K KOT …

Minuli teden je Staro mestno elektrarno zasedla predstava po motivih del Franza Kafke, kjer pretežno v žanru fizičnega teatra nastopi avtorska in izvajalska skupina: Inan Du Swami, Klara Kastelec, Tadej Pišek, Mojca Špik. Avtorica meni, da je njihovo izvajanje učinkovito, a v določenih momentih neizpeljano do skrajnosti. Prav tako pri tej sicer sveži in humorni predstavi pogreša “sociološko-antropološko komponento, ki bi Kafkovo Preobrazbo postavila v današnji družbeni kontekst.”

Že sam naslov predstave, En K te gleda, ki je 6. in 7. septembra v Stari elektrarni (po januarski premieri) dočakala ponovitev, se poigrava z različnimi asociacijami in pomeni. Lahko ga beremo kot vsem poznano kletvico, kot nihilistično opazko ali pa kot gledalci ozavestimo misel, da smo tudi mi sestavni del gledališkega dogajanja – opazovani, analizirani in »obsojeni« s strani samega Kafke, ki kot pisatelj tako rad nastavlja zrcalo družbi in vsakdanje situacije preobrača v bizarne dogodke. V trenutku, ko se udobno namestimo na stol, čim dlje stran od odra, se zalotimo, da smo kot hroščki, ki padejo na hrbet, še zadnjič pomigajo s svojimi številnimi udi in nemočno obsedijo v upanju, da jih bo nekdo najprej potegnil v svet vsemogočne fantazije, nato pa jim pomagal pri preobrazbi v pokončno bitje, ki iz dvorane odide kot bojevnik z usločeno hrbtenico v vednosti, da premore eno orožje več za boj s ponorelim svetom. 

Na odru se nahaja 24 belih desk in štirje stoli, s katerimi nenehno operirajo štirje v črno oblečeni igralci, za katere se zdi, da skupaj s temnim odrom ustvarjajo komplementarno šahovsko polje.

Plesna predstava, ki je nastala po motivih Kafkove zgodbe Preobrazba, je tako scenografsko kot dramaturško zastavljena na preprost in pragmatičen način. Na odru se nahaja 24 belih desk in štirje stoli, s katerimi nenehno operirajo štirje v črno oblečeni igralci, za katere se zdi, da skupaj s temnim odrom ustvarjajo komplementarno šahovsko polje, po katerem spretno poplesavajo, se (ra)združujejo, obožujejo, odtujujejo, plazijo in povzdigujejo, pri čemer so jim rekviziti nadvse v pomoč. Deska jim tako služi kot miza, klop, pohodna steza, čoln, vrata (na katera trkajo zaman) in kot ohišje truge. Oklepajo se je z vsemi štirimi okončinami, se kot vrvohodci po njej sprehajajo, določajo njene meje, stičišča, križišča in lovišča ter v kombinaciji z drugimi deskami uprizarjajo razgibana igrišča, ki ponazarjajo življenje Gregorja Samse, pa tudi nekaterih drugih junakov Kafkovih romanov in novel. Igralska ekipa v sestavi Inan Du Swami, Klara Kastelec, Tadej Pišek in Mojca Špik tako v uvodu predstavi različne gibalno-plesne variacije, ki s pomočjo drobnih detajlov, kot so neobičajno miganje z rokami, prsti pa tudi nogami, uprizarjajo premikanje insektov in postopno tvorjenje enotnega organizma z osmimi okončinami. Vendar pa gledalec, ki ves čas nekje v nezavednem neguje podobo neokretnega hrošča, ki se maje na svojem trdem hrbtu, pričakuje, da bodo na neki točki uprizorili tudi ta komični element fizične prepletenosti, soodvisnosti in nezmožnosti dvigovanja v sedeči ali stoječi položaj, vendar do tega momenta nikoli ne pride.

Skratka, kar predstavi umanjka, je neka sociološko-antropološka komponenta, ki bi Kafkovo Preobrazbo postavila v današnji družbeni kontekst.

V nekem trenutku se štirje igralci, med katerimi se nahajata dva, ki se gibljeta bolj v plesnih vodah, in dva, ki sta bolj gledališkega tipa, razdelijo na razmerje 1 : 3 – Mojca Špik tako igra Gregorja Samso, ostali trije pa njegove družinske člane in kasneje podnajemnike, ki jih družina naseli v stanovanju zavoljo pomanjkanja financ. Od tistega trenutka naprej se celotna situacija za Gregorja Samso močno zaostri, saj ga družinski člani oz. podnajemniki s skupnimi močmi vržejo iz stanovanja v simbolično smrt, ki jo Mojca Špik ponazori z odločnim odhodom iz prizorišča skozi vrata dvorane. Kljub temu, da je predstava v dramaturškem pogledu uravnotežena in celo sledi Aristotelovemu trikotniku dogajanja z vrhuncem v predstavitvi turbulentnih družinskih odnosov, pa zaključek deluje preveč predvidljivo, banalno in neinovativno. Glede na to, da se predstava že od začetka ukvarja s telesnim oz. fizičnim prikazom ideje o pretvorbi iz človeškega v živalsko, iz abstraktnega v dejansko in iz kolektivnega organizma v individualno (bitje) in obratno, bi za konec pričakovali nek simboličen zaključek, ki bodisi povzame oz. nadgradi te teme bodisi gledalcem postreže s fizično podobo »nemogočega«, negibnega, hendikepiranega, izničenega telesa, ki je po epidemiji covida še dodatno zaznamovano z izkušnjo nezmožnosti kolektivnega delovanja in ustvarjanja. Skratka, kar predstavi umanjka, je neka sociološko-antropološka komponenta, ki bi Kafkovo Preobrazbo postavila v današnji družbeni kontekst. V tej smeri so sicer »stegovali nožice« že z glasbenim izborom, ki v prvi polovici vključuje precej lahkotno klasično glasbo (J. S. Bach, A. Vivaldi, G. F. Handel, S. Barber, G. Bizet, Jean-Philippe Rameau), v drugi polovici, ko pridejo na plano vse tegobe preobraženega Gregorja, pa se pojavi slovenski rock noir, ki ga izvaja Duo Silence. Prav s pomočjo raznolike in čustveno nabite glasbe je ekipa lahko predstavila določene asociacije in podtone tega literarnega dela, s katerim se marsikdo lahko poistoveti. 

