Birds of a feather flock together

Recenzija Jake Smerkolja Simonetija se sprehaja po različnih plasteh uprizoritve Vsi ptice v režiji Ivice Buljana. Zapis spretno sooči Mouwadovo pisanje, ki v osrčje postavlja družinsko sago in geopolitično situacijo Bližnjega vzhoda ter njuno brezizhodno prepletenost, z značilno buljanovsko fizičnostjo. Kakor piše Jaka Smerkolj Simoneti, besede trčijo v fizičnost in skoznjo dobijo izkušenjsko moč: “Mouawad in Buljan nas v Vsi ptice pahneta v časovni vrtinec, pri čemer ostaja potovanje malenkost preveč konfuzno in razsežnost prične pridobivati šele v sklepnem delu, ko se strni. Vprašanje, s katerim ostajamo na drugi strani, pa nima enoznačnega odgovora, temveč nas pretresene lahko vpelje v razpravo, ki bi gotovo terjala več generacij.”

Predpostavka, da smo ljudje boječa bitja, ki v svojih družabnih življenjih iščemo sebi podobne in podobno misleče, je teren, iz katerega vznika dramsko besedilo Vsi ptice Wajdija Mouawada, ki so ga pod režijsko taktirko Ivice Buljana uprizorili v dvorani Križevniške cerkve kot koprodukcijo Mini teatra, Mestnega gledališča Ptuj in Festivala Ljubljana. Posledica združevanja na eni strani je sovraštvo do druge strani, ki je v Mouawadovem besedilu motor dogajanja. Dramsko izrazito plodovit teren konflikta, ko se sreča več takih jat, vsaka s svojimi temelji, svojimi nazori, svojimi bolečinami in, morda še pomembneje, svojim orožjem. Mouawad pa vojne ne jemlje kot tovarno spektakla, temveč kot vsebino razprave, polemiko, okoli katere se zbere forum. Forum, ki preko posameznikovih izkustev skuša uloviti širše prepoznane resnice. 

Mouawad je v tem smislu izjemno konsistenten avtor in v svojem najnovejšem besedilu ne odstopa od svojih najznačilnejših zakonitosti: posamezniki so, raziskujoč svojo preteklost, v dramskem izmenjavanju časov seznanjeni z neprijetnimi, okrutnimi spoznanji, ki v njihovi lastni krvi preizprašuje položaja krvnika in žrtve. Mouawad v svojih besedilih večkrat razpravlja o določenosti izgradnje identitete. Manevrira med genetsko pogojenostjo, kakršni smo denimo priča v naturalistični literaturi, in posameznikovo sposobnostjo pretrgati nit, ki ga veže na lastno zgodovino. Da bi to lahko storil, mora najprej razvozlati klobčič, ki bo njegov praviloma zahodnjaško racionalni um popeljal v pozabljeno poetiko, umeščeno na Bližnji vzhod. Tako je potovanje Eitana, osrednje figure Vsi ptice, ki iz varnosti New Yorka, v katerem lahko svoj svet definira v številkah in razume skozi študij genetike, popelje svojo družino v osrčje dobesedne vojne. Ta vojna obstaja v sozvočju z notranjimi prelomnicami, ki jih doživljajo Eitan, njegov oče David in dedek Etgar med gledalčevim postopnim razkrivanjem resničnega kulturnega izvora in družinskih vezi. 

(P)osamezniki so, raziskujoč svojo preteklost, v dramskem izmenjavanju časov seznanjeni z neprijetnimi, okrutnimi spoznanji, ki v njihovi lastni krvi preizprašuje položaja krvnika in žrtve.

