Podobe naravnega reda

V zapisu se avtorica poda v kontekstualizacijo pojmovanja časa s fokusom na njegovo spreminjanjo iz predmoderne v moderno dobo. Povod za ta razmislek je predstava Barbare Novakovič Alegorije mesecev – atributi, ki po mnenju avtorice prispevka nadalje razvija koreografski princip govorjenja v podobah ter pri tem sočasno vpleta zgodovinsko harmonijo med naravo in kulturo.

Naravo je bilo zaradi tehnike namreč mogoče še dodatno objektivirati, jo vzpostaviti kot predmet preučevanja in vednosti, jo meriti, kartirati iz perspektive, ki ni omejena s telesno umeščenosti na tla, do nje skratka dostopati z orodji, ki širijo in transformirajo neposredno uporabniški in telesni odnos ter jo ravno zato vzpostavijo kot nekaj manj grozečega.

Ciklični čas narave je v zgodovinskem smislu nedvomno predstavljal izhodišče občutja človekove varnosti in stabilnosti, četudi so ga mestoma narušile nepredvidljive katastrofe naravnega izvora (uničujoča neurja, potresi, poplave itn.). Onstran tega, da je bil človek reprodukcijsko odvisen od ugotavljanja in sledenja zakonom narave, ki so tudi lahko vzpostavljali idejo, da ima vsaka dejavnost in opravilo svoj čas, je ciklični čas ustrezal njegovi biološki podstati – obdobju rasti, prebujanja in zatona, propadanja ali pa potrebi po menjavanju obdobij dela in počitka. Ni naključje, da je bila produkcija linearnega časa tesno povezana s primarno tehniko – pisavo, predvsem z njeno zmožnostjo, da pozunanji človekov spomin, ga prenaša po času in prostoru ali da osvobaja njegove organe, kar je neizbežno vneslo spremembe tudi v človekov odnos z naravo. Naravo je bilo zaradi tehnike namreč mogoče še dodatno objektivirati, jo vzpostaviti kot predmet preučevanja in vednosti, jo meriti, kartirati iz perspektive, ki ni omejena s telesno umeščenosti na tla, do nje skratka dostopati z orodji, ki širijo in transformirajo neposredno uporabniški in telesni odnos ter jo ravno zato vzpostavijo kot nekaj manj grozečega. Če pri tem zanemarimo, da je bilo preko orodij in tehnik naravo mogoče tudi ekonomizirati in še v večji meri izkoristiti njeno vlogo resursa za človeka.

Vidik predmodernosti je v tem primeru ključen, saj gre tudi za zgodovinske dokumente človekovega odnosa do narave oziroma naravnega reda, v katere se v kombinacijo cikličnosti, ki je na strani organskega, in linearnosti, ki je na strani primarne tehnike in kulturnega, še ni zažrla neka povsem nova modalnost časa.

Plesna predstava Alegorije mesecev – atributi Barbare Novakovič, ki je bila na ogled v Veliki dvorani Španskih borcev, podobno kot predhodne predstave avtorice črpa predvsem iz predmodernih literarnih in likovnih upodobitev, v tem primeru zlasti ikonografije personificiranih tipov mesecev koledarja. Vidik predmodernosti je v tem primeru ključen, saj gre tudi za zgodovinske dokumente človekovega odnosa do narave oziroma naravnega reda, v katere se v kombinacijo cikličnosti, ki je na strani organskega, in linearnosti, ki je na strani primarne tehnike in kulturnega, še ni zažrla neka povsem nova modalnost časa – časovnost napredka, ki je na strani gospodarske rasti, neprestanosti strojnega delovanja, predvsem pa pospeševanja. Kljub sočasnemu razvoju znanosti, ki s tem načeloma pretrga, je predmoderna kozmologija zato še lahko temeljila na imperativu vzdrževanja reda oziroma harmonije, kjer ima vsaka stvar svoje mesto in čas – ne le v epistemološkem smislu, ampak tudi zato, ker še gre za obdobje, ko človekovo delovanje ni imelo bistvenega vpliva za potek naravnih procesov, ko človek skratka še ni postal »geološka sila«.

Novakovič naj bi se v plesni predstavi Alegorije mesecev – atributi osredotočala tudi na narušeni naravni red v obdobju trenutnih klimatskih sprememb, zaradi katerih naj bi sodobni človek znova postal bolj pozoren na – pogosto zlasti umanjkanje – fiksne strukture letnih časov, četudi od narave načeloma ni več v tolikšni meri eksistenčno odvisen. »Prostor meseca je spremenljiv in vezan na klimo in lego, a neprecenljiv je čas, ko je pomlad zares pomlad in ko je zima zima,« je denimo zapisano ob predstavi.

Fiksna struktura letnih časov v najbolj splošnem antropološkem smislu predstavlja izhodišče, da preko premikanja po prostoru detektiramo umeščenost v čas, a predmoderne alegorične upodobitve, iz katerih črpa predstava, niso namenjene zgolj kartiranju ali zagotavljanju, da je življenje skupnosti v skladu z naravnim redom, saj obstajajo razlike v njihovi funkciji glede na zgodovinsko, kulturno in geografsko poreklo. Medtem ko so bile zahodne antične alegorične upodobitve mesecev osredotočene zlasti na reprezentiranje državniških ceremonij in liturgičnih ritualov, so v srednjeveških izpostavljene ruralne aktivnosti slehernika, ki se nanašajo na delo. Eden ključnih dejavnikov te spremembe naj bi izhajal iz krščanske diferenciacije religioznih in posvetnih koledarjev, hkrati pa pogoste modifikacije izvorno zastopanih zodiakalnih znamenj zaradi njihovega poganskega izvora, ki v večji meri postajajo reprezentacije atributov narave.

