Na kupu zločina: Lost Vegas

V domiselnem in duhovitem prispevku Radharani Pernarčič obišče predstavo Trenutek Ane Romih in dogodek vzame kot povod za razmislek o tem, kako lahko že majhen impulz gledalko v interpretaciji popelje daleč od izvirne intence.

Pot na predstavo Trenutek se tako zanjo že začne s trenutkom šibkosti. Z nepogrešljivim avtom se torej znajde v neki mračni, osameli soseski, kjer kroži med povsem praznimi parkirišči.

Mater, je to prizorišče kar nekje, bo treba z avtom, si reče Jane Doe sredi neke Ljubljane, ki niti z vsem svojim predmestjem ne pokriva tako obsežnega teritorija kot ena sama četrt Las Vegasa. Pot na predstavo Trenutek se tako zanjo že začne s trenutkom šibkosti. Z nepogrešljivim avtom se torej znajde v neki mračni, osameli soseski, kjer kroži med povsem praznimi parkirišči. A ne more zapeljati niti na eno, saj so še ponoči zapečatena z zapornicami. Za nameček v tem visoko varovanem mestnem predelu niz količkov pred nezakonitimi dejanji (iz) sumljivih vozil straži celo pločnike – tako ti ni treba skrbeti, da bi te na ulici kdo ustrelil, ker se boš itak že prej sam. »Kriminal se s samokriminalom zbija.« Medtem začnejo naletavati prve snežinke. Jane Doe z rokavom briše zarošene šipe, skozi katere komaj kaj vidi. V nezbranem poskusu, da bi pojačala ventilacijo, prime napačen gumb in navije radio. Po šestem krogu mimo neobljudenih lahko-bi-če-bi-parkirišč slednjič stisne avto na prvo mesto, kamor se sploh da zaviti (čeprav tudi tam visi znak za prepovedano parkiranje), izvleče ključ, da v ušesu odjekne kontrast oglušujoče tišine, in od tam do prizorišča prehodi skoraj enako razdaljo, kot če bi šla peš od doma. Med zloveščimi stavbami se za njo v nebo razlega zamolkel odmev visokih pet na zasneženem asfaltu – element za naraščanje čudno srhljive atmosfere. 

Kot le ena izmed njih se Jane Doe preseda iz pozicije v pozicijo in preveva jo vse bolj nelagoden občutek, da sedi nekam preblizu. Odru, nedoločljivim rekvizitom in tistemu, kar sluti, da se bo vsak čas tam odvilo. Enako kot ti je preblizu neznanec, ki ponoči na ulici hodi za tabo in ob katerem te intuitivno spreleti, da bi se mu raje izognil (se oddaljil), sočasno pa tudi, da se ne moreš: da je neizogibno.

Preden se zares začne naša nanizanka (Na kupu zločina S3: E9), vidimo le še, kako Jane Doe v Mali dvorani SVŠGUGL-ja nemirno čaka na pričetek predstave. Stoli si v dveh polkrogih gledajo nasproti, navzoči zadržano preverjajo drug drugega, na odru med njimi je že razpostavljenih nekaj belih kugel (600-kratna povečava umetnih snežink?). Čeznje prikoraka še nekaj zamudnikov, brez občutka, kot bi nekdo v zadnjem trenutku skočil ponje v gostilno, naj se pretvarjajo za gledalce, češ da je premalo občinstva. V resnici je celotna zasedba statistov kar številčna. Kot le ena izmed njih se Jane Doe preseda iz pozicije v pozicijo in preveva jo vse bolj nelagoden občutek, da sedi nekam preblizu. Odru, nedoločljivim rekvizitom in tistemu, kar sluti, da se bo vsak čas tam odvilo. Enako kot ti je preblizu neznanec, ki ponoči na ulici hodi za tabo in ob katerem te intuitivno spreleti, da bi se mu raje izognil (se oddaljil), sočasno pa tudi, da se ne moreš: da je neizogibno. Več od tega ne izvemo – še en konvencionalni element za zadržanje pozornosti, saj se od tu dalje vse vrti okoli ugotavljanja. 

