Neznosna lahkost jaza

Avtorica prispevka si je ogledala performans Medtem ko Sandija Jesenika, ki skozi osebno intimno izpoved “problematizira izključujočo identitetno politiko, naslavlja rigidnost prevladujočih ideologij in kulturnih matric”. Uporu proti uveljavljenim narativam na vsebinskem nivoju se pridružuje tudi premikanje formalnih mej uprizoritvenega dogodka. Po avtoričinem mnenju se s tem ozavešča različne načine percepcije in tvori nove prostore skupnosti, ki kličejo po svobodnejših načinih soobstajanja.

Med določujočo prostorskostjo in odvijajočo se performativnostjo se vzpostavi pomenljiva povezava, ki plasti sporočilnost performativnega.

Performans Medtem ko Sandija Jesenika se odvije v Galeriji ŠKUC ravno v času razstave »What it is, Yet a Dream-map«. Pod vodstvom kuratorja Maximiliana Lehnerja raznovrsten nabor umetnic in umetnikov razpostavi objekte, zvočne in vizualne instalacije ter citate iz literarnih del, ki iščejo prostor afirmacije alternativnih modelov obstajanja. Znotraj razpostavljenega polja kvir umetnosti, ki problematizira izključujočo identitetno politiko, naslavlja rigidnost prevladujočih ideologij in kulturnih matric, se podobna narativna vsebina mladega umetnika razgrne skozi formo osebne intimne izpovedi. Med določujočo prostorskostjo in odvijajočo se performativnostjo se vzpostavi pomenljiva povezava, ki plasti sporočilnost performativnega, hkrati pa spreminja same določilne razsežnosti uprizoritvenega dogodka. Ta se iz tega, kar razumemo kot konstitutivno gledališko, izlušči v polje fluidnega: ob vzpostavljanju drugačnih razmerij med telesnostjo performerja in telesnostjo gledalca, ob grajenju nove skupnosti in aktivnih modelov percepcije kršenje gledaliških konvencij ni več le formalna inovacija, ki spremeni določilne razsežnosti uprizoritvenega dogodka, temveč postane subverzivna gesta upora proti togosti formaliziranih struktur in klic po svobodnejših načinih (so)obstajanja.

Zastavljeno prožnost lahko razumemo kot komplementarno držo vsebinski naravnanosti.

V tovrstno razsežnost ustvarjanja se vključuje tudi način tvorjenja uprizoritvenega besedila, ki ga Jesenik generira sproti. Fragmentarna naravnanost spontano porajajočega se sledi nepredvidljivemu toku zavesti in neulovljivi logiki spominskega potovanja, ki dopušča tematska razhajanja tako, da pripovedne niti opušča, nakar jih znova lovi in povezuje. Zastavljena prožnost sledi konceptualni razpostavitvi razstave, ki se, členjena brez posebne redovne hierarhije, izmika normiranim vzorcem mišljenja. Podobno velja za formalno vključitev improvizacije, ki ob razpolaganju z določeno mero nepredvidljivega zahteva izvajalčevo samozaupanje in udobno umeščenost v spontanosti minljive hipnosti – to ustvarja prožnost, ki jo lahko razumemo tudi kot komplementarno držo vsebinski naravnanosti, zavzemajoči se za vidnost in legitimizacijo nebinarnih, marginaliziranih subjektivitet onstran prevladujočih identitetnih kategorizacij. 

Pričujoča pozicija izrekanja se tudi ob suverenosti in močni prezenci izvajalca pretežno izmika izrecni kritičnosti: zavestno se ne podreja diskurzom, ki jih problematizira, temveč prikazuje alternativno stanje sprejemanja samega sebe, ki na gledalca deluje zdravilno in navdihujoče.

Sandi Jesenik prevzame osebnost nasprotnega spola, s čimer se izmika fiksni identiteti in drsi med iskrenostjo avtobiografske referenčnosti in fikcijskostjo uprizarjanja. Tako nikoli ne vemo, v kolikšni meri je izpoved, ki se odvija po različnih prostorih galerijskega okolja, osebna spominska rekonstrukcija in koliko fiktivna pripoved. To trenje se učinkovito opomenja z njeno vsebino. Zastavljena je kot lirično, čutno in slikovito potovanje v intimo individualnosti, zaznamovane z nenehnim trenjem med lastno avtentičnostjo in zunanjimi pritiski, ki jih v formi ponotranjene ideologije družbeno sprejemljivega najpogosteje servirajo prav tisti, ki bi ji morali biti najbližje in jo sprejemati takšno, kakršna je. Prek artikulacije samouresničitve, ki temelji na strasti do plesa kot samoizraza, se izmika normativnosti tako, da zaobhaja pričakovane predpostavke o proporcionalno ustrezni, telesni konstituciji. Na tej točki se telo razpira kot »komunikacijski stroj« Umberta Eca, kot lokacija, na kateri se posameznikova identiteta izraža kot produkt kulturnega pričakovanja. Produkt, katerega Jesenikov alter ego vedno znova ozavešča, ga po svoje preoblikuje in se mu tako postavlja po robu. Spomini na nasilne vzgojne ukrepe, ki so njeno telo še v zgodnjih odraščajočih letih skušali preoblikovati v takšno, ki bo po normativih lepotnih standardov prepoznano kot lepo, zdravo in zaželeno, razkrivajo osebno izkušnjo uničujočih restrikcij in njihovih vplivov na osebnostno integriteto. Med reminiscenčne drobce, ki tematizirajo telesnost, se vpleta tudi zgodba o nesprejemanju identitete transspolne osebe, pa težave ob neheteronormativnem ljubezenskem odnosu, ki je moralo ostajati prikrito. Prav premik iz ruralnega okolja v prestolnico, ki ji ponudi seznanjenje s skupnostjo, temelječo na inkluzivnosti in nediskriminatornosti, protagonistki omogoči osvoboditev izpod primeža pričakovanj in jo pozicionira kot govorko, ki se na svojo bolečo preteklost nanaša s toplino, spoštovanjem in razumevanjem. Pričujoča pozicija izrekanja, izvirajoča iz sožitja z lastnim nezajezenim sebstvom, se tudi ob suverenosti in močni prezenci izvajalca pretežno izmika izrecni kritičnosti: zavestno se ne podreja diskurzom, ki jih problematizira, temveč prikazuje alternativno stanje sprejemanja samega sebe, ki na gledalca deluje zdravilno in navdihujoče.