Mouawad vsebino razpira skozi besede, skozi govorjene dvoboje in v tej nasičenosti Lina Akif in Gal Oblak – kot Wahida in Eitan, novodobna reinterpretacija Romea in Julije – v prepoznavno buljanovski maniri trčita ob besedilo z golo fizičnostjo. Njuna intenzivna strast ne pozna besed, v njej ni mogoče spregovoriti, za to enostavno ni časa in tako predstavlja tudi popolnoma generacijski odgovor na ubesedene konflikte, ki dogajanje nadvladujejo. Morda pod vtisom svojih shakespearjanskih predhodnikov se njuna zgodba razplete tragično. Ljubezen, naj ji pripisujemo še tako veličino, posameznika ne uspe obvarovati pred »resnico«. Skozi to se razpre problematika vsebine, ki nosilca svojega dogajanja, tako v dobesedno dramskem kot v metaforičnem »na mladih svet stoji« smislu, naseli z neuspešno strategijo. Za oba ima namreč gledalec na koncu občutek, da nista uspela preseči konfliktov prejšnjih generacij, temveč sta vanje še bolj zabredla. Ko Eitan na Davidovem pogrebu krčevito vpije: »dokler se bosta tvoji plemeni prepletali v pokolih, dokler si bosta njuna jezika oporekala s krvjo, jaz, Eitan, /…/ naslednik dveh ljudstev, ki udrihata drugo po drugem, ne bom našel tolažbe, ne bom našel tolažbe, ne bom našel tolažbe …«, si ne moremo pomagati, da se ne bi zagrenjeno nasmehnili. Grenak je nasmeh spoznanja, da še ni prišel čas, ko bi lahko razreševali spore, saj smo še vedno do grla potopljeni v blato in kri svoje zgodovine.

Mouawad vsebino razpira skozi besede, skozi govorjene dvoboje in v tej nasičenosti Lina Akif in Gal Oblak – kot Wahida in Eitan, novodobna reinterpretacija Romea in Julije – v prepoznavno buljanovski maniri trčita ob besedilo z golo fizičnostjo.

Ali pač? Namreč na drugi strani generacije se v Vsi ptice srečata dve ženski, takisto sovražni, četudi pripadnici iste jate, bodisi zaradi vlog, ki jih prevzemata, bodisi zaradi klišejsko ženske nekolegialnosti, ki uspeta med besede vpeljati strategijo preživetja in preseganja. Prva je Eitanova mama, psihoterapevtka Norah, v upodobitvi Nataše Barbare Gračner. Druga njegova odtujena babica Leah, ki jo igra Milena Zupančič. Obe predstavljata močni gravitacijski točki znotraj plavajočega sveta Mouawadove poezije. Prizemljeni v stvarnost, odstirata nekaj izrazito močnih preživetvenih strategij tako na vsebinskem, kakor tudi na gledališkem nivoju. Njuna igra je polna ironije, in še pomembneje, humorja. To dvoje ustvarja presunljivo jasnost misli, ki ohranja formalne odlike besedila, a na prvo mesto postavlja gledalčevo izkušnjo besedila. Znotraj uprizoritve ustvarja dramaturška sidrišča, ki na presenetljive načine zasučejo dogajanje in gledalca preko odtujevanja še globlje peljejo v material. Ta igralski odmik smeha in ironije prepoznava banalnost osrednjega konflikta, kakor ga bere tudi gledalec, a sočasno uprizarja pritisk tradicije in zgodovine, ki mu ne gre ubežati, vendar se ga spoštuje le, ko je priložnosten, ne pa tudi ovirajoč. Njuni figuri nista v kontradikciji s svetom, ki mu pripadata, temveč sta v njem uspeli najti način preživetja, ki ne omogoča blagostanja le njima samima, temveč ustvarja tudi oporo tistim okrog njiju. Za Norah v stalni prisotnosti ob družini, za Leah pa v obratu, ki ga doživi znotraj ponovnega snidenja z odtujeno družino. Leah je tudi ta, ki je zmožna premostitve sovražnih bregov; v Wahidi najprej sreča osebo, šele nato zgodovino.