Gledališko prizorišče (‘venue’) se spremeni v prizorišče zločina (‘crime scene’). Tako se v uprizoritvenih delih rojevajo pomen, imaginacija, branje. Tako se gledalec vživi. Drobci resničnih pojavnosti začnejo v njegovi predstavnosti padati skupaj in se zlivati v novo sliko.

V naslednjem prizoru Ana Romih privleče na oder bel kabel in ga (bolj kakor nanese) razprostre po podu. Človek že skoraj težko ne zagleda značilnega obrisa trupla. Ta kader nas torej sooči neposredno s posledicami nerazjasnjenega dogodka. Prav s tem se nam začnejo asociativno kontekstualizirati tudi uvodni, navidezno nepomembni prizori. Iz tega izhaja tukajšnja interpretacijska prizma. Gledališko prizorišče (‘venue’) se spremeni v prizorišče zločina (‘crime scene’). Tako se v uprizoritvenih delih rojevajo pomen, imaginacija, branje. Tako se gledalec vživi. Drobci resničnih pojavnosti začnejo v njegovi predstavnosti padati skupaj in se zlivati v novo sliko. V belih kuglah lahko zdaj npr. zagleda tudi brutalno razkosanega snežaka – že drugo truplo, le bolj v Tarantinovem slogu. Recenzentka za čas trajanja epizode postane Jane Doe, koreografinja/performerka dobi ‘all inclusive’ glavno vlogo Grissom-Sara-Kathrine-Nick-Warricka: pet prijateljev v enem. Greg je predvidoma skrit v laboratoriju za zaveso. Zvoki udarjanja kovine ob kovino (kompaktnih konektorjev na kablu, debele zadrge na tesni »usnjeno-lateks« oblekici) z dodatkom oprijetega čipkastega bodija, izpod katerega izivalno sije plesalkino golo oprsje, le še bolj pričarajo estetiko nočnih klubov Las Vegasa. 

V tem primeru se razločno vidi, da Ana s tem prizorom ni namenoma želela ustvariti takega pomena. Pa tudi, da verjetnosti takega branja ni ravno prepoznala in ozavestila. Se pravi – s temi asociacijami ni operirala in gradila predstave.

Kot vidimo, dovzetnemu gledalcu zadostuje že droben sprožilec, da nanizanka steče. Zdaj smo že tu. In prizma, ki je vzniknila iz teh asociacij, si utira svojo pot dalje. Ne morete mi zameriti. Ko ti koreograf in/ali performer ponudi dovolj prepoznaven (tudi če ne povsem determiniran) prizor, da vzbudi plastenje pomenskosti, je za gledalca vseeno, ali je to naredil vede ali nevede. Ni pa vseeno za koreografa in za predstavo. V tem primeru se razločno vidi, da Ana s tem prizorom ni namenoma želela ustvariti takega pomena. Pa tudi, da verjetnosti takega branja ni ravno prepoznala in ozavestila. Se pravi – s temi asociacijami ni operirala in gradila predstave. Obenem pa gledalcu te možnosti tudi ni zamejila, ga ni natančneje usmerila drugam. Načeloma čisto v redu. Pravim le, da si zato pač dovolim z interpretacijo odplavati povsem po svoje. Pri tem je za marsikakega avtorja celo dobrodejno, ko mu gledalec vrne tudi svoj avtonomen pogled, vidi v njegovem umetniškem delu tudi kaj, česar sam ni predvidel. Ni pa vedno tako. In še posebej pogosto ni tako, ko se gledalec s svojo interpretacijo tako oddalji, da ta nima več nobene zveze z ustvarjenim delom. Pri tem lahko krivimo koreografa, gledalca ali pa iz žepa potegnemo floskulo »za to sta potrebna dva« in gremo za odpustek na pivo. Ali pa za spremembo opustimo to klerikalno logiko krivde in nas preprosto samo zanima: kako to gre, kako se take relacije in opomenjanja zgodijo, predvsem pa do česa lahko to privede. Konec koncev je vprašanje, kako v gledališču s koreografovim neusmerjenim dopuščanjem arbitrarnih (gledalcu prosto prepuščenih) interpretacijskih tvorb te dobijo zagon, le korak stran od vprašanja, kako v družbi s splošno permisivno držo dobijo zagon tudi (nevarne) ideologije, statusno-vrednostni konstrukti, prepričanja. Ker je vse to enako plod tiste homo sapiensove posebnosti, ki ji pravimo simbolno mišljenje – od nedolžne otroške, profesionalno gledališke, pa vse do hegemonične korporacijske in politične igre: vse, od igre do nasilja.