Tako igralcem, ki so obenem idejni pobudniki, plesalci in režiserji, kot njihovim mentorjem, je uspelo preobraziti resni in duhomorni kafkovski duh in vanj vnesti specifičen humor in svežino.

Če pogledamo na predstavo iz plesno-gibalnega oz. koreografskega vidika, lahko vidimo v njej številna poigravanja z iskanjem ravnotežja znotraj medsebojnih odnosov in prikaz različnih razmerij moči. Na več mestih se tako plesalka vehementno razkomoti na soplesalčevih dvignjenih nogah, ki oblikujejo sedež, na katerem suvereno sedi, spet drugje se plazi pod desko in išče oporne točke, na katerih bi se lahko vsaj za nekaj časa obdržala. Eden izmed igralcev se vzvišeno sprehaja po deskah, katere mu nastavljajo in podpirajo njegovi plesalski sotrpini, ter naduto govori v telefon, kot da ne bi obstajal svet izven samega sebe. Dogajanje na odru tako sestavljajo izvirne koreografske geste, ki se v nadaljevanju povezujejo v večje tematske sklope, vsi pa pričajo o problematiki socialne odtujenosti in nenehnem spreminjanju okoliščin, v katerih se Samsa v podobi preobraženega sodobnika (ženskega spola) nahaja. Branko Potočan se je v vlogi mentorja za gib izkazal kot dober učitelj, ki je za sporočanje čustvenih vsebin našel ustrezne dinamične in zabavne plesne rešitve, vendar pa bi lahko naredil korak naprej v razvijanju nadrealističnih komponent giba, zlasti tistega, ki ga tvorijo plesalci kot enoten, prepletajoč organizem. Po drugi strani pa je uspelo tako igralcem, ki so obenem idejni pobudniki, plesalci in režiserji, kot njihovim mentorjem preobraziti resni in duhomorni kafkovski duh in vanj vnesti specifičen humor in svežino – to jim je uspelo s pomočjo krajših cirkuških podvigov in z glasom Tadeja Piška, ki je edini, ki na odru govori, in ki vnaprej posnete odlomke iz Preobrazbe, ki se vrtijo v ozadju, podkrepi z duhovitim monologom.

V osnovi gre za plesno predstavo, ki nam s pomočjo fizičnega teatra in črno-bele scenografije prikaže odtujenost v sodobnem svetu – odtujenost od družine, prijateljev in samega sebe.

Predstavo En k te gleda bi težko umestili v en sam žanr, saj vsebuje elemente klasične drame, plesne predstave, cirkusa in celo improlige. Vseeno pa gre v osnovi za plesno predstavo, ki nam s pomočjo fizičnega teatra in črno-bele scenografije prikaže odtujenost v sodobnem svetu – odtujenost od družine, prijateljev in samega sebe. Ta odtujitev se lahko v duhu Kafke izraža kot preobrazba v nekaj fantomskega, nadrealističnega, sublimnega, lahko pa tudi pridobi dimenzije kolektivne psihoze, kar nakazuje pričujoča predstava, ki se že v svojem naslovu poigrava z asociacijami, interpretacijami in različnimi pomeni. Gledalcem tako ponudi veliko iztočnic, o katerih bomo razmišljali še dolgo …

Miša Gams
je mag. antropologije vsakdanjega življenja, ki se zadnjih 20 let ukvarja s pisanjem knjižnih recenzij. V zadnjem času se preizkuša tudi v pisanju gledaliških recenzij. Izdala je štiri pesniške zbirke in eno pravljico za otroke.

---

En K te gleda
Ideja in izvedba: Inan Du Swami, Klara Kastelec, Tadej Pišek, Mojca Špik
Mentor za gib: Branko Potočan
Mentor za režijo: NN
Glasba: Samuel Barber, Antonio Vivaldi, Georges Bizet, G.F.Handel, Jean-Philippe Rameau, Johann Sebastian Bach in Duo Silence
Fotografija: Drago Videmšek
Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič
Producent: Zavod Godot
Koproducent: Vitkar zavod
S podporo: Ministrstvo za kulturo RS
Zahvale: Zavod Bunker in Slovensko mladinsko gledališče, Mateja Dermelj, Silvo Zupančič

Opombe bralcev (0)