Med kompozicijo in gibanjem

Besedilo je nastalo po obisku delavnice Agostine D’Alessandro v Plesnem teatru Ljubljana in ogledu zaključnega performansa instantne kompozicije, ki se je v tem teatru odvila letos julija. Metoda te koreografinje se imenuje conscious release method in se ukvarja z blokiranjem spontanosti gibanja in sprožanje tistega, kar se zdi, da “mora” biti realizirano v odnosu do kompozicije.

Kompozicija zahteva svojo dramaturgijo, zaključek in konec, ne glede na to, ali je struktura celote krožna ali ponavljajoča.

Metoda Agostine D’Alessandro, koreografinje in plesalke iz Bruslja, ki je na enotedenski poletni delavnici v Plesnem teatru Ljubljana učila tako mednarodne plesalke in plesalce kot tudi sodelujoče iz tujine, se imenuje conscious release method, kar lahko razumem kot zavestno sprožanje, a tudi spuščanje ali izpuščanje. Pri metodi conscious release gre tako za izpuščanje gibov, ki bi jih sicer spontano hoteli izvesti, a jih zavestno opustimo, ter za sprožanje gibov, za katere smo prepričani, da se morajo realizirati. Opuščanje enega in sprožanje drugega namreč svojo vsebino dobi šele v odnosu do kompozicije, ki se kaže bolj strukturen kot vsebinski pojem. Kompozicija je okvir, a tudi košček oziroma del umetniške stvaritve, predstavlja izjemno formalno zasnovo, znotraj katere se načeloma mora razplesti zgodba. Kompozicija zahteva svojo dramaturgijo, zaključek in konec, ne glede na to, ali je struktura celote krožna ali ponavljajoča. Je zaporedje gibov, a četudi se zdi pojmovno prazna, temelji na predpostavki, katero zaporedje gibov bo obveljalo kot estetsko sprejemljivo in katero gibanje mora v imenu njene uspešnosti odpasti. 

Osnovno vodilo je sicer proizvajanje novega gibanja in osvoboditev od ponotranjenih telesnih praks, a nasproti nje za Agostino D’Alessandro stoji predvsem kruta kompozicija.

Na delavnicah v središču pozornosti nista bila virtuoznost ali spektakel končnega izdelka, temveč nedoločenost, naključnost in raziskovanje teles. Koreografinja zagotovo črpa tudi iz kontaktne improvizacije, ki je v začetku sedemdesetih let spremenila ustaljene prakse plesa iz statične koreografije v gibanje in zavestno rušila mejo med profesionalci in amaterji. Osnovno vodilo je sicer proizvajanje novega gibanja in osvoboditev od ponotranjenih telesnih praks, a nasproti nje za Agostino D’Alessandro stoji predvsem kruta kompozicija. Slednjo razume dokaj klasično, njej žrtvujemo svoje spontane ideje, zaradi nje lahko odpadejo deli, ki bi si jih sicer želeli telesno izraziti. Zato je tisto, kar je instantno in trenutno, kar predstavlja naš prvi vzgib, v nenehnem boju z zavestno presojo o tem, kaj bo ta individualen gib, rojen iz trenutne intencionalnosti, sploh (do)prinesel celoti. Conscious release method je ne le osvobajanje spontanega vzgiba zavoljo nadaljevanja telesne pripovedi, temveč predvsem zadrževanje vzgiba v imenu racionalizacije kompozicije in skupinske dinamike, ki jo ta ustvarja. Na ta način pa plesalka ali plesalec v imenu skupine žrtvujeta svoj individualni del, hkrati pa »pravilni« vzgib, ki bi s skupino rezoniral in jo delal močnejšo, pride do izraza iz istega razloga. 

Enotedenske delavnice pod vodstvom gostujoče koreografinje so se udeležile večinoma izkušene plesalke in plesalci, skupina je vsebovala vsaj dvajset, če ne celo več udeležencev in udeleženk. Čeprav so bile ure namenjene odpiranju sebe tako drugim kot odpiranju telesa v prostor, grajenju prostora zaupanja, raziskovanju lastnega telesa in grajenju odnosa z ostalimi soudeleženkami, je skupina miselno vseeno težila k zaključni kompoziciji. Tako je usmerjenost ustvarjanja tu in zdaj bila vedno še v nekem nezaključenem odnosu do končnega izdelka. 

Vsaka reakcija na glavno akcijo, ki jo proizvedeta injicirajoča plesalka ali plesalec, zahteva jasnost, natančnost in ozaveščenost tega, kaj se na odru dogaja.

Kljub relacijski zasnovi pojma kompozicija je ta za Agostino D’Alessandro tudi vsebinsko vnaprej zastavljena. Temelji na tem, da mora med tri do pet plesalk v prostoru prevzeti pobudo in v njem nekaj storiti. Naj je to le sprehod, pomik ob steni, odpiranje okna ali nepremično stanje sredi prostora. Med telesi se mora začeti plesti zgodba, medtem ko preostali del skupine sledi dogajanju in ga dopolnjuje. Sicer pa je, tako kot za pionirje in pionirke kontaktne improvizacije, osnovno vodilo gibanja dotik. Plesalke v skupini na podlagi dotika in teže telesa, ki jo proizvedejo različni načini dotikanja, nadaljujejo gibanje in tako vzpostavljajo medsebojne relacije. Vsaka reakcija na glavno akcijo, ki jo proizvedeta injicirajoča plesalka ali plesalec, zahteva jasnost, natančnost in ozaveščenost tega, kaj se na odru dogaja. Zahteva precizen začetek in jasen konec. Agostina D’Alessandro to plesno celoto imenuje tudi group tableau. 