Lahko pa si vseeno poenostavimo: normalizirane podobe nasilja začinimo z iskanjem krivca in se s to zlepljeno kepo žganca v glavi še malo pomudimo na kavču pred našo kriminalno nanizanko. Ko torej Jane Doe direktno v oči posveti luč, se ji najprej zazdi, da je pri zobozdravniku, nato se zave, da so jo pravkar položili na obdukcijsko mizo. Tako neobčutljivo pač je, ko je telo izpostavljeno rokam medicincev ali ko gledališka luč na poti, da izpostavi performerja, pomotoma ubije gledalca. Enega osumljenca očitno že imamo. A nikar se ne prenaglimo. Zaenkrat si raje še podrobno oglejmo kugle, ki – bodisi kot tisto drugo truplo bodisi kot dokazno gradivo – ležijo raztrosene po podu prizorišča. Za podrobnejše informacije, iz kakšnega materiala so, še čakamo rezultate laboratorijskega testa. Dokler jih Ana par ne prižge, kar pa uganke paradoksalno ne osvetli, ampak v precejšnji meri skrha interpretacijsko prizmo. Nenadoma mi v očeh zašpila domači trio Cyan-Magenta-Yellow s svojim venčkom, identičnim pogrošnemu svetlobnemu repertoarju ljubljanskega gradu in nedavno erektiranega hotela Grand Plaza. No, kje smo pa zdaj? Prigovarjam si, da takšna svetlobna pokrajina vendarle lahko sovpada tudi z Las Vegasom, čeprav preočitno ni dovolj prenasičeno, da bi asociacija še bila pristna. Interpretativno zato obvisim nekje med Jankovićevo Ljubljano in Vegasom: ‘lost’.  

Morda je prvo dejanje nek storilec opravil s polno oprisotenostjo v tu-in-zdaj, zagrabil kabel z svojo usmerjeno intencionalnostjo, zadrgnil in zavozlal ter dosegel to, kar si je tudi zares predstavljal, da počne – umor iz strasti; drugo dejanje, ki mu je priča Jane Doe, pa je morda izvedel kak posnemovalec, ki je spregledal, da prisotnost ne more biti navada, da je med bivanjem in tu-biti, med biti-v-trenutku in bežno trenutnostjo razlika, in je zato opravil svoje pač s prisotnosti podobno navzočnostjo.

Več od tega se s kuglami v tej nanizanki ne zgodi. Naš forenzični detektiv G-S-K-N-W je prezaposlen z motanjem med različnimi teorijami: vleče in okrog sebe navija kabel, ki nenadzorovano opleta in sproti celo zbije nekaj dokazov. Ponazarja zapletanje, ne da bi se pri tem izostril tudi kak konkretnejši (dramaturški) zaplet. Skratka, brez znakov, da bo iz tega belega kabla kdaj rdeča nit. Jane Doe se na tej točki z obdukcijske mize dvigne v sedeč položaj, ker jo prešine, da je še pred usodnim dogodkom razmišljala, kako pogumno je, da ima nekdo premiero in ponovitev še isti dan, takoj eno za drugo. Zdi se ji namreč izredno zahtevno, če naj bi performer dve zaporedni predstavi izvedel z enako polno prisotnostjo, predanostjo in vživetostjo v performativno stanje. Zgrabi jo detektivska žilica in pred očmi se ji odvije zapis v najavi: […] poskuša najti načine potopitve v trenutnosti bivanja, usidranja v sedanjosti s kultiviranjem čuječnosti ter s tem tudi povratka in grajenje navade prisotnosti […] Prav to zaporedje dveh na las si podobnih dejanj ter neka drobna, a bistvena razlika med prisotnostjo in navzočnostjo jo navda s sumom, da sta morda v igri dva različna storilca. Morda je prvo dejanje nek storilec opravil s polno oprisotenostjo v tu-in-zdaj, zagrabil kabel z svojo usmerjeno intencionalnostjo, zadrgnil in zavozlal ter dosegel to, kar si je tudi zares predstavljal, da počne – umor iz strasti; drugo dejanje, ki mu je priča Jane Doe, pa je morda izvedel kak posnemovalec, ki je spregledal, da prisotnost ne more biti navada, da je med bivanjem in tu-biti, med biti-v-trenutku in bežno trenutnostjo razlika, in je zato opravil svoje pač s prisotnosti podobno navzočnostjo. Kaj torej da misliti ta navržen zapis? Da je morebitni posnemovalec načrtoval umor iz strasti? Ali lahko strast načrtuješ, jo posnemaš? Se lahko na trenutnost pripraviš? Se vanjo usidraš? Jo skoreografiraš? Je možno prisotnost ponazoriti? Ujeti trenutek ter sprožiti pomenskost le na videz? 

