Kaj nas o evropskih temeljih in manku lahko naučijo pojoče Etiopijke?

Miša Gams se v svojem zapisu posveti dodelani vizualni podobi na »presečišču različnih zgodovinskih silnic« ter režiserskemu uvidu, ki je v sklepnem delu »sam skupaj z obleko odvrgel svoja dognanja in pred publiko priznal, da išče snov za druga dva dela trilogije v smeri dialoga in kreativnih rešitev.« Predstava Etiopijke je prvi del trilogije o Aleksandru Velikem, ki pod taktirko Mattie Casona in izvedbi EN-KNAP Group prepleta tako zgodovinske kot geopolitične aspekte zavojevanja ter prinaša nov pogled na novodobne migracije in premisleke o tem, do kam sega evropska celina in kaj jo dandanes vzpostavlja.

V luči evropske vpetosti v rusko-ukrajinski konflikt je razmislek o tem še kako nujen, pa čeprav nam predstava ne nudi odgovorov, temveč zastavlja le še dodatna vprašanja in samopreizpraševanja o afroazijskih koreninah sodobne Evrope. Vsestranski Cason, član mednarodne plesne zasedbe EN-KNAP, se tokrat preizkusi v vlogi režiserja, koreografa in plesalca, v predstavi pa posrečeno dopolnjuje ples z videom, kar mu omogoča dramaturško nadgradnjo različnih antropoloških in filozofskih tem znotraj predstave – od poigravanja z Aristotelovim in Wittgensteinovim pogledom na soustvarjanje zahodnoevropske realnosti in jezika do njenega preseganja s pomočjo islamske filozofije, ki je bila v času Kolumbovih osvajanj pregnana iz Evrope.

V predstavi lahko spremljamo več različnih jezikov – poleg angleščine, nemščine in italijanščine tudi jidiš, arabščino, perzijščino, klasično in moderno grščino ter amharščino, ki jo dandanes govori okrog 12 % etiopskega prebivalstva, med drugim tudi tri karizmatične Etiopijke, ki na videoposnetku pojejo o posledicah osvajanja Aleksandra Velikega, ki so še danes vidne v tem delu Afrike. Video po drugi strani omogoča tudi vpogled v »stičišča« med tedanjo vojaško strategijo makedonskega vojskovodje, ki ga na posnetkih vidimo v najrazličnejših borbenih situacijah, in današnjo strategijo evropskih držav do beguncev, ki po isti poti, a v drugo smer, bežijo z bližnjega Vzhoda preko Grčije in Makedonije v Evropo v upanju, da bodo v njej našli dostojnejše delo in zatočišče.

Ali ni Evropa le fiktivna in začasna politična tvorba, ki v različnih zgodovinskih obdobjih prepušča vase le tisto, kar ji v danem trenutku najbolj odgovarja, medtem ko ne more skriti svojih kolonialističnih apetitov pri geopolitičnem ustroju sveta?

V enem prizoru lahko vidimo stražarja evropske trdnjave, ki ob prihodu migrantov pograbi za puško in sodelavcu zakliče, naj neha snemati. Spet v drugem prizoru zagledamo obraze afriških beguncev, ki nam s svojimi nemimi izrazi govorijo zgodbe o prebegu na evropsko celino. Vprašanja, ki se nam na tem mestu porajajo, so sledeča: Ali ni Evropa le fiktivna in začasna politična tvorba, ki v različnih zgodovinskih obdobjih prepušča vase le tisto, kar ji v danem trenutku najbolj odgovarja, medtem ko ne more skriti svojih kolonialističnih apetitov pri geopolitičnem ustroju sveta? Mar niso današnji migranti, ki prihajajo iz Azije in Afrike, logična posledica evropskih osvajanj teh celin, ki so potekala v prejšnjih stoletjih? Ali ni današnja Evropa pri vodenju migrantske politike nadvse vzvišena, dvolična in pristranska?

