Od-biti-se-od-biti

Igriv zapis avtorice o gibalni intervenciji Lov-sreče-lov-sreče-lov Jerneja Bizjaka nas slikovito popelje skozi doživljanje uverture in samega dogodka “lova na srečo”. Tekst se bohoti z neologizmi in sočnimi poimenovanji, zaradi katerih lahko tudi bralci skočimo v to preprosto, a učinkovito intervencijo.

Plesalci smo v smislu angažiranosti v svoje delo očitno res nekakšni vesoljci sredi te indiferentne družbe.

Misliš, da boš v svoji časovni stiski samo na hitro skočil na predstavo in se takoj vrnil nazaj za svoj računalnik – pa se ne izide ravno tako. (Saj zdaj bi pa že lahko vedela!) Najprej te že ob prihodu v PTL pričaka odprtje razstave Spomini na UK[REP], na kateri si lahko ogledamo fotografije, ki so nastale v okviru Kreativa. Pecivo, kozarčki, predvsem pa ljudje, ki jih po dolgem času spet srečaš. In tudi ti zbudijo spomine. Priznajmo, kanček tudi skomine. Po plesu, po časih in mladih letih, ko te je vsak projekt prežel v celoti, ko smo v ustvarjanje izlili vso svojo bit. Pa tudi, ko je plesna umetnost še imela podobno moč in vpliv tudi na publiko. Z Vito Osojnik – ne vem, kdaj sem jo nazadnje videla – izmenjava najini spoznanji, da smo plesalci v smislu angažiranosti v svoje delo očitno res nekakšni vesoljci sredi te indiferentne družbe. Pa tudi, da takšna strast ni brez roka trajanja in sledi, ki jih to pusti. Ne, to ni odvod od tistega, s čimer se je ukvarjal Jernej Bizjak. Je tista razvejana pojavnost misli, ki resonira po neki sebi lastni logiki, ne da bi sploh vedeli, kje in kako si je utrla pot skozi pore gledaliških sten – del nje se pravkar ogreva v dvorani, da bi se v predstavi polno poklonila gledalcem; del se po svoje že uteleša v pogovorih gledalcev na dvorišču. Obenem pa je vsak tak pred-dogodek tudi dobrodošla uvertura, ki človeku omogoči, da vsaj nekoliko razpusti svoje siceršnje preokupacije, časovno ihto in se lažje prepusti uprizoritvi. Je prostor, da te ustvarjalci že pred predstavo tudi ogovorijo, se s tabo povežejo, ti mimogrede, nevpadljivo stisnejo v roko košček blaga … aha, »teaser«. Tisto pričakovanje, vprašanje, ki se zaseje vate (kot zlati smeh) in bo svoj smisel in vez z vsebino razkrilo šele kasneje. No, vsekakor bolj skromen in s tem tudi bolj prikupen »teaser«, kot smo jih vajeni iz filmsko-reklamne industrije. … v eni roki nosim sonce, v drugi roki košček hlač, se podam v dvorano …

Torej: gmota, ki se z zvokom guzenja obrača v spanju. Srebrno plahutalo išče, kam bi izpod sebe iztegnilo noge. Bolj kot sanja, več prostora rabi.

Na odru nas pričaka gmota. Ne me vprašat, česa: gmota. Izpod nje se razleza zvok guzenja. Spet – ni boljše besede: guzenja. Srebrno plahutalo … ja, pa dobro, a lahko dovolimo, da kakšna stvar v življenju tudi kdaj ni povsem jasna, lingvistično-politično korektna, se ne razlaga in ne prodaja sebe v vsej svoji enoznačni prepoznavnosti, ki bi jo lahko potem influencer kot očino širil dalje po družbenem omrežju (umre-žju)?! … Torej: gmota, ki se z zvokom guzenja obrača v spanju. Srebrno plahutalo išče, kam bi izpod sebe iztegnilo noge. Bolj kot sanja, več prostora rabi. Situacija, ki je tako značilna za vse vrste iz rodu ponjava, družina šotor. Morda pa je to vse en sam velik, malce rahitičen kit? Vsekakor nekaj živega. Amorfnega, a živega. Ko vdihne, se nekoliko dvigne, ko izdihne – no, saj vemo, kako gre to s prepono. In kako se šotor sesede, ko entuziazem, da bi pravilno napeli konstrukcijo, popusti. In vendar, koliko, vraga, pa je teh v šotoru … ki niso plačali turistične takse?

 Čim samo zaslutiš, da se nekje iskri nekaj živega, nekaj gibljivega, spontanega, pretočnega, že se pojavi nekdo, ki narekuje, da moraš za to plačati.

