Dežuje, ampak saj nisi iz sladkorja

Omizje 4 režiserke Urške Klajn Marion je plesno-dramski eksperiment za mlado režiserko in štiri nastopajoče, ki so ga ustvarili v dijaškem centru DIC, v produkciji KUD Pozitiv. Je predstava, ki temelji na štirih slovenskih modernistih in njihovi – Cukrarni. Avtorica skozi predstavo in njeno recepcijo razmišlja o sprejetosti mladih umetnikov v tej stavbi nekoč in danes.

»Velik je najin svet in krasen … Najina duša plava visoko nad belimi oblaki, nad šumečimi gozdovi … in tam globoko doli se klanjajo lilije, in rože trepečejo v tihi bojazni … Ali ne čuješ akordov oddaljene harfe? Ali ne čuješ v teh glasovih jasno in odkrito vse one brezkončne, čudovite lepote, o kateri sanjajo tam doli z bolnim srcem in zastrtimi pogledi? … Velik je najin svet in krasen!« je napisal Ivan Cankar v kratki prozi Prišel sem o mraku k svoji ljubici, KUD Pozitiv pa s tem citatom zaključi predstavo Omizje 4, ki je premiero doživela 7. aprila 2022.

Predzgodba Cukrarne kot izjemno pomembnega arhitekturno-literarnega objekta se je rodila v začetku 19. stoletja s sladkorno rafinerijo, ki jo je kmalu doletel požar.

Predzgodba Cukrarne kot izjemno pomembnega arhitekturno-literarnega objekta se je rodila v začetku 19. stoletja s sladkorno rafinerijo, ki jo je kmalu doletel požar. S tem se je začel njen propad, ki je trajal vse do septembra 2021, ko so staro dobro Cukrarno spremenili v center sodobne umetnosti. Prvotna ideja same prenove je temeljila na tem, da bi ustvarili prostor za mlade umetnike – na koncu 19. stoletja so štirje veliki modernisti v dijaških, mladih letih in prav na tem mestu začeli krojiti pomemben del slovenske književnosti. V kasnejšem času pa so postali še posebej kulturni četrtki, ko dobrih 10 metrov stran pod mostom proslavljajo dijaki.

Omizje 4 je plesno-dramski eksperiment za režiserko in štiri igralce/gibalce/plesalce, je predstava, ki temelji na štirih slovenskih modernistih in njihovi – Cukrarni. Režiserka uprizoritve Urška Klajn Marion je zgodbo o klasikih slovenske literature prikazala večinoma skozi gib, za besedno umetnost pa se je odločila zgolj pri posameznih delih in to precej ekonomično, v primerih, ko so ustvarjalci želeli izpostaviti kakšno umetnikovo pismo, poezijo ali citate ter določene motive.

Prostorska ureditev s skromnimi sredstvi konkretizira uveljavljeno simbolno podobo Cukrarne, ki umetnike varuje pred zunanjim svetom, pred grozo in ničem ter mrazom in bedo.

Režiserka se je skupaj z ostalimi ustvarjalci odločila za krožno scensko postavitev. Uprizoritveni prostor so namreč omejili s posipanim sladkorjem v obliki sklenjenega kroga, ki je spominjal na nekakšen čarovniški solni krog, ki tiste v notranjosti varuje pred zunanjim zlom. Prostorska ureditev tako s skromnimi sredstvi konkretizira uveljavljeno simbolno podobo Cukrarne, ki umetnike varuje pred zunanjim svetom, pred grozo in ničem ter mrazom in bedo. Tudi ostali gledališki elementi so sledili ekonomičnosti: glavni scenski element je predstavljala črna miza, gibalci so bili oblečeni v elegantne črne hlače in črne suknje, s katerimi sicer niso pritegnili preveč pozornosti, vendar so delovali zgolj kot element preprostosti in skromnosti.