Lik Aleksandra Velikega je na odru s pomočjo kostumov predstavljen kot konglomerat vojskovodje, športnika in baletnika – na sebi ima prepoznavno feničansko čelado, sodoben nogometni dres in klasično belo baletno krilo, v rokah pa sulico, s katero »nabada« svoje nasprotnike, med katerimi je najbolj prepoznaven lik grškega poveljnika Memnona z Rodosa, ki je bil med prvimi, ki se mu je na njegovem osvajalskem pohodu zoperstavil. Čeprav se zdi, da je režiser namenil največ truda postmodernistični dodelavi vizualne podobe in koreografskim elementom junakov, ki se znajdejo na presečišču različnih zgodovinskih silnic, je v želji po vsestranski sintezi in praktičnem prikazu vseh svojih uvidov na zadnji četrtini predstave dosegel točko, ko je tudi sam skupaj z obleko odvrgel svoja dognanja in pred publiko priznal, da išče snov za druga dva dela trilogije v smeri dialoga in kreativnih rešitev. V popolni goloti in s klobukom iz pšenice simbolično zapleše svoj zadnji ples ter na koncu povabi na oder v Ljubljani živečega sirskega pesnika Muhammada Abd Al Munema, ki prebere pesem, ki jo je napisal kot begunec prav na mestu, od koder je Aleksander Veliki pred dobrima dvema tisočletjema začel svoj pohod na vzhod. Pesem, za katero režiser sam pravi, da veliko bolje povzema koncept predstave kot sama predstava, dramaturško zaokroži precej negotov zaključek prvega dela trilogije in obenem razgali strahove in hrepenenja prebežnikov, ki v takšnem ali drugačnem smislu ostajajo ujeti na predpražniku Evrope, brez pravih možnosti za nov začetek.

Najmočnejši atribut predstave je nedvomno dinamična vizualna podoba igralcev oz. plesalcev, ki v kombinaciji s plesnimi elementi predstavljajo inovativen preplet različnih kostumografskih in koreografskih stilov, ki v gledalčevem nezavednem sprožajo najrazličnejše asociacije in čustvene odzive.

Čeprav je režiser že v uvodu z likom vojskovodje, filozofa in derviša podal veliko zanimivih iztočnic za ogled in razmislek o predstavi, je le redko katero med njimi pripeljal do svojega konca. Vizualni in zvočni preplet različnih jezikovnih struktur na odru deluje na nekaterih mestih preveč moteče, zato bi po mojem mnenju več dosegel z različnimi glasbenimi žanri in petjem, saj prav video vložek s pojočimi ženami iz Etiopije na gledalce naredi največji vtis. Video prispevki, posneti v rimskem gledališču v Trstu, po drugi strani ne nudijo izvirne oporne točke pri osvetljevanju različnih hermenevtičnih vidikov sodobnosti in zgodovine, temveč gledalca kot dodatni impulz le še dodatno zmedejo. Najmočnejši atribut predstave je nedvomno dinamična vizualna podoba igralcev oz. plesalcev, ki v kombinaciji s plesnimi elementi predstavljajo inovativen preplet različnih kostumografskih in koreografskih stilov, ki v gledalčevem nezavednem sprožajo najrazličnejše asociacije in čustvene odzive. Izredno močno vizualno podobo nudi lik muslimanskega derviša, ki v rokah vihti evropsko zastavo ter se poigrava s strahovi o islamizaciji evropske celine, ki jih zadnja leta izpostavlja politična desnica, ki tako v Zahodni kot v Vzhodni Evropi prav na račun strahu pred trkom dveh »nekompatibilnih« kultur dobiva na ugledu.

Lik Aleksandra Velikega se poigrava z našimi predpostavkami o tem, kako naj bi ta megalomanski vojskovodja izgledal – namesto mišičastega moškega se pred nami nahaja suhljati mladenič v oprijetem dresu in obleki ženske balerine.