Njuna igra je polna ironije, in še pomembneje, humorja. To dvoje ustvarja presunljivo jasnost misli, ki ohranja formalne odlike besedila, a na prvo mesto postavlja gledalčevo izkušnjo besedila.

Ta odmik od fanatizma, kakršnemu smo sicer priča v uprizoritvi (s čimer Mouawadov dramski svet tudi neposredno nagovarja našo stvarnost), se postavlja kot edina izstopna točka. Tovrstnim odmikom v uprizoritvi lahko sledimo tudi v vizualni podobi, četudi je ta praviloma le podpora na začetku omenjenemu forumu. Neonska osvetlitev, ki v različnih kompozicijah označuje menjavanje prostorov in časov, tvori med drugim tudi simbole obeh izpostavljenih religij. Ta v dvorani baročne rimskokatoliške cerkve Marije Pomočnice ustvarja zanimiv konflikt, ki pa v uprizoritvi žal ostaja nenaslovljen. Podobno se onkraj poetične metaforičnosti izmika razumevanje golih ženskih teles s kurentovimi glavami, prisotnimi med pripovedjo o ptici, ki odide v podvodni svet med ribe. Bolj uspešna se zdijo poigravanja z medijsko nasičenostjo prostora. Za televizijsko voditeljico in voditeljem na projekcijah sledimo pomnoženim podobam, ki jasno kažejo neizoliranost obravnavanega problema. Podobam in novicam, ki jih spremljamo v Vsi ptice, smo na dnevni ravni izpostavljeni do te mere, da jih skorajda več ne občutimo. Zaznava ni več stvar interpretacije oziroma želje po razumevanju konteksta, temveč je katastrofa vojne le še vseskozi prisoten šum, ki se igra v ozadju našega vsakdana.

Mouawad in Buljan nas v Vsi ptice pahneta v časovni vrtinec, pri čemer ostaja potovanje malenkost preveč konfuzno in razsežnost prične pridobivati šele v sklepnem delu, ko se strni. Vprašanje, s katerim ostajamo na drugi strani, pa nima enoznačnega odgovora, temveč nas pretresene lahko vpelje v razpravo, ki bi gotovo terjala več generacij. Na drugi strani pa se onkraj človeške bolečine – Davida stik z resnico lastnega izvora namreč tako močno prizadene, da umre – iskri peklensko zadovoljstvo nad dejstvom, da se tovrstne drame zaenkrat še vedno dogajajo tam nekje daleč stran, mi pa jih lahko odmislimo. Vendar to, da jih lahko, še ne pomeni, da bi jih smeli.

JAKA SMERKOLJ SIMONETI (1997) je diplomant dramaturgije in scenskih umetnosti, praktični dramaturg in gledališki kritik.

VSI PTICE
Avtor besedila: Wajdi Mouawad
Prevajalec v slovenščino: Ignac Fock
Režiser: Ivica Buljan
Igrajo: Milena Zupančič, Ivo Ban, Nataša Barbara Gračner, Robert Waltl, Saša Pavlin Stošić, Aleksandra Balmazović, Jose, Gal Oblak, Lina Akif
Dramaturgija: Diana Koloini
Scenograf: Aleksandar Denić
Kostumograf: Alan Hranitelj
Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar
Oblikovanje luči in video: Sonda 13 in Toni Soprano Meneglejte
Lektor: Jože Faganel
Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek
Asistentka kostumografije: Slavica Janošević
Šepetalka: Nika Korenjak
Oblikovalec zvoka: Igor Mitrov
Vodja luči: Matej Primec
Garderoberka: Elleke van Elde
Fotografinja: Barbara Čeferin
Oblikovanje in fotografija programa in plakata: Toni Soprano Meneglejte
Producenta: Branislav Cerović in Sandra Ristić
Koprodukcija: Mini teater, Festival Ljubljana in Mestno gledališče Ptuj
Sponzorja: Herman & partnerji, Don-don d.o.o.

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)