Pri plesnih in gibalnih elementih so ustvarjalci veliko stavili na zaupanje, saj njihove akrobacije brez čvrstega odnosa ne bi bile mogoče. Kljub temu da nastopajoči niso profesionalni gibalci, je bila njihova koreografija zelo razgibana, dinamična in precizna, vsak ustvarjalec pa je skozi celotno predstavo okarakteriziral enega izmed modernistov: Patrik Komljenović Ivana Cankarja, Jon Ažman Josipa Murna, Andraž Corn Dragotina Ketteja in Maj Lampreht Otona Župančiča. V prvem prizoru so opisovali obdobje zgodnje mladosti, ko so bili ti še dečki in ne pisci. Osredotočili so se na motive težkega otroštva, ljubezni do matere in domovine. Gibalci so delovali kot individuumi, vsak s svojim specifičnim gibom in stilom, brez vsakršnega odziva na druge. Temu gimnazijskemu pristopu, kjer se poučevanje večinoma osredotoča na posameznega ustvarjalca in njegova dela, so tako uspeli dodati sleherniško dimenzijo – da so za temi velikimi imeni in težo umetnosti stali zgolj navadni ljudje, smrtniki. Drugi prizor prikazuje začetek ljubezni do literature, ki je četvorko vodila do mize – kot muze umetnosti –, kjer so verbalno izpostavljali besede: »Umetnik bom.«

Počasi so se skozi gib začeli odzivati tudi drug na drugega, vse to pa je vodilo do tretjega prizora, kjer je gledalec lahko ujel razgibane odnose med umetniki in začetek skrivnega literarnega krožka, Zadruge, kar so označevali s precej nevarnimi pozami na mizi.

Počasi pa so se skozi gib začeli odzivati tudi drug na drugega, vse to pa je vodilo do tretjega prizora, kjer je gledalec lahko ujel razgibane odnose med umetniki in začetek skrivnega literarnega krožka, Zadruge, kar so označevali s precej nevarnimi pozami na mizi. Metaforično so se povzdignili nad samo muzo umetnosti, kjer so plesali drug proti drugemu, s hrbti obrnjeni proti občinstvu, in tako je bila koreografija skrita celo pred samim gledalcem. Ta del predstave so sestavljali številni dueti (kot ideja kolegialnega erosa), saj pisci začenjajo postajati med seboj precej povezani umetniki. V splošnem znanju se velikokrat pozablja na samo dejstvo, da so se štirje modernisti med seboj družili, si pomagali, se navdihovali. Kette in Murn sta v Cukrarni živela, Cankar in Župančič pa sta ju pogosto obiskovala, čeprav je po velikem velikonočnem potresu leta 1895 pot tja pripeljala tudi Cankarja. Nato prvič slišimo glas Cukrarne, ki se oglasi iz zvočnikov, kot boginja, ki se javlja, da zavaruje svoje umetnike in jih po potresu, po jezi Zemlje, povabi v svoje naročje. Vendar kmalu zatem jeza in agresija postajata zmeraj večji, kar ustrezno izražajo njihovi gibi. Približuje se namreč razpad Zadruge, kriza pisanja … in tako počasi predstava iz erosa prehaja v tanatos – najprej leta 1899 umre Kette, dve leti kasneje pa še Murn. Sladkorni krog (oz. območje varnosti) se začne lomiti.

»Boga sem iskal in hudiča sem našel,« pravi Župančič. Cankar pa v svojem delu Življenje in smrt Petra Novljana zapiše: »In zdaj zbogom, ti samotna velika hiša, mrtvašnica živih, zavetišče umirajočih! Zbogom vi otožni hodniki, prijetni drevoredi ponočnih senc, in ve mnogoštevilne temne stopnice, kjer se izprehajajo ob belem dnevu smešni in usmiljenja vredni strahovi, kakor na priliko tisti okostnik, ki je padal kosoma od stropa, in pa tisti obešenec, ki je bil zlezel z vislic, da bi se grel! Zbogom ve sive vlažne izbe, kjer se glase od sten vzdihi umirajočih, davno umrlih! Zbogom za zmerom!«

Nevidno črnilo, ki se sveti v temi, ponazarja njihovo literarno delo, sam prizor pa časovni odmik oz. proces kanonizacije.

