanrov in poetik je otežkočalo tekoče spremljanje predstave. Gledalec bi potreboval več časa ali prostora za preklop v drug register čustev, v drugačno senzibilnost in vstop z drugačno vrsto humorja. Nekako nas je skupaj s predstavo metalo sem ter tja. Na določenih mestih, ki so bila senzibilno simpatična in humorna, je recimo škoda, da jih je povozil prizor s precej grobo treznim sporočilom.

Tema predstave (vojna) je sprožila cel vihar v moji glavi, saj sem kar naenkrat opazila, da se mi v tem času, ko se vse vrti okoli koronavirusa, ta tema ne zdi več relevantna. To ugotovitev so še dodatno potrdile plesno-pevske točke med predavanjem o vojni, saj so mestoma delovale nepovezane s temo in namenjene izključno samopromociji ekscentričnih pojav. V tem smislu je predstava delovala name kot streznitev, saj me je opomnila na nujen premislek o temah, ki so še kako pomembne tukaj in zdaj.

Predstava je bila vidno zastavljena kot interakcijsko gledališče, kjer player podira 4. steno in … to je Anji uspelo kljub temu, da sta se med njo in gledalci pojavili dve dodatni gips plošči – maska in distanca.

Zaključek: Anja Bezlova se je izkazala kot zelo produktivna ustvarjalka in spretna igralka (player), ki nas je sposobna dobro uro presenečati s krmarjenjem med kompleksno logistiko, žanri in osebnostmi.*

Za razliko od interpretacijskega gledališča, ki prevladuje v našem prostoru, je avtorsko klovnovski pristop, ki izhaja iz lastnih ekstrapoliranih izkušenj, prava poživitev.

Klovnesa v Anji, ki se je premetavala in dogajala kot klovn ekscentrik, klovn romantik in kot maska, ki klovn še ni postala, nas je peljala skozi celoten pedagoški lok lecoqovskega fizičnega gledališča. Ta, v osnovi somatski pristop, je okrepil Anjino avtentičnost in jo usmeril k tipično avtorskemu gledališču a la »vse naredi sama«. Za razliko od interpretacijskega gledališča, ki prevladuje v našem prostoru, je avtorsko klovnovski pristop, ki izhaja iz lastnih ekstrapoliranih izkušenj, prava poživitev. Klovnovski solo je v tem prostoru velik dosežek.

P. S.

Velik poklon pa še Rdečim Revirjem za organizacijo ter Anji Bezlovi za odigrano predstavo sredi koronske epidemije. In nenazadnje: slava Pridnemu možicu, ki kljub stalnemu pomanjkanju financiranja in zanimanja obče kulture za klovnovsko gledališče ter države za umetnost, ohranja klovnovsko produkcijo, razvija interakcijsko gledališče in oživlja ekscentrike, ki živijo med nami.

Klovnovski slovarček

*player je v klovnovstvu oznaka za protagonista, ki se igra, ki je v igri, franc. le jouer; za razliko od klasičnega gledališča, kjer uporabljamo termin igralec/ka. Klovnovstvo loči klovnovsko osebnost od playerja. Player je oseba, ki vodi svojega klovna skozi igro.

*fizikalizacija je nezavedna fizična manifestacija čustev, stanj in sil, ki delujejo na klovna. Ta naj se ne bi manifestirala le verbalno, temveč pre-verblno, glasovno, s tiki, fizičnimi gestami in obnašanjem.

*fizična oblika klovnske osebnosti izhaja iz notranjega vzgiba, nujnosti (ang. drive, urgenca, franc. le moteur de jeu). Klovn nosi s seboj fizično obliko, ki postane tipska. Vsak vzgib je odtisnjen v telo na drugačen način. Npr. zaskrbljeni ima dvignjene rame, vzvišeni hodi s privzdignjeno glavo … Fizična oblika klovna ga/jo omejuje pri gibanju, zato ta hodi, teče, se premika nekoliko nenavadno oz. prilagojeno svoji formi.

*flop je neuspeh, ki si ga klovn deli s svojim playerjem. Player neuspeh vedno sprejme in ga podari svojemu klovnu kot novo igro.

*krešendo je stopnjevanje intenzivnosti igre.

*gag je domislica, smešnica, tehnično zrežirana šala v fizični obliki; gag za svoj obstoj ne potrebuje prav določenega klovna. Gag deluje ne glede na to, kdo ga izvaja.

*osebnost ni vnaprej premišljen lik, ki izhaja iz napisanih zgodb, temveč kompleksna osebnost, ki izhaja iz notranjega vzgiba. Za igralca pravimo, da vlogo igra, za klovna pa, da se igra znotraj svojih omejitev; predvsem pa rečemo za klovna, da se obnaša in dogaja.

*pojavnost je izmišljen izraz, ki ga avtorica uporabi za osebnost, ki nima izdelanega obnašanja oz. ni v popolnosti izražena ter se pojavi na odru znotraj nekega zrežiranega prizora.

Tina Janežič je samozaposlena v kulturi, bivša prvakinja v gimnastiki, bivša magistra farmacije, bivša plesalka sodobnega plesa ter bivša koreografinja, trenutno deluje kot klovnesa, diplomirana Lecoq pedagoginja ter predsednica Društva za sodobno klovnsko umetnost.

---

Futraj moj ego
Zasedba: Anja Bezlova
Nastopajo: Alfa, Seidl, Rose, Sugarbejbi, Sekspolice in Majda iz Mengša
Glasba: Maestro Gorski
Foto: Urška Boljkovac, Nada Žgank
Produkcija: Anja Bezlova
Koprodukcija: KD Priden možic

Opombe bralcev (0)