V duhu fluidnosti in svobode kvir ideologije nad njo ne bdi več zgolj izbrana avtorjeva fokalna točka; ta obstaja kot opcija, ki se v pokrajino izvedbenosti plasti ob pomoči drugih performerjev.

Osebna bolečina, ki postopoma proseva iz njene osebne izpovedi in prehaja v sprejetje drugih in sebe, tako ves čas naslavlja povezanost družbenega in intimnega. Če je afirmacija lastne drugačnosti na vsebinskem nivoju razumljena kot svojevrsten upor proti kategorizaciji spola, proti velikim, uveljavljenim heteronormativnim narativam, lahko podobne principe opazujemo tudi v mehčanju in premikanju mej uprizoritvenega dogodka. Začetna vzpostavitev klasične gledališke prostorske paradigme, ki gledalce umešča na sedišča, performerja pa na oddaljeno privzdignjeno platformo, se z Jesenikovim premikom v drug prostor in povabilom k pridružitvi poruši, z rušitvijo pa se vzpostavijo tudi drugačni načini samozavedanja in družbenih razmerji. Telesna aktivacija iz pasivnega sedenja v gibanje udeleženca ne pripravi le do tega, da se zave svoje telesnosti, temveč ob gibanju po prostoru s poljubnim (pre)usmerjanjem pozornosti med performativnim dogodkom in razstavljeno objektnostjo avtonomizira svojo lastno voljo, legitimizira svoje interese in zanimanja. V duhu fluidnosti in svobode kvir ideologije nad njo ne bdi več zgolj izbrana avtorjeva fokalna točka; ta obstaja kot opcija, ki se v pokrajino izvedbenosti plasti tudi ob pomoči drugih performerjev, ki ob izvajanju individualnih akcij, plesa in glasbe ves čas obstajajo razpršeni po prostorih (plesalka Jana Menger, glasbenik Niko Novak, performer Daniel Petković in videastka Tina Ščavničar). Prehajanje motrenja med živostjo performativnih subjektov in objektnostjo razstavljene predmetnosti postane ob hkratnem vsebinskem naslavljanju stigmatizacije primer ozaveščanja različnih tipov percepcije. Zaznano presečišče videnega spodbuja k vprašanjem: Na kakšen način o posamezniku razmišljamo kot o objektu? Je v identitetnih oznakah, kot so gej, trans, grda, lep, debela, suh, nekakšna izključujoča redukcija sebstva na površino ali značilnost? Kakšni so učinki razmerja moči, ki jih generira takšno stremljenje?

Jesenikov Medtem ko učinkovito razpira polje izkustvene in osebne svobode.

Pridobljena avtonomija gledalca opolnomoči, da razpolaga s svojo pozornostjo, hkrati ga tudi umesti v polje drugih teles, v prostor aktivne, dinamične skupnosti. To s performerjevim vse tesnejšim (telesnim, dialoškim in izpovednim) stikom ne več razmejuje, temveč povezuje v kolektiv, ki ustvarja prostor srečevanja znotraj polja empatičnega sprejemanja drugačnosti, znotraj razkrivanja osebnih ranljivosti in pristnega zaznavanja drug drugega. Gibajoč se po meji iluzije in resnice, obstajanja in uprizarjanja, femininosti in maskulinosti, Jesenikov Medtem ko učinkovito razpira polje izkustvene in osebne svobode. 

Evelin Bizjak
je komparativistka in magistrska študentka dramaturgije. Ukvarja se z dramskim pisanjem, gledališko teorijo in refleksijo gledališkega ustvarjanja.

---

Medtem ko
Avtor koncepta in dramaturg: Sandi Jesenik
Soavtorji: Jana Menger, Tina Ščavničar (video), Niko Novak, Daniel Petković
Fotograf: Marcel Obal
Grafična oblikovalka: Petja Kolenko
Avtor naslovne fotografije: Mitja Ostrc
Snemalec dogodka: Alen Hoheger
Produkcija: Društvo VLU (Sandi Jesenik)
Tehnična pomoč: Društvo ŠKUC

Opombe bralcev (0)