Spekter telesne kulture, iz katere predstava črpa, je skratka izrazito osredotočen na delo posameznikov in njihovo mesto v skupnosti.

Zdi se, da Novakovič črpa zlasti iz srednjeveških alegoričnih upodobitev mesecev, saj predstava na eni strani ponavlja figure, ki se nanašajo na kmečka opravila, ravno tako pa je najti zametke ljudskih plesov, ki so ta opravila spremljali, jim dajali ritem oziroma ki so proizvajali kolektivno telo, potrebno za njihovo učinkovitejšo realizacijo. Spekter telesne kulture, iz katere predstava črpa, je skratka izrazito osredotočen na delo posameznikov in njihovo mesto v skupnosti, pri čemer so ponavljane geste, figure in mikrokoreografije plesalcev in soavtorjev giba Bena Novaka in Kristýne Šajtošove mestoma na meji njunih telesnih zmogljivosti in pogosto rezultirajo v njuno očitno upehanje in utrujenost.

Četudi naj bi črpala iz upodobitev koledarskega leta in strukture letnih časov, je v predstavi – razen ko gib določajo rekviziti, ki nakazujejo na znana kmečka opravila (sajenje, košnja, žetev) – relativno težko identificirati ta linearno-ciklični potek. Gledalec tako – če s tipičnimi upodobitvami alegorij mesecev ni podrobneje seznanjen – težko sledi zaporedju praznovanja (januar), sedenja ob ognju (februar), obrezovanja dreves in kopanja zemlje (marec), sajenja in nabiranja rož (april), lova in dvorne ljubezni (maj), spravilu sena (junij), žetvi pšenice (julij), mlatvi pšenice (avgust), trgatvi (september), oranju in setvi (oktober), nabiranju gozdnih sadežev (november) in kolinam ter peki (december), četudi so geste, rekviziti in premišljena zvočna komponenta predstave nedvomno evokativni.

V prehajanju od telesnega premikanja, ki je bolj ali manj podrejeno reprezentiranju ali ekonomičnemu izvajanju fizičnih kmečkih opravil, zametkov medsebojne tekmovalnosti in boja, do bukolične zanosnosti, ko se izvajanje opravil premešča v ples oziroma igro, predstava Alegorije mesecev – atributi sicer mestoma nakaže tudi na spolne distinkcije, ki kodirajo telesno izvajanje opravil. Časovno in z okoliščinami določenih opravil oziroma reprezentacije atributov naravnih procesov – recimo prihoda pomladi in prebujanja narave, jesensko rodovitnost, maskulino košnjo ali lov ipd. –, ki so bila utemeljena na ideji naravnega reda, v končni fazi ni mogoče ločiti od ideje, da ima vsak posameznik razredno, spolno itn. določeno mesto v družbi, ki je utemeljeno v njegovi lastni naravi.

»Govoriti v podobah« (kot se glasi ena od najbolj osnovnih definicij alegorije) je mogoče opredeliti za splošni delovni pristop Barbare Novakovič, pri čemer v zadnjih letih iz nekega razloga posega predvsem po predmoderni, zlasti pa srednjeveški kulturni zgodovini.

»Govoriti v podobah« (kot se glasi ena od najbolj osnovnih definicij alegorije) je mogoče opredeliti za splošni delovni pristop Barbare Novakovič, pri čemer v zadnjih letih iz nekega razloga posega predvsem po predmoderni, zlasti pa srednjeveški kulturni zgodovini, ki je nedvomno fascinantna, eksotična, hkrati pa nosi prizvok nekakšne primordialnosti. V primeru zametkov naravovarstvenih tematik, ki vedno bolj očitno vstopajo tudi na področje performativnih umetnosti in ki so – če je sklepati na podlagi besedilne spremljave predstave – tudi eno od izhodišč Alegorije mesecev – atributi, se vendarle zastavlja vprašanje, kako točno naj bi v tem referenčnem horizontu predmoderne podobe rezonirale s sodobnim gledalcem.

Za predstavo nikakor ne moremo trditi, da bi zastopala konzervativno in naivno pozicijo vračanja k naravi, vsekakor pa tudi ni na strani sodobnejših tehnoutopističnih planetarnih politik. A fokus na zgodovinskih pristopih k vzpostavljanju harmonije med naravo in kulturo – za katerega se zdi, da ga zastopa predstava in ki je sicer nedvomno ena bolj zanimivih smeri na področju sodobne ekološke misli – vendarle izpade nekoliko lebdeče oziroma premalo natančno artikuliran.

Kaja Kraner
deluje kot recenzentka na področju sodobnih vizualnih in performativnih umetnosti, filozofije in sociologije umetnosti, neodvisna raziskovalka in občasno kuratorica.

---

Alegorije mesecev – atributi
Režija, gib in vizualna podoba: Barbara Novakovič
Zvočna podoba: Gal Škrjanec Skaberne
Plesalca in soavtorja giba: Beno Novak, Kristýna Šajtošová
Izdelava scenskega elementa: Marko Udvanc
Grafično oblikovanje: Mojca Gorjan
Videodokumentacija: Y0Y Production, Manja in Avguštin Solce
Produkcija: Muzeum, Ljubljana v sodelovanju s Španskimi borci – Centrom kulture v Mostah
Premiera: 12. 12. 2022 (Španski borci)
Ogled: 14. 11. 2022 (Španski borci)

Opombe bralcev (0)