Cukrarna kot simbol propadanja in bede. Njen glas v predstavi postaja vse močnejši, umetnike počasi vodi v blaznost; nato se v slutnji smrti slečejo in čakajo, da slednja pride po njih. Pa vendar začnejo tik pred poslednjimi besedami s flomastri pisati po telesih drug drugega, popisovanje prenesejo tudi na publiko, ki se znajde pred vprašanjem, zakaj se črnila ne vidi (se je morda pokvarilo?) in dvomom v uspešnost prizora, s čimer pa se pravzaprav potopi globlje vanj. Ko se nastopajoči usedejo na mizo, si prižgejo cigarete in čakajo, čakajo na konec, na trenutek, ko se bo stemnilo, in se luči počasi ugašajo, postaja vse bolj jasno – nevidno črnilo, ki se sveti v temi, ponazarja njihovo literarno delo, sam prizor pa časovni odmik oz. proces kanonizacije. Šele čas je tisti, ki osvetli njihovo literaturo (literarno vrednost).

Danes o predstavi Omizje 4, ki je črpala iz Cukrarne in ustvarjala za Cukrarno, ni več možno zaslediti prav ničesar.

Tudi ustvarjalci predstave so se znašli v težavnem razmerju s Cukrarno, ki je postala le še ena izmed famoznih galerij v evropskem prostoru, hkrati pa je precej hitro pozabila na namen, ki ga je oglaševala med samo gradnjo. Mladi ustvarjalci predstave Omizje 4 so izpovedali svoje občutke do odnosa, ki so ga uslužbenci nove Cukrarne vzpostavili do njih, kako niso želeli promovirati predstave, dovoliti vaj v njihovih prostorih, ki so za gledališke predstave ena izmed najbolj ključnih faz, neverjetno hitro so iz svojega Instagram profila izbrisali sliko in povabilo na ta dogodek ter še hitreje umaknili njihove letake iz recepcije. Morda je to zgolj ena izmed izkušenj mladih umetnikov ali pa nova doba mrtvašnice živih ustvarjalcev. Pa vendar, danes o predstavi Omizje 4, ki je črpala iz Cukrarne in ustvarjala za Cukrarno, ni več možno zaslediti prav ničesar. Prihajajoče ponovitve so bili nato primorani prestaviti. Ironija je, da je hiša, ki je nekoč nekaterim mladim umetnikom predstavljala vso mizerijo sveta, a vendarle edino zavetje, danes postala odtujena betonska stavba na ljubljanskem nasipu. Ljudje žal ne prihajajo v Cukrarno na dobro predstavo ali razstavo, pridejo zgolj pogledat čudežen rdeč prostor oz. hodnik do stranišča, ki je v zadnjih mesecih postal zelo popularna objava na socialnih omrežjih.

NIKA ŠOŠTARIČ
je študentka filozofije in slovenistike. Ob pisanju in gledališču se ukvarja tudi s filmom.

---

OMIZJE 4
Koncept: Patrik Komljenović, Urška Klajn Marion
Režija in scenarij: Urška Klajn Marion
Koreografija: Patrik Komljenović
Pomoč pri koreografiji: Miha Maver
Tehnična pomoč: Miha Maver
Oblikovanje svetlobe: Radovan Jaušovec
Vodenje tona: Miha Maver
Scenografija: Andrej Hribar
Izvajalci: Jon Ažman, Andraž Corn, Maj Lampreht, Patrik Komljenović
Produkcija: DIC, KUD Pozitiv v sodelovanju s Cukrarno

Opombe bralcev (0)