Kompozicija zahteva nenehno iznajdevanje novih gibov, terja neskončno polje domišljije premikanja, kar je prav zaradi svoje brezmejnosti lahko izjemno omejujoče oziroma frustrirajoče. 

Za Agostino D’Alessandro vrednote kompozicije in plesnega giba na sploh pomenijo preciznost, jasnost in ozaveščanje plesnih detajlov. Plesna telesa sicer ne smejo služiti glasbi, ne smejo se podrediti ritmom in zgodbi violončela, morajo pa služiti kompoziciji. To pomeni, da morajo plesalke in plesalci biti ves čas pozorne na to, kaj njihova prezenca v prostoru soustvarja, predvsem pa je naloga vsakega in vsake, da prepozna emocionalno stanje prostora in hkrati z njim tudi, kako to emocionalno stanje transformirati, vanj vnesti zgodbo, da se v prostoru nekaj začne dogajati. Agostina D’Alessandro je na delavnicah poudarjala, da je koreografija vedno že reprodukcija sestavljenega, je ponovitev že izpiljenih gibov in preverjenih plesnih slik, za katere je plesna skupina prepričana, da deluje. Vodilo za končno prestavo pa je bilo, da se preverjeno uspešne relacije plesalk in plesalcev na odru ne smejo ponoviti. Zanjo se improvizacija giblje v polju fiksnosti in nefiksnosti, določena je prav zato, ker jo omejujeta kompozicija in zahteva po doseganju, dopolnjevanju in ustvarjanju skupne energije. Kompozicija zahteva nenehno iznajdevanje novih gibov, terja neskončno polje domišljije premikanja, kar je prav zaradi svoje brezmejnosti lahko izjemno omejujoče oziroma frustrirajoče. 

Enotedenski skupinski proces je predstavljal predvsem prostor za medsebojno zaupanje in spoznavanje skupine, ki mora temeljiti kot trda enota, preden lahko ustvarja na odru. Vendar je to enotno celico težko vzpostaviti predvsem zato, ker so se nekatere soudeleženke in soudeleženci poznali že od prej, tako da je na skupinsko dinamiko nedvomno vplivala tudi zgodovina odnosov, enotedenske delavnice pa so zagotovo prekratke, da bi se ti odnosi redefinirali. Poleg tega je nanašanje na skupinsko energijo in občutke kot edino kompozicijsko vodilo lahko izjemno nejasno, saj zahteva nenehno preverjanje lastnega občutka pri drugih, kar na trenutke lahko onemogoči delovanje, lahko vzpostavi nejasna hierarhična razmerja ali pa sproža individualne (vz)gibe, ki lahko rušijo kontekst celote. To so zagotovo glavne prepreke, s katerimi se je skupina soočala tako v času delavnic kot tudi med zaključno predstavo. Po drugi strani so soudeleženke in soudeleženci različno čutili vibriranje skupnega prostora, zato je potek skupinske plesne zgodbe na trenutke zastal. 

Prav tako je predstava pokazala, da je včasih nenehno gibanje lahko manj zanimivo od zgolj globoko koncentriranega in jasnega mirovanja in da nemirno in neprekinjeno proizvajanje gibanja še ne pomeni proizvajanja zgodbe.

Zaključna predstava je sicer sledila koreografinjim navodilom. Vsebovala je začetno postavitev celotne skupine v prostor, nadaljevala s plesnimi slikami, ki so jih ustvarjale manjše skupine med tri do pet plesalk ali plesalcev, ki jih je podpirala preostala skupina, s čimer se je uspešno realiziral ideal group tableauja. Prav tako je predstava pokazala, da je včasih nenehno gibanje lahko manj zanimivo od zgolj globoko koncentriranega in jasnega mirovanja in da nemirno in neprekinjeno proizvajanje gibanja še ne pomeni proizvajanja zgodbe. Kljub temu da se izpostavljena navodila gostujoče koreografinje zdijo kot osnove vsake plesne predstave, pa je včasih najtežje na odru realizirati prav to na videz preprosto samoumevnost. 

In tako kot pri večini umetniških stvaritev je najtežji element plesne slike sprejetje odločitve, ki bi prinesla piko, s katero se plesna zgodba zaključi in za nazaj interpretira plesno dogajanje. V primeru zaključne predstave je to odločitev izvedla češka plesalka Kristyna Šajtošova, ki je skupini popolnoma zaupala in z njeno pomočjo preplezala z ene na drugo stran dvorane in se nato z reflektorja vrgla med spodaj stoječe plesalke in plesalce. Šajtošova je svojo suverenost izkazala že med delavnicami, z rahlo prismuknjeno potezo in nasmeškom norosti pa je s tem sicer izrazito individualnim dejanjem zadnji nastop skupine povedla v izjemno zanimivo ter razgibano plesno predstavo.

Ana Lorger
je magistra primerjalne književnosti in dramaturgije.

---

Conscious release method
Delavnica v Plesnem teatru Ljubljana
Končna prezentacija 10. 7. 2022
Mentorica: Agostina D’Alessandro
Produkcija: Plesni teater Ljubljana in Zavod Nest

Opombe bralcev (0)