Morda pa nam na ta vprašanja lahko pomaga odgovoriti nova zmogljiva tehnologija – npr. sintisajzer. Ana pritisne na poljuben gumb. Takoj zatem še na drugega. To nekaj časa ponavlja. Čim nekaj zaslišimo, že stisne novega. Madona, ta reč hitro procesira podatke. Ko pobere prstne odtise že skoraj z vseh gumbov (in na njih pusti svoje), se vendarle ustavi pri enem. Iz zvočnikov se zasliši zvok, ki spominja na čase, ko so bili sintisajzerji še zelooooo veliki in še niso imeli takihle tipk s prednastavljenim programom (ritmov in melodij morja in sonca). Nekako podobno kot Ana stiska tipke, medtem v mislih že zbiram variacije različnih možnih naslovov za recenzijo: Ne kradi zločina; Na kraju načina; Na krajcu zločina; Ne … Na … Ne gre. Sem na kraju s svojimi zamislimi, iz tega zločina pa se ne izloči nič pametnega. Opcije mečem na kup, a nobena verzija ni nič bolj smiselna, asociativna in pomenska od druge. Priznajmo, počasi mi s to prizmo ne uspeva več tako dobro: na tem delu predstave začutim, da jo že povsem vlečem za lase. Dokler ne pride tisti ključen moment, ko v kabel zavozlani Ani med nogami ne zabinglja mikrofon – ta mimobežna falična podoba, ki pa je prav tako ne uporabi, je v nič ne integrira. Tako me prosto prepusti spominu na nek genialen prevod zapisa »rezanc iz župe« v »noodle from the mayor’s office«, ki mi ga je nekoč zvaril program DeepL Translate, da pred sabo vidim le še županovega povešenega nudla, ki mingla in bingla npr. na otvoritvi hotela Grand Plaza. No, tu se imam pa čisto zares dovolj! 

Pa tudi, kako zlahka naši možgani »kontaminirajo dokazno gradivo« percepcije, če/kadar neki nam lastni, od drugod uvoženi sprožilci (neozaveščeno) prevladajo nad dogajanjem, ki se v danem času dejansko odvija.

Postane jasno, da še tako dovzeten gledalec ne more kar sam nadaljevati branja, če na neki točki v opazovanem delu zmanjka drobnih imaginativnih sprožilcev in prizori ne vzbudijo ter usmerjajo plastenja pomenskosti. Če/ko tudi telo performerja ni vživeto v neko konkretnejšo notranjo imaginacijo, v katero bi se empatično lahko vživelo tudi telo gledalca – in se iz tega izhajajoča arbitrarnost ne more sklicevati na abstraktnost (giba). Pa tudi, kako zlahka naši možgani »kontaminirajo dokazno gradivo« percepcije, če/kadar neki nam lastni, od drugod uvoženi sprožilci (neozaveščeno) prevladajo nad dogajanjem, ki se v danem času dejansko odvija. In da v resnici ni preveč dobrodejno, če/ko se ljudje v svoji želji po osmišljevanju (smiselnosti) sveta preveč navežemo na neko interpretacijsko prizmo ter jo že samo zato potem nategujemo do onemoglosti – pa če (še) ima stik z realnim kontekstom ali ne. Tudi v tem je gledališko vprašanje le korak stran od široko družbenega vprašanja. 