No, pa smo tam. Točno to. Čim samo zaslutiš, da se nekje iskri nekaj živega, nekaj gibljivega, spontanega, pretočnega, že se pojavi nekdo (nek zakon, ukrep, družbena praksa), ki narekuje, da moraš za to plačati. Prisesa se na to živost – ker svoje nima – in se utrdi. Otrdi. Prepove ti prosto postaviti šotor, v katerem bi se v miru lahko guzil (smejal, prekucnil, si zaležal desno lice, se skregal, si polil spalno vrečo in med mečkanjem polomil sončna očala), ter na tem mestu sezida »Luksuzen glamping za vaš oddih«. Fiksirano, mrtvo podobo, brez prepone. Kjer se ti nič ne more zgoditi, ker si tam tudi sam enako fiksirano prilepljen na ležalnik kot lipov bog (razen, če ti je nekdo, ki »trži izkušnjo«, kot dodano vrednost prodal še »paket doživetja«). Cilj, po katerem naj bi hlepeli v praznem pričakovanju in ga nikoli ne mogli doseči. Ker je v takih primerih »teaser« tudi končni produkt. Tako nam povejo, kaj je sreča – zdaj vemo.

Jasno, če imaš ude, je drugače, kot če si gmota.

Toda kaj če sreče tak družbeni dogovor ne zanima? Kaj če so jo na ta planet npr. zasejali vesoljci in se nima niti najmanjšega namena ukloniti, se podvreči vseprisotni »influenci«? Po čisto otroški analogiji si misli: da naj bi na srečo vplivala gripa? Na srečo ne. Zato se ta naša ljuba sreča večine ljudi zahodne, kapitalistične kulture pač ogne in mimo njihovega večnega »teaserja« gnete dalje nemirno življenjsko silo, se pod nagubano plahto razpreda kot noč čez travnik in z jutrom odstre za seboj pokrajino rosnih bilk. Na primer. Ali pa se nenadoma uformi v plesalko v rdečem. Ta ista iskriva sila se zdaj giblje, kot bi šele spoznavala, kako je biti uformljen, biti-v-telesu. Jasno, če imaš ude, je drugače, kot če si gmota. Kar se je prej valilo, se zdaj prekopicuje. Eden za drugim se ob tem igrivem prekupčku znajde še več nad-sabo-presenečenih igrivih prekupic-palčkov. Sploh nisi opazil, kje in kdaj so zaostali, nepremično obležali pod plesočo plahto. No, zdaj so menda vsi priskakljali na plano. Tako se v gozdu z mrakom pojavijo pravljične entitete. Tako se v tej intervenciji pojavijo na odru plesalci. In kot plesalci niso prav nič nevešči nenehnega spoprijateljevanja z živo silo. Pravzaprav odlično obvladujejo svoje telo in momentum – zato tudi sreča v tej živi kompoziciji lahko najde svoje mesto. Najdemo pa zdaj že lahko tudi mi v njihovih modrih, rdečih in rumenih kostumih neko še ne povsem razjasnjeno, a že dovolj dobro berljivo vez s koščkom blaga, ki smo ga prejeli pred pričetkom. Dovolj, da se nasmehneš. Sreča je pač potrpežljiva, ne mudi se ji razdati vsega naekrat. 

Prav s temi erektiranimi intermezzo-formami in po črki natančno nas namreč seznani, da je tisti večno obljubljajoči kapitalistični »teasssssssssssssssssssssssssssssssser« v resnici en navaden, prazen, kurčev »teater«.

Se pa zato toliko bolj mudi vsemu, kar funkcionira po principu »bigger, stronger, faster«. Gmota, ki jo je sreča medtem zapustila, ker je ugotovila, da se je bolj smiselno naseliti v plesalcih, si zdaj z vso vnemo prizadeva, da bi čim hitreje pokazala vsssso sssssvojo veličino in ssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssssslavo. Pa da vidimo, kaj bo zdaj to. Vesoljska ladja? Ne, čakaj, ojoj … Kaj so pa ti … kurci? … Vedimo, da je tudi med škrati najti različne vrste gveril. Tako eden izmed gverilskih tiskarskih škratov v kratki vmesni fazi, ko se bodoča velekonstrukcija ukvarja s svojim napihovanjem (in napihuje se rapidno, zato mora tudi škrat uporabiti vso svojo agilnost), javnosti razkrije tajno informacijo. Prav s temi erektiranimi intermezzo-formami in po črki natančno nas namreč seznani, da je tisti večno obljubljajoči kapitalistični »teasssssssssssssssssssssssssssssssser« v resnici en navaden, prazen, kurčev »teater«. Se pravi, slaba imitacija teatra, kot se jo grejo pojave, ki si pravijo »high performers«. 