Lik Aleksandra Velikega se poigrava z našimi predpostavkami o tem, kako naj bi ta megalomanski vojskovodja izgledal – namesto mišičastega moškega se pred nami nahaja suhljati mladenič v oprijetem dresu in obleki ženske balerine. Lik v zeleno oblečenega puščavnika s svetilko, ki se v uvodu prikrade med sedeže občinstva, se v nadaljevanju izkaže kot prispodoba za razburkan ocean, ki sproti odnaša naše dogme pa tudi hrepenenja tistih, ki z druge strani Sredozemskega morja gledajo na evropsko celino. Mattia Cason je tako s svojim prvim celovečernim gledališkim projektom, vpetim v trodelno sago o Aleksandru Velikem, občinstvu pokazal raziskovalni domet, ki na eni strani zajema iz študija etnologije, kulturne antropologije in vizualnih umetnosti, na drugi pa na nenehno nadgrajevanje znanja na področju igre, giba in plesa. Lanskoletna priključitev k skupini EN-KNAP je predstavljala še zadnji kamenček k mozaiku sestavljanke o Etiopijkah, saj mu je omogočila delo z mednarodno koreografsko ekipo, tako da v predstavi poleg Casona lahko spremljamo Katjo Kolarič, Rado Kovačević, Tamása Tuzo in Carolino Alessandro Valentini, ki s svojo gibalno in jezikovno raznolikostjo bogatijo predstavo in potrjujejo, da umetnost ne priznava nacionalnih, državnih, jezikovnih in kulturnih omejitev.

Ob multimedijski nadgradnji dramaturških elementov in iskanju asociativnih paralel med nekoč in danes se uprizoritvi izmika sprožilec, ko na odru odpade ves balast in Cason občinstvu prizna, da nima pojma, v katero smer naj nadaljuje.

Čeprav bo predstava novo, bolj celostno perspektivo dobila šele z drugim in tretjim delom trilogije, Etiopijke v želji, da bi z več zornih kotov osvetlile mitološke, antropološke, zgodovinske in geopolitične vidike Evrope, že na začetku začrtajo preveč linearno zgodbo o belem osvajalcu, nasproti katerega so postavljeni pojoče Etiopijke in plesoči derviši, ki utemeljujejo afriško-azijski pogled na »belo« celino. Ob multimedijski nadgradnji dramaturških elementov in iskanju asociativnih paralel med nekoč in danes se uprizoritvi izmika sprožilec, ko na odru odpade ves balast in Cason občinstvu prizna, da nima pojma, v katero smer naj nadaljuje. Tako kot so Etiopijke našle način, da poračunajo s svojim travmatičnim mankom s pomočjo petja, in kot je pesnik Muhammad Abd Al Munem s pisanjem pesmi pogledal v brezno, ki mu ne Nietzsche ne Wittgenstein nista prišla do dna, se je tudi režiser znašel pred obračunom z lastnim mankom, željo in izzivom iznajti način, da trilogijo nadaljuje v očiščeni in čim bolj izkristalizirani obliki. Nedvomno mu bo z zanosom, ki ga je 26. maja pokazal na odru Španskih borcev, to kmalu tudi uspelo …

MIŠA GAMS
je mag. antropologije vsakdanjega življenja, ki se zadnjih 20 let ukvarja s pisanjem knjižnih recenzij. V zadnjem času se preizkuša tudi v pisanju gledaliških recenzij. Izdala je štiri pesniške zbirke in eno pravljico za otroke.

---

ETIOPIJKE
Koncept, koreografija in režija: Mattia Cason
Ustvarjalci in izvajalci: EN-KNAP Group (Mattia Cason, Katja Kolarič, Rada Kovačević, Tamás Tuza, Carolina Alessandra Valentini)
Asistent režije: Alessandro Conte
Besedilo: Mattia Cason
Oblikovanje svetlobe: Aleksander Plut
Video: Mattia Cason
Produkcija: Zavod EN-KNAP, CSS Teatro stabile di innovazione del FVG

Opombe bralcev (0)