Tako tokrat obravnavana umetnica kot katerkoli drug umetnik pač mora kdaj tudi takole izprazniti ‘ready-made’ pomenskost, predvsem pa tiste varne prijeme, da bi našel in razumel tudi, kaj ne.

Vedno sem zagovarjala, da je vprašanje, ali je nekdo/nekaj zanimiv/o, bolj stvar tistega, ki gleda, kot tistega, ki/kar je opazovan/o: tj. ne govori o lastnosti opazovanega, ampak o zmožnosti opazovalčevih oči videti in najti v nekom/nečem kaj zanimivega. Morda mi prav zaradi dokazovanja-svojega-sebi – to nevarno človeško nagnjenje! – tokrat povsem spodleti. Morda se zato pretirano opiram na tisti en začetni oprimek in se dalje interpretacijsko premočno oddaljim od realne podlage. Ne nazadnje pa je moj neuspeh tudi v nezmožnosti, da bi se še pravočasno ustavila. In vendar natančno po tej poti slednjič ugotovim, da bi tako predstavo kot moje branje pravzaprav še najbolj ustrezno zaobjela skozi neko drugo prizmo: tisto, ki jo je pred leti nastavil Darko Dragičević s svojim projektom ‘Failure as practice‘ (Neuspeh kot praksa). Ker ravno zmožnost tveganja in tudi sprejemanja neuspeha loči umetnost od kulture in njenih prevladujočih vrednot. Pa tudi umetnika od naše-mame-ki-tudi-piše-poezijo, bratranca-ki-tudi-igra-kitaro in nečakinje-ki-tudi-pleše-jazz-balet. Tako tokrat obravnavana umetnica kot katerkoli drug umetnik pač mora kdaj tudi takole izprazniti ‘ready-made’ pomenskost, predvsem pa tiste varne prijeme, da bi našel in razumel tudi, kaj ne. Ker bo prav zaradi takega preizkušanja slednjič ustvaril svoj celosten opus, iz katerega bomo razločno prepoznali umetnost od splošnokulturnega hobi programa. V tem smislu morda v Aninem opusu prav ta predstava (kot nujen kontrast) nosi vlogo izredno relevantnega primerjalnega »dokaza«, ki družbi širše sporoča, da je umetnost specifičen poklic, neko izrazito konkretno delo in da ne drži, da lahko vsak, ki soustvarja kulturo, ustvarja tudi umetnost. 

***

Če bi na neki, od prizorišča nelogično oddaljeni lokaciji prednovoletni preiskovalci po nekaj dneh izsledili avto Jane Doe, notri našli v nahrbtnik predelano klimatsko napravo z vgrajenim zvočnikom, mrežo za pečenje kostanjev, smrdljive zjebane superge, šest praznih baterij, kable, golo ogrodje dežnika, srnjakovo rogovje, zbledel Petrolov račun in vrečo drv – in si nikakor ne bi mogli zamisliti, s čim boga se je ukvarjala zdaj identificirana ženska –, bi bilo zato še vedno bolje, da z raziskovanjem (še) neudomačenih postopkov in imaginarija tvegajo vsaj toliko kot Ana ter primer prepustijo pristojnim kadrom pri MK, kot pa da po liniji najmanjšega odpora sami naredijo gasilsko veselico z Miranom Rudanom.

Radharani Pernarčič
je ustvarjalka na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, plesna pedagoginja, pesnica in kulturna antropologinja.

---

Koreografija: Ana Romih
Ideja: Ana Romih
Dramaturgija: Jasmina Založnik
Svetovanje: Saša Lončar
Oblikovanje svetlobe, svetovanje za gib: Beno Novak
Tehnična postavitev zvočne slike: Slavko Stojakovič
Video dokumentacija: Domen Dolenc
Kostumografija: Tina Pavlin
Fotografija: Matija Lukić

Opombe bralcev (0)