Še dobro, da se tokrat temu ob bok postavljajo tudi resnični performerji – taki, spoprijateljeni z igrivo srečo –, kajti gmota se v naslednji minuti ne spremeni v nič manj kot grad. Ma kaj grad, naravnost Putinov dvorec! Tisti-ki-ga-nima in v katerem se na skrivaj špila z avtomobilčki, medtem ko za svet reprezentira pomembnega moža, veljaka, uglednega voditelja večmilijonske države, velesile – skratka nekoga vsaj malo odraslega. Vprašanje, ki se nam s tem postavi, pa ni, od kod nekaterim toliko perverznosti, ampak od kod tej kulturi ideja, da se odrasel človek naj ne bi igral, se ne smel. Je preprosta smelost res tako težavna? 

Navzven se zdi tako naravno in pristno. Pa saj tudi je, le da to ni isto kot lahko/zlahka. In v tem je trik sreče.

Plesalci se tudi tega ne bojijo preveriti. Človek, ki ne razmišlja samo o tem, kaj ima izgubiti in koliko napora ga bo to stalo, s tem ohranja tudi vse možnosti za svojo vedrost. Nekaj polnega se vrača nazaj k njemu. Bolj kot se angažira, bolj se oprisoti in začuti svojo bit v svetu – preveva ga živost in ta seva od biti tudi navzven. Plesalci nam tako že z enostavnim dejanjem hoje po napihljivem gradu odstrejo, da imamo v vsakem primeru opraviti z nečim odbojnim, odbijajočim. Oba pomena (v smislu »repulsive« in »bouncing«) se sočasno odvijata na grajskem dvorišču. In sčasoma se odbojnost perverzne podobe vse bolj umika odbojnosti nenavadno ugrezljivega terena, na katerem moraš imeti že kar nekaj ravnotežja, da lahko tako kot tile barviti palčki poskakuješ v enakomernem ritmu in med seboj celo loviš skupne timinge. Navzven se zdi tako naravno in pristno. Pa saj tudi je, le da to ni isto kot lahko/zlahka. In v tem je trik sreče. Trik, s katerim je samo sebe obvarovala pred objestnimi lenimi zasvojenci s komfortom, ki verjamejo, da jim vse kar preprosto pripada. Zato sreče ne morejo osvojiti. Kaj šele si je prisvojiti.

Ko vsi že omagamo in na grajski ponjavi še vedno (neumorno že od začetka povabila) poskakuje samo še majhno dekletce, postane jasno, da se z leti človek utrudi prej, bolj in morda tudi dolgoročno.

Kaj me briga. Če res mislijo, da je bolje opustiti igrivost (»play-fulness«), s katero smo bili vsi rojeni, in jo potem kompenzirati s tekmovalno, manipulativno in/ali perverzno igro (»game«), zaradi mene naj. Sama se že v tisti minutaži intervencije, ko so na vrsti gledalci, ki so prejeli rumen košček hlač, z veselim pričakovanjem pripravim, da bo na vrsti naša skupina prostovoljnih palčkov. Vsi, ki se odločimo sodelovati (mislim pa, da tudi tisti v dvorani, že na pogled), hitro ugotovimo, kako se je počutil Kosobrinček, ko je moral igrati bolj na poskok!. Da moraš torej za občutek sreče imeti tudi nekaj kondicije. Da tvegaš, da se boš z živostjo tudi utrudil. Ko vsi že omagamo in na grajski ponjavi še vedno (neumorno že od začetka povabila) poskakuje samo še majhno dekletce, postane jasno, da se z leti človek utrudi prej, bolj in morda tudi dolgoročno. Toda – kot s to intervencijo prikupno pokaže Jernej Bizjak – je to res dober razlog, da se človek sploh nikdar ne bi več igrivo lovil s srečo?!

Evo: misliš, da boš v svoji časovni stiski samo na hitro skočil na predstavo, pa se ti slednjič zgodi, da dobesedno skočiš s predstave domov.

Radharani Pernarčič
je ustvarjalka na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, plesna pedagoginja, pesnica in kulturna antropologinja.

---

Lov-sreče-lov-sreče-lov
KOREOGRAFIJA: Jernej Bizjak
IZVEDBA: Alja Lacković, Petra Peček, Jernej Bizjak
DRAMATURGIJA: Sara Živkovič Kranjc
GLASBA: Matija Strniša
KOSTUMOGRAFIJA: Tanja Pađan / Kiss the Future
PRODUKCIJA: Zavod 0.1
S PODPORO: ZIC Vrhnika, Zavod Moja Kreacija, Flota, Murska Sobota, Plesni Teater Ljubljana, Aaben Dans (DK), Bora Bora (DK)

Opombe bralcev (0)